PO MARIJI K JEZUSU Pričevnje nekdanjega nogometaša Floriana Boucansauda

Zelo jasno se spominjam svojega »srečanja« z Devico Marijo. Katoliško vero sem spoznal pri svojih iskanjih na internetu, ker v župniji nisem poznal nikogar, ki bi mogel odgovoriti na vsa moja vprašanja.

Ugotovil sem, da se je sveta Devica Marija v teku zgodovine večkrat prikazala, da bi nas povabila k spreobrnjenju in nam povedala, kako nas Bog ljubi. Na začetku sem gledal video, ki je poročal o prikazovanjih v Garabandalu (Španija), Fatimi in Medžugorju itd.

Pred tem sem poznal Lurd samo po imenu in nisem vedel, kaj se je tam resnično zgodilo. Svoji ženi sem rekel: »Neverjetno je, da o tem nihče ne govori? O dogodku bi morali poročati vsak večer pri dnevniku!«

Počasi sem v nebeško Mater dobil zaupanje. Prosil sem jo, da me vodi vsak trenutek dneva. Ko sem brskal po spletu in poizvedoval pri protestantih, ki so omalovaževali Marijino vlogo v odrešenjskem načrtu, se je v meni pojavil boj, kakršnega prej še nisem poznal.

Svoj računalnik sem posvetil Devici Mariji – k temu dejanju me je brez dvoma navdihnila Ona – in jo prosil, da me obvaruje pred vsako zmoto. Od takrat naprej sem pričel spoznavati razodetja in svetnike, ki so mi pomagali, da sem jo še bolj ljubil! Molitev rožnega venca je postala moja vsakdanja spremljevalka, ker sem imel veliko žejo po spoznanju našega Gospoda in njegove ljube Matere!

Kmalu po spreobrnjenju mi je Gospod podelil eno največjih milosti v mojem življenju: odkril sem evangelij, ki ga je po navdihu napisala Marija Valtorta. Branje tega dela me je preoblikovalo, moja vera se je razcvetela, ljubezen do Jezusa in Marije pa je pričela neprestano rasti. Notranji občutek mi pravi, da ju danes mnogo bolje poznam.

Močno sem upošteval mnenje o delu Marije Valtorte, ki mi ga je zaupal don Gabriele Roschini: »Nobena druga marijanska literatura niti najboljše tovrstne knjige, ki sem jih bral in študiral, mi niso dale tako jasne, žive, popolne, svetle in privlačne podobe o Mariji. Je preprosta in obenem vzvišena.«

Florian Boucansaud, avtor knjige Es-tu prêt? Il revient (Si pripravljen? Vrnil se bo).

PO MARIJI K JEZUSU »Marija, ti pomagaj nam«

Rimski patricij CORIOLAN (Koriolan) je rešil Rim pred sovražnikom. Nehvaležni meščani so ga pregnali iz mesta. Iz razočaranja je skupaj s sovražniki sklenil mesto Rim zravnati z zemljo. Tedaj je prišla k njemu iz mesta njegova mati z drugimi Rimljankami in sina prosila, naj rodnemu mestu prizanese. Uslišal je svojo mater: »Razorožila si me. Mestu bom prizanesel.«

Mati ima velik vpliv pri sinu, ker je mati. Tako nam tudi Božji Sin prizanaša na priprošnjo svoje Matere. Ona nas hoče pripeljati k Sinu, k izpolnjevanju njegove volje. Sv. Ludvik Montfortski je rekel: »Če rečemo ‘Marija’, reče ona ‘Bog.’«

Dne 12. septembra 1683 so kristjani v odločilni BITKI PRI DUNAJU premagali Turke. Ta zmaga je pomenila začetek izgona Turkov iz Podonavja. Glavno zaslugo za zmago je imel poljski kralj Jan Sobieski, ki je s svojimi poljskimi vojaki prihitel na pomoč. Zjutraj je še stregel pri sveti maši in prejel sveto obhajilo. Spodbujal je svoje vojake: »Naprej, junaki, pod varstvom Matere našega Odrešenika smo. Naš bojni klic je: Marija!« Papež Inocenc XI. je določil, naj se v znamenje hvaležnosti za zmago obhaja praznik Marijinega imena.

