VALERIJINE VRSTICE Na poti

Ko sončni žarki ogrejejo dan, poti po dolini oživijo. Mlade mamice z vozički in starejše gospe s pohodnimi palicami veselo klepetajo med seboj ali po mobitelih. Vse pa so ponosne, da so zmogle prehoditi določeno razdaljo. Avtomobili, ki jih srečujejo ali prehitevajo, se jim previdno umikajo, vozniki pa prijazno pomahajo v pozdrav. Šele pod večer se odpravi na sprehod ena izmed gospa, ki je na poti vedno sama. Čeprav jo znanke vabijo, naj se jim pridruži, odkloni. In zakaj? Ker trikilometrsko krožno pot, ob kateri so tri kapelice, nameni molitvi rožnega venca.

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (6)

Počasi smo se začeli pomikati naprej proti Nevskemu prospektu. Nebo je vedno bolj modro žarelo. Zavedal sem se, da menjava dneva in noči tam na severu traja dlje časa kot pa v naših geografskih širinah. Pri nas se dan in noč dokaj hitro zamenjata. Na severu pa to traja in večerni mrak se lahko razpotegne v več ur. To mi je dajalo vedno večje veselje, saj sem vedel, da bo modro nebo trajalo vsaj še kakšno uro.

Ko smo izstopali s ploščadi, je bila ura že deset minut čez enajsto. Pri nas je ta čas že trda tema, tam zgoraj pa se je najlepši del večera šele bližal. To so opazili tudi ljudje, saj so bile ulice še vedno polne. Celo vedno več ljudi je prihajalo na ploščad. In imeli so kaj videti. Ermitaž je blestel v lepi zlati barvi, nad njim pa je žarelo čudovito modro nebo. Počasi, počasi je temnelo. Najprej na vzhodu, potem še na zahodu.

Tudi Nevski prospekt je bil čisto drugačen. Bil je čarobno lep. Luči, ki so osvetljevale stavbe, so jih naredile še bolj privlačne. Povsod je bil čudoviti kontrast med modro barvo neba in med zlato rumenimi zgradbami. Prava paša za oči so bili veliki hoteli, pa ne novi. Bili so v starih, lepo prenovljenih stavbah. Stolpnic v tem starem delu mesta ni bilo.

Potem smo prišli do tiste velike cerkve, ki smo jo prej že videli. Bazilika kazanske Matere Božje. Kolonade pred in ob njej so bile razsvetljene, kupola je čudovito zlata silila v modro nebo. Bil sem prevzet od lepote in skušal čim več tega ujeti na tipalo Rad bi še drugim pokazal, da bi začutili vsaj malo tega, kar se je v meni dogajalo.

Stal sem ob cesti in fotografiral. Najraje bi kar ostal vso noč in iskal lepih motivov, ki jih je bilo na vsakem koraku dovolj. Le kabli in žice preko cest, so kazili vsako fotografijo. Da bi naredil sliko brez kablov, je bilo nemogoče. S tem sem se že sprijaznil. Skušal sem se tako postaviti, da jih je bilo na fotografiji čim manj.

Neko skrivnostnost so vsaki fotografiji dodali še avtomobili, ki so vozili mimo. Risali so rumene in rdeče črte ali naredili čez del fotografije rahlo meglico.

Na drugi strani je bila v daljavi ob kanalu lepa cerkev z mnogimi čebulastimi zvoniki. Bila je vsa osvetljena. Nad njo se je pelo modro nočno nebo. Ker je bil moj pogled obrnjen proti zahodu, so za njo, v spodnjem delu neba, še vedno žareli lepi rdečkasti oblaki. Mislil sem si, da bi bilo to cerkev dobro fotografirati ponoči, saj je najbrž veliko bolj lepa kot pa podnevi. Mogoče bomo pa imeli možnost? Kaj vem, pustimo se presenetiti!

Morali smo pohiteti v podzemno železnico. Ura je bila že blizu polnoči. Pravijo, da ob polnoči zaprejo vse postaje podzemne in vlaki nehajo voziti. Kako daleč od bogoslovja smo bili, si nisem znal predstavljati. Vožnja je kar nekaj časa trajala in razmiki med postajami so bili kar dolgi.

Vrata pri Gribojedovem kanalu so bila že zaprta. Silvo se je hitro znašel in nas popeljal do drugega vhoda v podzemno železnico. Bilo je še odprto. Hitro smo vstopili in se spravili na tekoče stopnice, ki so nas vodile globoko pod reke in kanale. Še vedno je bilo veliko ljudi, pa čeprav je bila že tako pozna ura. Mogoče so tam zgoraj razmere drugačne. Najbrž za njih polnoč ni pozna ura, ko se komaj dobro stemni. Najbrž so drugače navajeni. Je pa zato pozimi precej drugače. Imajo zelo kratek dan. Komaj par ur svetlega, vse drugo pa tema in noč.

