SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 38. Svatba se nadaljuje

Drugi dan so se nadaljevale igre po enakem vrstnem redu, čeprav so dopoldanske dirke bile bolj akrobatske. Nekateri so stali na drvečem konju, nekateri so se sklanjali z dirjajočega konja in s tal pobirali predmete, drugi so spet kazali kaj podobnega. Moram reči, da so vsi bili zelo spretni.

Najslovesnejši je bil tretji dan, ko so dirkali po grško-rimskem načinu. Tekmovalci so stali na majhnih vozičkih, s katerih so vodili vsak svojo štirivprego najhitrejših konj. Ti mladeniči bi bili brez posebne težave dobili glavno darilo pri dirkah v Antiohiji in celo v samem Rimu.

Popoldne se je prizor povsem spremenil. Na vrsti so bili pevci in godci.

O pevcih in odmevalcih sem že govoril, ne pa o godcih. Eni so pihali na dude, drugi na piščali, rogove in žvegle. Otroci so udarjali na bobniče, cimbale, potresali z zvončki in kraguljčki, medtem ko so deklice igrale na harfe, lire in citre.

Po koncertu se je začel ples mladenk, ki so v rokah držale spletene kite cvetja.

»Tako so plesale mladenke ob sprejemu neveste iz Visoke pesmi,« mi je razlagal očak.

Sedem deklet je izročilo sedem vencev materam sedmerih nevest med petjem: »Pridite in si oglejte, hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati na dan njegovo zaroke in na dan veselja za njegovo srce!«

Matere so sprejele vence in jih pri priči položile vsaka na glavo svoji novoporočeni hčeri. Nato so neveste z venci na glavi ob svojih ženinih stopile v cerkev, za njimi pa ves rod. Tu so pevci zapeli 127. psalm: »Blagor njemu, ki se boji Gospoda in hodi po njegovih potih.«

Ljudstvo je odgovorilo: »Ko boš užival delo svojih rok, boš srečen in dobro ti bo.«

Zdaj so se v odgovor spet oglasili pevci: »Tvoja žena bo kakor rodovitna trta ob stenah tvoje hiše: tvoji sinovi bodo kakor mlade oljke okrog tvoje mize!« In ljudstvo je odgovorilo: »Tako bo blagoslovljen človek, ki se boji Gospoda!« Zdaj spet pevci: »Blagoslovi te Gospod s Siona, da boš videl srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja!« Nakar je ljudstvo sklenilo: »In da boš videl svojih sinov sinove in mir nad Izraelom!« Vsi smo trikrat rekli: »Amen!«

Z očakom in starešinami na čelu ter v spremstvu otrok, ki so nosili prižgane bakle, je svatovski sprevod odšel k sedmerim šotorom novoporočencev, medtem ko je ljudstvo pelo psalm Jonadabovih sinov: »Vate, Gospod, zaupam; ne bom osramočen vekomaj!«

Pred šotori so se starši poslovili od svojih poročenih otrok, jih poljubili in počakali, da je vsaka dvojica stopila v šotor in da je ženin za seboj zagrnil zaveso.

V popolni tišini smo odšli vsak na svoj dom.

–––––––––––

Drugi dan je v taboru teklo življenje spet po starem, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Vsaj zdelo se je tako. Vendar pa mi je sporočil Kvart, ki je povsod vtikal nos, da vse družine muči vprašanje, ki bi si ga rade razjasnile: Ali je tudi njihov zakon zakrament? Najprej so se lotili, najbolj ženske, dobrega Sila, naj jim to pojasni. Ta jim pa ni maral takoj odgovoriti, ne da bi se poprej posvetoval s Pavlom. Zato smo Jonadab, Sila, Kvart in jaz odšli na goro k Pavlu.