Bilo je leta 1922. DELAVEC MINER je navrtal skalo in prižgal zažigalno vrvico. Nato se je hotel po žici rešiti na varno, preden bi prišlo do eksplozije. Žica pa je bila mokra od dežja, da mu je drselo in je nekaj metrov od zavrtane odprtine obvisel na žici. V najhujši stiski se je spomnil Device Marije in glasno zaklical: sveta Marija! Tedaj je zadonela eksplozija. Tovariši zgoraj so od strahu odreveneli. Ko je izginil dim, so videli, da mož še visi na žici. Bil je rešen, brez vsake poškodbe.

ANGLIKANEC JE RAZLAGAL KARDINALU DECHAMPSU (Dešámpu), da mu pri katoličanih ne ugaja češčenje Matere Božje: »Jaz se raje obrnem naravnost na Gospoda Jezusa, kadar kaj prosim.«

»Jaz tudi, samo jaz ne pridem sam, ampak najraje v spremstvu Matere Božje. Kaj menite, kdo od naju bo bolje sprejet pri Jezusu? Kdo bo prej in bolj gotovo uslišan, vi ali jaz?«

SV. LEONARD PORTOMAVRIŠKI je večkrat rekel: »Če bi bil jaz kakor eno tistih svetišč, ki imajo stene pokrite z zahvalnimi podobami, bi moral pokriti vso svojo osebo, toliko milosti sem prejel od Marije.«

Marsikdo med nami bi lahko povedal, kakšne milosti je prejel po Marijini priprošnji. Slovenci se na Marijo pomočnico radi obračamo: »Marija, ti pomagaj nam! Vse Slovence k Bogu dvigaj, vero v srcih jim prižigaj!«

 

SKRIVNOST KRIŽA Križ zapuščenosti (2)

Skušajmo se sedaj preseliti v območje odnosa do Boga. Ali je mogoče biti zapuščen tudi od Boga? Ali Bog koga zapusti? Pomagajmo si s kratko zgodbico, da bomo lažje razumeli.

Nekoč je neki človek sanjal, da hodi po obali v času oseke. Ni bil sam: na njegovi strani je hodil Gospod. Skupaj sta šla skozi življenje in puščala v pesku odtise stopinj, po dve in dve. Gospod je hodil ob njegovi roki … Za hip se je človek ustavil, se ozrl in videl svoje preteklo življenje, tako v dnevih sreče in veselja kot v dnevih bolečine in upanja. A ko si je dobro ogledal sledi v pesku, je videl vzdolž vse poti, ravno tam, kjer je bila najtežja, samo po dve stopinji. Rekel je Gospodu: »Gospod, kako je mogoče, da takrat, ko sem te najbolj potreboval, ko na najtežjem delu poti sam nisem videl izhoda, vidim samo ene sledi? Zakaj si me ravno takrat zapustil?« Gospod ga je z vso ljubeznijo pogledal in na njegovo vprašanje odgovoril: »Moj ljubi otrok, takrat, ko je bilo najtežje, takrat sem te vzel v naročje in sem te nesel.«

Bog nas nikoli ne zapusti. Bog se je učlovečil ravno zato, da bi bil Emanuel, Bog z nami. Že v stari zavezi nam je prerok Izaija zapisal, kako zelo je Bog zvest človeku in ga nikoli ne zapusti. »Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil.« Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal. Bog je že ob stvarjenju rekel, da ni dobro, da bi bil človek sam, zato s človekom vedno ostaja. Bog se zaveda človekove slabotnosti in njegovih notranjih hrepenenj. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in sličnosti. V človeku zato odseva vsa Sveta Trojica in ima v globini srca zapisano, da bi ustvarjal odnose in z nekom živel. Svete Trojice si ni mogoče predstavljati drugače kot odnosa med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveta Trojica je utelešen odnos, je živo dogajanje ljubezni, je ljubezen sama. Zaradi bogopodobnosti ima človek v globini srca tudi hrepenenje po Bogu. Ker je svoboden, ima res možnost, da to hrepenenje v sebi zatre ali zataji. To hrepenenje more usmeriti tudi drugam in ne v Boga: lahko ga usmeri v materialne stvari, lahko si sam ustvari bogove po svoji želji. Toda to človeka ne osrečuje in ne napolnjuje s srečo. Človek je srečen takrat, kadar živi tako, kot mu je prirojeno. To pomeni, da se steza k Bogu in ga išče ter se skuša razdajati za bližnje, ker v njih vidi Božjo podobo. Tudi Jezus je svojim učencem jasno povedal, da jih ne bo zapustil. Povedal jim je, da se bo od njih ločil, a jih ne bo zapustil, ampak bo ostal z njimi in jih še naprej ljubil. »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more sprejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi.«

