Mir med posameznimi narodi, sosedi in v domači družini

Če ima Portugalska svojega angela varuha, angela miru, ga ima tudi Slovenija in druge dežele, prav tako tiste v Evropski uniji. Gotovo je angelova naloga tudi prizadevanje za mir. To pa je tudi naša obveznost. Če bi se vsi ravnali po prej navedenih angelovih in Marijinih navodilih, bi povsod zavladal mir. Posamezne manjše napetosti bi z medsebojno ljubeznijo in potrpežljivostjo reševali sproti.

Podobno velja za manjše skupnosti, zlasti za družine, ki so danes marsikje v krizi. Kar angel in Marija priporočata, povežimo z našimi družinami.

1. Če vsi člani v družini živijo v prijateljstvu z Bogom, redno prejemajo zakramente in se ravnajo po evangeliju, ne bo nevarnosti, da bi se posamezniki med seboj tako sprli, da bi se družina razbila.

2. Družina, ki poleg tega dan zaključi z molitvijo rožnega venca, bo gotovo ostala skupaj in lahko upamo, da bo skupaj pri Bogu tudi v prihodnjem življenju.

3. Kadar bodo njeni člani sprejemali žrtve in križe v zadoščenje za svoje in tuje grehe ter kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov, bodo s tem mnogim pomagali k srečnemu družinskemu življenju, saj smo v Cerkvi vsi eno telo, katerega udje skrbijo drug za drugega.

4. Prvosobotna pobožnost jim bo zaslužila, da bodo v svojih družinah živeli v miru in sreči, v prihodnjem življenju pa bodo deležni večne sreče.

5. Posvetitev Marijinemu in Jezusovemu Srcu ter življenje iz te posvetitve jim bo dajala moč, da bodo uresniči vse tisto, kar Marija in Jezus od njih pričakujeta.

p. Anton

Fatimska sporočila in mir na zemlji

Ko sta se v Fatimi trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, večkrat prikazala angel in Devica Marija, je divjala prva svetovna vojna, ki je od 1916 dalje morila tudi portugalske može in fante. Na drugem koncu Evrope, v Rusiji, sta Trocki in Lenin pripravljala oktobrsko revolucijo, ki je prinesla komunistično oblast in z njo na milijone in milijone mrtvih.

Angel se je pri drugem prikazanju, poleti 1916, predstavil kot »angel varuh, angel Portugalske«. Pastirčkom je naročil, naj stalno darujejo Bogu molitve in žrtve, da bodo za svojo domovino pridobili mir.

Že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija naročila otrokom, naj vsak dan molijo rožni venec, da bodo izprosili svetu mir in konec vojne. To je ponovila tudi pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, in pri petem prikazanju, 13. septembra 1917. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, ko se je Marija predstavila kot Gospa rožnega venca, je napovedala, da se bo vojna končala in se bodo vojaki v kratkem vrnili domov.

Iz tega lahko zaključimo, da molitev, predvsem molitev rožnega venca, in žrtev prinašata svetu mir. Po molitvi in žrtvi, darovani z ljubeznijo do Boga in ljudi, po Božjem delovanju ljudje postajajo boljši. Urejeni medsebojni odnosi ne povzročajo napetosti, ki sprožajo vojne.

Navsezadnje je greh tisto zlo, ki povzroča vojne. Marija je 13. julija 1917, v drugem delu skrivnosti, napovedala, da se bo pod papežem Pija XI. začela druga hujša svetovna vojna, če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga. Za ta strašni dogodek je napovedala tudi vnaprejšnje znamenje, »neznano svetlobo«, nekakšen izreden polarni sij. Iz Marijine napovedi, leta 1925 in 1929, sledi, da bi (poleg prizadevanja za brezgrešno življenje) dve sredstvi lahko preprečili drugo svetovno vojno: pravočasna papeževa posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu v občestvu z vsemi škofi sveta in množično prejemanje zadostilnega svetega obhajila na prve sobote. To zadnje naj bi bilo združeno s spovedjo, molitvijo rožnega venca in petnajstminutnim premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca v družbi z Marijo; vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Če povzamemo fatimska sporočila, smemo sklepati, da po besedah angela in Marije tudi danes in zmeraj pet sredstev zagotavlja svetovni mir: 1. življenje v prijateljstvu z Bogom, kar pomeni, da Boga ne žalimo z velikimi grehi; 2. molitev, zlasti molitev rožnega venca; 3. sprejemanje žrtev in križev v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov; 4. obhajanje prvosobotne pobožnosti na fatimski način; 5. posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Verska in nravna situacija danes

Ko se zamislimo v versko in nravno situacijo danes, sicer opazimo mnogo pozitivnih pobud, zlasti pobud Cerkve, a te zajamejo le manjši del ljudi. Večina ob teh pobudah stoji ob strani, hkrati pa se hitro oddaljuje od krščanstva. Naj navedem nekaj dejstev, ki mislečemu in praktičnemu kristjanu povzročajo zaskrbljenost:

V življenju večine Evropejcev ima Jezus Kristus in sploh Bog zelo majhno vlogo ali pa sploh nobene. Veliko ljudi živi in umira brez Boga, kakor da ne obstaja. Cerkve so marsikje prazne. Zmeraj več jih oddajajo v posvetne namene, ker jih ni mogoče vzdrževati in obnavljati.

