Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako ki se bojijo spovedati smrtnih grehov. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako ki se bojijo spovedati smrtnih grehov. Pokaži vse objave

nedelja, 30. marec 2014

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

Arnold, opat v Beaulieuju, zvest in bogaboječ mož, nam je povedal o slavnem čudežu, ki mu ga je zaupal, vetniški mož, prior iz samostana Le Chalard.
V pokrajini Limousina je živela zelo pobožna žena. Odlikovala se je s postom, molitvijo, miloščino in drugimi pobožnimi deli. Toda v svoji mladosti je naredila smrtni greh, ki se ga je zelo sramovala in se ga zaradi tega ni nikdar spovedala. Kolikorkrat se je spovedala svojemu duhovniku, je posredno omenjala tisti greh, ko je tako zaključevala svojo spoved: ”Za vse svoje grehe, ki sem jih povedala in katerih nisem povedala, se čutim krivo pred Bogom in vami.” Ko je na koncu svoje spovedi izgovorila ta stavek kot zaključek, je zelo vzdihovala in se pomilovala. Mnogo let je delala na isti način in duhovnik je začutil, kajti bil je moder in pozoren mož, da je ostalo nekaj hudega skritega v njenem srcu. Zato je poskušal z mnogimi napotki to priznanje izvabiti iz nje, a ni imel uspeha. Tudi nekemu drugemu duhovniku to ni uspelo.
Zgodilo pa se je, da je žena zbolela in umrla, ne da bi se prej spovedala. Mrtva je ležala na mrtvaškem odru še nekaj dni. Pogreb je bil namreč odložen, ker njena hči še ni prišla. Ko je ta končno prispela, je glasno tožila in izzvala jok vseh navzočih, a tedaj se je po Božji vsemogočnosti umrla žena vrnila v življenje. Duša je prišla v njeno telo in po žalostni ločitvi zaradi smrti se je duh združil s telesom. Tedaj je rekla, kot če bi se zbudila iz globokega spanja, svoji jokajoči hčeri: “Ne boj se, hči, ne jokaj več, jaz sem s pomočjo usmiljenega Boga zopet oživela. Odstrani povoje, ki me ovirajo, da bom lahko vstala!" Hitro so odvili vezi in žena je sedla. Potem so na njeno prošnjo poklicali duhovnika, se oddaljili in takoj se je spovedala starega greha.
Ko je potem množica pritekla skupaj, da bi videla čudež, je žena sama povedala, kako je bila osvobojena po posredovanju predobre Božje Matere Marije: “Jaz, uboga grešnica, sem se zdela, ko sem se mudila še v tem življenju, ljudem všeč zaradi dobrih del, ki sem jih opravljala in zaradi pobožnega vedenja, katerega sem izkazovala, toda pred očmi vsemogočnega Boga, čigar zapovedi sem predrzno prestopala, sem ležala v breznu smrti. Jaz, revica, se nisem upala zaradi prevelikega sramu spovedati se človeku nekatere smrtne grehe, ki sem jih naredila v mladosti. Čeprav sem se drugih grehov pogosto spovedala in delala vsa dobra dela, so bila zame brez koristi. Vendar pa sem imela navado te svoje grehe skoraj vsak dan priznavati preblaženi Božji Materi Mariji pred njenim oltarjem ali podobo.
Ko sem umrla, so me takoj obdali hudi duhovi od vseh strani, me grozno vlačili, suvali, trgali in s trpkim očitkom mojega greha vlekli v pekel. Ah, tedaj, čeprav prepozno, sem spoznala, da je to plačilo za moje otrdelo srce. Sedaj sem bila prisiljena, ne samo vedeti, ampak tudi izkusiti, kako nevarno je za bedne ljudi ne slediti ukazom njihovega Gospoda in Stvarnika. Prosila sem pravo Mater usmiljenja in edino upanje ubogih bolj z željami in vzdihi kot z besedami, naj me ne zapusti v trenutku največje stiske. In ni trajalo dolgo časa, da je prišla Tolažnica in varuhinja vseh, ki se k njej zatekajo, kot jutranja zarja in sijaj poldneva ter izgnala zlodeje, ki so me zasramovali.«
Ko so jo zli duhovi takoj ubogali, je šla Mati usmiljenja k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ga prosila ter rekla: “Jaz rotim tvojo dobroto, Gospod, moj Sin, ne zapusti te duše zverem, ker je njen napačni korak tolikokrat objokovala pred mojo podobo."
Gospod ji je odgovoril: "Ti veš, ljuba Mati, da brez priznanja ne more biti rešitve?"
Ona pa: "Gospod, tebi je vse mogoče; ne pusti, prosim te, obraza te reve v sramoti, kajti ona zaupa vame in se je trudila z mnogimi dobrimi in pravičnimi deli spraviti se s teboj, čeprav ne natančno po pravilu."
Gospod je odgovoril: "Ker ni prav, da ti prošnjo zavrnem in ker izven telesa ni kraja za spoved in pokoro, sem odločil, naj se ta duša združi z lastnim telesom, in zlo, ki ga je naredila, v ponižni pokori prizna. Potem naj pride takoj nazaj, da doseže po pravilu tudi usmiljenje." 
Po Gospodovem naročilu in s skrbno pomočjo naše dobrotljive Matere je prišel k meni angel, ki me je odtrgal od zlih duhov, ki so bili v svojem pričakovanju popolnoma prevarani. Sedaj pa, ko sem se spovedala, je čas, da odidem in da se nikdar več ne vrnem, ampak opevam v večnosti Gospodovo slavo, ki me je, čeprav nevredno, v svojem bogatem usmiljenju rešila strašne obsodbe.”

Po teh besedah je naslonila glavo na mrtvaški oder, se oborožila z znamenjem svetega križa in izdihnila dušo.