Med vožnjo mi je prišlo na misel, da bi šel slikat še cerkev v bližini bogoslovja. Take priložnosti najbrž ne bom imel nikoli več v življenju. Da, trdno sem se odločil, da bom šel tudi tja fotografirat. Vreme je lepo. Jaz sem bil sicer zaspan in utrujen, a veljalo je izkoristiti to enkratno priložnost.

Izstopili smo pri Tehnološkem inštitutu. Tudi ta je bil razkošno razsvetljen. Ves je žarel v zlatu. Luči, ki so ga osvetljevale, so bile še nekoliko bolj rumene od ostalih. Nad njim je še vedno žarelo modro nočno nebo. Križala ga je cela množica kablov iz žic vseh vrst. Čisto nizko na zahodu pa je še vedno žarel ostanek večerne zarje. Avti so risali črte mimo inštituta. V parku ob njem pa je posedalo kar nekaj ljudi. Nikamor se jim ni mudilo domov. Najbrž so uživali lepoto belih noči v Sankt Peterburgu.

Prišlo mi je na misel, da bi bil pika na »i« še severni sij, če bi ga bilo mogoče videti. Toda zdi se mi, da je nekoliko prenizko, čeprav je mesto že daleč na severu. Povrhu vsega pa je severni zemeljski magnetni pol malo pomaknjen na levo, tja proti Severni Ameriki, oziroma Kanadi. Ne vem ali poznajo severni sij ali ne. Gotovo so ga že kdaj videli. Saj so izbruhi na soncu včasih tako močni, da se severni sij vidi tudi v nižjih geografskih širinah. Celo pri nas v Sloveniji so ga nekateri izvedenci že videli in fotografirali.

Od Tehnološkega inštituta ni bilo daleč peš. Kakšnih deset minut je bilo do bogoslovja. Šli smo skupaj, a vsi niso šli takoj počivat. Kar nekaj jih je šlo za mano. Toda najbrž niso bili namenjeni ogledovat cerkve v naši bližini. Ustavili so se pri samopostrežbi in vstopili vanjo. Pa sem stopil še jaz za njimi. Kupil sem si liter soka, da sem imel vedno pri roki nekaj za popiti. Potem sem jo mahnil še naprej po ulici. Kmalu se je pred menoj zasvetila cerkev ruske vojne mornarice. Da, vojna mornarica je imela svojo cerkev, in to kako imenitno! Imela je pet lepih kupol. Srednja je bila večja. Vse so bile pokrite z modro streho. Na lepi modri strehi pa so žarele zlate zvezde. Razložili so nam, da je streha zato modre barve, ker je obleka marincev modre barve. Zvezde na modri strehi pa so ponazarjale čine ali vojaške stopnje, ki so jih izražali s številom zvezdic na našitkih. Moram priznati, da si je arhitekt dobro zamislil in imenitno vkomponiral simboliko vojaške mornarice v zunanjo podobo cerkve.

Pogled me je kar osupnil. Modra streha cerkve se je lepo prelivala v nočno modrino neba. Čeprav je bila ura že malo čez eno, je bilo nebo še vedno modro. Malo manj je nehalo žareti, a še vedno je bilo čudovito. Proti vzhodu je bilo res zelo temno modro, proti zahodu pa je še vedno modro žarelo. Rdečina večerne zarje pa je že povsem izginila. Spraševal sem se, ali sploh nastopi prava noč? Ko se bo na zahodu stemnilo, bo najbrž na vzhodu že začelo nebo ponovno modro žareti, saj se bo sonce že dvigalo. Mogoče imajo črno nebo za kakšne pol ure ali največ eno uro, potem pa se že začne prebujati jutro.

Iskal sem čim boljša mesta za fotografiranje in se veselil lepoti, ki sem je bil deležen. Cerkev je bila razsvetljena s hladnobelo svetlobo. Še bolj lepo je risala linije cerkve, se potem prelila v modro streho z zlatimi zvezdami in nato v še nekoliko temnejše modro nebo. Ena sama pesem v modri barvi!

