Počutila sem se že utrujeno

Pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v nebesa. Nenavadna je Lucijina prošnja po preteku enega meseca, da bi jih Marija takoj vzela v nebesa. Sestra Lucija v svojem zadnjem spisu pojasnjuje takratno občutje:

»Počutila sem se že utrujeno zaradi mnogih nadležnih zasliševanj, nereda in ugovarjanj. Nisem še vedela, da je to pot, po kateri hoče Bog voditi moje korake. S svojim Sporočilom me je obenem z mnogimi drugimi, ki so ga hoteli uresničevati z vero, upanjem in ljubeznijo, hotel voditi v nebesa.

V takšnem duhovnem razpoloženju sem upala vprašati nebeško Poslanko, ali nas bo vzela v nebesa: 'Rada bi vas prosila, da nas vzamete v nebesa.' Za vse zemeljsko mi ni bilo več mar. Želela sem samo, da bi me vzela s seboj v nebesa. To pa ni bilo v Božjem načrtu.«

Jezus hoče z Lucijinim sodelovanjem doseči, da bodo ljudje Marijo spoznali in ljubili. Zato želi z njeno pomočjo na svetu vpeljati pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Lucija nadaljuje:

»To je bilo poslanstvo, ki mi ga je določil Bog. A brez družbe Jacinte in Frančiška se mi je zazdelo bivanje na svetu puščobno in prazno. Svet je tako negotov brez nekoga, ki bi me spremljal, razumel, mi pomagal in stopal po poti, po kateri me želi voditi Bog. Četudi to pomeni spotikati se ob kamne, hoditi po osatu in trnju, padati in ponovno vstati, mi bo Bog zmeraj ponudil roko in mi pomagal dvigniti pogled k njemu. Vse svoje življenje sem mislila tako in še danes mislim, takrat pa sem bila negotova in nesposobna tako razmišljati.«  Ker je morala Lucija toliko trpeti in si je želela, da bi jo Marija takoj vzela v nebesa, jo je Gospa pri drugem prikazanju bodrila, naj ne izgublja poguma, ker je ona ne bo nikoli zapustila. Zadnja fatimska vidkinja je v svojem zadnjem spisu zapisala:

»Zaradi te obljube sem se počutila okrepčana in polna zaupanja, da me Gospa nikoli ne bo pustila same. Vodila me bo in spremljala moje korake na življenjski poti, kamor me bo Bog hotel pripeljati. Prepustila sem se njegovim očetovskim rokam in njeni materinski skrbi.«

p. Anton

Letno srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Crngrobu

Letos bo v Crngrobu, župnija Stara Loka, na praznik Marijinega brezmadežnega Srca, 28. junija 2014, z začetkom ob 9.30. Poleg možnosti za sv. spoved bomo sodelovali pri skupni molitvi, poslušanju nagovora, mašni daritvi, obnovitvi posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pričevanjem in češčenju Najsvetejšega. Lepo vabljeni, da se z molitvijo pripravimo na srečanje, se ga sami udeležimo in povabimo še druge.

Molite rožni venec vsak dan

Po pričevanju domačega župnika se je 13. junija zbralo okrog petdeset ljudi. Pastirčki so pokleknili pred črniko in začeli moliti rožni venec. Lucija poroča:

“Po molitvi rožnega venca z Jacinto, Frančiškom in drugimi ljudmi, ki so bili navzoči, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad črniko, prav tako kakor v maju.

‘Kaj hočete od mene?’ sem vprašala.

‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in da se naučite brati. Potem bom povedala, kaj hočem.’

Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika.

‘Če se bo spreobrnil, bo v enem letu ozdravel.’

‘Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.’

‘Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.’

‘Bom ostala tu sama?!’ sem žalostno vprašala.

‘Ne, hčerka. Ali hudo trpiš? Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.’

V trenutku, ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da je bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili vanj zabodeni. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja.

Od tega dne naprej smo v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.”

