Lep
pozdrav vsem, najprej duhovnikom in tudi vam laikom, posvečenim Jezusovemu in
Marijinemu Srcu; še posebej pozdravljam družine, ki ste se posvetile. Vsako
leto se zbirate, zdaj v enem, drugič v drugem svetišču, na enem izmed milostnih
krajev. Včeraj je bil praznik Jezusovega Srca, danes pa je spomin Marijinega
brezmadežnega Srca, ki sta še posebej vaša praznika.
Prvo
misel bomo posvetili današnjemu prazniku Marijinega brezmadežnega Srca. V
njenem svetišču na Zaplazu, pod njenim krovom, kjer je tudi grob bl. Alojzija
Grozdeta, zato ne moremo mimo 100-letnice njegovega rojstva in 80-letnice
njegove mučeniške smrti. Lahko bi rekli, da so bili za njegovo smrt »krivi«
prav materiali in podobice o fatimskih dogodkih, ki jih je imel pri sebi, ker
je z njimi želel navdušiti domače za Marijino češčenje in zadoščevanje
Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Sveto pismo pravi, da je Marija vse dogodke, vsa
doživetja, vse, kar je slišala, premišljevala v svojem srcu. Tudi mi danes
razmišljamo o svojem odnosu do Boga in do bližnjega, do bratov in sester. V
svetu okrog nas je veliko iskanja, zaskrbljenosti, strahu in tesnobnosti. Tako
so tudi v Marijinem srcu vse te naše skrbi, nadloge in nesreče. Marija ni
ničesar odrivala, kar se je dogajalo okrog nje in okrog njenega Sina. Vse je
shranila v svojem srcu. Tudi danes to dela. Vse, kar ji zaupamo, svoje skrbi,
žalosti in veselje. Obenem se Marija ni obnašala, kot da bi ji bilo vseeno, kar
se je dogajalo. Marija je žena, ki je ostala z obema nogama na tleh, žena
realnosti, obenem žena, ki ne odriva, ne zavrača skrivnosti. V negotovosti, kot
je bila zadrega na svatbi v Kani Galilejski, je strežnikom rekla: »Kar koli vam
reče, storite« (Jn 2,5). Najbrž je podobno odgovarjala tudi ob drugih dogodkih
in priložnostih. Njeno Srce je svetišče, v katerega se vedno znova vrača v
molitvi in postopoma odkriva pomen dogodkov in vseh besed, ki jih sliši, kar
počne in dela Jezus. S pomočjo tega premišljevanje v svojem srcu je vedno bolj
postajala mati. To materinstvo objema Jezusa in vse človeštvo, vsakega izmed
nas. Marija najprej posluša in nam je v tem zgled. Vsi bi radi, da bi bili v
vsakdanjem življenju slišani v družini, družbi in skupnosti, a velikokrat sami
ne znamo poslušati. Glavni napotek za svetost je: poslušati, poslušati. Vsi
imamo prav v svojem umevanju stvari, v vsiljevanju svojih stališč pa tega ne
znamo zagovarjati strpno in dialoško. V vsiljevanju svojih stališč postajamo
vedno bolj grobi, celo nasilni, kar dokazujejo tudi razmere pri nas v
medsebojnih odnosih, v medijih in v družbenem življenju.
V
Marijino brezmadežno Srce položimo danes prošnjo za spreobrnjenje, da bi v teh
zapletenih odnosih imeli odprto srce. Bog in Marija sta najbolj vesela našega
spreobrnjenja. Mi lahko Bogu in Mariji darujemo velike darove, a največje
veselje lahko naredimo samo tako, da se spreobrnemo, se nekoliko poboljšamo.
Zato prosimo za naše odprto in poslušno srce, ki bo znalo sprejemati Božjo
voljo v veselih in srečnih trenutkih, pa tudi v preizkušnjah, bolečini,
trpljenju in bolezni. Prosimo za velikodušno srce, ki bo znalo odpuščati,
predvsem pa poslušati druge. Mati Terezija je večkrat govorila: »Ko srečam
človeka, s katerim govorim, je zame v tem trenutku edini na svetu in se mu
popolnoma posvetim.« Svojim sestram je rada govorila: »Pojdite kot živa podoba
Božje dobrote, dobrote v vaših očeh, dobrote na vašem obrazu, v vašem nasmešku,
dobrote v vašem prijaznem pozdravu. To je nova evangelizacija.« Le tako lahko
gradimo novi svet, svet ljubezni in pravičnosti.
Dragi
bratje in sestre. Vi, ki ste v nekem smislu posvečeni, ste se odločili za
posvečeno, skoraj kakor za redovno življenje. Molite še za svetost duhovnikov
in redovnikov. Ne gre za to, da bi bili popolni in da bi učili druge nepopolne.
