Evharistija – Versko izkustvo in pričevanje mistikov (prirejeno po: Jesús Castellano Cervera OCD)

Katekizem katoliške Cerkve uči, da smo vsi poklicani k notranjemu zedinjenju s Kristusom, izredna znamenja mističnega življenja pa so podarjena le nekaterim:

“Duhovni napredek teži k vedno globljemu zedinjenju s Kristusom. To zedinjenje se imenuje »mistično«, ker je deležno Kristusove skrivnosti po zakramentih – »svetih skrivnostih« – in v Kristusu skrivnosti svete Trojice. Bog nas vse kliče k temu notranjemu zedinjenju z njim, četudi so posebne milosti ali izredna znamenja tega mističnega življenja podarjena samo nekaterim zato, da bi razodevala vsem podarjeni nezasluženi dar” (št. 2014).

V zgodovini Cerkve imamo veliko mističnih izkustev evharistije. Manj poznana so izkustva prve Cerkve in Cerkve na Vzhodu. Na Zahodu so poznani evharistični čudeži, ki potrjujejo vero Cerkve v Kristusovo resnično navzočnost in daritev. Imamo tudi pričevanja svetnikov in svetnic, ki so med evharistično daritvijo, zlasti med obhajilom, izkustveno doživljali navzočnost Kristusa in svete Trojice.

 

Evharistija – mesto mističnega izkustva (1) (prirejeno po: Jesús Castellano Cervera OCD)

Obhajanje evharistije je v življenju Cerkve vrhunec posredovanja ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, med sveto Trojico in človeštvom. To velja za vsakega kristjana in vso sodelujočo skupnost, ki postaja po deležnosti enega kruha in enega keliha eno samo telo in en sam duh. Občestvo s Kristusom nas povezuje z vso sveto Trojico. Sv. obhajilo nas z vezjo ljubezni in trinitarične edinosti zedinja s Kristusovim telesom in krvjo.

Sv. obhajilo nas povezuje s sveto Trojico, s Kristusom v njegovi daritvi, z drugimi udi njegovega skrivnostnega telesa; utrjuje poročno zavezo med Kristusom in Cerkvijo.

V Cerkvi so tudi nekateri kristjani mistiki, katerim Bog na posebno jasen način razodeva Božje resničnosti.

 

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Duhovnik si umije roke

Roke si v vsakdanjem življenju zato, da bi bile čiste, pogosto umivamo. Umivanje rok so že stari narodi pogosto uporabljali v bogoslužju. Grki in Rimljani so si jih umivali pred vsako daritvijo. Tudi pri Judih je bilo umivanje rok v bogoslužju zelo pogosto. V prvi krščanski dobi so si jih umivali duhovniki in verniki zlasti pred molitvijo in pred svetim obhajilom. Za to umivanje so bile v preddvorih starih bazilik namenjene fontane (vodnjaki). Zunanje umivanje je bilo vedno znamenje in opozorilo, da je treba s čistim srcem služiti Gospodu in oltarju.

Danes si duhovnik umije roke le po darovanju. To umivanje je v zgodovini nastalo iz praktične potrebe. Verniki so nekdaj prinašali različne darove, ki jih je duhovnik sprejemal in si je pri tem umazal roke. Danes je umivanje rok simbolično dejanje, ki nas opozarja, da je treba služiti Gospodu in oltarju s čistim srcem. To izraža tudi duhovnikova molitev med tem umivanjem: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov.«

Po umivanju rok mašnik vse navzoče povabi k molitvi, da Bog sprejme skupno daritev. Verniki odgovorijo z molitvijo: »Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih rok, v hvalo in čast svojemu imenu, v blagor tudi nam in vsej svoji sveti Cerkvi.« Tisti, ki daruje daritev v Kristusovem imenu, je mašnik, vsi zbrani pa se mu pridružimo.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Pomen dviganja in spuščanja

Mašnik pri darovanju nekoliko dvigne pateno s hostijo in kelih z vinom. S tem ju hoče približati Bogu, za katerega govorimo, da je 'zgoraj', 'v nebesih', 'nad oblaki'. Bog je sicer povsod, saj je vse ustvaril in vse vzdržuje v bivanju. Kretnja navzgor kaže našo zavest, da je Bog večji in drugačen od nas, saj nas neskončno presega. Mi se stegujemo k njemu, zato dvigamo roke v molitvi in daritvi, Bog pa se sklanja k nam in nam deli svoje darove.