Sestra Lucija ob koncu svojega dolgega, v Bogu bogatega duhovnega življenja takole poroča o Marijinem slovesu po drugem prikazanju:

»Nato je nebeška Poslanka razprostrla roke v znamenje materinskega varstva in nas ovila z odsevom luči neizmerne božje Biti.

To je bila milost, ki nas je za vedno prestavila v nadnaravno resničnost.

Ona je pribežališče grešnikov, Mati usmiljenja in Pomoč kristjanov, ki si jo poslal k nam, Gospod, da bi nas uvedla v ocean tvoje ljubezni, tvoje moči, tvoje neizmerne Biti, kjer nam bo ta žareči plamen omogočal vedno živeti skrivnost ljubezni treh Božjih oseb! S to ljubeznijo te molim, se ti zahvaljujem in te ljubim, spremenjena v pesem večne hvale. Tako moram hoditi za teboj, Gospod, zavzeto stopajoč po težavni poti, ki si jo ti prehodil zame.

Če stopam po tvojih stopinjah, odtisnjenih v prahu zemlje, po kateri si stopal, in hodim za teboj s pogledom, uprtim vate, nočem drugega zase razen goreti iz ljubezni do tebe. Iskrivi plamen, ki je žarel v meni dan za dnem, in je toliko bolj plamenel, kolikor si ga poživljal ti, ni več ugasnil! Rasel je in premagoval mrzlo zemljo, na katero je stopil!«

Ob koncu junijskega prikazanja se je slišal šum, kakor nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od črnike se je proti vzhodu zelo visoko valil gost oblak dima. Končno ga ni bilo mogoče več videti. Sijalo je sonce in bilo je zelo vroče. Nebo je bilo precej jasno. Pred prikazanjem je priča videla, da so bile črnikine mladike ravne. Po prikazanju so bile na vrhu v krogu priklonjene proti vzhodu, kakor da bi jih bila Marijina obleka nagnila v to smer.

Ljudje so pričeli s črnike trgati vejice. Lucija jim je priporočila, naj jih ne trgajo z vrha, temveč od spodaj. Preden so odšli, so še nekoliko molili.

Ta dan sem bila zelo žalostna

Lucija je 13. junija svojo čredo zelo zgodaj odpeljala na pašo, da bi lahko šla k deseti maši in potem v Covo da Iria. Toda kmalu po sončnem vzhodu jo je prišel klicat brat, naj gre domov, ker hočejo neki ljudje govoriti z njo. Odšla je domov k ljudem, ki so jo hoteli spremljati v Covo da Iria, brat pa jo je zamenjal na paši. Najprej je odšla k osmi maši, nato k ljudem, ki so jo čakali v senci figovih dreves na domačem dvorišču.

Ob enajstih se je s temi ljudmi, s Frančiškom in Jacinto odpravila v Covo da Iria, z grenkobo v srcu. Pozneje je v drugem Spominu zapisala:

»Ta dan sem bila zelo žalostna. Videla sem svojo razžaloščeno mamo, ki me je hotela za vsako ceno prisiliti, naj priznam svojo laž. Rada bi ji ustregla, a nisem našla načina, kako naj to storim brez laži. Svojim otrokom je od zibelke vlivala grozo pred lažjo in je strogo kaznovala tistega, ki jo je izrekel.

'Vedno mi je uspevalo,' je rekla, 'da so moji otroci govorili resnico, pri najmlajši pa naj to kar dopustim? Ko bi bila vsaj kakšna majhna laž, ta pa je taka, da vleče za nos toliko ljudi!' (…)

Moji sestri sta se strinjali z materjo in okrog mene je vladalo ozračje pravega zaničevanja in prezira (…)

Ko me je Jacinta videla, da jokam, me je tolažila:

'Ne jokaj! Gotovo so to žrtve, o katerih je angel rekel, da nam jih bo Bog poslal. Zato trpiš v zadoščenje Njemu in za spreobrnjenje grešnikov.'«

