Molitev za beatifikacijo Božje služabnice sestre Lucije

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, v globoki ponižnosti te častim in se ti zahvaljujem za prikazovanja presvete Device Marije v Fatimi, s katerimi si predstavila svetu bogastvo njenega brezmadežnega Srca. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim, če je to v tvojo večjo slavo in v korist naših duš, da poveličaš sestro Lucijo, pastirico iz Fatime, tako da nam po njeni priprošnji podeliš milost za katero te prosimo … Amen.

Mar ni šlo pri fatimskih vidcih za še bolj intenzivno Božjo navzočnost?

Vsekakor. Nekaterim izbrancem se Bog na izreden način razodeva in Božjo navzočnost kdaj pa kdaj veliko globlje doživljajo. To se dogaja zlasti takrat, kadar ima Bog z njimi posebne načrte. Tak primer imamo pri treh fatimskih pastirčkih. Ni pomembno samo tisto, kar so videli in slišali, ampak tudi tisto, kar so občutili. Bog se jim je na izreden način približal in po njih nam vsem oznanil, da biva in nas ljubi.

Bog izbere, kogar hoče, kadar hoče in kakor hoče. Prednost daje preprostim in v očeh tega sveta nepomembnim. Takšni so bili fatimski otroci. Ob človeški slabotnosti, krhkosti in majhnosti se Božja moč in modrost posebno jasno razodeva. Kdor je brez predsodkov in odprt za resnico, mu takšni dogodki, ki zelo jasno razodevajo obstoj ljubečega in usmiljenega Boga, poglobijo vero, upanje in ljubezen. Seveda pri tem ne bomo lahkoverni, zato se moramo najprej prepričati, da gre za resničen Božji poseg.

Že leta 1916, ko se je Luciji, Frančišku in Jacinti trikrat prikazal angel miru, spomladi, poleti in jeseni, so ti preprosti otroci posebno močno doživeli Božjo navzočnost. Poglejmo, kako je bilo po prvem prikazanju, kakor je povedala najstarejša vidkinja Lucija:

»Nadnaravno razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil [angel], in ponavljali zmeraj isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še zmeraj zatopljeni v to duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.«

Po drugem angelovem prikazanju so pastirčki s pomočjo angelovih besed »mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen«.

Kako so pri tretjem srečanju z angelom in po njem fatimski otroci doživljali Božjo navzočnost, povedo naslednje Lucijine besede:

»Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute.«

Božjo navzočnost so vidci občutili tudi ob prikazovanjih Matere Božje leta 1917. Na zunaj se je razodevala v neizmerni svetlobi, ki so jo pastirčki videli in občutili, še preden so videli Marijo. Še bolj so se srečali z njo ob koncu prikazanja. O tej luči pravi Lucija v zvezi s prvim prikazanjem 13. maja 1917:

Marija je »razprostrla roke in na nas razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v naša srca in v najgloblje globine naših duš. Videli smo sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer veliko jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil tudi dan, padli na kolena in od srca ponavljali: 'Presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v Najsvetejšem zakramentu.'«

Marija je na koncu drugega prikazanja »razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne luči in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo.«

Kako močno so pastirčki doživljali Božjo navzočnost, kažejo tudi posamezne izjave. Po tretjem Marijinem prikazanju je Frančišek rekel:

»Goreli smo v tisti svetlobi, ki je Bog, pa nas ni opekla. Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati! Da, tega nihče nikoli ne more izraziti!«

Na podlagi izjav Lucije in Frančiška lahko vsaj nekoliko doumemo, kako silno je bilo pri fatimskih pastirčkih doživetje navzočega Boga. Tega nikakor ne morejo z besedami opisati.

An

Pomen Fatime za naš čas (4) V romarskih krajih se čuti posebna Božja navzočnost

Fatima je močno mednarodno versko žarišče, v katerem se zbirajo velike množice in se prerojene vračajo na svoje domove. Tja odhaja tudi zmeraj več romarjev iz Slovenije. Če so ta romanja dobro pripravljena, so za udeležence odlične duhovne vaje.

Poleg Lurda je Fatima romarski kraj, ki je od Cerkve najbolj priznan in najbolj povezan z vrhovnim vodstvom Cerkve. Romarski kraji so v Božjem načrtu kot kraji posebnih milosti, kraji intenzivne Božje navzočnosti, ljubezni, dobrote in usmiljenja. Naloga Matere Božje je, da nas po teh krajih vodi k Jezusu.

