Znamenja ob poti

Prej, ko so ljudje hodili peš od hiše do hiše ali za delom od vasi do polja, so postavljali na križiščih, ob robu polja, pred mostovi in pod košatimi drevesi kapelice in znamenja, ki so vabila h kratki molitvi. Zakaj potrebujemo takšne kraje? Ali ne bi mogli tudi kar tako moliti, prositi ali se zahvaljevati. Ljudje imamo pač toliko opravkov, da kar vihramo skozi čas. Zato potrebujemo nekaj, kar nas zadrži. Ko smo bili še otroci, smo na poti do šole šli mimo dveh znamenj in treh kapelic. V prvih razredih, ko smo še hodili peš, smo vedno za trenutek postali in se pokrižali. Kasneje, ko smo se vozili s kolesi, smo se pokrižali zelo na hitro. Zdaj, ko mimo hitimo z avtomobili, teh znamenj skoraj ne opazimo več. Pa vendar ima vsako svojo zgodbo.

Bilo je na pomlad tretje leto prve svetovne vojne. V daljni Galiciji je umrl prvorojeni sin na veliki kmetiji. Umrl je sam v tujem svetu brez ljubeče matere, ki bi mu ob poslednji uri zatisnila oči. Da bi spomin nanj nikoli ne zamrl, so domači ob poti postavili kapelico. Stric, ki je bil župnik, je zanjo preskrbel Marijin kip, prekrasen kip iz belega porcelana. Vsi, ki so hodili mimo, in ni jih bilo malo, so se z občudovanjem ozirali vanj, se pokrižali in izrekli vsaj » Sveti križ božji«. Dokler je živela stara mati, je pogosto dolgo molila pred kapelico in mimoidočim pripovedovala o pokojnem sinu. Vnuki so v mesecu maju nabirali poljsko cvetje, ga vtikali v stare stekleničke za zdravila in jih razvrščali okoli Marije. Potem je prišla druga svetovna vojna. Marsikatera mati je zaustavila korak in se je obrnila k Mariji z gorečo prošnjo za sina ali moža, ki se morda ne bo nikoli več vrnil k njej. Nekateri so se vrnili, mnogi nikoli. Toda prišli so novi časi in nekega jutra je domači otrok zagledal moža iz soseščine, ki je odprl vrata kapelice, pograbil snežno beli kip in ga zabrisal na sredo ceste, da se je razletel na kosce. Otrok je jokajoč tekel k očetu, ki mu je pomirjajoče rekel: «Nič ne jokaj, to je samo kip. Kupili bomo drugega. Marija je še vedno v nebesih. Molimo, da je ne bi preveč bolelo, kar ji je storil nespametni pijanec.«

Tako je oče nevede izrekel misel, ki jo je v Fatimi angel izrekel trem pastirčkom in jim naročil, naj molijo: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.«

Mati je pobrala črepinje in namesto kipa so v kapelico postavili razpelo. Ni ostalo dolgo. Polomljenega so našli na njivi koruze. Potem so na oltarček preprosto položili podobico z Brezij. Ko so čez mnoga desetletja gradili novo hišo, so črepinje porcelanastega kipa vzidali v njene temelje za blagoslov novemu rodu. In ta rod zdaj skrbi za kapelico, da je še lepša, kot je bila v času, ko so jo pozidali in je pred njo mati molila za svojega sina.

Mi pa v avtomobilih hitimo mimo in pozabimo reči: »Marija, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnost, s katerimi te žalimo dan na dan.«

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Ali še znamo (po)trpeti?

Sodišče v Celju je 2. septembra 1946 obsodilo župnika Franca Krajnca iz Braslovč na en mesec in dvanajst dni odvzema prostosti. Obtožen je bil, da je pri verouku v Braslovčah učence »navajal k samouničenju s tem, da jim je razlagal legendo o treh otrocih iz kraja Fatima na Portugalskem in jim prigovarjal, da tudi oni posnemajo muke, katerim so se prostovoljno podvrgli otroci, ki nastopajo v legendi, kar je imelo za posledico, da so učenci hodili bosi po koprivah, se postili ter se zbadali.«

To se je dogajalo dobro leto po vojni, ko so se otroci še spominjali vojnih grozot in trpljenja, s katerim so bili soočeni vsak dan. Danes ne znamo prenašati trpljenja. Še umrli bi rajši kakor trpeli. Za naše stare starše je bilo trpljenje sestavni del vsakdana. Tudi fatimski pastirčki trpljenja niso sprejemali kot kazen ampak kot posebno milost. Mi sicer nosimo vsak svoj križ, sprijaznili smo se s tem, nismo pa hvaležni za milost trpljenja.