Tukaj pa smo naleteli na nekaj žalostnega: Pavel se je zvijal v strašnih bolečinah in krčih. Kljub temu pa nas je sprejel, rekoč: »V tej puščavi mi je Gospod storil nenavadne dobrote. Tukaj sem slišal skrivnostne besede, ki jih človeku ni dano povedati. Lahko bi se hvalil s tem, ne da bi bil nespameten, ker bi govoril resnico. Toda vzdržujem se, da bi ne mislil kdo o meni več, kakor kar na meni vidi ali od mene sliši. In da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov, da me bije.«

Videli smo, da hudo trpi. Ko pa mu je malo odleglo, je spet spregovoril: »Trikrat sem prosil Gospoda, da bi od mene odstopil, ali rekel mi je: ‘Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti izpopolnjuje.’«

Hoteli smo mu s čim pomagati, on pa je vljudno odklonil, češ: »Všeč so mi moje slabosti: kadar sem namreč slaboten, takrat sem po Gospodovi milosti močan. Z veseljem se zato hvalim s svojimi slabostmi, da bi prišla name Kristusova moč.«

Potem pa je obrnil pogovor in nas vprašal: »Vi pa niste prišli gledat mojih slabosti. Kaj torej želite? S čim naj vam ustrežem?«

Tedaj mu je Sila povedal, zakaj so zaskrbljene dobre Rehabovke. Pavel se je veselo nasmehnil in odgovoril: »Velik je vaš rod! Gospod Jezus, ki vanj verujete, vas blagoslavlja. Zakon je od vsega začetka bila pogodba med možem in ženo. Tisti, ki so pravilno poročeni, so že sklenili zakonsko pogodbo. Ko sta bila oba krščena, je s krstom njun zakon bil tako povzdignjen, da zdaj predstavlja zvezo med Kristusom in njegovo Cerkvijo, postal je zakrament. Zato naj se dobre žene zaradi tega nič ne vznemirjajo! S krstom sta oba prejela milost, da je njun zakon zdaj posebna predpravica, ki pomeni Kristusovo zvezo s Cerkvijo. Zveze med Kristusom in Cerkvijo pa ne more predstavljati zveza dveh nevernikov, ki ne verujeta v Kristusa. Zato vam pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna bivati z njim (potem ko je on bil krščen), naj je ne odpušča. In če ima katera žena nevernega moža in je ta voljan bivati z njo, naj ne odpušča moža. Posvečen je namreč mož po ženi in posvečena je neverna žena po možu, sicer bi bili vaši otroci nečisti, zdaj so pa sveti. Če se pa nevernik hoče ločiti, naj se loči! V tem primeru brat in sestra nista zasužnjena. Bog nas je poklical k miru!«

Nismo ga hoteli več motiti, saj je vprašanje bilo rešeno. Zato smo mi trije s Silom in Jonadabom odšli nazaj v taborišče, Kvart pa, ki je Pavla imel zelo rad, je ostal pri njem, za kar se mu je ta prisrčno zahvalil. Zelo mu je ugajala možatost tega pogana, ki ga je bil krstil Peter, in rad ga je povpraševal po Rimu, o Rimljanih ter njihovih šegah in navadah.

V taboru so se zbrale okoli nas poročene žene. Sila je stopil na skalo in jim razložil, kaj je dejal Pavel, ta izvoljena Gospodova posoda. Vse so s tem soglašale.

Ker se je Pavel udeleževal pojedin in tudi splošnega veselja, ga je kasneje Kvart vprašal, kako ocenjuje vso to veselico. Navadno resni mož se je malo nasmehnil pa takole rekel: »Kadar je človek vesel, je to znamenje njegove čiste vesti. Zato sem bil zelo vesel zdrave zabave teh novih Kristusovih vernikov. Naj se veselijo, naj se vesele in še enkrat rečem, naj se veselijo v Gospodu!«

Nato je rekel meni, ki sem bil s Kvartom: »Tile Rehabovci znajo ceniti evtrapelijo!« Začuden ga pogledam, ker ga nisem razumel. Pavel se mi je zasmejal in mi razložil: »Evtrapelija je krepost, ki nas uči, kako naj se veselimo in zabavamo, da bo prav, saj igre pomagajo k telesnemu, zdravo veselje pa k duševnemu razvoju. Treba se je tako veseliti, da veselja ne zlorabimo, a se ga tudi ne smemo farizejsko izogibati.«

p. M. de Heredia

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

Arnold, opat v Beaulieuju, zvest in bogaboječ mož, nam je povedal o slavnem čudežu, ki mu ga je zaupal, vetniški mož, prior iz samostana Le Chalard.