Evropski parlamenti sprejemajo zakone, ki so večkrat v popolnem nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi ter podpirajo zlo in smrt namesto dobrega in življenja.

Število rojstev se zmanjšuje, mnogo otrok mora končati svoje zemeljsko življenje že v materinem telesu. Zakon in družina sta zelo ogrožena. Veliko družin razpade; sicer krščeni starši se sploh (cerkveno) ne poročijo.

Veliko ljudi nič več ne moli. Molitev jim je postala nekaj popolnoma tujega in nesmiselnega.

Poslednje reči ljudi ne zanimajo. Večina ne veruje v posmrtno življenje. Ne zavedajo se, da so v nevarnosti večnega pogubljenja.

Ljudje ne priznavajo več greha. Nekaterih Božjih in cerkvenih zapovedi več ne upoštevajo, druge si razlagajo po svoje, kakor jim prijajo.

V ospredju so materialne dobrine, duhovne vrednote pa so stopile v ozadje. Cilj vsega prizadevanja je povečanje proizvodnje in potrošnje ter dvig življenjskega standarda.

Veliko ljudi je razvajenih in nimajo smisla za odpovedi in žrtve, ki so potrebne, če hočemo biti dobri in vdano prenašati svoj križ, kar je nujno za zvesto hojo za Kristusom. Marsikdo vidi smisel življenja v tem, da iz njega iztisne čim več užitkov. Vendar kljub vsem tem prizadevanjem ni srečen.

POMEN FATIME ZA NAŠ ČAS (1)

V več nadaljevanjih se bomo ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi seznanjali z glavno vsebino knjižice »Pomen Fatime za naš čas«. Videli bomo, da nas Bog rešuje po Mariji. Prav v krajih, kjer je Marija nagovorila posebej izbrane priče, se na poseben način razodeva Božja navzočnost in milostno delovanje. To čutijo ljudje, zato tja romajo v vedno večjem številu. Češčenje brezmadežnega Marijinega Srca nas vodi v presveto Srce Jezusovo. V sestavkih proti koncu leta 2017 se bomo nekoliko več ustavili pri vseh treh delih fatimske skrivnosti.

Dve sveči, ki ju je prižgal Bog

Cilj vseh dogajanj v Fatimi je svetost, ki je odsev Božje in Marijine svetosti. Vsi smo poklicani, da bi postali sveti; le nekatere kristjane, ki so s pomočjo Božje milosti in osebnega truda dosegli heroično stopnjo svetosti, pa Cerkev razglasi za blažene in svetnike.

Prav posebno milost pa so prejeli trije fatimski pastirčki, saj jim je Marija ob prvem in drugem prikazanju zagotovila, da bodo prišli v nebesa. Kljub temu je tudi zanje potreben cerkveni postopek kakor za vsakega drugega blaženega in svetnika. Škofijski postopek za Frančiška in Jacinto se je začel 21. decembra 1949. Leta 1979 je bil prenesen v Rim. Dne 13. maja 1989 je papež Janez Pavel II. priznal obema vidcema heroično stopnjo kreposti.

Čudež, kot nebeški pečat svetosti Frančiška in Jacinte, je potrdila Kongregacija za zadeve svetnikov. Na priprošnjo obeh je popolnoma ozdravela Maria Emilia Santos, ki je bila dvaindvajset let hroma zaradi kostne tuberkuloze.

Med mnogimi slovesnostmi v jubilejnem letu 2000 je bila 13. maja tudi razglasitev fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška za blažena. To razglasitev je v Fatimi, ob navzočnosti sestre Lucije, izvršil sam papež Janez Pavel II., ki je v homiliji med mašo dejal:

»'Slavim te, Oče, ker si to razodel otročičem.' Slavljenje Jezusa dobiva danes slovesno obliko razglasitve pastirčkov Frančiška in Jacinte za blažena. Cerkev hoče s tem obredom postaviti na svetilnik ti dve sveči, ki ju je prižgal Bog, da bi razsvetljevali človeštvo v njegovih urah teme in nemira (…) Sporočilo njunega življenja naj ostane vedno živo in razsvetljuje pot človeštva.«

Vicepostulator p. Luis Kondor SVD je zapisal, da razglasitev Frančiška in Jacinte za blažena pomeni novo obdobje za Cerkev. Spominjamo se ju vsako leto 20. februarja. Za blažena nista bila razglašena zato, ker se jima je prikazala Devica Marija, ampak zaradi junaških kreposti.

Če so zmogli na pot svetosti stopiti preprosti fatimski pastirčki, je ta sicer tesna pot tudi nam vedno odprta. Na fatimskih pastirčkih občudujemo prisrčno povezanost z Jezusom in Marijo ter junaške kreposti. Kot oni moremo tudi mi izvrševati takšne kreposti samo s posebno Božjo pomočjo, ki nam jo bo izprosila naša duhovna Mati, če se bomo z vsem zaupanjem zatekali k njej.