Milko Mikola, Sodni procesi na Celjskem, 1944–1951, Celje 1995.

Pred Tabo, Jezus

Pred Tvojo podobo klečim,

o Jezus,

molče se pogovarjam

s Teboj.

Vem, da me slišiš,

vem, da si ob meni,

vem, da čutiš

mojo negotovost,

strah in skrb.

Vem, da sprejemaš

mojo ljubezen in hvaležnost,

moje hrepenenje.

Vem, da mi odpuščaš,

morda bolj

kot si odpuščam sama.

Vem, da boš nekega dne

odgovoril na moja vprašanja.

Pred Tvojo podobo

in kjerkoli, kadarkoli,

vedno si z menoj.

Silva Mizerit

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (13)

To jutro smo šli na pot s podzemno železnico. Peljali smo se do Gribojedovega kanala in se napotili proti moji lepotici. To je cerkev z mnogimi čebulnatimi zvoniki, ki se mi je tako zapisala v spomin. Imenuje se »Spas na krovi«. Kako bi to prevedel, ne vem točno. Cerkev rešenja na krvi. Drugi narodi prevajajo nekoliko drugače. V španskem jeziku lahko beremo: Cerkev na preliti krvi, kar se mi zdi zelo dober prevod. Seveda pa je tudi ta cerkev uradno imenovana: cerkev Jezusovega vstajenja. Mogoče bo ob kasnejši razlagi postalo tudi bolj jasno, zakaj ima tako ime.

Ob kanalu smo šli vedno bliže. Skušal sem narediti čim več fotografij, a saj že veste: Bilo je toliko kablov čez kanal, da ni bilo mogoče narediti slike brez vsaj nekaj kablov. Spraševal sem se, zakaj rabijo kable napeljane čez kanal? Saj jih čolni in manjše ladjice ne rabijo. Ali jih rabijo zato, da osvetlijo hiše v nočeh? Skratka moral sem se navaditi teh kablov. Sicer pa sem jih videl tudi na razglednicah, ki jih je bilo moč kupiti. Tudi domači fotografi jih pač zajamejo na sliko, saj drugače niti ne gre.

Bolj, ko smo se bližali cerkvi, več je bilo stojnic. Prodajali so vse vrste spominkov. Tudi tiste kape ruskih vojakov je bilo mogoče kupiti. Toda te me niso zanimale. Takoj sem opazil »babuške« ali »matruške«, kakor jim tudi rečejo domačini. To so okrogle stružene in stilizirane podobe ruskih babic. Na zgornjem ožjem delu je narisan obraz, in to spredaj in zadaj. Na spodnjem širšem delu pa je lepa poslikava, ki na nak način predstavlja njeno pisano krilo.

Toda največja zanimivost teh babušk je to, da jih je več. So namreč votle, zato jih namestijo eno v drugo. Vse so enako poslikane, le da je vsaka naslednja manjša. Običajno jih je pet. Štiri so postavljene ena v drugo. Lahko jih dobiš tudi sedem eno v drugi. Toda tak primerek je dražji. V muzejih pa se lahko vidi tudi take, ki jih je še več spravljenih eno v drugo. Vsaka se lepo odpre in v njej najdeš naslednjo. Tudi naslednja se odpre in v njej spet najdeš naslednjo. Samo zadnja je iz enega kosa lesa, saj je tako majhna, da je ne moreš več luknjati in vanjo namestiti še nove. To je za njih ena od možnosti, da se lahko izrazijo v umetnosti, kot poslikava, in v spretnosti, kolikokrat lahko spraviš eno v drugo.

Običajno so lesene. So pa tudi kovinske, ki so pa veliko dražje. Imajo pa tudi večje komplete. Kolikor vem, je mogoče dobiti tudi porcelanaste in umetelno poslikane. Tiste so pa že prava dragocenost in so zelo drage.

Ob cerkvi je bilo mogoče kupiti le lesene. Imeli so jih nekaj različnih velikosti. Takoj sem si zaželel, da bi katero kupil vsaj za spomin, da bi jo prinesel domov. Tega se ne dobi drugje in babuške so znane že po vsem svetu.

Začeli smo tipati za cene. Kmalu smo ugotovili, da se je mogoče nekoliko pogajati za ceno. Če si kupil dva kompleta skupaj, je bilo nekoliko lažje dobiti popust. Mogoče je bilo plačati tudi v evrih. Zato so dali še nekoliko ceneje. Nabavil sem dva kompleta za začetek. Kaj več ni bilo mogoče, saj smo že imeli uro za vstop v cerkev.