Brez razlikovanja ljubite in služite. Vse, ne le izbrane. Gre za življenje in
svetost krsta. Tudi duhovniki in škofje moramo pomisliti: če ne živimo po
evangeliju, nismo na pravi poti. Te naloge posvečenja pa ne moremo doseči z
lastnimi močmi. Samo s svojimi močmi ne bomo nikoli sposobni živeti Jezusovo
življenje. To moremo le s pomočjo Svetega Duha, ki nam podarja svojo ljubezen
in nas usposablja, da ljubimo kot Jezus. Pri tem nam pomagajo skupnosti in
povezanost z njimi v molitvi. Tudi vi, posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu,
ste taka skupnost. Dragi posvečeni, bodite protiutež vsem, ki omagujejo na poti
posvečenega življenja. Pred kratkim sem bral intervju prefekta Dikasterija
ustanov posvečenega življenja in družb apostolata življenja, da 2.500
redovnikov in redovnic letno pozabi na svoje obljube in zapustijo posvečeno
življenje. To ni zanemarljiva številka. Izrekli so svoj »da« za vedno, toda
verjetno se je v obljubi skrival pogoj, da obljubim, dokler bom srečen. Ko ni
več sreče, išče posvečeni novo pot, ker zmotno misli, da Bog želi, da je
srečen, vendar nekje drugje.
To
nalogo, posvetiti se in izpolniti Božjo voljo, so imeli pred seboj zlasti vsi
svetniki. Bl. Alojzij Grozde, sin Dolenjske, ima v tem svetišču grob z
njegovimi relikvijami. Svojo gorečnost je globoko izrazil v svojem zadnjem
javnem govoru, ki ga je imel tri tedne pred mučeniško smrtjo, na praznik
Brezmadežne, ko je kot vodja Marijine kongregacije v Marijanišču navduševal
mlade gimnazijce za globlje duhovno življenje.
Mojega
najstarejšega brata, ki je bil takrat v Marijanišču, sem vprašal, kako so
doživljali Alojzija Grozdeta. Povedal je, da so ga že takrat imeli za svetnika.
Alojzij Grozde je takrat dejal:
»Iz
usmiljenja do ubogih, ki nimajo kruha in do še bolj ubogih, ki nimajo Boga, iz
usmiljenja do obojih dajemo svoje moči na razpolago Cerkvi, da te uboge rešimo
in jih pripeljemo k Kristusu in v novo in lepšo prihodnost. Zavedati se moramo
svoje naloge, da pride na svet nov, boljši red, ta pa zahteva najprej novega in
boljšega človeka. Brez novega človeka je pravična družba le prazna beseda, brez
novega človeka ne bo šlo. To je osnovna zmota vseh brezbožnih ideologij. In
tega novega človeka moramo ustvariti zlasti mi mladi. Oblikovali ga bomo
najprej v sebi in to po vzvišenem vzoru brezmadežnega Srca naše Matere Marije,
po Srcu, ki je najpopolnejša podoba Božjega Srca Jezusovega.«
»Z
Marijino pomočjo hočemo posvetiti sami sebe. Današnji svet za svojo rešitev ne
potrebuje toliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje
predvsem delovne svetnike.«
Nazadnje
je Alojzij Grozde razmišljal, da bi postal duhovnik. Na grobu so zapisane
njegove besede: »Po novih potih šel
bom v nove dni, srca in duše Bog bo le vladar, šla moja pot bo pred Njegov
oltar.« V skladu s tem prepričanjem se je odločil, da bo postal duhovnik, da bo
na ta način naredil največ dobrega za slovenski narod. Kako lepo se skladajo te
besede z besedami papeža sv. Janeza Pavla II, ki jih je izrekel ob obisku v
Sloveniji, znamenite besede o svetosti: »Svetost je edina sila, ki je sposobna
spremeniti svet in jo moramo živo in radostno utelešati v življenju.« Alojzij
Grozde se je pri prizadevanju za osebno svetost žrtvoval tudi z apostolatom.
V
enih od zadnjih duhovnih vaj si je zapisal: »Apostol ni človek, ki uči samo z
besedo, ampak človek, ki oznanja evangelij z vsem svojim bitjem, ki je že samo
njegova navzočnost blagodejna bližina Jezusa Kristusa.«
Zapišimo
si, dragi bratje in sestre, te besede globoko v srce. Naj bo nam vsem, še
posebej v tem njegovem letu, bl. Alojzij Grozde vzornik pri izbiri pravih
življenjskih vrednot v posvečenem življenju in posnemanju Jezusovega in
Marijinega Srca. Amen