JEZUS NAS UČI MOLITI (26) Skupna molitev

Veliko molitev molimo v skupini. Takšna molitev, če je dobra, v medsebojni ljubezni in edinosti, ima Jezusovo zagotovilo: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19sl.).

Za molitev je zelo pomembno, da smo v edinosti z vsemi. Medsebojno odpuščanje vodi do takšne edinosti. Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in edinosti, je med nami Jezus, ki je srednik naše molitve pri Očetu. Če prosi Jezus, ga bo nebeški Oče gotovo uslišal.

Apostol Janez piše o pomenu medsebojne ljubezni za dobro molitev:

»Boga ni nikoli nihče videl. Če drug drugega ljubimo, živi Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna ... Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,12.16). »Kdor se drži njegovih zapovedi, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 3,24).

Bog se razodeva tistemu, ki ga ljubi: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi; kdor pa me ljubi, ga bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21).

Sv. Pavel pri tem upošteva vidik različnega sodelovanja, ki bogati skupno molitev: »Kadar se shajate, vsak nekaj prispeva: ta pesem, oni nauk, eden razodetje, drugi dar jezika, tretji razlaganje. Vse pa naj bo v spodbudo« (1 Kor 14,26).

Skupna molitev je predvsem po družinah, redovniških in drugih skupnostih, molitvenih skupinah in po cerkvah. Redovnica piše:

»Lepo je, ko molimo skupaj s sestrami. Lepo je, ko druga drugi pripovedujemo Božjo besedo in se stavki prepletajo v čudovit mozaik Božje ljubezni do človeka, v veletok zgodovine odrešenja.

Lepo je, ko ob večerih skupaj molimo z vso Cerkvijo in polagamo pred Gospoda naše prošnje za svet. Prinašamo vse trenutke dneva, vse ljudi, s katerimi smo se srečale, vse stiske, ki smo jih videle, o njih slišale ali brale, vse muke človeštva, ki še trpi v porodnih bolečinah. Takrat, ko vse izročimo Gospodu, se v nas naseli mir v zaupanju; karkoli prosimo Očeta v Kristusovem imenu, se bo zgodilo. Verujemo, da Božji Duh sam vpije v nas in prosi z neizrekljivimi vzdihi tisto, česar same ne znamo prav prositi.«

Večina molitev je v množini. Molimo kot skupnost, Božje ljudstvo, Kristusovo telo, Cerkev. S tem seveda ni rečeno, da ne smemo moliti tudi zase, za svoje potrebe, moliti v ednini, čeprav molimo skupaj. Takšna molitev ima bolj oseben, prisrčen značaj. Če je prava, je vedno odprta za sočloveka, je povezana s Cerkvijo, je cerkvena. Čeprav jo opravljamo posamezno, vključuje edinost z brati in sestrami ter dobiva svojo učinkovitost od Cerkve in Kristusa samega, ki živi v Cerkvi kot njena glava. Nobena prava molitev, ki jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna, saj smo vedno člani Cerkve.

Druga redovnica izpoveduje: »Ko sestre molimo psalme, skupaj premišljujemo ali molimo rožni venec, me to ne povezuje le z Bogom, temveč tudi s skupnostjo, z našo redovno provinco, Cerkvijo na Slovenskem, vesoljno Cerkvijo. Včasih, ko sem pri molitvi raztresena, pomislim, da mogoče prav zdaj toliko svetih kristjanov po svetu z vso gorečnostjo slavi Boga – in postane me sram moje malomarnosti. Če zmorejo ti in oni, zakaj ne bi tudi jaz?«

Skupne molitve so lahko liturgične ali ne. Liturgične so le tiste, ki jih kot takšne zaradi njihove posebne narave določi Cerkev. Različne litanije in rožni venec niso liturgične molitve, čeprav jih molimo v cerkvi in jih Cerkev zelo ceni.

Velik pomen imajo molitvene skupine. Študentka piše: »Bili smo skupina mladih, veselih, odprtih ljudi; polni načrtov, duha, poleta, ljubezni. Vse je prekipevalo v nas. In naša skupna molitev – nekaj čudovitega! Poglabljala nas je, bogatila, dvigala. Ne znam povedati, koliko so mi pomenili ti dnevi. Njihov sleherni trenutek je bil tako bogat, da se mi je včasih zdelo, da ni resničen, da ni mogoče doživeti tako resnične notranje sreče.