Toda zakaj kljub tako jasnim Božjim zagotovilom in Božji zvestobi človek čuti, da kdaj ostane zapuščen? V resnici človek ne more biti nikoli zapuščen. Bog je vedno s človekom in mu hoče pomagati. Hoče biti z njim v odnosu in z njim prijateljevati. Ker je v človeka položil tako globoko hrepenenje po Bogu, se mu ne sme in iz ljubezni tudi ne more odtegniti. Barvo temu odnosu do Boga daje človek. Z Božje strani je vedno popoln in zgrajen, s človekove strani pa je drugače. Človek si lahko prizadeva, da bi bil tudi z njegove strani živ in dejaven, lahko pa ga zanemari in umaže. Ravno človek lahko onemogoči Bogu, da bi le-ta zanj veliko naredil. Če človek neha živeti z Bogom, je popolnoma jasno, da ga ne bo tako živo čutil ob sebi. Naša ranjenost po izvirnem grehu nam onemogoča, da bi hrepeneli samo po Bogu. Ta ranjenost povzroči, da v nas zraste napuh, ki nas usmerja vase. V napuhu človek doživlja svojo »veličino«. Sam sebi se zdi bister in moder ter misli, da Boga ne potrebuje. Misli, da lahko uredi svet brez Boga, zato svoj odnos do Boga preprosto razdira ali zapira. Bog človeku ne more več tako razločno govoriti, ker človek ne razume več jezika čiste ljubezni. Sebičnost je spačila njegovo mišljenje in ga oddaljila od Boga. Bog ostaja ob človeku, vendar ga človek ne čuti kot Emanuela, Boga s človekom. Človek čuti Boga kot nebodigatreba in nekoga, ki ogroža njegovo izvirnost. Človek se ograjuje z zidovi in končno ostane ograjen s svojo sebičnostjo in se čuti silno zapuščenega. Ker se je njegovo srce oddaljilo od Boga, je postalo neobčutljivo za Boga in njegova zapuščenost je še večja. Človek postane zapuščen sredi množice, podobno kakor kdo sredi ljudi tujega jezika in kulture. Ker je človek postal nesposoben slišati Božji glas, mu tudi Božje spodbude nič ne pomagajo. Zgodilo pa se je še nekaj: ko je človek zapustil Boga, je zapustil tudi sobrata, človeka. Sebičnost je vedno celostna ko se razraste, človeka popolnoma zapre in loči od Boga in ljudi. Iz te zapuščenosti človeka lahko reši samo popolno spreobrnjenje. Človek se mora zopet naučiti sprejemati Boga in ga vzljubiti. Odnos mora z Božjo pomočjo na novo zgraditi in splezati iz zapuščenosti, s katero se je sam zagradil. Bog človeka nikoli ne zapusti, marveč se človek sam lahko zagradi za zidove zapuščenosti.

Taka zapuščenost pa človeku lahko postane tudi v blagoslov. V skrajni zapuščenosti, ko se mu vsa upanja podrejo in vse sanje razblinijo, postane tako slaboten, da mora reči: ne zmorem več sam, Bog, pomagaj mi! To je začetek spreobrnjenja: spoznanje, da brez Boga ne gre. Boleča izkušnja zapuščenosti človeka opozarja, da se ne sme več predati sebičnosti in graditi sam, ker je v resnici podiral. Prvo, kar je v življenju potrebno, je zgraditi trden odnos z Bogom, potem pa bodo vse druge stvari in dejanja dobro potekala. Človek mora postajati majhen pred Bogom in pred seboj. Samo na ta način lahko postane velik, kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in, kdor se ponižuje, bo povišan.

Obstaja tudi zapuščenost, ki so jo doživljali mnogi svetniki in sam Jezus na križu. Ta zapuščenost ni prava zapuščenost, marveč zaradi trpljenja človek ne more več čutiti Božje bližine. Jezusa Bog Oče ni zapustil, čeprav je zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Oče je bil z njim, le njegova človeška narava je bila tako zelo potegnjena v trpljenje in bolečino, da ga kot človek ni čutil ob sebi. Tudi svetniki so v skrajni zapuščenosti vedeli, da jih Bog ni zapustil. Bili so samo tako zelo izmučeni v trpljenju, da niso čutili Božje bližine. V sebi pa so bili prepričani, da jih Bog drži v svoji ljubeči roki. Občutek take zapuščenosti jim je omogočil še večji korak v ljubezni do Boga. Bog jih ni zapustil, marveč jim je dal možnost, da so ga še bolj vzljubili. Bog nas torej preko občutka zapuščenosti vodi v še tesnejši odnos z njim. Res je križ zapuščenosti težak in bridek, težko ga je nositi. A prav na križu najbolj tesno srečamo svojega Gospoda. On nas v trpljenju najbolj razume, saj ga je sam izkusil. Tudi križ zapuščenosti nas lahko obogati, da v nas vzklije novo življenje. Križ nam v resnici postane drevo življenja.

