Preden človek išče Boga, Bog išče človeka. Bog človeka s svojo milostjo prehiteva in spremlja. Spomnimo se, kako je v stari zavezi Bog poklical Abrahama, Mojzesa in vse preroke, v novi zavezi pa po Jezusu Kristusu apostole.
Francoski pisatelj Adolf Retté (+ 1930) je v knjigi Od satana k Bogu popisal težko pot do spreobrnjenja. Bil je neveren in razvraten umetnik. Nekega dne je predaval o zlati dobi, ki bo nastopila, ko bo izginila vera v Boga. Ob vprašanju, kako si zamišlja ta svet brez Boga, se je zmedel in ni vedel odgovora. Začela ga je preganjati misel: Adolf, kaj pa če Bog jé? Kljub temu je ostal pri neveri in v svojih spisih je še naprej sramotil Boga. Bil je vedno bolj razdvojen.
Nekoč se je ustavil pred Marijino kapelico sredi gozda. Molil je: "Vidiš, kaj me je prisililo, da sem prišel k tebi. Če je resnica, da si vsemogočna srednica, prosi svojega Sina, naj mi pokaže, kaj naj storim."
Sedel je na gozdni mah in zdihoval: "Kaj naj storim, kaj naj storim?" V sebi je zaslišal glas: "Poišči duhovnika! Oprosti se bremena, ki te teži!" A ni se še odločil za ta korak.
Nekega večera pa je izbojeval odločilni boj, ki ga sam takole popisuje:
"Vsi moji grehi so bili pred menoj, strašna je bila njihova podoba. Slišal sem satanski glas: 'Glej, tvoja duša! Zdaj razumeš, da te nič na svetu ne more očistiti. Molitve so prazne. Boječe upanje, s katerim si se zatekel k Bogu, je izginilo. Ubij se, plašljivec!' Čutil sem, kako sem razdvojen. Ena polovica moje biti je hotela napraviti samomor: brez obotavljanja, brez pomišljanja. Druga je v tem boju klicala na pomoč. Zdelo se mi je, kot da divja okoli mene vihar kletev in najgrših psovk.
Tedaj sem opazil, da se z eno roko krčevito držim posteljne končnice, z drugo si brišem smrtni pot in solze, ki so zalivale oči. Še malo poguma, mi prišepetava demon, v trenutku bo končano. Spustil sem končnico postelje, šel proti omari, že sem v roki držal ključ, da si vzamem strupa...
V tem trenutku zasveti v temno dušo svetla luč. Zaslišal sem - pri svojem zveličanju to zatrjujem - zaslišal sem nebeški glas, tako dobro poznani glas, ki mi je klical: 'Bog, Bog je tukaj!' Podrla me je milost, padel sem na kolena in jecljal: 'Hvala ti, moj Bog, vrnil si se.' In v tej minuti sem bil prepričan, da vidim v sebi našega Gospoda na križu. Smehljal se mi je z izrazom nepopisnega usmiljenja."
Pozneje je šel v gozd, da se Mariji zahvali za dar spreobrnjenja. Spovedal se je, prejel sv. obhajilo in začel življenje trdega boja s starimi grešnimi navadami in strastmi. Tedaj je bil star 43 let.
Nato se je odpravil v Lurd, da se Mariji zahvali. "Pred votlino sem pokleknil na tla, iz oči so lile solze in jecljajoč sem molil Magnificat (Moja duša poveličuje Gospoda), bolj prisrčen, kot je kdajkoli prikipel iz mojega srca."
Človek Boga ne bi našel, če ne bi Bog prej našel človeka. Pri vsem iskanju Boga Bog sam stoji človeku ob strani in ga podpira. Sv. Avguštin, ki je do svojega dvaintridesetega leta živel daleč od Boga, v Izpovedih v himni Bogu-Lepoti razodeva, kako ga je Bog vztrajno iskal:
"Pozno sem te vzljubil,
Lepota večno davna, večno nova,
pozno sem te vzljubil!
In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,
in tam sem te iskal,
nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,
ki si jih ti ustvaril.
Z menoj si bil, jaz ne s teboj.
Daleč od tebe so me držale stvari,
ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.
Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto.
Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim.
Okusil sem te – in sem te lačen in žejen.
Dotaknil si se me - in zagôrel sem po tvojem miru" (10,27).
Bog na poseben način išče človeka v Jezusu Kristusu. On se je zaradi iskanja človeka učlovečil, šel na križ, vstal od mrtvih, poslal Svetega Duha. Gnala ga je edino ljubezen.
Pri iskanju Boga ima torej pobudo in nam pomaga on sam, ki nas prvi išče, kakor v Jezusovi priliki išče stoto izgubljeno ovco dobri pastir. Ovca se sama ne bi vrnila k čredi. Vsa umetnost je v tem, da se Bogu ne upiramo, ampak se mu damo najti. Spodbujajo nas Jezusove besede:
"Sin človekov je namreč prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno" (Lk 19,10).
"Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla?" (Mt 18,12).