Pri usmeritvi 'navzgor' ima posebno vlogo kadilo, ki ga uporabljamo pri pokaditvi darov kruha in vina, oltarja, mašnika in vseh navzočih vernikov. »Nobeno znamenje ne more gibanja 'navzgor' tako preprosto in veljavno izraziti kot prav kadilo,« pravi Balthasar Fischer. »Če je res, da je kadilo znamenje prošnje molitve, potem se mora njegova uporaba ohraniti v dobi, ki vse jasneje čuti, da se bomo brez prošnje molitve zadušili.«

Daniel Rops te spodbuja k daritvi: »Če nimaš drugega, da bi daroval Gospodu, mu daruj svoja dela in svoje bridkosti. Tudi za ta košček kruha, ki počiva na pateni, se je moralo mnogo ljudi zelo truditi, pšenično zrno pa so morali zmleti.

Če je tvoja roka prazna in so tvoja usta trpka in suha, mu daruj svoje ranjeno srce in vse, kar si pretrpel. Da more mašnik vino naliti v kelih, so morali grozdje dati v stiskalnico.

Če nimaš drugega v sebi kakor greh in bridkost, stisko življenja in vso človeško tesnobo, naj tvoje roke to revščino dvignejo k nebu, zakaj Božje usmiljenje jih je vnaprej sprejelo pri zadnji večerji.

In če niti moči nimaš več, da bi daroval in molil, če je v tebi samo še suhota in zapuščenost, tiho sprejmi vsaj to, da te Kristus sprejme na svoje rame in te daruje ter bosta tako žrtev in darovalec en sam dar.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Pridruži se darovanju

Ministrant pozvoni. Začenja se evharistično bogoslužje. Po cerkvi pojejo darovanjsko pesem, ki spremlja prinos darov na oltar in darovanje. Strežniki na oltarju razmestijo korporal, na katerem bodo evharistični darovi. Poleg položijo purifikatorij, to je prtič za brisanje keliha, nato še mašno knjigo.

Zdaj prinašajo darove na oltar: pateno z veliko hostijo, ciborij z malimi hostijami, vrčka z vinom in vodo. Darovi pomenijo vse navzoče. Kruh in vino sta najprej simbola vsega, kar potrebujemo za življenje. Nekvašen pšenični kruh in vino iz grozdja, pomešano z vodo, je uporabljal pri zadnji večerji že Kristus. Kar je naročil delati v njegov spomin, to se zdaj izvršuje na oltarju.

Še večji simbolični pomen pa imajo ti darovi, kadar jih prinesejo navzoči verniki. Takrat so še bolj znamenje njih samih in vseh njihovih dejavnosti. Če somašuje več duhovnikov, je potrebno pripraviti več velikih hostij. Hostije so iz pšenične moke in vode, brez kakršne koli druge primesi, pečene v posebni prav za peko hostij izdelani pečki. Lahko si misliš, koliko dela in skrbi je potrebno, da od pšenice, ki jo poljedelec vseje na njivi, pride do žetve in do pečenih hostij. Kruh pomeni vso človeško dejavnost. Podobno velja za vino. Pomisli, koliko truda je potrebno, da pride do vina. S prinosom kruha in vina na oltar se na začetni način vključuješ v Kristusovo daritev, ki se bo izvršila pri spremenjenju teh darov v Jezusovo telo in kri.

Kelih, ki ga duhovnik uporablja pri mašni daritvi, je najbolj sveta posoda v bogoslužju, saj je po posvečenju v njej Kristusova kri, Kristus sam. Že pri zadnji večerji je po večerji vzel kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas« (Lk 22,20). Po današnjih predpisih mora biti kelih iz trdne in plemenite snovi.