Fatimo nismo izbrali ljudje, izbral jo je Bog in tja poslal Mater Marijo. Ona je srednica vseh milosti, tudi tistih, ki jih Bog v obilni meri po njej deli v Fatimi. Milost je duhovna stvarnost, je Božje delovanje v naši duši, ki ga redno ne čutimo, spoznavamo pa sadove tega delovanja. Tudi Božje navzočnosti redno ne zaznavamo, čeprav verujemo, da je Bog povsod. Včasih pa človek Božjo navzočnost in delovanje zelo močno občuti, kar je poseben Božji dar, ki prinaša obilne duhovne sadove.

Na romarskih krajih nam je Bog bolj blizu kakor drugod. Zato je razumljivo, da verni ljudje, ki iščejo Boga, tja radi romajo. Tam se utrdi njihova vera.

Mati umira strtega srca zaradi Lucije

V šestem Spominu Lucija pripoveduje, kako je njena mati kljub sončnemu čudežu še vedno imela težave, da bi verjela v resničnost Marijinih prikazovanj:

Po Marijinem prikazanju 13. oktobra 1917 »so ljudje spraševali mater: 'Torej, teta Marija Rosa, sedaj veruješ, da se je prikazala Naša Gospa v Irijski globeli?'

Mati je odgovarjala: 'Še vedno ne vem. Da bi bila res Naša Gospa, je nekaj tako veličastnega, da tega nismo vredni.«

»Prihajali so tudi ljudje, ki so jo blagrovali, da se je Naša Gospa prikazala njeni hčerki. Mati pa je govorila: 'Saj še sama ne vem, ali je to res.'

Ljudje so nadaljevali: 'Ali nisi videla čudeža s soncem?'

'Videla sem, videla! Pa se mi je zdelo to nekaj tako velikega, česar mi ne zaslužimo. Še vedno premišljujem, ali je to lahko resnično. Ne vem!'

Vzrok za takšno materino mišljenje je bilo spoznanje o lastni nevrednosti in nevrednosti vseh njenih. Ob tem pa njena globoka ponižnost. Manjkalo je le, da bi rekla s sv. Petrom: 'Pojdi proč, pojdi od nas, Gospod, ker smo grešniki.'«

Pozneje je Lucijina mati hudo zbolela. Vsi so mislili, da bo umrla. Lucija v drugem Spominu pripoveduje:

»Vsi njeni otroci smo se zbrali ob njeni postelji, da bi prejeli njen zadnji blagoslov in ji poljubili umirajočo roko. Ker sem najmlajša, sem zadnja prišla na vrsto. Ko me je moja uboga mati videla, se je nekoliko razživela, položila roke okrog mojega vratu in s težavo vzkliknila:

'Moja uboga hčerka! Kaj bo iz tebe brez matere! Umiram strtega srca zaradi tebe.'

Bridko je zajokala in me vedno bolj stiskala k sebi. Moja starejša sestra me je s silo iztrgala iz njenih rok, me peljala v kuhinjo in mi prepovedala, da se vrnem v sobo bolnice, in zaključila:

'Mati umira od žalosti nad vsem trpljenjem, ki si ji ga ti povzročila.'

Pokleknila sem, naslonila glavo na klop in v veliki grenkobi, kakršne še nikoli nisem občutila, darovala našemu dobremu Bogu svojo žrtev.«

Kmalu nato se je najstarejša Lucijina sestra Marija, kakor sama poroča, obrnila nanjo:

»Poslušaj, Lucija. Očeta že nimaš več in, če umrje še mama, boš sirota brez očeta in matere. Če je res, da si videla našo Gospo, jo prosi, da ozdravi mamo.

Deklica mi ni odgovorila, temveč je brž vstala in šla v sobo. Oblekla je krilo, narejeno iz ovčje volne, ker je bila zima in je bilo zelo mrzlo, in je šla v Irijsko globel.«

Lucija v drugem Spominu nadaljuje svojo pripoved:

»Ne da bi zgubila en sam trenutek, sem šla na pot. Da bi me nihče ne videl, sem šla po stezah, ki so bile med njivami, in vso pot molila rožni venec. Razodela sem svojo prošnjo najsvetejši Devici. Odkrila sem ji svojo prošnjo, pustila svoji bolečini prosto pot in prelila veliko solza. Končno sem se vrnila domov, potolažena in v upanju, da bo moja ljuba nebeška Mati dala zdravje moji zemeljski materi. Ko sem stopila v hišo, se je moja ljubljena mati že počutila nekoliko bolje. Po treh dneh je že mogla opravljati hišna dela.«

Najstarejša sestra Marija je povedala, da je Lucija iz Irijske globeli prinesla »kepico zemlje in rekla Gloriji, naj skuha čaj za mamo. Naši Gospe je tudi obljubila, da se bo vrnila s sestrami in bodo šle po kolenih od ceste do kapelice devet dni zaporedoma in v istem času dajale hrano devetim revnim otrokom.

