Preberimo si
najprej tole basen: Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v gnezdo domače
kokoši. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in z njimi zrastel
ter vse življenje delal to, kar so delali oni. Brskal je po zemlji za črvi in
žuželkami, kokodakal, razprostiral krila in letal le nekaj čevljev nad zemljo
ter se tako postaral. Nekega dne je nad seboj zagledal mogočno ptico, ki je
drsela visoko med zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s svojimi mogočnimi
zlatimi krili. Stari orel je gledal vanjo z velikim spoštovanjem.
"Kdo je
to?" je vprašal.
"To je
orel, kralj ptic," je dobil odgovor. "On pripada nebu, me pripadamo
zemlji – me smo kokoši."
Tako je orel
živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da je kokoš.
Mar ni človek,
ki si nikoli ne zastavlja vprašanja o Bogu, podoben temu staremu orlu, ki ni
poznal drugega kakor zemljo, namesto da bi se dvignil v višino, za katero je
bil ustvarjen?
Nekateri ljudje
nimajo nič zoper Boga. Ne iščejo razlogov za njegovo zanikanje. Kratko in malo
se ne zmenijo zanj, z njim ne računajo. Živijo, kakor da ga ni, kakor da v
današnji porabniški družbi za Boga sploh ni prostora. Bog ni predmet, ki bi ga
bilo mogoče kupiti in koristno porabiti.
Francoski mislec
Pascal deli ljudi na tri skupine:
"Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki,
ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki živijo, ne da bi ga
iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in
nesrečni, tisti v sredi pa nesrečni, a pametni."