Mašnik pri pripravi darov vinu doda nekaj kapljic vode, kakor je tudi Kristus pri zadnji večerji po judovski navadi vlil v vino malo vode. Ima pa to pomešanje vode z vinom globok simboličen pomen. Vino pomeni Kristusa, voda pa vernike. Po evharistični daritvi in po svetem obhajilu naj bi se tako kakor kapljice vode z vinom združili s Kristusom in postali bolj Božji. To simboliko izraža tudi mašnikova tiha molitev pri vlivanju vode v vino: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.«

Naše sodelovanje z mašno daritvijo lahko izražajo tudi drugi darovi, na primer 'pobiranje v pušico' in 'ofer'. V Rimskem misalu je rečeno: »Sprejemamo lahko tudi denar ali druge darove za reveže ali za cerkev, ki jih verniki prinesejo ali po cerkvi zberejo, zato je te darove treba položiti na primeren prostor, vendar ne na evharistično mizo.« Na nek način sodelujejo z mašno daritvijo tudi tisti, ki 'dajo za mašo', dajo mašni dar ali štipendij, da bi se opravila mašna daritev po njihovem namenu, na primer za njihove pokojne. S tem se ne 'plača' maše, ampak je to dar za vzdrževanje duhovnika. Maša je duhovna vrednota neprecenljive vrednosti in je ni mogoče 'plačati'. Zato je neprimerno, če kdo vpraša: »Po koliko so maše?« ali reče : »Grem za maše plačat.« Lahko vpraša: »Koliko je mašni dar? Koliko je mašni štipendij?«

Skupaj z Danielom Ropsom môli v srcu: »Z velikodušnim srcem in vdano dušo, Gospod, ti darujem vse, kar imam, kar sem, kar doživim in kar moram prenašati. Saj vem, da mi bo stokrat povrnjeno z mirom, blagoslovom in upanjem, zakaj tvoja ljubezen v velikodušnosti ne pozna mejá.«

Kronika Sitik-a za 2023

- V mesecu januarju 2023 smo za pomoč pri prodaji v Zeliščni lekarni in čajnici p. Simona Ašiča zaposlili dodatno sodelavko, ki je poleg rednega dela na razpolago tudi za obiske večjih skupin ob koncih tedna.

- Dokončali smo urejanje in posodabljanje arhiva podjetja v skladu z dobro poslovno prakso in veljavno zakonodajo. Prav tako smo dopolnili interne akte in politike varovanja osebnih podatkov ter organizirali interno izobraževanje zaposlenih na to temo.

- Februarja smo s pregraditvijo večjega prostora uredili dodatno pisarno, ki je namenjena delu poslovne sekretarke.

- Pred Ašičevim zeliščnim vrtom smo dali v izvedbo postavitev otoka in konfinov za ureditev režima parkiranja pred cerkvijo, pokopališčem in zeliščnim vrtom.

- Zaradi odpadanja ometa na delu stropa smo naročili in dali izvesti statično preverbo stropa v Depoju 2, ki ga uporablja Muzej krščanstva na Slovenskem.

- Marca smo se udeležili dveh lokalnih sejemskih prireditev.

- V skladišču kisa oz. v prostorih bivše žitnice smo dali sanirati poškodbe tlaka in uredili odtočne kanale na način, da ponovno služijo svojemu namenu.

- Nabavili smo novo črpalko za hlajenje acetatorja v proizvodnji kisa in na novo uredili sistem hladilne vode.

- V mesecu aprilu smo sodelovali pri pregledu stanja lesenega stropu v prostorih "stare prelature" in za objekt v Ljubljani dali izdelati nova pregradna vrata za hodnik v pritličju stavbe.

- Maja smo zaradi težav s kapilarno vlago dali na objektu restavratorske delavnice sanirati odtočne jaške za meteorne vode.