V pokrajini Limousina je živela zelo pobožna žena. Odlikovala se je s postom, molitvijo, miloščino in drugimi pobožnimi deli. Toda v svoji mladosti je naredila smrtni greh, ki se ga je zelo sramovala in se ga zaradi tega ni nikdar spovedala. Kolikorkrat se je spovedala svojemu duhovniku, je posredno omenjala tisti greh, ko je tako zaključevala svojo spoved: ”Za vse svoje grehe, ki sem jih povedala in katerih nisem povedala, se čutim krivo pred Bogom in vami.” Ko je na koncu svoje spovedi izgovorila ta stavek kot zaključek, je zelo vzdihovala in se pomilovala. Mnogo let je delala na isti način in duhovnik je začutil, kajti bil je moder in pozoren mož, da je ostalo nekaj hudega skritega v njenem srcu. Zato je poskušal z mnogimi napotki to priznanje izvabiti iz nje, a ni imel uspeha. Tudi nekemu drugemu duhovniku to ni uspelo.

Zgodilo pa se je, da je žena zbolela in umrla, ne da bi se prej spovedala. Mrtva je ležala na mrtvaškem odru še nekaj dni. Pogreb je bil namreč odložen, ker njena hči še ni prišla. Ko je ta končno prispela, je glasno tožila in izzvala jok vseh navzočih, a tedaj se je po Božji vsemogočnosti umrla žena vrnila v življenje. Duša je prišla v njeno telo in po žalostni ločitvi zaradi smrti se je duh združil s telesom. Tedaj je rekla, kot če bi se zbudila iz globokega spanja, svoji jokajoči hčeri: “Ne boj se, hči, ne jokaj več, jaz sem s pomočjo usmiljenega Boga zopet oživela. Odstrani povoje, ki me ovirajo, da bom lahko vstala!" Hitro so odvili vezi in žena je sedla. Potem so na njeno prošnjo poklicali duhovnika, se oddaljili in takoj se je spovedala starega greha.

Ko je potem množica pritekla skupaj, da bi videla čudež, je žena sama povedala, kako je bila osvobojena po posredovanju predobre Božje Matere Marije: “Jaz, uboga grešnica, sem se zdela, ko sem se mudila še v tem življenju, ljudem všeč zaradi dobrih del, ki sem jih opravljala in zaradi pobožnega vedenja, katerega sem izkazovala, toda pred očmi vsemogočnega Boga, čigar zapovedi sem predrzno prestopala, sem ležala v breznu smrti. Jaz, revica, se nisem upala zaradi prevelikega sramu spovedati se človeku nekatere smrtne grehe, ki sem jih naredila v mladosti. Čeprav sem se drugih grehov pogosto spovedala in delala vsa dobra dela, so bila zame brez koristi. Vendar pa sem imela navado te svoje grehe skoraj vsak dan priznavati preblaženi Božji Materi Mariji pred njenim oltarjem ali podobo.

Ko sem umrla, so me takoj obdali hudi duhovi od vseh strani, me grozno vlačili, suvali, trgali in s trpkim očitkom mojega greha vlekli v pekel. Ah, tedaj, čeprav prepozno, sem spoznala, da je to plačilo za moje otrdelo srce. Sedaj sem bila prisiljena, ne samo vedeti, ampak tudi izkusiti, kako nevarno je za bedne ljudi ne slediti ukazom njihovega Gospoda in Stvarnika. Prosila sem pravo Mater usmiljenja in edino upanje ubogih bolj z željami in vzdihi kot z besedami, naj me ne zapusti v trenutku največje stiske. In ni trajalo dolgo časa, da je prišla Tolažnica in varuhinja vseh, ki se k njej zatekajo, kot jutranja zarja in sijaj poldneva ter izgnala zlodeje, ki so me zasramovali.«

Ko so jo zli duhovi takoj ubogali, je šla Mati usmiljenja k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ga prosila ter rekla: “Jaz rotim tvojo dobroto, Gospod, moj Sin, ne zapusti te duše zverem, ker je njen napačni korak tolikokrat objokovala pred mojo podobo."