Lucija je svoje razpoloženje pred junijskim videnjem v drugem Spominu izlila v stavek: »Moje edino olajšanje so bile solze, prelite pred Bogom, ko sem Mu darovala svojo žrtev.«

V Irijsko globel je prihajalo vedno več ljudi. Ljudje in konji so vse pohodili, zato koruza, sočivje in zelenjava tam niso več mogli uspevati. Domači so očitali Luciji, da je tega ona kriva. Bolele so jo materine besede:

»Če hočeš zdaj jesti, pojdi tja in prosi tisto Gospo!«

Prav tako grenke so bile besede rodnih sester:

»Zdaj boš jedla tisto, kar po vsem tem še sploh zraste v Covi da Iria.«

Lucijo je to tako prizadelo, da si ni upala vzeti niti grižljaja kruha. 

FATIMA – OKNO UPANJA (16) Drugo prikazanje Božje Matere 13. junija 1917

Bila je sreda. Ta dan so v župniji Fatima slavili župnijskega zavetnika sv. Antona Padovanskega, ki je bil po narodnosti Portugalec, zato so imeli velik narodni praznik. Mati in sestre so vedele, kako rada ima Lucija slavja, zato so govorile:

»Nas prav zanima, ali boš šla na praznik ali v Covo da Iria govorit s tisto Gospo!«

Mati je dala hčerki dovoljenje, da gre v Irijsko globel, sama pa je sklenila, da bo odšla skrivaj, da bo opazovala svojo hčerko, če bo ta res odšla tja. Kljub temu sklepu pozneje ni šla, ampak se je odpravila le k maši v Fatimo. Pozneje je na zaslišanju povedala in dr. Formigon je zapisal, da je med potjo razmišljala, »da je napravila narobe, ker ni šla na kraj prikazovanja, ker bi utegnili otroke zaradi laži pretepsti. Vendar se ni marala izpostaviti sramoti, ki bi jo doživela, če ne bi bilo nič.«

Olimpija in njen mož sta odšla na praznovanje svetega Antona, čeprav je Jacinta mamo prejšnji večer povabila:

»Mama, jutri ne hodite na praznovanje! Pojdite v Irijsko globel! Tja bo prišla naša Gospa.«

Mati, ki hčerki ni verjela in je mislila, da je Irijska globel le pretveza, da bo lahko šla na praznovanje svetega Antona, je odgovorila:

'Ti hočeš iti na praznovanje svetega Antona, ne pa v Irijsko globel.'

»Sveti Anton ni lep.«

'Zakaj ne?'

»Ker je naša Gospa lepša. Jaz pojdem v Irijsko globel z Lucijo in Frančiškom. Če bo naša Gospa rekla, naj gremo na praznovanje svetega Antona, bomo pa šli.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Odeti v Božjo ljubezen do sveta

Fatimsko svetišče je v sedemletni pripravi na obhajanje stoletnice Marijinih prikazovanj to pastoralno leto posvetilo prikazanju v mesecu juliju. Naslov teme je: Odeti v Božjo ljubezen do sveta. V vsebinsko zelo bogatem prikazanju poudarjamo Božjo ljubezen do sveta kot vidik, ki povezuje, in razsežnost, ki omogoča, da obravnavamo različne vsebine fatimskega sporočila, ki se prepletajo v tem prikazanju.

Navdih za takšen naslov teme izhaja iz molitve, ki jo je Marija naučila pastirčke v mesecu juliju: »O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.« Ta molitev jasno izraža motivacije vseh žrtev, ki so jih pastirčki darovali: »iz ljubezni do tebe«. Da bi se odzvali Božji ljubezni, ki so jo močno izkusili, so bili pastirčki pripravljeni žrtvovati se za grešnike in v zadoščenje za grehe storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki jim jo je Marija dala spoznati in izkusiti in na katero so se skušali odzvati.

Prikazanje v juliju je zaznamovano s še eno molitvijo, ki jo je Marija naučila pastirčke: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Še enkrat je osnova tudi te molitve ljubezen: ljubezen Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili.