- V Zeliščni lekarni p. Simona Ašiča smo nabavili preko 100 pločevinastih šatulj za hrambo zdravilnih zelišč ter z njimi zamenjali stare in dotrajane, ki pa smo jih v spomin na patra Ašiča ohranili in bodo morda uporabljene v kakšni od spominskih ali razstavnih zbirk.

- Meseca junija smo sodelovali pri uradnem odprtju in blagoslovu Zeliščnega vrta p. Simona Ašiča, pri spominski zasaditvi trt zelenega silvanca (ta naj bi po nekaterih virih izviral prav iz Stične) ter na sejemski prireditvi, ki je na isti dan potekala na prostoru pred zeliščno lekarno.

- Septembra smo za namen uradnega odprtja slovenskega dela cistercijanske poti, ki je bila pripravljena v okviru evropskega projekta Cisterscapes, izdelali posebno čajno mešanico za pohodnike (Pohodniški čaj oz. Hiker's Tea). Udeležili smo se odprtja te poti, kakor tudi dveh sejemskih prireditev v Ljubljani: Festivala zdravja v organizaciji Ljubljanskih lekarn ter Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki je potekal v Cankarjevem domu.

- V Stični smo posodobili in dopolnili sistem nadzornih kamer za izboljšanje varnosti.

- Soorganizirali smo dva pogovorna večera, ki smo ju gostili v prostorih čajnice.

- Istega meseca je bil opravljen generalni servis kurilnih naprav, ki služijo ogrevanju samostanskega kompleksa.

- Oktobra je bil po predhodno izdelanem elaboratu dokončno urejen status poslovno-stanovanjske stavbe na Marofu, ki je vpisana v kataster v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin, podobno pa je bilo urejeno tudi za samostanski objekt v Ljubljani.

- Za potrebe kisarne smo nabavili in instalirali sodoben filter za filtracijo kisov in drugih živil ter vso potrebno pripadajočo opremo.

- Novembra smo v Čajnici p. Simona Ašiča obnovili sistem za mehčanje vode, ki se uporablja pri pripravi čajev in pri drugih gostinskih storitvah.

- Na poslovno-stanovanjskem objektu na Marofu so bila opravljena nujna vzdrževalna dela na strehi in strešnih oknih objekta.

- V mesecu decembru 2023 smo na stavbo Zeliščne lekarne in čajnice p. Simona Ašiča montirali nove informativne table, prav tako pa so bile pripravljene dodatne usmerjevalne table za področje celotnega samostanskega kompleksa.

- V okviru spomeniškovarstvenega projekta, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo, so bile izvedene vse za to leto načrtovane aktivnosti za menjavo oken na objektu "Stara prelatura". Projekt bo končan v letu 2024.

Gregor Rep

Ekologija srca

V Jezusovem času so farizeji zelo poudarjali obredno ali zunanjo čistost. Kar naprej so umivali roke in posode; ne zato, ker bi bile umazane, ampak zato, ker so bile obredno nečiste. To je bila obredna ekologija. Tudi danes poudarjajo ekologijo, samo da je drugačna. Ekologija danes pomeni varovati in ohranjati čisto okolje. Torej ne gre le za čiste roke in posodo, ampak tudi za čisto okolje. Sicer bo človeštvo vedno bolj zastrupljeno. Jezus pa govori o drugačni ekologiji, ekologiji srca, kar pomeni, varovati in ohranjati čisto srce. Brez te ekologije ni nobene svetosti. Gospod nam je posredoval celo poseben blagor: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Po Jezusovem nauku se vse zlo začne v srcu: »Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, bogokletja. To je tisto, kar omadežuje človeka« (Mt 15,19–20). Prav tako vse dobro izvira iz srca.

Z navedenimi besedami Jezus središče pozornosti preusmerja od zunanjega k notranjemu. Takoj se vprašajmo: kaj povedo Jezusove besede nam danes. Pomembno je bistvo, naše srce! Vedno smo v nevarnosti, da bi bolj poudarjali zunanjost kot pa tisto, kar je v naši notranjosti, v srcu. Jezus bi nam danes rekel: »Veliko skrbi namenjate zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj nič pa vas ne skrbi notranje in moralno onesnaževanje, ki se vedno bolj širi.« Koliko jih pomisli na onesnaževanje resnice, ki ga povzročajo izkrivljene oblike informacij, komu je mar, ko se kar po vrsti kršijo Božje zapovedi?