Seveda sem čas za čakanje, kolikor ga je ostalo, porabil za fotografiranje. Cerkev je tako lepa, da bi jo kar gledal in fotografiral. Posebej čudoviti so zvoniki. Vsak je drugačen. So zelo izbrano pisani in obloženi z neke vrste ploščami, kot bi bile iz emajla. Žive barve vseh vrst. Na vsakem zvoniku je nameščen križ. Kolikor sem mogel našteti, je bilo sedem kupol in nad njimi sedem zvonikov.

Cerkev je zgrajena iz opeke. Kjer je le mogoče, je narejen kakšen lep mozaik. Ob glavni kupoli je velik mozaik, ki predstavlja poveličanega Jezusa, ki sedi na prestolu. Ob njem klečita dve osebi. Na Jezusovi levi je neki škof ali duhovnik v slovesnih bogoslužnih oblačilih. Eno roko ima stegnjeno k Jezusu, v drugi pa ima v štolo zavito knjigo. Glavo pa ima obdano s svetniškim sijem. Na drugi strani pa je po mojem mnenju civilna oseba, mogoče kakšen car. Tudi ta kleči in ima glavo obdano s svetniškim sijem. V rokah pa drži model te cerkve. Lahko bi bil tisti, ki je to cerkev dal zgraditi ali je kako drugače tesno povezan z nastankom te cerkve.

Ko smo vstopili, je bilo v njej že veliko ljudi. Tudi tu smo dobili vodičko, ki nam je razlagala zelo podrobno. Celotna cerkev, vse stene in stebri, so obloženi s čudovitimi mozaiki. Človek bi samo gledal in se čudil, kako lepo so znali narediti. V tej cerkvi pa ni bilo toliko evropske ikonografije. Zelo je prišla do izraza bizantinska umetnost.

Takoj desno od vhoda, ob steni, ki se pne nad Gribojedovim kanalom, je prekrasen baldahin. To pomeni, streha na stebrih. Baldahin je posebej slovesen okras kakega mesta v bogoslužnem prostoru. Lahko je narejen nad oltarjem, lahko nad kakšnim pomembnim škofovskim sedežem. Tu je narejen nad mestom, kjer so umorili carja Aleksandra II. Baldahin je narejen iz samih dragim kamnov. Stena za njim je obložena s malahitom. Na njej se prelivajo čudoviti odtenki zelene barve. Stebri so v temno vijoličasti barvi. Mogoče je bila tu na stebrih kombinacija lazurita s kakšnimi drugimi podobnimi kamni. Streha je tako fino izdelana, da je videti, kot bi bila izrezljana. Tudi na njej se menjavata lazurit in malahit z drugimi dragimi kamni. Na vrhu so po strehi posejane kamnite rože iz rdečega kamna. Najbrž predstavljajo kri, ki je bila prelita na tistem mestu. Baldahin je tako čudovito umetniško delo, da bi ga kar gledal in občudoval. Spodaj okoli stebrov je narejena ograja iz rdečega kamna.

Ta baldahin je nekako tisto, kar je neke vrste središče svetišča. Zgrajen je na mestu, kjer so ubili enega od ruskih carjev. Zato ima cerkev tudi ime »rešenje na krvi« ali »na preliti krvi«. Zaradi carjeve prelite krvi se tako imenuje.

Skoraj ne najdeš kvadratnega metra v cerkvi, ki ne bi bil obložen z mozaiki ali s čudovitimi kamni. Vodička nam je povedala, da je v cerkvi pet tisoč kvadratnih metrov mozaikov. To je izredno veliko. Vse stene, vsi stebri in vse kupole so obložene z mozaiki. Toda ti mozaiki so pravo mojstrsko delo. So tako natančno narejeni, da so liki na njih kakor naslikani. Upodobljenih je veliko odlomkov iz evangelija, predvsem Jezusovih čudežev. Veliko je tudi motivov iz Stare zaveze. Na primer: očak Jakob, ko utrujen zaspi in se mu prikaže lestev z angeli, ki hodijo dol in gor. Druga podoba predstavlja Mojzesa, ki kleči ob gorečem grmu. Iz grma se sveti Jezusova podoba.

