Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 1.

1. Za uresničevanje fatimskih sporočil, zlasti za obhajanje petih prvih sobot in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je skupaj s številnimi takratnimi verniki navdušil tudi Lojze Grozde. Na to sklepamo že iz tega, ker je bil vnet Marijin častilec in voditelj Marijine kongregacije v Marijanišču. Že prej je opravljal prve petke in celo pridobival sošolce za to pobožnost; vedno je zelo naglašal izpolnjevanje Božje volje, ki jo je spoznaval tudi v papeževih in škofovih naročilih, njegov škof dr. Gregorij Rožman pa je naročal prav pobožnost prvih sobot, kakor je že prej naročal pobožnost prvih petkov.

Lojzetovo veliko zavzetost za obhajanje petih prvih sobot in s tem v zvezi za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu vidimo v dejstvu, da je hotel za to navdušiti ljudi v domačem kraju, še prej pa svoje sovrstnike. Značilen je v tem pogledu njegov nastop na marijanski akademiji 8. decembra 1942, ko je kot prefekt Marijine kongregacije čisto v duhu navodil škofa Rožmana in fatimskih sporočil spregovoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo. (…) Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

»Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe.« Prav za svojo osebno svetost si je Grozde zelo prizadeval. Za pripravo na prvi petek v januarju 1943 in za pripravo na prvo soboto je v nedeljo, 27. decembra 1942, šel k sv. spovedi. Spravne pobožnosti prvega petka se je 1. januarja 1943 udeležil v stiški baziliki. Za prvo soboto, 2. januarja, je že prejel palmo mučeništva, saj raziskave kažejo, da je bil usmrčen ponoči med 1. in 2. januarjem. Uradno za datum njegove smrti velja 1. januar 1943.

Bolniki so se mu smilili

Neka starka, ki so ji rekli teta Marija Carreira, je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in prignal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.

Zelo so se mu smilili bolniki, celo pretirano, zato ni mogel biti v njihovi družbi. Rekel je:

»Ne morem videti ljudi, ki tako trpijo, tako se mi smilijo!«

Zato se je branil, da bi odgovarjal na vprašanja obiskovalcev, če so bili med njimi bolniki:

»Če so bolniki, ne grem, ne morem jih gledati, tako zelo se mi smilijo. Recite jim, da molim zanje.«

Nekega dne so vse tri vidce hoteli odpeljati v hišo nekega moškega, ki je imel nemo mamo. Lucija in Jacinta sta odšli, Frančišek pa se je izgovoril:

»Ne grem. Ne morem videti ljudi, ki bi radi govorili, pa ne morejo.«

p. Anton

Klečal je in se tresel od groze

Nekoč sta se na paši Lucija in Jacinta igrali. Skakali sta od skale do skale in glasno vpili ter prisluškovali odmevu iz tamkajšnjih globokih prepadov. Frančišek se je kot po navadi umaknil v votlino pod neko skalo. Čez nekaj časa je zakričal ter klical na pomoč obe deklici in Božjo Mater. V strahu, da se mu je kaj zgodilo, sta ga deklici iskali in klicali. Končno sta ga našli. Klečal je in se tresel od groze ter ni mogel niti vstati. Lucija ga je vprašala:

»Kaj je narobe, kaj se je zgodilo s tabo?«

'Ena tistih velikih zveri, ki smo jih videli v peklu, je bila tukaj in bruhala ogenj vame.'

Ker Lucija in Jacinta nista ničesar videli, sta se smejali, Lucija pa je rekla:

»Nikdar nisi hotel misliti na pekel, da te ne bi bilo strah, zdaj pa si ga prvi občutil.«

Kadar je Jacinta v strahu govorila o peklu, ji je navadno prigovarjal:

'Ne misli toliko na pekel, misli raje na našega Gospoda in našo Gospo! Jaz ne mislim nanj, da me ne bi bilo strah.'

Ob tem dogodku Lucija takole opisuje Frančiška:

»Frančišek nikakor ni bil boječ. Ponoči je sam šel na katerikoli temen kraj, ne da bi omahoval. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih je navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine itd.«

Frančišek je živel samo za Boga

Frančišek je bil zvest v izpolnjevanju Božje volje. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19. avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri Marijinem prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:

»Ne, moraš domov, saj ti mati danes sploh ni dovolila iti na pašo.«

Da je raje šla domov, se je ponudil, da jo spremlja.

Marija je že v prvem prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost. Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.

O Frančiškovi duhovni rasti največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.

Po prvem Marijinem prikazanju je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da bo šel v nebesa. Kot smo že videli, je z veseljem sprejel Marijino naročilo, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic, kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko ga je Lucija poklicala, ji je pokazal rožni venec.

Večkrat se je neopazno oddaljil od Lucije in Jacinte. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Lucija ga je včasih vprašala:

»Zakaj nama ne rečeš, da bi molili skupaj?«

'Ker rajši molim sam.'

FATIMA – OKNO UPANJA (27) Frančišek

V prejšnjih številkah našega glasila smo spoznavali sporočila angela miru in Device Marije trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti. Zdaj se bomo nekaj časa poglabljali v življenje posameznih fatimskih vidcev, med katerimi sta Frančišek in Jacinta Marto že blažena in teče zanju cerkveni postopek, da bi bila prišteta med svetnike. Za glavno fatimsko vidkinjo Lucijo dos Santos se je škofijski postopek v škofiji njene smrti, to je Coimbra – kjer je v samostanu karmeličank živela – tudi že začel, da bi bila prišteta med blažene. Priporočajmo se jim v svojih potrebah.