Gospod ji je odgovoril: "Ti veš, ljuba Mati, da brez priznanja ne more biti rešitve?"

Ona pa: "Gospod, tebi je vse mogoče; ne pusti, prosim te, obraza te reve v sramoti, kajti ona zaupa vame in se je trudila z mnogimi dobrimi in pravičnimi deli spraviti se s teboj, čeprav ne natančno po pravilu."

Gospod je odgovoril: "Ker ni prav, da ti prošnjo zavrnem in ker izven telesa ni kraja za spoved in pokoro, sem odločil, naj se ta duša združi z lastnim telesom, in zlo, ki ga je naredila, v ponižni pokori prizna. Potem naj pride takoj nazaj, da doseže po pravilu tudi usmiljenje." 

Po Gospodovem naročilu in s skrbno pomočjo naše dobrotljive Matere je prišel k meni angel, ki me je odtrgal od zlih duhov, ki so bili v svojem pričakovanju popolnoma prevarani. Sedaj pa, ko sem se spovedala, je čas, da odidem in da se nikdar več ne vrnem, ampak opevam v večnosti Gospodovo slavo, ki me je, čeprav nevredno, v svojem bogatem usmiljenju rešila strašne obsodbe.”

Po teh besedah je naslonila glavo na mrtvaški oder, se oborožila z znamenjem svetega križa in izdihnila dušo.

Mali rožni venec Jezusa Kristusa v Najsvetejšem zakramentu

Na Poljskem sestre usmiljenke molijo naslednji, od Cerkve odobreni, rožni venec, ki so ga za naše glasilo poslale naše sestre usmiljenke. Morda ga bo tudi kdo od bralcev našega glasila rad molil.

V začetku: Oče naš…, Zdrava Marija…, Verujem…

Na velikih jagodah: Bodi hvaljen, Najsvetejši zakrament, resnično Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Na malih jagodah: O Jezus, navzoč v Najsvetejšem zakramentu, bodi za nas in ves svet vir milosti večnega življenja (10 x).

Na koncu: Hvaljen in češčen naj vedno bo Najsvetejši zakrament, resnično Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa (3 x).

Misli sv. Bernarda (2)

Spoštovanje Boga je začetek vsake modrosti, spolnjevanje zapovedi pa je dovršitev. Resnično moder je le tisti človek, ki se ogiba hudega in dela dobro. Nihče se ne more varovati slabega, če se ne boji Boga. Če ne spolnimo Božjih zapovedi, ne moremo storiti nič dobrega.

Nočem nenadoma postati najvišji, ampak hočem polagoma napredovati. Kakor Bogu ne ugaja grešnikova nesramnost, tako mu ugaja spokornikova skromnost.

Lepota zdržnosti in vredni sadovi pokore te bodo dvignili iz blata in ti dali upanje, da se boš lotil zahtevnejših stvari.

Strah je začetek modrosti, upanje je njen napredek, dovršitev pa je ljubezen.

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (2)

Jezus nam razodeva Očeta, ki je v nebesih. Kje je to? Nebesa so tam, kjer je popolna urejenost, harmonija in edinost. Nebesa so tam, kjer so Oče, Sin in Sveti Duh v popolni edinosti, kot en sam Bog v treh samostojnih osebah. Jezus v očenašu jasno pove, da je Oče v tej čudoviti blaženosti, ki je lahko do konca uresničena le v duhovnem svetu. Nebesa so preprosto tam, kjer je Bog. In v ta nebesa vabi tudi nas. Še več, ustvaril nas je za nebesa in večno srečo. Bog vse vabi, da bi vsak izmed nas dosegel to blaženo stanje. Jezus nam je zaupal, da gre, da nam prostor pripravi. Velikokrat se sprašujemo, kako bo to? To bo skrivnost do našega osebnega srečanja z Bogom ob smrti. Nebesa so preprosto stanje, kjer bodo uresničena in izpolnjena naša najgloblja hrepenenja. Takrat bomo tako srečni, da si ne bomo želeli ničesar več. Nobena želja nas ne bo več vodila ali vznemirjala, da bi težili za njeno izpolnitvijo. V Bogu so združene vse želje, vse, kar bi človek rad dosegel. To bo polnost bivanja. Ničesar ne bo nikomur manjkalo.

