»Več in bolje moliti!« To je prvo naročilo v
dokumentu »Pridite in poglejte!« ki so ga izdali naši škofje. Zakaj takšno
naročilo? Slovenci spadamo v Evropi med tiste narode, ki najmanj molijo. Za
tistega, ki nič ali skoraj nič ne moli, velja »več!«. Za one, ki že nekaj ali
celo veliko molijo, pa velja »bolje!« Če ima kdo od bralcev lepo izkušnjo o
molitvi, je povabljen, da nam jo posreduje. Naj bo v spodbudo spodaj objavljeno
pričevanje kontemplativne redovnice.
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
sobota, 28. februar 2015
petek, 27. februar 2015
MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo
Molitev in delo
za dobre duhovne poklice je najprej molitev in delo za dobre krščanske družine.
One so prva ognjišča duhovnih poklicev. Seveda so tudi izjeme. Vendar za vsak
duhovni poklic, čeprav ne izvira iz urejene krščanske družine, velja: Nekdo je
zanj vztrajno molil.
Ne pozabimo tudi
na tiste duhovnike, redovnike, redovnice, misijonarje in misijonarke, ki že
leta in leta vztrajajo. Naj jim dobri Bog ohranja in poveča gorečnost. Naj se
zavedajo, da mnogi laiki zanje molijo in se žrtvujejo zanje.
Zahvaljujem se
vsem, ki v molitvi vztrajate. Naj bodo vaša najboljša nagrada dobri novi
duhovni poklici in vztrajanje že poklicanih.
četrtek, 26. februar 2015
LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (35) Mislijo, da te ne potrebujejo
Večkrat srečamo
očitek, da vera v Boga omejuje človekovo svobodo. Tako je v mladosti mislil
tudi Franc: "Kot otrok sem imel srečo, da sem živel v precej vernem,
čeprav zelo tradicionalnem okolju. Bil je čas, ko sem imel to za veliko 'smolo'
in sem si želel, da bi nikoli ne bil slišal o veri, o Bogu, da bi mogel biti
čisto svoboden, prost vsakih vezi, končno, da bi bil samemu sebi zadosten vzrok
bivanja."
Drugi vatikanski koncil analizira pojav
ateizma, ki izvira iz človekove težnje po svobodi in neodvisnosti:
"Moderni
ateizem nastopa pogosto tudi v sistematični obliki, ki razen drugih vzrokov
pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede
kakršnekoli odvisnosti od Boga. Tisti, ki izpovedujejo takšen ateizem,
zatrjujejo: svoboda obstoji v tem, da je človek sam sebi cilj, edini
oblikovalec in ustvarjalec svoje lastne zgodovine. To pa je, tako menijo,
nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti, ali pa
vsaj napravlja takšno trditev za popolnoma odveč. Ta nauk more dobivati oporo
tudi v občutju moči, ki ga podeljuje človeku današnji tehnični napredek.
Med oblikami
današnjega ateizma ne smemo molče iti mimo tiste, ki pričakuje človekovo
osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve. Tej
osvoboditvi pa po zatrjevanju pravkar omenjene vrste ateizma religija
nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo prihodnje
življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe. Zato privrženci
takšnega nauka tam, kjer pridejo na oblast, silovito napadajo religijo in
širijo ateizem tudi na ta način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista
sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti" (CS 20,1 s).
Pri mnogih vlada
prepričanje, da vera v Boga nasprotuje človekovemu dostojanstvu. Vendar dobiva človekovo dostojanstvo ravno
v Bogu "svoj temelj in svojo dovršitev" (CS 21,3). Bog je s
stvarjenjem človeka obdaril z razumom in voljo. Poklical ga je k Božjemu
otroštvu, k deležnosti pri svojem Božjem življenju in Božji sreči.
Mati Terezija pravi: "Dandanes
poskušajo ljudje dokazati, da lahko delajo sami, da v svojem življenju ne
potrebujejo Boga in da zmorejo vse. S tem ko poskušajo živeti brez Boga,
ustvarjajo vse več nesreč in uboštva."