p. Branko Petauer

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Papež Benedikt XVI. Odprímo prostor Bogu

Blagoslov sveč ob kapeli prikazovanj v Fatimi 12. maja 2010

Dragi romarji! Z gorečimi svečami v rokah sestavljate vsi skupaj nekakšno morje svetlobe okoli te preproste kapele. Ta je bila z ljubeznijo zgrajena v čast Božje in naše Matere. Njena vrnitev z zemlje v nebesa se je pastirčkom zdela kakor svetlobni pramen. A niti Marija niti mi sami ne razpolagamo s svojo svetlobo: prejemamo jo od Jezusa. Njegova navzočnost v nas na novo uresničuje skrivnost in klic gorečega grma, ki je nekoč na gori Sinaj pritegnil Mojzesa in ki neomajno spravlja v strmenje vse tiste, ki opazijo, da v nas gori posebna luč, ne da bi nas ožgala (prim. 1 Mz 3,2-5). Če se zanašamo samo nase, nismo več  kakor klavrn grm, a nanj je prišlo Božje veličastvo. Zato gre Bogu vsa čast, mi pa moramo ponižno priznavati, da nismo nič; v češčenju se moramo skloniti pred božjim načrtom, ki se bo uresničil, ko bo »Bog vse v vsem« (1 Kor 15,28). Devica Marija, milosti polna, na edinstven in neprimerljiv način služi temu načrtu: »Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38).

Dragi romarji, posnemajmo Marijo tako, da bo tudi v našem življenju na novo zazvenelo »Zgodi se mi!« Bog je Mojzesu nekoč ukazal: »Sezuj si čevlje z nog. Kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja« (1 Mz 3,5). Mojzes je storil tako. Nato je spet obul svoje čevlje in odšel, da bi svoje ljudstvo rešil iz egiptovske sužnosti in ga pripeljal v obljubljeno deželo. Pri tem ne gre samo za posest zemlje ali za državno območje, do katerega ima vsako ljudstvo pravico. Pri prizadevanju za osvoboditev Izraela in izhod iz Egipta je dejansko v prvi vrsti poudarjena pravica do svobode za češčenje, do svobode obhajati svoje bogoslužje. V nadaljnji zgodovini izvoljenega ljudstva ima obljuba dežele vedno znova tudi ta pomen: dežela jim je dana zato, da jim je kraj pokorščine in zato, da je ustvarjen odprt prostor za Boga.

V našem času, ko preti nevarnost, da vera na mnogih krajih zemlje ugasne kakor plamen, ki nima več goriva, je bolj kakor vse drugo pomembno, da je Bog navzoč v tem svetu in da ljudem omogočimo dostop do Boga. Ne do katerega koli Boga, ampak do Boga, ki je govoril na Sinaju: obličje tega Bog spoznamo v tisti ljubezni, ki je v križanem in vstalem Kristusu šla do konca (prim. Jn 13,1). Dragi bratje in sestre, častite Jezusa Kristusa v svojih srcih (prim. 1 Pt 3,15)! Ne bojte se govoriti o Bogu in brez bojazni pokažite znamenja vere, tako da bo pred očmi vaših sodobnikov zasijala Kristusova luč, kakor Cerkev poje na veliko noč, v kateri človeštvo postane ena sama Božja družina.

Dragi bratje in sestre, na tem kraju s strmenjem vidimo, kako so se trije pastirčki pustili prevzeti notranji moči, ki jih je prešinila ob prikazanju angela in nebeške Matere. Na tem kraju, kjer smo bili tolikokrat povabljeni k molitvi rožnega venca, dopustimo, da nas pritegnejo Kristusove skrivnosti in Marijine rožnovenske skrivnosti. Molitev rožnega venca nam omogoča, da svoj pogled in svoje srce usmerimo na Jezusa, kakor je to storila Marija, ki je neprekosljiv zgled premišljevanja Sina. Ko pri molitvi »Zdrava Marija« premišljujemo vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti, tedaj premišljujemo celotno Kristusovo skrivnost, od učlovečenja do križa in veličastva vstajenja. Premišljujemo globoko Marijino udeleženost pri tej skrivnosti in pri našem življenju v Kristusu danes. Saj je tudi naše življenje stkano z obdobji veselja in bolečine, sence in luči, skrbi in upanja. Milost prihaja v naše srce in prebuja željo, da bi svoje življenje vztrajno spreminjali po evangeliju, da bi mogli govoriti s svetim Pavlom: »Življenje je zame Kristus« (Flp 1,21) in bi bili tesno združeni s Kristusom v občestvu življenja in usode.

