Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 APRIL

4. Ob 20h v baziliki vigilija za mlade

4. – 6. Skupnost Emanuel, ženske

13. Ob 14.30 Bernardova družina

25. – 27. P. Lojze Markelj, zakonski pari

25. – 27. Petra Čelik, zakonci z otroki

25. Ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

27. Ob 15h nedelja Božjega usmiljenja v cerkvi

27./28. Marjeta Rigler, Jakobova pot

Iz samostanske kronike

Dne 6. februarja je bila seja Sveta Muzeja krščanstva na Slovenskem, pri kateri je šlo za pregled dogajanja za nazaj in načrtovanje za naprej.

Samostanske duhovne vaje smo imeli od 9. do 14. februarja; ob nagovorih voditelja smo se zamislili v svoje življenje ter delali načrte za naprej, ki jih je zmeraj lažje snovati kot izpolnjevati.

V sredo, 26. Februarja, je pri založbi Salve na Rakovniku izšlo 1.500 knjižic novega križevega pota: Anton Nadrah, Z Marijinim Srcem na križevem potu.

Tega dne je bila tudi seja odbora Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Pogled nazaj in naprej zaznamujeta vedno takšna srečanja. Nove vrtnice za letošnje junijsko branje piše p. Branko Petauer. Posvečene bodo svetnikom, ki so se odlikovali v češčenju presvetega Srca Jezusovega.

Zelo odmeven je bil sprejem kipca Marije Aparecide v nedeljo, 2. marca, ob 16h v stiški baziliki ob številni udeležbi vernikov.

Začele so se priprave za prenos kisarne, v kateri se proizvaja znani Ašičev jabolčni kis, v bolj primerne prostore.

kronist

ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Na pragu postnega časa

Na pepelnično sredo, 5. Marca 2014, smo začeli postni čas, čas posebnih milosti. Deležni jih bomo, če bomo tudi mi storili svoj delež. To je čas, ko tudi za slovenski narod in novo evangelizacijo v njem lahko nekaj več storimo. Bližamo se stoletnici fatimskih dogodkov, ki jo bomo obhajali v letih 2016–2017. Papež Benedikt XVI. je leta 2010, ko je bil na Portugalskem in v Fatimi, dejal, da so ti dogodki izraz ljubečega Božjega načrta, okno upanja, ki ga je Bog odprl, ker je človek Bogu zaprl vrata. Tudi mnogo Slovencev je Bogu zaprlo vrata. Bog nam pušča svobodo, vendar pri vratih stoji in trka (prim. Raz 3,20), ker nas ljubi in nas hoče rešiti. Trka rahlo, komaj slišno, vendar vztrajno. Vrata pa mora Bogu odpreti vsak sam. Ali pri tem odpiranju lahko komu pomagamo, in sicer tako, da ne bomo vsiljivi?
Dá, imamo odlično sredstvo. Bog nam ga je posredoval po angelu in Mariji v Fatimi. Ni pa nič novega, ker je že v evangeliju. Skušajmo za letošnji postni čas uresničiti drugo angelovo naročilo poleti 1916: »Molite! Mnogo molite! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!« Ko je devetletna pastirica Lucija vprašala angela, kako naj se žrtvujejo, je ta odgovoril: »Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.« Bog bo po naši molitvi in pokori rešil svet, ki drvi v pogubo. Vsak izmed nas lahko prispeva dragocen delež. V tem smislu želim blagoslovljen postni čas.
urednik

S. Emmanuel iz Medjugorja - 4.4.2014 Rakovnik

S. Emmanuel iz Medjugorja bo spregovorila o POSVETITVI Najsvetejšima Srcema v svetišču Marije Pomočnice v Rakovniku na prvi petek v mesecu aprilu 4.4.2014 na molitvenem srečanju častilcev Jezusovega in Marijinega Srca. Molitveni program se prične ob 18.00  in vsebuje rožni venec, sveto mašo, priložnost za spoved, adoracijo, obnovitev posvetitve. Vsi lepo vabljeni!

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 38. Svatba se nadaljuje

Drugi dan so se nadaljevale igre po enakem vrstnem redu, čeprav so dopoldanske dirke bile bolj akrobatske. Nekateri so stali na drvečem konju, nekateri so se sklanjali z dirjajočega konja in s tal pobirali predmete, drugi so spet kazali kaj podobnega. Moram reči, da so vsi bili zelo spretni.

Najslovesnejši je bil tretji dan, ko so dirkali po grško-rimskem načinu. Tekmovalci so stali na majhnih vozičkih, s katerih so vodili vsak svojo štirivprego najhitrejših konj. Ti mladeniči bi bili brez posebne težave dobili glavno darilo pri dirkah v Antiohiji in celo v samem Rimu.