Kako zelo so ljudje pozorni na to, kar »prihaja« vanje skozi usta, namreč na pokvarjeno hrano, na hrano s pretečenim rokom, dosti manj pa na to, kar »prihaja iz« njihovih ust, to so ostre, nasilne in včasih celo lažnive besede. V ozadju in temelju je človekovo srce, njegova sebičnost, lakomnost, nevoščljivost ali pa vsaj njegova nepazljivost in malomarnost.

Jezus v svojem evangeliju zastavi program ekologije srca. Potrebno je ozdraviti človekovo srce, ki je izvir vsega. Če se bo to zgodilo, bodo tudi vse druge oblike ekologije v redu. Iz srca izhaja vse tisto, kar je resnično zlo in kar resnično onesnažuje svet. V rastlinskem in živalskem stvarstvu ni ničesar, kar bi bilo samo v sebi »slabo«, »grešno«. Hudobija je le v človeku, ker je svoboden. Dokler Adam ni onesnažil stvarstva s svojim grehom, Sveto pismo zapiše, da je »bilo prav dobro«.

Za ekologijo srca mora začeti vsak pri sebi, pri svojih najglobljih teženjih. Nato pri svoji družini. Jezus je naštel, kaj moramo odstraniti iz svoje notranjosti: »hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Da bi bili konkretni, vzemimo eno od grdobij, ki jih našteva Jezus: grehi jezika, opravljanje in obrekovanje, in drugo pregreho, ki je z njima v sorodu, podlo govorjenje ali natolcevanje na račun bližnjega. Začnimo brezkompromisni boj proti opravljanju, nepotrebnem kritiziranju, grdem govorjenju o odsotnih, izrekanju prenagljenih in nepremišljenih sodb. Začnimo pri sebi! Ta strup je zelo težko izkoreniniti, ko se razširi.

Delavci pri javni snagi (danes jih imenujemo »ekološki delavci«) imajo kraj, kamor vozijo odpadke: v peč za zažiganje smeti. Tudi Jezus je za ekologijo srca predvidel zažigalno peč: to ja zakrament sprave, spoved, ki jo spremlja iskreno kesanje. On sam je zažigalna peč, saj je vedno pripravljen odvzeti naše grehe in jih oprati v svoji krvi. Njegova kri je močan »detergent«, topilo, ki »raztopi« strdke slabega, ki nastajajo v naši vesti. »Kristusova kri bo očistila našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).

Spregovorimo tudi besedo o tem, kako ohranjati čisto drugo »okolje«: družino. Takrat, ko gre za nas same, je glavna beseda 'odkriti', se pravi spraviti na dan slabe namene in dela ter se proti njim odkrito boriti. Ko gre za druge, za družinske člane, je pogosto najboljša metoda 'pokriti': pokriti slabosti in napake, znati opravičevati in počakati; raje poudarjati dobro, ne slabega, v pričakovanju, da bo človek sam odkril tisto, kar pri njem ni na mestu. »Ljubezen vse prenese,« je rekel sv. Pavel (1 Kor 13,7). To seveda ne izključuje dialoga in bratskega opomina, ki je iz ljubezni.

Tudi za to domačo ekologijo obstaja zažigalna peč, v kateri lahko uničimo vse odpadke, preden postanejo strupeni: medsebojna prošnja za odpuščanje. Prav neverjetno je, kako to preprosto dejanje pomiri ozračje, vlije zaupanje in pogum, pomaga začeti znova z več ljubezni in spoštovanja kot prej.

Sredi meseca februarja s pepelnico začenjamo najmočnejši čas cerkvenega leta. Pri tem nam lahko pomagajo tudi v članku navedene spodbude. Naj bo blagoslovljen postni čas!

p. Anton