Čutim, kako me verniki tukaj in po vsem svetu spremljajo s povezanostjo in ljubeznijo. V svojem srcu nosim skrbi in upe našega časa, trpljenje ranjenega človeštva ter svetovne probleme. Prihajam, da jih položim fatimski Božji Materi pred noge: sveta Devica, Božja Mati in naša najljubeznivejša Mati, posreduj za nas vse pri svojem Sinu, da bodo vse družine in ljudstva – tako krščanska kakor druga, ki še ne poznajo svojega Odrešenika – živela v miru in slogi, dokler ne bodo pridružena enemu Božjemu ljudstvu v čast presvete in nedeljene Trojice. Amen.

Papež Benedikt XVI., Nagovor ob blagoslovu sveč pri kapeli prikazovanj v Fatimi, 12. maja 2010. Glej Benedetto XVI, Nella terra degli uomini uno spazio aperto a Dio, v: Insegnamenti di Benedetto XVI, zv. VI, 1/2010, Libreria Editrice Vaticana 2011, 693-695. Prevod A. Štrukelj.

Ura častne straže

 

Uro častne straže sem si v mislih vedno predstavljala kot duhovno spremljanje Kristusovega pasijona in njegovega trpljenja ter smrti na križu. Poleg podob križevega pota so se v premišljevanje tako vtkale tudi sedmere Kristusove rane in sedmere Kristusove zadnje besede na križu. Te so še zlasti dobile večjo težo, ko sem se podučila, da jih posebej večkrat dnevno molijo tudi Hčere Srca Jezusovega. Že pred tem sem rada molila molitev k predragoceni Kristusovi Krvi, ki je bila z velikimi milostnimi obljubami razodeta Brigiti Švedski (1303–1373), če se pobožno moli vsak dan 12 let (glej Romarski molitvenik, str. 28).

 

Takole molim:

 

Jezus, zdaj bom molila sedemkrat molitev v spravo za moje grehe, za grehe mojih dragih in za grehe vsega sveta. Sprejmi to molitev v svoje božansko Srce. Osladi in izpopolni jo tako zelo, da bo pripravila Presveti Trojici toliko veselja, kot si ga Ti s svojo molitvijo pripravil na zemlji. Naj se prelije na tvoje človeštvo in za poveličanje Tvojih svetih ran, ter krvi, ki si jo iz njih prelil.

 

1.

- Jezus, ko so te pribijali na križ, si prosil Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! O Jezus, odpusti tudi nam, ko te vedno znova pribijamo na križ, z vsakim grehom, ki ga storimo.

- Oče naš ...

- Nebeški Oče, darujem ti po neomadeževanih rokah Marijinih in po božanskem Srcu Jezusovem prve rane, prve bolečine in prvo krvoprelitje (tj. obrezovanje) Jezusovo, v spravo za moje mladostne grehe in mladostne grehe vseh ljudi ter za obvarovanje pred prvimi smrtnimi grehi v mojem sorodstvu.

- Zdrava Marija ...

- Slava Očetu ...

 

2.

- Jezus, ko si bil križan, si skesanemu razbojniku, ki je bil križan s teboj, obljubil, Resnično, resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju! O Jezus, daj da bomo tudi mi svoje grehe spoznali, se jih pokesali, se zanje spokorili in se resnično spreobrnili, da bomo tudi mi vredni s Teboj živeti v Tvojem kraljestvu.

- Oče naš ...

- Nebeški Oče, darujem ti po neomadeževanih rokah Marijinih in po božanskem Srcu Jezusovem trpljenje Jezusovega srca na Oljski gori in vsako kapljico njegovega krvavega potu, v spravo za grehe mojega srca in grehe src vseh ljudi, za obvarovanje pred takšnimi grehi ter za večjo ljubezen do Boga in do bližnjega.

- Zdrava Marija ...

- Slava Očetu ...

 

3. 

- Jezus, ko si visel na križu, si svoji Materi rekel Žena, glej tvoj sin, in apostolu Janezu, Glej, tvoja Mati. O Jezus, daj, da se bomo po zgledu, varstvu in priprošnji Tvoje Matere Marije vsak dan bolj posvečevali in s svojim življenjem pričevali, da smo tudi mi njeni otroci.