Popoldne se je prizor povsem spremenil. Na vrsti so bili pevci in godci.

O pevcih in odmevalcih sem že govoril, ne pa o godcih. Eni so pihali na dude, drugi na piščali, rogove in žvegle. Otroci so udarjali na bobniče, cimbale, potresali z zvončki in kraguljčki, medtem ko so deklice igrale na harfe, lire in citre.

Po koncertu se je začel ples mladenk, ki so v rokah držale spletene kite cvetja.

»Tako so plesale mladenke ob sprejemu neveste iz Visoke pesmi,« mi je razlagal očak.

Sedem deklet je izročilo sedem vencev materam sedmerih nevest med petjem: »Pridite in si oglejte, hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati na dan njegovo zaroke in na dan veselja za njegovo srce!«

Matere so sprejele vence in jih pri priči položile vsaka na glavo svoji novoporočeni hčeri. Nato so neveste z venci na glavi ob svojih ženinih stopile v cerkev, za njimi pa ves rod. Tu so pevci zapeli 127. psalm: »Blagor njemu, ki se boji Gospoda in hodi po njegovih potih.«

Ljudstvo je odgovorilo: »Ko boš užival delo svojih rok, boš srečen in dobro ti bo.«

Zdaj so se v odgovor spet oglasili pevci: »Tvoja žena bo kakor rodovitna trta ob stenah tvoje hiše: tvoji sinovi bodo kakor mlade oljke okrog tvoje mize!« In ljudstvo je odgovorilo: »Tako bo blagoslovljen človek, ki se boji Gospoda!« Zdaj spet pevci: »Blagoslovi te Gospod s Siona, da boš videl srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja!« Nakar je ljudstvo sklenilo: »In da boš videl svojih sinov sinove in mir nad Izraelom!« Vsi smo trikrat rekli: »Amen!«

Z očakom in starešinami na čelu ter v spremstvu otrok, ki so nosili prižgane bakle, je svatovski sprevod odšel k sedmerim šotorom novoporočencev, medtem ko je ljudstvo pelo psalm Jonadabovih sinov: »Vate, Gospod, zaupam; ne bom osramočen vekomaj!«

Pred šotori so se starši poslovili od svojih poročenih otrok, jih poljubili in počakali, da je vsaka dvojica stopila v šotor in da je ženin za seboj zagrnil zaveso.

V popolni tišini smo odšli vsak na svoj dom.

–––––––––––

Drugi dan je v taboru teklo življenje spet po starem, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Vsaj zdelo se je tako. Vendar pa mi je sporočil Kvart, ki je povsod vtikal nos, da vse družine muči vprašanje, ki bi si ga rade razjasnile: Ali je tudi njihov zakon zakrament? Najprej so se lotili, najbolj ženske, dobrega Sila, naj jim to pojasni. Ta jim pa ni maral takoj odgovoriti, ne da bi se poprej posvetoval s Pavlom. Zato smo Jonadab, Sila, Kvart in jaz odšli na goro k Pavlu.

Tukaj pa smo naleteli na nekaj žalostnega: Pavel se je zvijal v strašnih bolečinah in krčih. Kljub temu pa nas je sprejel, rekoč: »V tej puščavi mi je Gospod storil nenavadne dobrote. Tukaj sem slišal skrivnostne besede, ki jih človeku ni dano povedati. Lahko bi se hvalil s tem, ne da bi bil nespameten, ker bi govoril resnico. Toda vzdržujem se, da bi ne mislil kdo o meni več, kakor kar na meni vidi ali od mene sliši. In da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov, da me bije.«

Videli smo, da hudo trpi. Ko pa mu je malo odleglo, je spet spregovoril: »Trikrat sem prosil Gospoda, da bi od mene odstopil, ali rekel mi je: ‘Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti izpopolnjuje.’«

Hoteli smo mu s čim pomagati, on pa je vljudno odklonil, češ: »Všeč so mi moje slabosti: kadar sem namreč slaboten, takrat sem po Gospodovi milosti močan. Z veseljem se zato hvalim s svojimi slabostmi, da bi prišla name Kristusova moč.«

Potem pa je obrnil pogovor in nas vprašal: »Vi pa niste prišli gledat mojih slabosti. Kaj torej želite? S čim naj vam ustrežem?«