Kardinal Newman govori o odprtosti za Boga pri
tistih, ki so ponižni in poslušni Svetemu pismu. Nato razglablja o razlogih
zaprtosti za Boga:
"Nasprotno
pa si nepotrpežljivi, prevzetni, vase zaverovani in svojeglavi ljudje na
splošno ustvarjajo napačna mnenja o ljudeh in rečeh. Predsodki in prevzetnost
slepijo oči in speljujejo sodbe – pri kateremkoli iskanju – na kriva pota ...
Če vidim, da se
razglabljanj o religioznih rečeh loti kdo, ki je prenagljen in nasilen,
gospodovalen in napuhnjen, osoren in nestrpen do misli in občutij drugih, sem
že vnaprej prepričan, da se ne bo dobro končalo. Ne bo prodrl v vso resnico;
bilo bi proti naravi reči in izkustvu človeštva, da bi našel, kar išče."
Ovire za
verovanje izvirajo iz človekove narave same in iz okolja zunaj človeka. Od vere
odvrača k slabemu nagnjena narava. Če je človek zagledan v svoj svet, ni odprt
za Boga, ne sliši Kristusovih besed in ne vidi Kristusove ljubezni do njega.
Predajanje lagodnosti je tudi velika ovira za vero. Če je človek zaljubljen
vase, misli, da ne potrebuje Boga. Dalje je človek zelo usmerjen na tisto, kar
vidi, kar sliši, otipa, izmeri, stehta. Le to ima za dokazano. Zato je vera v
nevidnega, neslišnega Boga za človeka težka. Sv. Pavel govori o zakladu v
prstenih posodah (prim. 2 Kor 4,7).
Na nevero
današnjega človeka vpliva skrajno zmaterializiran in stehniziran svet. Medtem
ko je človek v materialnem oziru zelo napredoval, je v duhovnem zelo zaostal.
Današnji porabniški človek je usmerjen v praktični materializem: vera nič ne
nese! Kaj imam od vere za udobno življenje na tem svetu?
Alenka Goljevšček v knjigi New age in krščanstvo takole opisuje napuh novodobnega človeka:
"Na začetku
novega veka je bil um tisti, ki se je lotil gradnje novega babilonskega stolpa.
Kakšno upanje, kakšna vera je bila to! Ljudje so zaslepljeno verjeli, da um
zmore vse, lahko razreši vse uganke, razvozla vse skrivnosti, presvetli
sleherno temo, odkrije vse skrito. Proč z Bogom, kaj bi z njim – s to
izmišljotino praznoverja, zaostalosti, neznanja, strahopetnosti, ki človeka
samo zasužnjuje in ovira! Na božjem prestolu se razšopiri novo božanstvo in pod
njegovim žezlom se svet požene v divji dir: naprej! Naprej! Nastane nova
religija napredka, časti se nova sveta trojica: neomejena proizvodnja,
neomejena svoboda, neomejena sreča (užitek); božjo državo zamenja nova
zemeljska država blaginje, ki obljublja izpolnitev vseh želja že na tem svetu.
Človek izžene Boga in prisega na Naravo, v njej vidi neizčrpno, dinamično Moč,
iz katere se napaja tudi sam ...
Prav ta
babilonski stolp se nam danes podira na glavo. In ko se spotikamo nad
ruševinami, se šele utegnemo ustaviti, se ozreti naokrog in pogledati, kam smo
v tej divji dirki sploh prišli. Kar vidimo, ni niti malo razveseljivo."
Zgodba
pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam
napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na
sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila
nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregrizel jo
je. A tedaj se se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit
je držala vso pajčevino in po njej je prišel z drevesa.
Ali ni človek, ki
pravi, da Boga ne potrebuje, podoben temu pajku? Brez navpične povezave z Bogom
tudi medsebojna povezava med ljudmi ne bo stekla. Človek sam v sebi ne bo
srečen.