Poleg tega v julijskem prikazanju Marija zaupa pastirčkom tako imenovano »Skrivnost«, ki nam je, potem ko je bila enkrat razodeta, odkrila neizmerno Božjo ljubezen do sveta in pokazala Boga, ki, zato ker nas neizmerno ljubi, ne dopušča, da bi se naša zgodovina usmerila proti prepadu.

Tema tega pastoralnega leta nas, prek fatimskega sporočila, zopet pripelje v srčiko krščanskega sporočila: razodetje, da je Bog Ljubezen. »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«(1 Jn 4,16). Pričujoča tema nas vabi k ozaveščenosti o veliki Božji ljubezni do nas. Obenem je izziv, da to ljubezen do Boga in do bratov konkretno živimo, po vzoru pastirčkov.

p. Carlos Cabesinhas, rektor fatimskega svetišča

Šopek Materi Mariji

Vse Marijino življenje lahko strnemo v eno besedo: češčenje. Češčenje je popolno služenje Bogu, ki zaobjema vse dolžnosti, ki jih ima  ustvarjeno bitje do svojega Stvarnika. Marija je prva častila učlovečeno Besedo, Jezus je bil v njenem telesu, ne da bi še kdo na zemlji vedel za to. Naš Gospod je imel v telesu Device Marije dostojno bivališče! Nikoli več ni imel zlatega ciborija ali monštrance, ki bi bila dragocenejša in čistejša od telesa Device Marije! Marijino češčenje ga je razveseljevalo bolj kot češčenje vseh angelov. »Bog je postavil svoj tabernakelj v sonce,« pravi psalmist; in to sonce je Marijino Srce.

V Betlehemskih jaslicah je Marija prva počastila svojega Božjega Sina. Ona ga je počastila s popolno in nesebično ljubeznijo Matere Device, po besedah Svetega Duha; za njo so ga počastili sveti Jožef, pastirji in Modri: Marija je tista, ki je odprla tok tej ognjeni reki, ki bo preplavila ves svet.

sv. Julien Eymard

Zelo ljubim blaženo Devico Marijo in da bi ji to dokazala, se trudim, da bi ji v vsem ugajala in se o vseh svojih potrebah in željah v srcu posvetovala z njo. Kako čudovit in kako ganljiv zgled je Devica Marija. Po Mariji, z Marijo in v Mariji bom šla k Jezusu in bom vsa njegova. O ko bi vedeli, kako prijetno in globoko združitev uživajo duše, ki živijo v družbi Jezusove in naše Božje Matere!

Marta Robin

Argentinskega prvaka v tenisu Juana Martina Del Porta so v Parizu okradli, medtem ko se je pripravljal, da se z vlakom  Eurostar odpelje v London na prvenstvo, ki se je pričelo z njegovo zmago. V torbi, ki so mu jo ukradli, je imel tudi dragocen rožni venec, ki mu ga je blagoslovil in podaril argentinski papež Frančišek. Zmaga, ki jo je v Londonu dosegel, mu ni vrnila nasmeha. »Ukradli so del mene, del mojega življenja, ne morem, da ne bi mislil na to, zelo me boli,« je dejal Del Porto. »Velika čast in razlog za ponos je imeti nekaj, kar je blagoslovil papež. Ne morem več moliti s papeževim rožnim vencem, vendar ne bom nikoli pozabil te njegove geste!«

Un minuto con Maria

V hiši Device Marije lahko bolje ovrednotimo vrednost nadnaravnega življenja in globoke duhovnosti. V njenem življenju ni nobenega dejanja, nobene niti najmanjše misli, ki ne bi bila navdihnjena od Jezusa, in niti ene minute, ki bi jo ona preživela daleč od njega. Marijino življenje je povsem ponotranjeno. V njej ni ločitve med akcijo in kontemplacijo, kontemplacija prežema akcijo, akcija pa izvira  iz kontemplacije.

kardinal Van Thuan