Skupina je bila zame velik Božji blagoslov. Moja molitev je tako počasi dozorevala in še dozoreva. Vem, da danes brez nje ne bi mogla več živeti, saj mi pomeni vse tisto, kar je za živo bitje hrana, voda, zrak, svetloba, toplota, dihanje in še mnogo več. Iz molitve črpam moč za vsakdanje življenje; daje mi mir, varnost, sproščenost, gotovost.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Naša bralka je pred leti zapisala: »Že dolgo čutim željo in potrebo, da molim za vse duhovne in redovne poklice ter stanovitnost že poklicanih. Kljub velikim oviram, ki so se postavljale na pot, mi je bilo po Božji milosti in Marijini priprošnji dano, da sem uspela opraviti pobožnost prvih devet petkov ter prvih pet sobot. Srčno upam in želim, da mi bo tudi vnaprej to možno v kar največji meri. Mislim, da je sveta Marija Marjeta Alakok nekje zapisala, kako lepi so prvi vikendi v mesecu in kako jih komaj čaka. Tudi jaz sem se vsak prvi vikend tako počutila … Vsak dan znova želim vstopati po poti spreobrnjenja. Vsak dan znova se posvečam Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter prosim za pomoč kot otrok Brezmadežne.«

Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem za sodelovanje.

 

 

PO MARIJI K JEZUSU Svetinjica se je odtrgala sama od sebe

Dne 10. novembra 1939 sem kot vojak imel nalogo, da bi odkril, kje se nahajajo nemške čete. S tremi vojaki smo šli k področju, kjer naj bi Nemci po naših podatkih napredovali. Okrog desnega zapestja sem nosil svetinjico naše Gospe Zmagovalke, od katere se nisem nikoli ločil. Bilo je okrog polnoči. Eden od mojih mož je imel s seboj baterijo. Hodil je pred mano in se ustavljal ob najmanjšem šumu. Občasno nas je rafal mitraljeza opozoril, da so bili Nemci še tam.

Ko smo se ustavili, sem na tleh opazil rahlo lesketanje. Sklonil sem se, da bi videl, kaj je temu vzrok. Ko sem povesil glavo, sem nad seboj v višini, kjer bi bila moja glava, zaslišal žvižg rafala mitraljeza. Če se ne bi sklonil, bi bil pri priči mrtev.

Kaj je bil ta blesk, ki je pritegnil mojo pozornost? Svetinjica naše Gospe Zmagovalke! Pogledal sem na svoje zapestje. Svetinjice ni bilo na njem. Padla je k mojim nogam. Še bolj presenetljivo pa je bilo, da je bila verižica nepoškodovana. Noben njen člen ni bil zlomljen ali razprt. Svetinjica je padla na tla sama od sebe.

Letopis naše Gospe Zmagovalke, junij 1967

PO MARIJI K JEZUSU Devica Marija obiskuje vse nesrečne

Devica Marija, nosilka upanja, je blizu vsem tistim, ki so deležni križa njenega Sina. Šestletni otrok Rafael je imel prirojeno napako, zaradi katere je bil zapisan smrti. Ko je svojim staršem, ki ga niso hoteli pustiti samega, zaželel lahko noč, je še rekel: »'Devica Marija vsak večer pride k moji postelji. Ob njej mi je zelo prijetno!' 'Ali je ta večer že bila pri tebi?' 'Ne, še ne! Sedaj obiskuje vse nesrečne. Njena pot je zelo dolga. Šele potem bo prišla k moji postelji!'«

Oče Nicolas Buffet, Famiglia Cristiana, 27. maj – 2. junij 2017

PO MARIJI K JEZUSU Nasmejani brat Pavel pred smrtjo

Brat Pavel iz reda cistercijanov je bil vse življenje dober, skromen in zvest Marijin otrok. Pri vseh svojih delih in pokorah, v bojih in bolečinah, je iskal pomoč pri Mariji. Njeno ime je vsak dan neštetokrat pobožno izgovarjal. Iz ljubezni do Marije je posebno pazil, da si ohrani neomadeževano sveto čistost in da nikdar ne prelomi redovnih pravil. Najrajši je govoril o Mariji in tedaj je žarel njegov obraz v čudovitem žaru, ki je vnemal še druge v sveti ljubezni. Brat Pavel je bil mrtev za svet in je živel le za nebesa.

Naposled so se tudi njemu iztekle ure. Na smrt bolan je ležal v svoji celici. Okrog njega so bili zbrani njegovi sobratje menihi cistercijani, da mu z molitvami pomagajo ob zadnji uri. Tolažijo ga in spodbujajo k zaupanju v Marijo. Brat Pavel pa se veselo zasmeje. Menihi ga opominjajo, naj se skrbno pripravi na zadnjo pot, naj bo v Bogu zbran – brat Pavel pa se nedolžno smeji še naprej. To bolnikovo vedenje začne skrbeti dobre menihe, zato začno svariti brata Pavla – a bolnik se znova veselo zasmeje. Bratje nadaljujejo z molitvijo zanj – a brat Pavel je še bolj vesel. To pa je bilo samostanskim bratom že preveč. Predstojnik stopi k bolniku in ga ostro posvari:

»Kako se vedeš, ljubi brat! Glej, naš svetnik veliki sveti Bernard je trepetal pred smrtjo, ti pa se smeješ.«

»Ah, dobri samostanski očetje,« odgovori umirajoči, »kako bi se ne veselil in ne smejal, ko pa je pri meni Marija, moja ljuba Mati, ki me z veselim obrazom in prisrčnimi besedami vabi s seboj v večna domovanja, kjer odmeva smeh in veselje!« – Ko brat Pavel to izreče, z nasmehom na ustnicah blaženo zaspi.

