FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (23) Šesto prikazanje Gospe rožnega venca 13. oktobra. Mojo družino je to zelo skrbelo

Bližal se je 13. oktober, četrtek, in z njim napovedani čudež. Najmanj so ljudje verjeli v resničnost Marijinih prikazovanj v sami Fatimi in zlasti v Aljustrelu. Zato je tam vladal pravi preplah. Za primer, da ne bi bilo napovedanega čudeža, so resno grozili otrokom, zlasti Luciji, pa tudi njihovim družinam, da jih bodo pobili in razsekali na kose. Kakšno je bilo razpoloženje v Lucijini hiši, dobro razloži poročilo takrat že poročene Lucijine sestre Marije dos Anjos:

»Mojo družino je to zelo skrbelo. Kolikor bliže je bil 13. 10., toliko bolj smo prigovarjali Luciji, naj ne vztraja tako trmasto pri svojih trditvah, ker bo to škodilo njim in nam in bomo trpeli vsi zaradi vsega tega, kar so si izmislili. Oče je bil neznosen. Kadar je pil žganje, ga je bilo težko prenašati. Vendar je nikoli ni udaril. Več kazni je prejela od matere.

Z namenom, da bi prestrašili nas in otroke, so govorili, da bodo nastavili bombe. Nekateri ljudje so nam rekli:

'Če bi bili otroci naši, bi jih zaprli v sobo za toliko časa, da bi vse preklicali.'

'Kaj bo z nami vsemi!'

Tudi sosedje so govorili:

'Bomba bo razbila vse naokoli … Vašo hišo in naše hiše.'

Nekdo je svetoval materi, naj bi peljala Lucijo kam daleč, kjer bi ji nihče ne mogel ničesar storiti. Kolikor glav, toliko nasvetov. Vsakdo je dal kakšen svet, zato nismo vedeli, kaj naj storimo. Mati je tarnala:

'Če se res prikazuje naša Gospa, bi že bila lahko naredila čudež. Lahko bi odprla kakšen studenec ali kaj podobnega. Kadar dežuje, ostane samo nekaj kapljic vode. O, kaj bo iz tega!'

Samo otroci se niso bali. Nekaj dni pred 13. 10. sem šla k njim k vodnjaku in jim rekla:

'Vi torej še ne marate priznati, da v Irijski globeli niste videli ničesar? Naokoli že govorijo, da nastavljajo bombe, ki bodo podrle naše hiše. Lahko poveste samo meni. Jaz bom povedala gospodu priorju, on pa bo oznanil izpred oltarja. Hočete, da grem? Hočete?

Lucija je nagrbančila čelo in molčala. Jacinta pa se je jokala in mi z otroškim glaskom odgovorila:

'Prav! Ampak mi smo videli'« (CP 175–176).

Lucijina mati se je zelo bala, kaj se bo zgodilo 13. oktobra. Zato je 12. oktobra zgodaj zbudila Lucijo in ji rekla:

»Lucija! Dobro bo, če se greva spovedat. Pravijo, da bomo morali jutri v Irijski globeli umreti. Če Gospa ne bo naredila čudeža, nas bodo ljudje ubili. Zato je bolje, da se spoveva, da bova pripravljeni na smrt.«

Lucija ji je mirno odgovorila:

»Če greste k spovedi, grem z vami, a ne zavoljo tega. Nič se ne bojim, da bi nas ubili. Sem do kraja prepričana, da bo Gospa jutri naredila vse, kar je obljubila.« Mati je odnehala in nista šli k spovedi (CP 176).

Nobeno delo, ki ga začnemo z Marijo, ni izgubljeno

Začeti delo z Marijo je pomembno predvsem takrat, kadar dušam govorimo o Božji ljubezni. Takrat – po besedah svetega Bernarda – »Ugrabiteljica src – Raptrix cordium« in Nevesta Božje ljubezni, položi na ustnice svojih apostolov ognjevite besede, ki razplamtijo v srcih ljubezen do Jezusa in storijo, da v njih vzbrstijo vse kreposti.

Mi, Jezusovi apostoli, moramo goreče ljubiti njo, ki jo Pij IX. imenuje »Virgo Sacerdos«, saj njeno dostojanstvo močno presega dostojanstvo duhovnikov in papežev.

In ta ljubezen nam daje pravico, da nobeno delo ne štejemo za izgubljeno, če smo ga začeli z Marijo in če ga z njo dokončamo. Marija je namreč temelj in krona vsega tistega, kar zadeva Božje kraljestvo.

don J. B. Chautard

Sveta Devica se ji je prikazovala 54 let

V zadnjih stoletjih se je sveta Devica prikazovala na več krajih: v La Salette (Francija), v Lurdu (Francija), v Fatimi (Portugalska); še prej pa se je razodela deklici Benoite Rencurel v Francoskih Alpah.