- Oče naš ...

- Nebeški Oče, darujem ti po neomadeževanih rokah Marijinih in po božanskem Srcu Jezusovem tisočere rane, krute bolečine in predragoceno Kri Kristusovo izteklo pri bičanju, v spravo za moje mesene grehe in mesene grehe vseh ljudi, za obvarovanje pred takšnimi grehi ter za ohranitev nedolžnosti, zlasti v mojem sorodstvu.

- Zdrava Marija ...

- Slava Očetu ...

 

4. 

- Jezus, ko si križan trpel neizrekljive bolečine telesa in duha, si zaječal Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!? Vendar si vztrajal v odrešilnem trpljenju za nas – kot Bog in kot človek. O Jezus, daj, da bomo v trpljenju in težavah življenja tudi mi vztrajali na Tvoji poti, saj si obljubil, da boš z nami vse dni do konca sveta.

- Oče naš ...

- Nebeški Oče, darujem ti po neomadeževanih rokah Marijinih in po božanskem Srcu Jezusovem rane, bolečine in predragoceno Kri Kristusove glave od kronanja s trnjem, v spravo za grehe mojega duha in grehe duha vseh ljudi, za obvarovanje pred takšnimi grehi ter za razširitev Kristusovega kraljestva na zemlji.

- Zdrava Marija ...

- Slava Očetu ...

 

5. 

- Jezus, da se izpolnijo Pisma, si poskusil kis, ki so ti ga dali piti, ko si prosil Žejen sem! O Jezus, daj nam, da bomo prepoznali Tvojo resnično žejo in jo vselej gasili z ljubeznijo do Boga in do bližnjega.

- Oče naš ...

- Nebeški Oče, darujem ti po neomadeževanih rokah Marijinih in po božanskem Srcu Jezusovem trpljenje Kristusovo na njegovi križevi poti, še posebej Njegovo rano na rami in predragoceno kri, ki je pritekla iz te rane, v spravo za moj upor proti križu in upor vseh ljudi proti križu, za godrnjanje proti tvojim svetim odredbam, za vse druge grehe jezika ter za resnično ljubezen do križa.

- Zdrava Marija ...

- Slava Očetu ...

 

6.

- Jezus, ko si videl, da si vse izvršil v skladu z Očetovo voljo, si rekel Dopolnjeno je! O Jezus, daj da bomo tudi mi Očetovo voljo v ponižnosti spoznali, sprejeli in zvesto izpolnjevali, saj je najboljše, kar se nam lahko zgodi.

- Oče naš ...

- Nebeški Oče, darujem ti po neomadeževanih rokah Marijinih in po božanskem Srcu Jezusovem tvojega Sina na križu, njegovo pribitje in dvigovanje na križu, njegove rane na rokah in nogah, tri tokove presvete Krvi, ki je pritekla iz teh ran, njegovo popolno uboštvo, njegovo popolno pokornost, vse njegove telesne in duševne bolečine, njegovo predragoceno smrt na križu in njeno nekrvavo ponovitev pri vseh svetih mašah na zemlji, v spravo za vse kršitve svetih redovnih zaobljub in redovnih pravil, za moje grehe in grehe vsega sveta, za bolne in umirajoče, za svetost duhovnikov in laikov, za namene svetega očeta, za obnovitev krščanskih družin, za našo domovino, za mir v svetu, za spreobrnjenje in edinost vseh narodov v Kristusu, za stanovitnost v veri ter za vse po svetu razpršene kristjane.

- Zdrava Marija ...

- Slava Očetu...

 

7.

- Jezus, preden si izdihnil, si rekel Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo! O Jezus, daj, da bomo tudi mi celo svoje življenje,vse, kar smo, in vse, kar imamo, vedno z zaupanjem izročali v Očetove roke, saj od njega vse prejemamo.

- Oče naš ...

- Nebeški Oče, sprejmi predragoceno kri in vodo, ki sta pritekli iz Jezusovega prebodenega Srca, v spravo za moje grehe in grehe vseh ljudi. Bodi milosten in usmiljen z nami grešniki! Kri Kristusova, zadnja vsebina njegovega predragocenega Srca, operi me vseh dolgov mojih in tujih grehov. Voda iz strani Kristusove, operi me, da bom prosta vseh kazni za greh, in pogasi plamen mojih vic in plamen vic vseh ubogih duš.