Tako umirajo Marijini otroci v Marijinem materinskem varstvu. »Blagor njim, ki zdaj jokajo, ker se bodo nekoč veselili!« govori Gospod.

PO MARIJI K JEZUSU Prejel je svete zakramente

Že na polnoč je šla ura, ko je nekdo potrkal na župnijska vrata – sredi 19. stoletja v nekem trgu na Bavarskem. Kaplan odpre okno in z ulice mu nekdo zakliče: »Prosim, če bi šli z Bogom v hišo št. 46!«

Duhovnik se urno opravi, odpre hišna vrata in zapazi v temi pred vrati staro gospo. Pohiti v cerkev, vzame Najsvetejše in odhiti proti omenjeni hiši. Bila je temna noč in silno je lilo. Črno oblečena gospa pokaže duhovniku vrata pri omenjeni hiši in izgine za vogalom.

Duhovnik potrka – nič glasu. Potrka drugič – vse tiho. Zapazi hišni zvonec in močno pozvoni. V prvem nadstropju se tedaj odpre okno in starejši gospod se oglasi. Duhovnik mu zakliče: »Pozvan sem k bolniku, ki je v tej hiši. Z Bogom prihajam.« – »Vi se motite,« odgovori gospod ob oknu, »v tej hiši ni nihče bolan. Pa vam odprem vseeno, da tu prevedrite, ker strašno lije.«

Stari gospod mu odpre vrata in ga povede v svoje stanovanje. Duhovnik shrani Najsvetejše, prižge luč in odide za gospodom. Stopi v njegovo sobo, kjer je še gorela luč. Gospod je bral, ker ni mogel zaspati tisto noč. Kaplan opazi na steni podobo Matere Božje in pred njo prižgano lučko. »Ej, saj sem prišel med pobožne ljudi!« pripomni gospodu. A staremu možu se obraz zmrači in odvrne: »Motite se! Za vero in verske dolžnosti se že dolgo ne brigam. Nepotrebne skrbi! Ali tole podobo so moja mati imeli v čislih. Na smrtni postelji mi je še žena naročala, naj vendar sleherni večer prižgem luč pred to podobo. Obljubil sem umirajoči, no pa sem obljubo tudi držal. Tamle na steni je pa podoba moje pokojne matere, poglejte!« Duhovnik pogleda sliko – a v hipu ostrmi. »Ravno tale gospa me je nocoj poklicala,« pripomni staremu gospodu, »ravno tale gospa me je poslala sem! Prav taka je bila!«

Gospod kaplan razloži gospodu ves dogodek. Starega moža prevzame groza. Silno ostrmi. – Tedaj pa ljubeznivo dostavi duhovnik: »Ljubi gospod, glejte, Zveličarja imam s seboj, dobrega Pastirja, ki išče izgubljene ovce. Naj ga ne nesem zastonj nazaj! Dajte, opraviva sveto spoved in spravite se z ljubim Bogom! Spovem vas in obhajam. Vrnite se v tej noči nazaj k Jezusu!« Stari gospod se je branil in branil. A duhovnik ni odnehal, dokler ni gospoda spovedal in obhajal. Solznih oči je stari mož po dolgih letih spet prejel Zveličarja v svoje srce. O, kak rajski mir se mu je vrnil v dušo!

Mladi duhovnik se poslovi ves srečen. Ko pa zjutraj pride v zakristijo, mu pove cerkovnik, da je proti jutru nenadoma umrl neki gospod v hiši št. 46. Zadela ga je možganska kap. – Bil je prav tisti gospod, ki je ponoči še zdrav prejel svete zakramente.

PO MARIJI K JEZUSU Marije nikoli ne prosimo zaman

Leta 1749 je v kraljestvu Valencia živel velik grešnik, ki se je bal pasti v roke pravice. Odločil se je, da bo odšel v Turčijo. Tik pred vkrcanjem na ladjo je šel mimo glavnih vrat cerkve, kjer je jezuitski pater Hieronim Lopez govoril o Božjem usmiljenju.

Ko je grešnik poslušal pridigo, se je spreobrnil in se pri patru Lopezu spovedal. Ta ga je vprašal, če je morda gojil kakšno pobožnost, zaradi katere mu je Bog izkazal tako veliko milost.

Spovedanec je odgovoril, da je bila njegova edina pobožnost vsakdanja molitev k Devici Mariji, da ga ne bi zapustila …

Sv. Alfonz Marija Ligvorij, Marijina slava