Da, pesem v modri barvi, ki so jo peli vojaki mornarji. Ni jim bilo lahko v tako težkih pogojih. Morje je bilo vedno mrzlo in dobršen del leta celo zamrznjeno. Imeli so trdo življenje, toda ljubezen do domovine jih je gnala, da so celo svoje življenje zastavili za očetnjavo. Rabili so nekoga, da jih je podpiral, jim dajal moč. Ne samo zato, da so bili krepki, marveč zato, da so imeli pogum darovati se. Povezava z Bogom jim je dajala moč, da so lažje živeli svoj poklic. Molitev jih je dvigala, ko jim je bilo najbolj težko.

Tudi ob tej cerkvi je bil velik steber, na katerem je stal angel. Bil jim je v pomoč. Poslušal je njihove klice, njihove molitve, in jih nosil pred Božje obličje. Njihov služabnik in pomočnik je bil. Vedno je bil z njimi, vedno jih je spremljal. Zato so ga postavili na steber ob cerkev, da bi jih dosegel na vsakem njihovem potu, bodisi v miru ali v vojni.

Niso ga postavili na navaden steber, marveč na visok steber, zgrajen iz samih topovskih cevi. V roke so mu položili lovorov venec, znamenje zmage. Da, zmage v bitki in znamenje zmage nad zemeljsko minljivostjo. Podaja ga vsakemu, ki se mu približa. Angel vabi v bitko. Pa ne samo v bitko s sovražnikom. Vabi v bitko življenja, ki traja do človekovega zadnjega diha. Šele takrat bo mogoče prejeti venec.

Mogoče so topovske cevi prinesli k angelu zato, da bi jih bilo treba čim manj uporabljati. Da ne bi morile, da ne bi sejale smrti. Da bi bile za oporo, da bi bil po njih angel še bolj viden. V drugo roko pa so položili angelu palmovo vejo. Vejo, ki je znamenje mučeništva. Da, tudi vsi, ki so umrli za pošteno stvar, so neke vrste mučenci. Tudi padli v boju za domovino. Tudi oni so darovali svoje življenje za skupno dobro. A na misel mi je prišlo, da palmova veja ni poveličevanje tistih, ki so padli. Zdi se mi, da angel prosi vse, da bi znali umirati v sluhu svetosti. Da bi tudi vojakovo življenje bilo življenje svetnika, življenje moža, ki ima pred seboj Jezusa in njegov zgled življenja.

Topovske cevi, ki so bile vzidane v spomenik, so mi končno postale všeč. Bolje je, da so tam v spomeniku kot pa na bojišču in sejejo smrt. Poleg topovskih cevi je bilo spodaj ob spomeniku razstavljenih še cela vrsta topov, ki so jih uporabljali marinci.

Toda ta cerkev je bila za vojaštvo samo v času ruskih carjev. Po revoluciji, ko je nastopila brezbožna oblast, je bila najbrž zaprta, tako kot skoraj vse druge cerkve. Sedaj spet služi svojemu namenu. Nisem pa prepričan, da je spet za vojaštvo. Mogoče pa! Saj se čudeži še vedno dogajajo.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda

Ljubezen se kaže v dejanju in čustvu. Menim, da je ljudem dana postava in naročilo ljubezni, ki se kaže v dejanju; ljubezni v čustvu pač nikomur ni mogoče zapovedati. Torej je prva ljubezen ukazana, da si pridobimo zasluženje, druga pa je dana za plačilo. Ne pravim, da z Božjo milostjo ni mogoče v tem življenju spoznati začetka in napredovanja ljubezni; njena dovršitev pa je zagotovo prihranjena prihodnjemu življenju.

»Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici » (1 Jn 3,18), (50,4). To se pravi, da nas mora k dobrim delom bolj nagibati živa resnica, kakor pa čustvo prijetne ljubezni.

»Uredil je ljubezen v meni.« Katero ? Obojno, toda v nasprotnem redu, zakaj ljubezen v dejanju daje prednost nižjim dejanjem, čustvena ljubezen pa višjim. Ni namreč dvoma, da na primer od ljubezni prevzeta duša daje ljubezni do Boga prednost pred ljubeznijo do človeka in med ljudmi bolj ceni popolnejše od slabotnega, nebesa bolj od zemlje, večnost bolj od časnosti ter dušo bolj od telesa. V pravilno urejenih dejanjih pa se dostikrat ali celo vedno držimo nasprotnega reda. Tako nas skrb za bližnjega bolj priganja in se večkrat oglaša; onemoglim bratom z večjo vnemo strežemo. Po človeški postavi in nujnosti se bolj trudimo za mir na zemlji kakor za nebeško slavo in stiska zemeljskih skrbi nam komaj dovoljuje, da mislimo na večnost. Skoraj neprenehoma se ubadamo s svojimi telesnimi tegobami ter pri tem zanemarjamo skrb za dušo; in po apostolovih besedah tistim svojim udom, ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo večje spoštovanje (prim. 1 Kor 12,23) in na ta način izpolnjujemo Gospodovo besedo, ki pravi:«Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji« (Mt 20,16).