Glorija je čaj pripravila in ga ponudila materi.

'Kakšen čaj je to?' je vprašala.

'Vijolični čaj,' sem rekla.

In je vsega izpila.

Napadi so brž ponehali. Pomanjkanja zraka ni več čutila. Lahko je dihala. Srce je bolje bilo. V kratkem je vstala. Ni ozdravela popolnoma, da bi bila močna ženska, vendar je zatem še veliko delala, zato ni bila videti stara ženska.

Hčere smo kmalu začele hoditi v Irijsko globel, da smo spolnile obljubo. Natančno devet dni po večerji, ker smo čez dan delale, pa tudi zato, da ne bi zbujale pozornosti. Po kolenih smo šle od tam, kjer je zdaj lok, do kapelice in smo molile del rožnega venca. Tudi mati je opravljala devetdnevnico, a je šla peš za nami.«

Mati je tedaj rekla:

»Kako čudno! Naša Gospa me je ozdravila in vendar se mi zdi, da še vedno ne morem verovati! Ne vem, kako je to mogoče!«

Poleg ponižnosti je na materino težavo, da bi verjela v resničnost Marijinih prikazovanj v Fatimi, vplivalo tudi dejstvo, da je zelo spoštovala župnika, ki ni verjel v resničnost Marijinih prikazovanj.

Svoj dvom je mati izrazila tudi pozneje v razgovoru s škofom. V šestem Spominu, ko jo je škof Correia da Silva vprašal, koliko otrok ji je dal Bog, je odgovorila: »'Bog mi je dal sedem otrok. Eden je že v nebesih, kjer za nas prosi. Drugih šest, en fant in pet deklet, so vsi še živi in zdravi in, hvala Bogu, tudi dobri, vendar le ne toliko, kot bi želela. Najbolj me skrbi tale, ker še ne vem z gotovostjo, ali je res, da se ji je prikazala Naša Gospa.'

Dvomila je. In to jo je najbrž mučilo do smrti.«

Podobno sodbo si ustvarimo ob zadnjem srečanju sestre Lucije s svojo materjo v Tuyu, v Španiji, ob večnih zaobljubah 3. oktobra 1934. Ko sta bili z materjo sami, jo je hčerka vprašala:

»'Ko si dovolila, da grem zdoma, si mi rekla, da boš videla, ali se bo vse tisto končalo. Trinajst let je minilo, kar sem zdoma. Se je končalo?'

Odgovorila je: 'Kje pa. Nič se ni končalo! Je vedno hujše.

'Vidiš, da nisem bila kriva jaz. Da je to navzočnost našega Boga in Naše Gospe!'

'Če bi z gotovostjo vedela, da se ti je prikazala Naša Gospa, bi prav rada dala našo Irijsko globel in tudi vse drugo. Toda, od kod naj vem?'

Tako sva se poslovili, da se snideva v nebesih.

Z leti se je postarala. Zaradi dela se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Čutila je, da se ji bliža konec. Pisala mi je, naj bi jo obiskala, da bi se lahko zadnjič objeli. Ne bi rada umrla, ne da bi me še prej videla.

Pismo sem pokazala predstojnicam, ki pa mi niso dovolile iti. Čeprav sem bila v kongregaciji z dejavnim življenjem. Svetovale so mi, da naj materi pišem in ji svetujem, naj tudi to žrtev daruje Bogu.«

Sestra Lucija je o zadevi obvestila svojega škofa, a tudi on ni dovolil, da bi obiskala svojo mater. Ko je mati želela, da bi se vsaj po telefonu pogovorila s svojo hčerko Lucijo, ji tudi tega niso dovolili.

p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (43) Lucijino trpljenje se množi

Lucija v drugem Spominu poroča:

»Moj oče je bil zdrav, krepak človek, ki še glavobola ni poznal. In v manj kot štiriindvajsetih urah ga je huda pljučnica nenadoma spravila v večnost. Čutila sem tako veliko bolečino, da sem mislila, da bom tudi jaz umrla. On je bil edini, ki mi je izkazoval prijateljstvo, ko so me v družini obtoževali, in samo on me je branil.

