Jacinta je pred smrtjo izrazila željo, da bi bila po smrti rada oblečena v belo obleko z modrim trakom okoli pasu kakor naša Gospa. Dr. Lisboa je v dolgem poročilu natančno popisal dogajanja po Jacintini smrti. Poskrbel je belo oblekico, ki so jo deklice nosile za prvo obhajilo. Prihajali so darovi za pogrebne stroške. Takrat je duhovščina večinoma še odklanjala resničnost fatimskih prikazovanj. Dr. Lisboa je računal, da bo Cerkev sčasoma priznala njihovo resničnost, zato si je prizadeval, da bi bila položena v kakšno grobnico. Sklenjeno je bilo, da se krsta najprej prenese v cerkev Angelov, iz nje pa v kakšno grobnico. Dr. Lisboa je govoril z župnikom Pereirom, ki ni bil pripravljen sprejeti krste. Sprejeli so jo člani bratovščine Najsvetejšega zakramenta, nakar je tudi župnik privolil. Krsto so položili v kotu zakristije na dve majhni klopi.
Hitro se je med ljudmi
razvedelo, kje leži truplo najmlajše vidkinje, zato so tisti, ki so v
resničnost prikazovanj verjeli, pričeli romati v zakristijo. Z rožnimi venci in
podobami so se dotikali dekličine oblekice, kar je silno vznejevoljilo sicer
prijaznega župnika. Odredil je, da se krsta prenese v pisarno bratovščine, ki
je bila nad zakristijo. Zaklenil je vrata in ključ izročil dr. Antonu Almeidi,
družbeniku pogrebnega zavoda, ki je prevzel prevoz trupla v Vilo Novo de Ourém,
kjer naj bi bila krsta z Jacintinim truplom v torek položena v grobnico.
Ker so še naprej prihajali
obiskovalci, ki so se hoteli posloviti od vidkinje, je dr. Almeida ustregel
številnim prošnjam in ves ponedeljek izbrane skupine spremljal do krste in jih
nadziral.
Čudil se je spoštovanju in
pobožnosti, s katero so božali in poljubovali obraz in roke trupelca. Trdno mu
je ostala v spominu rožnata barva lic trupelca, ki mu je dajala videz, da je
telo še živo. Prav tako se mu je vtisnil v spomin prijeten vonj, ki je izhajal
iz telesa. Zapisal je:
»Zdi se mi, da angelčka še
vidim. V krsti je bila videti živa. Ustnice in lica so imele prelepo rožnato
barvo. Videl sem veliko mrličev, majhnih in velikih, a kaj takega se ni nikoli
zgodilo … Prijeten vonj, ki je prihajal iz telesa, se naravno ne da razložiti …
Največji nevernik ne bi bil mogel dvomiti. Pomislimo na vonj, ki pogosto
prihaja iz trupel in je mogoče samo z največjim naporom ostati blizu njih.
Deklica pa je bila mrtva že tri dni in pol in njen vonj je bil kakor vonj
šopka, zbranega iz najrazličnejših cvetic.«
V torek, 24. februarja ob 11h
dopoldne, so truplo položili v svinčeno krsto in jo zapečatili. Vonj, ki je
prihajal iz telesa ob pokritju krste, je bil še vedno prijeten kakor vonj
cvetlic. Pogreb je bil popoldne v Vili Novi de Ourém, kjer se je kljub močnemu
dežju nabralo mnogo ljudi. Krsto so položili v družinsko grobnico barona
Alvaiázere, ki je plačal vse stroške. Ko je Jacintin oče prišel h krsti svoje
hčerke, je, kakor je sam poročal, jokal kakor otrok. Nikoli ni toliko prejokal.
Ko so krsto položili v
baronovo grobnico, so že računali na poznejši prenos v Fatimo, zato jo je baron
dal poprej zaciniti. Pred smrtjo je Jacinta predstojnici napovedala, da se bo v
Fatimo vrnila po smrti.
Res je petnajst let pozneje
leirijski škof odločil, naj se Jacintini telesni ostanki skupaj s Frančiškovimi
prenesejo v novo grobnico na fatimskem pokopališču. Svinčeno krsto so odprli in
ugotovili, da je bil Jacintin obraz popolnoma ohranjen. Truplo so večkrat
fotografirali in škof je nekaj slik poslal sestri Luciji v Pontevedro v
Španiji. Škofu se je 17. novembra 1935 zahvalila in med drugim o Jacinti
zapisala:
»Kako veliko veselje me je navdalo, ko sem
znova videla svojo najboljšo prijateljico iz otroštva! Otrok je bila le po
letih, sicer pa je toliko bolj znala krepostno živeti ter Bogu in presveti
Devici z žrtvami izkazovati svojo ljubezen.«
Lucijini živi spomini na
sestrično Jacinto so škofa spodbudili, da je Luciji naročil, naj napiše vse,
kar ve o njej. V štirinajstih dneh, na božični dan 1935, je končala s pisanjem
prvih Spominov. Tako so ljudje po
vsem svetu spoznali Jacintino svetniško življenje.
Krsto
so prepeljali 12. septembra 1935 v fatimsko svetišče, kjer je nadškof iz Evore
daroval mašno daritev, po njej pa so jo položili v grobnico na fatimskem
pokopališču. Obenem so tja prenesli tudi krsto s Frančiškovimi posmrtnimi
ostanki. Dne 1. maja 1951 so Jacintino krsto prenesli v fatimsko baziliko, 13.
marca 1952 pa še Frančiškovo.