Nebesa so stanje edinosti. Tam bomo doživljali tako edinost med seboj, da ne bomo mogli drug drugemu nič nasprotovati. To ne pomeni, da bomo vsi enaki. Ne! Temveč bomo tako zreli v odnosu z bližnjimi, da nas nobena drugačnost ne bo motila. Še več, vsa drugačnost in pestrost bo usmerjena v eno samo smer. Vsi bomo slavili Boga. V blaženosti bomo tako popolni, da bomo uživali življenje v izobilju. To bo ena sama sreča in en sam praznik. Praznovali bomo v taki edinosti, da bomo popolnoma srečni. Sleherni se bo veselil vsakega in zares bomo bratje in sestre drug drugemu. Očeta bomo doživljali kot izvor življenja. Takrat bomo tudi mi lahko s takim občudovanjem in ljubeznijo izgovarjali Očetovo ime. On bo v nas prebival. Drug v drugem bomo videli Očeta. Bog bo resnično vse v vseh.

V očenašu nam Jezus jasno pove, da nebesa niso samo naše želje, ki bi ostale neuresničene. Nebesa so naša stvarnost. Jezus, naš veliki brat, nam sporoča, da Oče želi nebesa deliti z nami. Svojo srečo in blaženost ne more ohraniti zase, podarja jo nam. To je popoln dar, ne naša zasluga ali človeška iznajdljivost. Vsem, ki nas je ustvaril, je že pripravil prostor v večni sreči, če jo bomo zaslužili. Ustvarjeni smo kot krona vsega stvarstva, a to ni bilo dovolj. Hoče z nami deliti tisto najbolj svoje, svojo blaženost. Po redu stvari nam to ne pripada. Mi smo tudi telesna, materialna bitja. Naša je zemlja, saj smo iz nje vzeti. Ko nam je ustvaril neumrljivo dušo, je naše bivanje razpel med dva svetova. Smo zemeljska in telesna bitja, a del nas sega v duhovni svet, v Božji način življenja. S tem nam je položil v srce hrepenenje po nebesih. To niso nemogoče iluzije ampak resničnost, ki je uresničljiva. Z Božje strani je vse urejeno za naš prehod v nebeško življenje. Vse je odvisno od nas.

Človek ima v svojih rokah ključ od nebeških vrat. V naši oblasti je, ali ga čuvamo in ohranimo kot najbolj dragocen ključek ali pa ga zavržemo in izberemo kaj drugega, kar bi nam več pomenilo. Ključ od nebeških vrat je naše življenje. Če postaja nenehno bližanje Bogu, bo prehod nekaj naravnega. Ko izberemo druga pota, ki nas peljejo stran od Boga, nas tudi Bog z vso ljubeznijo ne more na silo obrniti k sebi, če ga ne maramo. Imamo popolno svobodo.

Bog želi, da se vsi snidemo pri njem. On nikakor ni ustvaril ene skupine ljudi za srečo in druge za trpljenje in pogubo. Vsakemu daje dovolj možnosti, da more doseči večno srečo. Vsakemu tudi pomaga, da bi čim bolj zagotovo dosegel to, za kar je ustvarjen.