- Zdrava Marija ...

- Slava Očetu ...

Amen. V imenu Očeta ...

Olga

KRISTUSOVA NAVZOČNOST V BOGOSLUŽJU (2)

V življenju praznujemo različne dogodke, pri katerih je v ospredju sedanjost: rojstvo, diploma, poroka, nova maša. Lahko pa gre za spominsko praznovanje nekega preteklega dogodka na obletnico tega dogodka: rojstni dan, zlata poroka, zlata maša.

V cerkvenem letu je pri praznovanju redko v ospredju sedanjost, kakor je npr. pri posvečenju nove cerkve. Še tu je sedanjost tesno povezana s preteklostjo, s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, ki se na zakramentalni način ponavzočuje z vsako mašno daritvijo, zato tudi z daritvijo pri posvečenju cerkve. Vedno gre za spomin preteklega odrešilnega dela. Pomislimo na božične in velikonočne praznike in na vsako nedeljo, ki je spomin Kristusovega vstajenja, v zvezi z njim pa tudi celotne Kristusove velikonočne skrivnosti.

Kristusovega odrešilnega dela se spominjamo vsako nedeljo, skozi vse cerkveno leto, najbolj slovesno pa na velikonočno tridnevje. V božičnem času se spominjamo Jezusovega prihoda na svet in njegove mladosti, v velikonočnem času pa izvršitve odrešenja.

Cerkveno ali bogoslužno leto je po nauku 2. vatikanskega koncila obhajanje svetega spomina odrešilnega dela Jezusa Kristusa. Pri tem se Kristusovi odrešenjski dogodki na neki način ponavzočijo in pridemo z njimi v stik ter se napolnjujemo z zveličavno milostjo (prim. B 102).

V apostolskem pismu »Mysterii paschalis« – s katerim papež sv. Pavel VI. potrjuje Splošne določbe o cerkvenem letu in novi splošni rimski koledar – je zapisano: »Obnavljamo spomin na pretekle dogodke, da bi iz premišljevanja o njih tudi preprosti verniki zajemali pouk in hrano; pa tudi to, da ima obhajanje cerkvenega leta prav posebno zakramentalno moč in učinkovitost za hranitev krščanskega življenja.«

 

Ponavzočevanje starozaveznih odrešenjskih dogodkov

 

Cerkveno leto ima svoje osnove že v stari zavezi, kjer se je ljudstvo zbiralo k praznikom v templju. Starozavezno izvoljeno ljudstvo se je rado spominjalo slavnih dogodkov svoje preteklosti, v katerih je gledalo odrešenjsko Božje delovanje. Vse praznike so oblikovali na osnovi spomina na pretekle dogodke. Pri teh praznovanjih ni šlo samo za spomin, temveč za obredno, znamenjsko ponavzočevanje nekdanjih odrešenjskih dejanj. To obredno spominjanje jih je utrjevalo v prepričanju, da bo Bog zdaj pomagal tudi njim, kakor je nekoč njihovim očetom. Vsaka generacija, ki je obhajala spomin preteklega odrešenjskega dogodka, je bila tako deležna Božjega odrešenja. Vsi prazniki v Izraelu so bili povezani z velikonočno rešitvijo iz Egipta. Vsako leto so se z velikonočnim praznikom spominjali izhoda iz egiptovske sužnosti.

Ni šlo samo za spomin na pretekle dogodke. Pretekli odrešenjski dogodki so postali s pomočjo obreda, ki je bil učinkovito znamenje, na neki način navzoči. To se je dogajalo v moči prihodnjega Kristusovega odrešenja. Po bogoslužju se je enkratno preteklo odrešenjsko Božje delovanje podaljševalo in ponavzočevalo v sedanjosti. Starozavezni verniki so iz njega prejemali pouk in duhovno hrano.

V tem bogoslužnem spominjanju in ponavzočevanju preteklih odrešenjskih dogodkov so gledali vnaprejšnje uživanje prihodnjega odrešenja, v katerega so se z obredom  vključevali.

 

Ponavzočevanje novozaveznih odrešenjskih dogodkov

 

Kristus je starozavezne odrešenjske dogodke dopolnil, prav tako tudi praznovanje teh dogodkov.