Pascal pravi, da je zanikanje Boga in
neumrljive duše nekaj najbolj žalostnega na svetu:
"A kaj
imamo od človeka, ki nam naznanja, da je odvrgel ta jarem, da ne verjame, da
biva Bog, ki bedi nad njegovimi dejanji, da se ima za edinega gospodarja nad
svojim ravnanjem in misli, da bo o tem le sebi dajal račun. Ali misli, da nas
je s tem spodbudil, da bomo za naprej kaj prida zaupali vanj in pričakovali od
njega tolažb, nasvetov in pomoči v vseh življenjskih potrebah? Si domišljajo,
da so nas ne vem kako razveselili, če nam rečejo, da so mnenja, da naša duša ni
drugega ko malo vetra in dima, zlasti še, če nam to povedo v nekem ponosnem in
zadovoljnem tonu? Je to nekaj, kar se dá z veseljem povedati? Mar ni to
nasprotno nekaj žalostnega, najbolj žalostnega na svetu?"
An
sreda, 25. februar 2015
Lucijini starši so prvič spremljali hčerko
Dva dni pred Marijinim prikazanjem v
oktobru je dr. Formigon vprašal Lucijo:
»Se ne bojiš, da ti bodo ljudje kaj
hudega naredili, če ta dan ne bo kaj posebnega?«
»Prav nič se ne bojim,« je pogumno
odgovorila, s popolnim zaupanjem, da se bo Marijina napoved v resnici
izpolnila.
Na večer pred Marijinim prikazanjem se
je nabrala velika množica, ki je vso noč prebila pod milim nebom. Že pred
sončnim vzhodom na dan 13. oktobra so glasno molili in prepevali. S črnike so
ljudje potrgali liste in polomili veje, da je ostalo skoraj samo še deblo, ki
je bilo okrašeno s cvetlicami in svilenimi trakovi, zato se od njega ni skoraj
nič videlo.
Duhovniki okoliških župnij so bili
izredno presenečeni, da je bilo 13. oktobra pri maši, ki je bila v tistih časih
samo zjutraj, izredno veliko število vernikov.
V drugem Spominu Lucija pripoveduje:
»Razširila se je vest, da je oblast
sklenila vžgati bombo prav blizu nas v trenutku prikazanja. Tega se nisem bala
in ko sem to povedala svojima malima sorodnikoma, sta rekla:
'Kako velika sreča, če nam bo dana
milost iti od tam v nebesa skupaj z našo Gospo!'«
Lucijina mati Marija Rosa je bila v času
Marijinih prikazovanj 13. oktobra prvič ganjena ob misli na svojo najmlajšo
hčerko, ki bo tega dne morda morala umreti. Ko je gledala svojo hčerko, so ji
tekle solze po obrazu. Lucija jo je božala in jo skušala potolažiti:
»Ne bojte se, mama. Gotovo se nam ne bo
nič hudega zgodilo. Naša Gospa bo naredila, kar je obljubila.«
Mati se je v svoji materinski ljubezni
odločila, da bo svojo hčerko prvič spremljala na kraj prikazovanj, čeprav ji je
župnik odsvetoval:
»Če bo umrla moja hči, hočem umreti ob
njej!«
Oba očeta in materi ter vsi trije otroci
so skupaj pričakali čas odhoda pri Martovih. Marto, oče Frančiška in Jacinte,
se ni prav nič bal, ko ga je sosed prepričeval, naj ostane doma:
»Stric Marto, bolje je, da ne hodite
tja. Lahko se vam zgodi kaj hudega. Za otroke ni nevarnosti, ker so še majhni.
Nihče jim ne bo nič storil. Vi pa ste v nevarnosti, da se vam kaj pripeti.«
»Jaz grem. Se prav nič ne bojim. Vse se
bo lepo izteklo.«
Zelo pa se je bala Martova žena
Olimpija, ker so duhovniki in drugi ljudje napovedovali vse slabo. Njena otroka
pa sta bila mirna. Jacinta je rekla:
„Če nam bodo napravili kaj hudega, bomo
šli v nebesa. Ubogi pa tisti, ki bi nam kaj žalega storili. Šli bodo v pekel.“
Neka gospa je prinesla dve oblekici,
modro za Lucijo, belo za Jacinto, in ju je oblekla. Na glavo jima je dala
naglavni ogrinjali in venčka s cvetlicami iz blaga, da sta bili videti kot
angelčka.
Iz hiše so odšli ob najhujšem nalivu.
Vseskozi je deževalo. Drobni dež, ki je od jutra nenehno padal, je bil zaradi
ostrega vetra še posebej nadležen in je grozil, da bo vse premočil.