Včasih se sliši, zakaj nam je Bog dal toliko svobodo, da lahko delamo, kar hočemo. Ali bi ne bilo bolje, ko bi nas določil za dobro in bi zla sploh ne mogli početi? Da, res bi nas lahko Bog tako ustvaril. Toda taki ne bi bili njemu podobni, ker bi ne imeli popolne svobode. Popolna svoboda daje našim dejanjem pravo vrednost in seveda tudi vso odgovornost. Ker vse storimo z močjo svobodne volje, sami v celoti odgovarjamo za svoja dejanja. Bog nam kliče, naj izberemo življenje, a izbira je vendarle naša. Tudi nebesa so naša. Za njih smo ustvarjeni, a smemo izbirati. Lahko jih tudi ne izberemo. Nihče, ki pride v večno življenje, ne pride tja po sili. Vsak, ki je tja prišel, je prišel zato, ker je želel tja. Lahko je ta želja v njem gorela celo zemeljsko popotovanje. Morda pa se je v njem prebudila in vzplamtela zadnji možni trenutek.

Nebesa ne bodo le plačilo za naša dobra dela. Bodo mnogo več. Nebesa bomo uživali zaradi Božje usmiljenosti. V življenju naredimo res veliko dobrega. Pogosto pa hodimo tudi svoja pota, ki niso Božja pota. Toda pomembno je, da v nas ostane želja, vstopiti v Očetovo hišo. Kot izgubljeni sin često hočemo življenje užiti že na zemlji. Ko se nam uživanje spremeni v trpljenje in doživljamo praznino in nesmisel svojega početja, nas Oče vabi k sebi. Čaka nas, da se nas usmili in nas objame. Ne kaznuje nas, saj ni Bog maščevanja. Trpeli smo zaradi ločenosti od Očeta. Usmiljeno nas sprejema in navdušuje za dobro. On ve, da otrok ne more biti varen, če ni v očetovem ali materinem naročju.

p. Branko Petauer

VEČ IN BOLJE MOLITI (2) Molitev kot hvalnica Stvarniku

Hvalnica Stvarniku se začne z občudovanjem Boga in njegovega stvarstva. Slavni fizik Ampère, ki je globoko prodrl v skrivnost Božjega stvarstva, je vzklikal: "Kako velik je Bog! Kako velik je Bog!"

Mati srednjih let piše:

"Moja molitev je občudovanje božjega stvarstva. Ko opazujem naravo v njenem spreminjanju skozi letne čase, ko me prevzame lepota gorskih vršacev, ki se kopljejo v zarji jutranjega sonca, ko moj pogled počiva na modrini neba in razkošju jesenskih barv, ko uživam ob žvrgolenju ptic in šelestenju listja v gozdu, ko se zazrem v nedolžne oči malčka in me objamejo njegove ročice, takrat se iz globine mojega srca oglasi hvalnica Stvarniku."

V najširšem pomenu moli vse stvarstvo in vsaka stvar, in sicer že s tem, da se ravna po zakonih, ki so od Boga. S svojim obstojem in delovanjem vse stvari slavijo Stvarnika in se mu zahvaljujejo. Za nerazumno naravo velja to drugače, kakor velja za angele in ljudi. Nerazumna narava se "pogovarja" s svojim Stvarnikom tako, da se že več milijard let ravna po njegovih zakonih. To je nekakšna veličastna molitev, pesem hvalnica vsega stvarstva. Bog vse stvarstvo stalno vzdržuje v bivanju in delovanju, stvarstvo pa svojemu Stvarniku stalno "poje" hvalo.

Ali ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Hvalnica vsega stvarstva vabi človeka, naj se zavestno in z ljubeznijo vključuje vanjo.

An

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zopet smo zrasli za tri zrna. Ni veliko, vendar je tudi to v Božjih očeh dragoceno. Težko je vztrajati. Več in bolje moliti! je zapisano kot program v dokumentu Pridite in poglejte! Molitev za duhovne poklice, npr. za živi rožni venec ali pri Bernardovi družini, nam pomaga pri navajanju na redno vsakodnevno molitev. Morda kdo ne bi molil rožnega venca, pa si zada za cilj, da bo molil za duhovne poklice – morda za čisto določene fante, ki študirajo bogoslovje, da bi postali dobri duhovniki. To mu bo pomagalo, da se bo potrudil in vztrajal. Treba si je najti čas, treba je imeti voljo, tudi če se človeku kdaj ne ljubi moliti. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat čez dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!