Na enem od prednjih stebrov je čudovito predstavljen prizor angelovega oznanjenja Mariji. Na drugih stebrih je cela množica svetnikov. Običajno so predstavljeni v parih, po dva in dva. Te dvojice se na stebrih pod glavno kupolo dvigajo v štiri nadstropja. Drug nad drugim, a nad njimi še ni konec. Prav na vrhu stebrov, ki že prehajajo v kupolo, pa so v lepih medaljonih upodobljeni posamezni svetniki. Tudi kupole seveda niso prazne. V največji se čisto na vrhu sveti Jezusov obraz. Tako živo je izdelan, da imaš občutek, kako te skozi odprto luknjo na strehi gleda dol iz nebes. Na stranski kupoli je Marjin obraz.

Prizorov iz Nove zaveze je še več. Srečanja Marije s teto Elizabeto, Jezus pri vodnjaku s Samarijanko. Jezus pred velikim zborom, ko ga zaslišujejo. Jezus ozdravi božjastnega, hromega in še in še. Na stenah je pravzaprav cel katekizem. Ljudje so to gledali, in v srce so se jim vtisnile podobe, ki so tako lepo predstavljene na mozaikih.

Posebna umetnina je tudi glavni ikonostas. Vse je iz marmorja. Spodaj je rdeče zelen kamen. Nad njim se nadaljuje v rdeči barvi, vrhnji del pa je iz kamna oker barve. Seveda je vse izdelano tako natančno in lahkotno, kot bi bilo iz lecta. Je precej masivno, a kljub temu ne daje občutka velike teže. Tudi sama velika vrata so kakor en sam dragulj. Ogrodje je rjavo. Vmes pa so pozlačena polja, ki pa so pravzaprav samo praznine, ki so ostale od ikon, vdelanih dragih kamnov in drugih dragocenosti. Tu so bila velika vrata zaprta.

Za vrati je oltarni prostor, kamor smejo škofje, duhovniki in diakoni, kadar je sveto bogoslužje. Nad oltarnim prostorom, po naše bi rekli nad prezbiterijem, je velika polovična kupola. Še bolje bi rekel, da je polkrožni zaključek kora, ki se končuje v polovici kupole. Na njem je upodobljen vstali Jezus, ki se dviga v žarečem oblaku. Rumeni žarki izhajajo izza oblaka in vmes so posejane male srebrne zvezdice. Pod njim so angeli. Ob njem pa je polno angelskih glavic. Desno roko ima dvignjeno v držo blagoslavljanja, v levi pa drži odprto knjigo z nekim napisom v ruskem jeziku. Nekoliko bolj ven so na vogalih ovala upodobljeni simboli vseh štirih evangelistov. Čisto na zunanji strani pa so upodobljeni nebeščani, ki se vesele Jezusovega vstajenja.

V cerkvi je bilo nekoliko temačno. Čeprav je nad zaključki sten še precej oken, je kljub temu v cerkvi malo svetlobe. Je celo nekoliko moteča. Preveč trda je, ko se sipa v tako čudovit prostor. Na mozaikih prevladujeta modra in zelena v vseh možnih odtenkih.

Zelo me je prevzel tudi prizor nad obokom pred glavno kupolo. Čez ves polkrog je upodobljen prizor Jezusove spremenitve na gori. Na tleh klečita dva učenca, tretji pa leži. Nad njimi je velik oval, iz katerega izhajajo svetli zlati žarki. Ob desnem in levem robu sta Mojzes in Elija, v sredi pa Jezus. Jezus je upodobljen na zlatem polju, ki je sredi ovala in je oblikovano kakor zvezda. Mojzes ima v roki tabli postave, Elija pa zre na zemljo na učence. Jezus ima dvignjeni roki v položaj orante. V levi roki ima zvitek, desna pa je prazna, prsti pa so razprti. Še bolj zunaj ovala pa je polno angelov.

V eni izmed stranskih polkupol je upodobljen Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem na cvetno nedeljo. V kupoli nad prezbiterijem je predstavljena binkoštna dvorana. V sredi Marija, ki sedi na prestolu. Desno in levo od nje pa dvanajsteri apostoli. V vrhu kupole je na oblaku prikazana velika osmerokotna zvezda, v njeni sredi pa Sveti Duh v podobi belega goloba. Iz zvezde izhajajo rdeči in rumeni žarki, iz njih pa padajo plamenice ki obstanejo nad glavami Marije in apostolov.

Na drugi polkupoli je prikazan prizor pomnožitve kruha. Jezus je upodobljen v slovesni obleki in slovesno stoji. V dvignjeni desni roki drži hlebček, z levo pa se dotika dveh rib, ki jih drži klečeči fantič v košari. Okoli Jezusa pa je velika množica ljudi.