Materi sta šli skupaj, s seboj pa sta
vzeli vsaka svojo blagoslovljeno svečo in škatlico vžigalic, da bi ju prižgali,
če bi bilo kaj hudega.
Po velikih težavah zaradi slabega
vremena in velike gneče so prišli v Irijsko globel. Neki šofer je vzel Jacinto
v naročje in kričal:
»Spustite naprej otroke, ki so videli
našo Gospo!«
Ta dan se je kljub močnemu nalivu, pred
katerim ni ubranil noben dežnik, plašč ali klobuk, nabralo okrog sedemdeset
tisoč ljudi. Prišli so iz vse Portugalske. Pogled je bil veličasten in čudovit.
Nobene nejevolje ni bilo zaradi močnega dežja in vetra. Vsi so se vedli z
največjim spoštovanjem. Lizbonsko časopisje je namreč objavilo novico, da je za
13. oktobra Gospa napovedala čudež, da bodo vsi verjeli. Prišli so tudi
nekateri neverni, ker so bili prepričani, da napovedanega čudeža ne bo, in bodo
lahko vse skupaj razkrinkali kot izmišljotino.
p. Anton
torek, 24. februar 2015
Otroci niso preklicali
Pri Martovih je bil oče o resničnosti
prikazovanj popolnoma prepričan in je čisto mirno pričakoval napovedane
dogodke. Zelo zgovorno je njegovo pričevanje:
»Nekaj dni pred 13. 10. je prišel k nam
gospod Posas, prior v Portu de Mós, z nekim svojim faranom. Upal je, da bodo
otroci pred njim preklicali svoje trditve.
Ko sem prišel domov, sta že zaslišala
Frančiška, a brez uspeha. Hotela sta govoriti tudi z deklicama, ki pa jih ni
bilo doma. Čeprav sem jima rekel, da se kmalu vrneta, sta šla z Janezom za
njima. Kmalu so se vsi skupaj vrnili. Jaz sem jih dobil pri hiši Lucijine
sestre Marije.
Tam je gospod prior začel zasliševati
Lucijo:
'Poslušaj, deklica! Ti mi zdaj priznaj,
da je vse to izmišljotina in vedeževanje. Če tega ne priznaš, bom jaz vse to
razglasil. Meni vsi verjamejo. Ljudje, ki bodo vse razbili, že prihajajo in vi
jim tudi ne uidete.'
Lucija ni zinila niti besedice. Jaz pa
se nisem zdržal, da ne bi bil rekel:
'Najbolje bo, da kar telegrafirate na
vse strani.'
'Prav to je treba napraviti. Tako 13.
10. ne bo nihče prišel in bo vsega konec.'
Mene je tedaj popadla jeza. Jacinta, ki
ni marala, da bi se kdo vpričo nje jezil, je izginila. Priorju sem rekel:
'Če je tako, pustite otroke pri miru.
Nihče vam ne brani, da naredite, kar se vam zljubi.'
Brez besede smo šli do doma. Na hišnem
pragu je Jacinta čistila glavo neki deklici iste starosti. Prior ji je rekel:
'Poslušaj, Jacinta! Ti nisi hotela nič
reči. Lucija pa je vse povedala. Vse je laž.'
'Ne, Lucija ni nič rekla,' je deklica
odločno odgovorila.
Prior je vztrajal pri svojem, Jacinta pa
še bolj:
'Lucija ni nič rekla!'
Vsi so se čudili Jacintini odločnosti,
zato sem že mislil, da so se prepričali o resničnosti prikazovanj. Tedaj je
spremljevalec potegnil iz žepa novec in ga ponudil Jacinti. Jaz sem ga zagrabil
za roko in zakričal:
'Pozor! Tako se ne dela!'
'Vsaj Janezu lahko nekaj dam!'
'Ni potrebno, a če hočete, njemu lahko
daste!'
Pred odhodom mi je prior dejal:
'Dobro ste opravili svojo vlogo.'
'Dobro ali slabo, ne vem. Pri nas je
tako. Niste dosegli, da bi otroci preklicali, a tudi če bi to dosegli, jaz bi
ostal prepričan, da so govorili resnico'« (CP 175–178).
Naročite se na:
Objave (Atom)