In kdo bo dvomil, da človek v molitvi ne govori Bogu ? Pa vendar iz ljubezni do bližnjega, ki potrebuje naše pomoči ali besede, dostikrat opustimo molitev. In kolikokrat pobožno žrtvujemo Božji mir hrupnim opravkom! Kolikokrat z mirno vestjo odložimo knjigo, da poprimemo za ročno delo! Kolikokrat zaradi posvetnih opravil opustimo udeležbo pri slovesni sveti maši! Red je obrnjen na glavo, toda sila kola lomi. Dejanska ljubezen se drži svojega reda po naročilu gospodarja, začenši pri zadnjih. To je dobro in pravično pravilo, ki se ne ozira na osebo, marveč na potrebe ljudi in tudi ne gleda na ceno stvari.

Drugače pa ravna čustvena ljubezen, ki začenja pri prvih. To je modra ljubezen, ki razlikuje stvari po njihovi vrednosti. Čim večja je na primer vrednost neke stvari same po sebi, tem bolj jo ceni tudi ljubezen; manj vredne stvari ceni manj, najmanj vredne pa najmanj.

Iz Govorov o Visoki pesmi

O smrti opata Bernarda in znamenjih po njegovi smrti

Ko je od Boga in ljudi ljubljeni častiti oče Bernard v svojem Clairvauxu srečno dopolnil svoje dni, je v miru umrl, bogat po dnevih, še bolj pa po krepostih. Ob njegovi vrnitvi domov so se zbrali škofje, opatje in mnogi drugi pobožni možje. Kajti dar ozdravljanja, ki ga je imel v življenju, ga ni zapustil niti po smrti. Njegovo svetniško telo, lepo ozaljšano z duhovniškimi oblačili, z odkritim obrazom in vidnimi rokami, je bilo položeno na mrtvaški oder. K svetniškemu očetu je spoštljivo in ponižno prišel nek brat, ki je stalno trpel zaradi težkih božjastnih napadov. Kot da bi Bernard še živel, ga je začel prositi s solznimi očmi, naj se ga usmili. Svetniški oče ni mogel prezreti tako velikega trpljenja svojega sina. In kot če bi rekel: ”Sin, jaz sem spal, toda moje srce je bedelo,” mu je takoj podelil po Božji milosti to, kar ga je prosil. Kajti od tiste ure je bil ta brat popolnoma zdrav in se je hkrati spoznal, da je njegov sveti opat še živel po smrti.

Na dan pokopa tega nadvse dragocenega zaklada je prišel deček iz bližnje domačije, ki je imel zaradi osušene kite zakrivljeno ramo in roko. Pričujočim se je smilil zaradi svoje mladosti in bolezni. Po deveti molitveni uri so ga silili, naj gre naprej in se dotakne svetega telesa. Takoj ko se je osušena rama dotaknila svete rame in je položil skrivljeno roko na blagoslovljeno, se mu je vrnila naravna moč. Rama se je okrepila in pred očmi vse množice, ki je obdajala truplo, je roka popolnoma ozdravela. Glavni opat iz Cîteauxa je zaradi hrupa, ki bi motil meniško življenje, Bernardu prepovedal še naprej delati čudeže.

Iz starodavnega spisa Exordium magnum

Z Marijo pred Najsvetejšim

Molivci so udeleženi pri življenju in poslanstvu Marijine molitve še posebej pred Najsvetejšim Zakramentom: v tem je absolutno najlepše poslanstvo. Ta molitev je tudi najsvetejša, ker je vaja v vseh krepostih. Je najnujnejša za Cerkev, ki veliko bolj potrebuje molitvene duše kot oznanjevalce, bolj ljudi pokore kot govornike.

Danes so veliko bolj kot kdaj koli potrebni ljudje, ki z lastnim žrtvovanjem razorožijo Božjo jezo, ki se vnema zaradi naraščajočih hudodelstev narodov. Potrebne so duše, ki s svojo vztrajnostjo odpirajo zaklade milosti, ki je zaprta zaradi splošne brezbrižnosti. Potrebni so resnični molivci oziroma ljudje, ki so polni ognja in pripravljeni za žrtvovanje.

Ko bo takšnih ljudi veliko okrog njihove Božje Glave, bo Bog slavljen in Jezus ljubljen. Narodi se bodo vrnili h krščanski veri in bodo zvesti Jezusu Kristusu prek apostolata evharistične molitve.

Sv. Julijan Eymard