Krščanstvo je bilo kot zgodovinsko verstvo vedno navezano na spominjanje preteklih odrešenjskih dogodkov. V veri in bogoslužju ima zato spominjanje osrednje mesto. Kristjani so se v veri in pri bogoslužju takoj od začetka spominjali Jezusovih besed in dejanj. Iz njih so zajemali duhovni pouk in hrano. Svoj vrh je obredno spominjanje Jezusa Kristusa dosegalo v obhajanju evharistije. Spominjanje pa ni samo usmerjanje pogleda v preteklost, ampak gre pri njem za učinkovito ponavzočevanje tistega, kar se je nekoč zgodilo.

To se še posebej dogaja pri nedeljskem bogoslužju, ki so ga obhajali od začetka krščanstva. Vrhunec doseže to praznovanje na velikonočno nedeljo, ki je največji krščanski praznik in so ga kot takega obhajali vsaj od 2. stoletja dalje. Kmalu mu je sledil binkoštni praznik, ki je poleg velike noči najstarejši krščanski praznik. Omenja ga že Tertulijan (+ po 220). V 3. stoletju so uvedli tridnevno pripravo na veliko noč. V 4. stoletju so začeli praznovati praznik Gospodovega rojstva in njegovega razglašenja, ob koncu 4. stoletja pa Gospodov vnebohod. Do papeža Gregorja Velikega (+604) so bili vpeljani že vsi najpomembnejši prazniki, v katerih slavimo Gospodove odrešenjske skrivnosti.

Drugi vatikanski koncil uči, da dobra mati Cerkev celotno Kristusovo skrivnost »razgrne v teku leta: od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda« (B 102). Koncil cerkvenega leta ne deli na božično in velikonočno dobo, ampak gleda nanj kot na celoto, v kateri se odvija vsa Kristusova skrivnost.

Spominsko ponavzočevanje Kristusovih odrešenjskih skrivnosti je tesno povezano s Kristusovo navzočnostjo v bogoslužju. Kristus je v bogoslužju navzoč, da ponavzoči svoje pretekle odrešenjske dogodke in besede, predvsem velikonočno skrivnost.

 

Kako se Kristusove odrešenjske skrivnosti ponavzočijo?

 

Ko 2. vatikanski cerkveni zbor pravi, da Cerkev v teku leta razgrne celotno Kristusovo skrivnost, nadaljuje: »Ko na ta način obhaja skrivnost odrešenja, odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo« (B 102).

Ko je koncil naglasil, da Gospodove »skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik«, se je s tem dotaknil teorije o navzočnosti misterijev (skrivnosti), ki jo je zagovarjal Odo Casel (+ 1948). Vendar koncil te teorije ni naravnost sprejel, kar kažejo besede »na neki način« (quodammodo). Poleg tega izraz »odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda« kaže bolj na navzočnost sadov skrivnosti odrešenja kakor na navzočnost skrivnosti odrešenja. Koncil hoče naglasiti, da se v bogoslužju Kristusovo odrešenjsko delovanje nadaljuje, verniki pa pridejo z njim »v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo«.

Kako postanejo Kristusove pretekle odrešenjske skrivnosti v vsakem času in kraju navzoče in dejavne? Gotovo ne tako, da pretekli zgodovinski dogodki postanejo sedanji dogodki. Kalvarija je v zgodovinskem pomenu samo ena. Pri mašni daritvi se ponavzočuje le na obredni in zakramentalni način, ne pa v svoji kruti in krvavi resničnosti. Jezus je samo enkrat trpel in umrl na križu. Pri mašni daritvi je sicer navzoč isti Kristus, ki je nekoč za nas na križu trpel in umrl. Ni pa v pravem pomenu navzoče njegovo trpljenje, ampak le sadovi tega trpljenja.

Kristusove pretekle odrešenjske skrivnosti postanejo v bogoslužju na neki način navzoče po navzočem poveličanem Kristusu. Bogoslužna dejanja ponavzočujejo Kristusove zgodovinske odrešenjske dogodke in besede.

Teologi podajajo tole razlago: Kristus ni samo pravi človek, ampak je tudi pravi Bog. Njegova pretekla odrešenjska dejanja in besede so hkrati dejanja in besede Kristusove Božje osebe. Zato niso omejena na čas in prostor in jih je vedno mogoče ponavzočiti, kajti deležna so Božje večnosti in povsodpričujočnosti. Kristusovo odrešenje je v moči Kristusove Božje osebe pravzaprav vedno navzoča stvarnost. V zgodovinskih odrešenjskih dogodkih je vključena prvina nadzgodovinskosti, večnosti. V bogoslužju se povežemo s Kristusovim odrešenjem in smo ga tudi deležni. Kristusove zgodovinske odrešenjske skrivnosti dobijo posebno učinkovitost pri evharistiji.

p. Anton