Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako da te ne potrebujej0. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako da te ne potrebujej0. Pokaži vse objave

četrtek, 26. februar 2015

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (35) Mislijo, da te ne potrebujejo



Večkrat srečamo očitek, da vera v Boga omejuje človekovo svobodo. Tako je v mladosti mislil tudi Franc: "Kot otrok sem imel srečo, da sem živel v precej vernem, čeprav zelo tradicionalnem okolju. Bil je čas, ko sem imel to za veliko 'smolo' in sem si želel, da bi nikoli ne bil slišal o veri, o Bogu, da bi mogel biti čisto svoboden, prost vsakih vezi, končno, da bi bil samemu sebi zadosten vzrok bivanja."
Drugi vatikanski koncil analizira pojav ateizma, ki izvira iz človekove težnje po svobodi in neodvisnosti:
"Moderni ateizem nastopa pogosto tudi v sistematični obliki, ki razen drugih vzrokov pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede kakršnekoli odvisnosti od Boga. Tisti, ki izpovedujejo takšen ateizem, zatrjujejo: svoboda obstoji v tem, da je človek sam sebi cilj, edini oblikovalec in ustvarjalec svoje lastne zgodovine. To pa je, tako menijo, nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti, ali pa vsaj napravlja takšno trditev za popolnoma odveč. Ta nauk more dobivati oporo tudi v občutju moči, ki ga podeljuje človeku današnji tehnični napredek.
Med oblikami današnjega ateizma ne smemo molče iti mimo tiste, ki pričakuje človekovo osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve. Tej osvoboditvi pa po zatrjevanju pravkar omenjene vrste ateizma religija nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo prihodnje življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe. Zato privrženci takšnega nauka tam, kjer pridejo na oblast, silovito napadajo religijo in širijo ateizem tudi na ta način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti" (CS 20,1 s).
Pri mnogih vlada prepričanje, da vera v Boga nasprotuje človekovemu dostojanstvu.       Vendar dobiva človekovo dostojanstvo ravno v Bogu "svoj temelj in svojo dovršitev" (CS 21,3). Bog je s stvarjenjem človeka obdaril z razumom in voljo. Poklical ga je k Božjemu otroštvu, k deležnosti pri svojem Božjem življenju in Božji sreči.
Mati Terezija pravi: "Dandanes poskušajo ljudje dokazati, da lahko delajo sami, da v svojem življenju ne potrebujejo Boga in da zmorejo vse. S tem ko poskušajo živeti brez Boga, ustvarjajo vse več nesreč in uboštva."
Kardinal Newman govori o odprtosti za Boga pri tistih, ki so ponižni in poslušni Svetemu pismu. Nato razglablja o razlogih zaprtosti za Boga:
"Nasprotno pa si nepotrpežljivi, prevzetni, vase zaverovani in svojeglavi ljudje na splošno ustvarjajo napačna mnenja o ljudeh in rečeh. Predsodki in prevzetnost slepijo oči in speljujejo sodbe – pri kateremkoli iskanju – na kriva pota ...
Če vidim, da se razglabljanj o religioznih rečeh loti kdo, ki je prenagljen in nasilen, gospodovalen in napuhnjen, osoren in nestrpen do misli in občutij drugih, sem že vnaprej prepričan, da se ne bo dobro končalo. Ne bo prodrl v vso resnico; bilo bi proti naravi reči in izkustvu človeštva, da bi našel, kar išče."
Ovire za verovanje izvirajo iz človekove narave same in iz okolja zunaj človeka. Od vere odvrača k slabemu nagnjena narava. Če je človek zagledan v svoj svet, ni odprt za Boga, ne sliši Kristusovih besed in ne vidi Kristusove ljubezni do njega. Predajanje lagodnosti je tudi velika ovira za vero. Če je človek zaljubljen vase, misli, da ne potrebuje Boga. Dalje je človek zelo usmerjen na tisto, kar vidi, kar sliši, otipa, izmeri, stehta. Le to ima za dokazano. Zato je vera v nevidnega, neslišnega Boga za človeka težka. Sv. Pavel govori o zakladu v prstenih posodah (prim. 2 Kor 4,7).
Na nevero današnjega človeka vpliva skrajno zmaterializiran in stehniziran svet. Medtem ko je človek v materialnem oziru zelo napredoval, je v duhovnem zelo zaostal. Današnji porabniški človek je usmerjen v praktični materializem: vera nič ne nese! Kaj imam od vere za udobno življenje na tem svetu?
Alenka Goljevšček v knjigi New age in krščanstvo takole opisuje napuh novodobnega človeka:
"Na začetku novega veka je bil um tisti, ki se je lotil gradnje novega babilonskega stolpa. Kakšno upanje, kakšna vera je bila to! Ljudje so zaslepljeno verjeli, da um zmore vse, lahko razreši vse uganke, razvozla vse skrivnosti, presvetli sleherno temo, odkrije vse skrito. Proč z Bogom, kaj bi z njim – s to izmišljotino praznoverja, zaostalosti, neznanja, strahopetnosti, ki človeka samo zasužnjuje in ovira! Na božjem prestolu se razšopiri novo božanstvo in pod njegovim žezlom se svet požene v divji dir: naprej! Naprej! Nastane nova religija napredka, časti se nova sveta trojica: neomejena proizvodnja, neomejena svoboda, neomejena sreča (užitek); božjo državo zamenja nova zemeljska država blaginje, ki obljublja izpolnitev vseh želja že na tem svetu. Človek izžene Boga in prisega na Naravo, v njej vidi neizčrpno, dinamično Moč, iz katere se napaja tudi sam ...
Prav ta babilonski stolp se nam danes podira na glavo. In ko se spotikamo nad ruševinami, se šele utegnemo ustaviti, se ozreti naokrog in pogledati, kam smo v tej divji dirki sploh prišli. Kar vidimo, ni niti malo razveseljivo."
Zgodba pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregrizel jo je. A tedaj se se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je prišel z drevesa.
Ali ni človek, ki pravi, da Boga ne potrebuje, podoben temu pajku? Brez navpične povezave z Bogom tudi medsebojna povezava med ljudmi ne bo stekla. Človek sam v sebi ne bo srečen.
Pascal pravi, da je zanikanje Boga in neumrljive duše nekaj najbolj žalostnega na svetu:
"A kaj imamo od človeka, ki nam naznanja, da je odvrgel ta jarem, da ne verjame, da biva Bog, ki bedi nad njegovimi dejanji, da se ima za edinega gospodarja nad svojim ravnanjem in misli, da bo o tem le sebi dajal račun. Ali misli, da nas je s tem spodbudil, da bomo za naprej kaj prida zaupali vanj in pričakovali od njega tolažb, nasvetov in pomoči v vseh življenjskih potrebah? Si domišljajo, da so nas ne vem kako razveselili, če nam rečejo, da so mnenja, da naša duša ni drugega ko malo vetra in dima, zlasti še, če nam to povedo v nekem ponosnem in zadovoljnem tonu? Je to nekaj, kar se dá z veseljem povedati? Mar ni to nasprotno nekaj žalostnega, najbolj žalostnega na svetu?"
An