Umaknila sem se v svojo sobo in ječala:

'Moj Bog, moj Bog! Nikoli si ne bi mislila, da lahko pošlješ toliko trpljenja. Toda trpim iz ljubezni do tebe, v zadoščenje za grehe zoper Marijino brezmadežno Srce, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.'«

Eno leto po prikazovanju so Lucijo začele zadevati različne druge preizkušnje. Proti koncu oktobra 1918 sta zbolela za špansko boleznijo Jacinta in Frančišek. V kratkem času ji je smrt iztrgala tri najdražje: 4. aprila 1919 je umrl Frančišek v očetovi hiši, 31. julija 1919 Lucijin oče, 20. februarja 1920 pa še Jacinta v oddaljeni bolnišnici Dona Estefánia v Lizboni.

V drugem Spominu beremo, kako je Lucijo prizadelo, ko je Jacinta odšla v bolnišnico v Lizbono. Prepričana je bila, da je na svetu ne bo nikoli več videla:

»Kako sem bila žalostna, ko sem bila sama! V tako kratkem času je naš dobri Bog vzel v nebesa mojega ljubljenega očeta, potem Frančiška in sedaj Jacinto, ki je ne bom na tem svetu videla nikoli več. Brž ko sem mogla, sem se zatekla v Cabeso. Skrila sem se v skalno votlino, da bi tam sama z Bogom ublažila svojo bolečino in prelivala obilne solze. Ko sem šla dol po pobočju, me je vse spominjalo na moja ljubljena tovariša: skale, na katerih smo tolikokrat sedeli, cvetlice, ki jih nisem več trgala, ker jih nisem imela nikomur nesti. Valinhos, kjer smo skupaj uživali sladkosti raja! Kot da bi dvomila glede stvarnosti in napol odsotna v duhu, sem stopila nekega dne v tetino hišo, šla v Jacintino sobo in jo klicala. Njena sestrica Terezija me je ustavila, ko me je videla v takem stanju, in mi rekla, da Jacinte ni več.«

Od vsega hudega, ki ga je Lucija doživljala, je tudi sama zbolela. To so opazili tudi obiskovalci, ko so jo videli z rumenkastim obrazom in napol slabokrvno. Zato so jo nekateri povabili in je z materinim dovoljenjem za nekaj dni šla k njim, v upanju, da ji bo sprememba zraka dobro storila.

Blagoslov in izziv za ves svet

6. Ta blagoslov se je razširil po vsem svetu kot sporočilo upanja in vir miru. Povabilo k molitvi in h graditvi miru je doseglo človeško vest na pragu konfliktnega in tragičnega stoletja. Ko je človeštvo trpelo v nasilju svetovnega obsega, je Devica iz Fatime prišla prosit za molitev rožnega venca za mir, z oznanilom, da bo kmalu konec vojne ter s prošnjo za spreobrnjenje ljudi, da ne bi prišlo do novega spopada; v tem smislu naj bi bila svet in Rusija posvečena njenemu Brezmadežnemu Srcu, z obljubo, da »bo končno [... ] zmagalo«, in svetu »bo podeljeno nekaj časa miru«.

Še danes, ko doživljamo, kot pravi papež Frančišek, »tretjo svetovno vojno po koščkih«, sporočilo fatimske Gospe vznemirja našo vest, da bi prepoznali nalogo te zgodovinske ure: nalogo, da ne pademo v ravnodušnost pred tolikim trpljenjem; da spoštujemo spomin tolikih nedolžnih žrtev; da ne dopustimo, da naše srce postane neobčutljivo za zlo, ki je mnogokrat predstavljeno kot nekaj normalnega.

V tem smislu nas sveti Janez Pavel II. spominja, da »je fatimsko sporočilo na poseben način namenjeno ljudem našega stoletja, ki je zaznamovano z vojnami, s sovraštvom, s kršenjem temeljnih človekovih pravic, z neskončnim trpljenjem ljudi in narodov in, ne nazadnje, z bojem proti Bogu, vse do zanikanja njegovega obstoja«. Zato ostaja fatimsko sporočilo še vedno zelo aktualno.

(dalje prihodnjič)