Na vzhodni steni je prikazanih nekaj lepih božičnih motivov. Lepa upodobitev jaslic. Joj, še bi lahko našteval in našteval. Tako bogata je ta cerkev, da je res kakor pravi katekizem za uboge. Tudi tisti, ki niso znali pisati, so se lahko ob teh fantastičnih ikonah versko izobraževali in duhovno rastli.

Zelo me je pretreslo, ko sem izvedel, kaj je bilo v tej cerkvi v času komunizma. Najprej so jo seveda zaprli. Kaliko so iz nje znosili, ne vem. Kasneje so v njej naredili mrtvašnico. Po tleh so imeli razstavljene krste in trupla. Mogoče so naredili v cerkvi kakšne omare, predale?? Kasneje pa so spoznali, da za mrtvašnico ni bila ravno primerna. Začeli so jo uporabljati kot skladišče za razne gledališke kulise. Tega je bilo v cerkvi zelo veliko. Najbrž niso niti veliko urejali električne napeljave. V glavnem, kulise so se vžgale in nastal je požar. Veliko prekrasnih mozaikov je bilo uničenih. Kamenčki in koščki stekla, ki so vgrajeni v mozaike so se stopili. Del mozaikov je odstopil od sten. Seveda je bilo tudi veliko črnega in umazanega od dima. Skratka, tako je cerkev ostala precej časa. Potem pa jim je prišlo na misel, da bi s tako lepo cerkvijo lahko kaj zaslužili. Začeli so jo urejati in v njej naredili muzej. Obiskovalci so jo začeli obiskovati in se čuditi lepotam, ki so bile skrite v cerkvi. Tudi mozaike so začeli restavrirati. Za dovolj sposobnih umetnikov ni bila težava. Bilo je veliko vrhunsko usposobljenih restavratorjev, ki so poprijeli za delo. Kdaj je cerkev zablestela v prenovljeni lepoti, ne vem. Mogoče po padcu komunizma. Najbrž! Saj so jo po padcu železne zavese, vsaj na zunaj, prenovili in na zvonike spet namestili križe.

Cerkev je še danes muzej. Potrebno je plačati vstopnino, če si jo želiš ogledati. Imajo pa poseben dogovor. Še vedno se zavedajo, da je cerkev predvsem hiša božja, hiša molitve. Zato je ob nedeljah in praznikih odprta za bogoslužje. Takrat ni vstopnine. Vodička je poudarila, da imajo takrat uslužbenci cerkve – muzeja možnost in čast, da pomagajo in sodelujejo pri bogoslužju. Občutek sem dobil, da ta dogovor dobro živi ter ni težav za bogoslužno rabo cerkve.

p. Branko Petauer

Verovanje – zaupanje v Boga

Sicer pa je zdaj čas milosti, zdaj so dnevi rešitve: jasno, čas za iskanje in klicanje, ko pogosto začutimo njegovo navzočnost, še preden ga pokličemo. Poslušajte, kaj vam je obljubljeno: »Preden me boste klicali, bom rekel: Glejte, tukaj sem« (Iz 65,24). Ta dobrotljiva priložnost prav sedanjega časa ni bila skrita psalmistu, ki pravi: »Hrepenenje ubogih je Gospod uslišal, pripravljenost njihovih src je slišalo tvoje uho« (Ps 9,38). Če je z dobrimi deli mogoče iskati Boga, torej delajmo, dokler še utegnemo, dobro vsem, zlasti še zato, ker Gospod odkrito napoveduje, da pride noč, ko nihče ne bo mogel več delati. Mar si boste za iskanje Boga, za opravljanje dobrih del v prihodnjih vekih našli kak drug čas razen tega, ki vam ga je Bog določil, da se vas bo spomnil? Zato so zdaj dnevi rešitve, ker te dni sam Bog, naš Kralj, že od zdavnaj rešuje v deželi.

Ta svet ima svoje noči, in teh ni malo. Kaj pravim, da ima šest noči, ko pa je njega skoraj sama noč in ves tiči vedno v temi? Noč je judovska nevera, noč nevednost poganov, noč izprijenosti krivovercev, noč je tudi meseno in živalsko življenje katoličanov. Ali ni noč tam, kjer ljudje ne sprejemajo tega, kar prihaja od Božjega Duha? V teh nočeh zaman iščete sonce pravice in luč resnice, to je Ženina. Nič skupnega namreč nimata luč in tema.