Nekega dne, v maju 1664, je deklica, pastirica, varovala svojo čredo v dolini blizu alpske vasice Laus. Benoite je molila rožni venec, ko je opazila navzočnost lepe Gospe, ki drži za ročico prelepega otroka. Devica jo je obiskovala vse do njene smrti leta 1718.

Marija se je v Lausu razodela kot pribežališče grešnikov, kot tista, ki kliče k spreobrnjenju. Pustila je številna znamenja, da bi prepričala grešnike o nujnosti spreobrnjenja. Benoiti pa je povedala, da bo olje v svetilki v kapeli, (ki gori pred Najsvetejšim) izvrševalo čudeže na tistih, ki ga bodo uporabljali z vero.

Zelo hitro so bila potrjena številna nenadna ozdravljenja: otrok je spregledal, osebi se je pozdravil ulkus na roki itd. Čudeži se dogajajo še danes, na tistih, ki zaupajo v Marijino posredovanje in s pobožnostjo uporabljajo olje iz Lausa. 

don Antoine Marie OSB, opat

Šopek Materi Mariji Muslimanska deklica Fatima

Misijonar pripoveduje: Petletna muslimanska deklica Fatima iz Tanzanije je obiskovala šolo v misijonu v Luagali. Nekega dne sem jo našel pred kapelo in sem jo vprašal, kaj počne. »Rada bi videla Božjo Mater, vendar ne smem v cerkev, ker so mi starši prepovedali.« Tedaj sem jo sam pospremil do Marijinega kipa in ji povedal, da je Marija mati vseh ljudi in da bi jo morali vsi ljubiti.

Čez nekaj dni je Fatima hudo zbolela. Redovnico, ki je delala v bolnici, kamor so jo poslali, je prosila naj ji govori o Božji Materi, in potem je zaprosila za prejem svetega krsta. Njena bolezen je bila neozdravljiva, krst je prejela v sili, preden so bili starši obveščeni. Fatima, ki si je izbrala ime Marija, je vsa sijoča dejala: »Ime mi je Marija kot nebeški Materi, kmalu jo bom videla v nebesih.«

Naslednjega dne, 15. avgusta, je mala Marija umrla. Žalujoča mama pa mi je dejala: »Oče, smrt naše deklice je čudna. Držala sem jo v naročju, ko je uprla pogled proti stropu in presrečna dejala: 'Mama, glej tisto lepo zvezdo, vse večja postaja in vse bolj sijoča … Glej, to je Mama, ki me kliče … Že grem!' Nato je sklonila glavico in izdihnila; Marija sama je prišla ponjo.«

Un minuto con Maria

Pogovori z Jezusom (12) Trdno veruj moji besedi

Predragi moj učenec, že prerok Izaija je zapisal: Resnično, ti si skriti Bog. To velja tudi za mojo navzočnost v Evharistiji. Ne vidiš me. Z vero sprejemaš, da sem navzoč, da te ljubim in da se zanimam zate. Ne veruješ v mojo osebno in resnično navzočnost zato, ker bi to s svojim razumom uvidel. Zaneseš se na moje besede.

Vera raste iz mojega oznanila. Čim bolj boš živel po evangeliju, tem bolj boš razumel veličino moje daritve, tem bolje boš pri njej sodeloval in v skladu z njo tudi živel. Čudoviti vzor za tvojo vero v evharistično skrivnost je papež Janez Pavel II., ki je zapisal:

Vsak dan je moja vera v posvečenem kruhu in v posvečenem vinu mogla spoznavati Božjega popotnika, ki se je nekega dne pridružil učencema na poti v Emavs, da bi odprl njune oči za luč in njuno srce za upanje.

Vera je popolna zaupnica meni, zaupnica Bogu. Ko sem v shodnici v Kafarnaumu napovedal, da bom kruh in vino spremenil v svoje telo in kri, mnogi tega nauka niso sprejeli in so raje odšli. Ko sem vprašal apostole: Ali hočete tudi vi oditi? je Peter v imenu vseh apostolov odgovoril: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.

Sveta Evharistija je povzetek in strnitev krščanske vere. Je zaklad Cerkve, srce sveta, poroštvo cilja, po katerem, čeprav nevede, hrepeni vsak človek. Do tega čudeža vseh čudežev pa je mogoče priti le z vero.

Tvoja vera bo rasla vzporedno s tvojo molitvijo. Čim boljša bo tvoja molitev, tem bolj živa bo tvoja vera.

Jezus, skriti Bog in Zveličar, ker si pri zadnji večerji nad kruhom in vinom izgovoril posvetilne besede: To je moje telo; to je moja kri in ker si naročil: To delajte v moj spomin! trdno verujem, da si v posvečenem kruhu in vinu res ti osebno in resnično navzoč. To je vera Cerkve skozi vseh dva tisoč let. To je vera svetnikov in mistikov, ki so tvojo navzočnost tudi izkustveno doživljali. Z apostolom Tomažem izpovedujem: Moj Gospod in moj Bog! Prosim tvojo Mater Marijo, evharistično Ženo, naj mi pomaga, da bi bila moja vera vedno bolj trdna.