Tedaj mu je Sila povedal, zakaj so zaskrbljene dobre Rehabovke. Pavel se je veselo nasmehnil in odgovoril: »Velik je vaš rod! Gospod Jezus, ki vanj verujete, vas blagoslavlja. Zakon je od vsega začetka bila pogodba med možem in ženo. Tisti, ki so pravilno poročeni, so že sklenili zakonsko pogodbo. Ko sta bila oba krščena, je s krstom njun zakon bil tako povzdignjen, da zdaj predstavlja zvezo med Kristusom in njegovo Cerkvijo, postal je zakrament. Zato naj se dobre žene zaradi tega nič ne vznemirjajo! S krstom sta oba prejela milost, da je njun zakon zdaj posebna predpravica, ki pomeni Kristusovo zvezo s Cerkvijo. Zveze med Kristusom in Cerkvijo pa ne more predstavljati zveza dveh nevernikov, ki ne verujeta v Kristusa. Zato vam pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna bivati z njim (potem ko je on bil krščen), naj je ne odpušča. In če ima katera žena nevernega moža in je ta voljan bivati z njo, naj ne odpušča moža. Posvečen je namreč mož po ženi in posvečena je neverna žena po možu, sicer bi bili vaši otroci nečisti, zdaj so pa sveti. Če se pa nevernik hoče ločiti, naj se loči! V tem primeru brat in sestra nista zasužnjena. Bog nas je poklical k miru!«

Nismo ga hoteli več motiti, saj je vprašanje bilo rešeno. Zato smo mi trije s Silom in Jonadabom odšli nazaj v taborišče, Kvart pa, ki je Pavla imel zelo rad, je ostal pri njem, za kar se mu je ta prisrčno zahvalil. Zelo mu je ugajala možatost tega pogana, ki ga je bil krstil Peter, in rad ga je povpraševal po Rimu, o Rimljanih ter njihovih šegah in navadah.

V taboru so se zbrale okoli nas poročene žene. Sila je stopil na skalo in jim razložil, kaj je dejal Pavel, ta izvoljena Gospodova posoda. Vse so s tem soglašale.

Ker se je Pavel udeleževal pojedin in tudi splošnega veselja, ga je kasneje Kvart vprašal, kako ocenjuje vso to veselico. Navadno resni mož se je malo nasmehnil pa takole rekel: »Kadar je človek vesel, je to znamenje njegove čiste vesti. Zato sem bil zelo vesel zdrave zabave teh novih Kristusovih vernikov. Naj se veselijo, naj se vesele in še enkrat rečem, naj se veselijo v Gospodu!«

Nato je rekel meni, ki sem bil s Kvartom: »Tile Rehabovci znajo ceniti evtrapelijo!« Začuden ga pogledam, ker ga nisem razumel. Pavel se mi je zasmejal in mi razložil: »Evtrapelija je krepost, ki nas uči, kako naj se veselimo in zabavamo, da bo prav, saj igre pomagajo k telesnemu, zdravo veselje pa k duševnemu razvoju. Treba se je tako veseliti, da veselja ne zlorabimo, a se ga tudi ne smemo farizejsko izogibati.«

p. M. de Heredia

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

Arnold, opat v Beaulieuju, zvest in bogaboječ mož, nam je povedal o slavnem čudežu, ki mu ga je zaupal, vetniški mož, prior iz samostana Le Chalard.

V pokrajini Limousina je živela zelo pobožna žena. Odlikovala se je s postom, molitvijo, miloščino in drugimi pobožnimi deli. Toda v svoji mladosti je naredila smrtni greh, ki se ga je zelo sramovala in se ga zaradi tega ni nikdar spovedala. Kolikorkrat se je spovedala svojemu duhovniku, je posredno omenjala tisti greh, ko je tako zaključevala svojo spoved: ”Za vse svoje grehe, ki sem jih povedala in katerih nisem povedala, se čutim krivo pred Bogom in vami.” Ko je na koncu svoje spovedi izgovorila ta stavek kot zaključek, je zelo vzdihovala in se pomilovala. Mnogo let je delala na isti način in duhovnik je začutil, kajti bil je moder in pozoren mož, da je ostalo nekaj hudega skritega v njenem srcu. Zato je poskušal z mnogimi napotki to priznanje izvabiti iz nje, a ni imel uspeha. Tudi nekemu drugemu duhovniku to ni uspelo.

Zgodilo pa se je, da je žena zbolela in umrla, ne da bi se prej spovedala. Mrtva je ležala na mrtvaškem odru še nekaj dni. Pogreb je bil namreč odložen, ker njena hči še ni prišla. Ko je ta končno prispela, je glasno tožila in izzvala jok vseh navzočih, a tedaj se je po Božji vsemogočnosti umrla žena vrnila v življenje. Duša je prišla v njeno telo in po žalostni ločitvi zaradi smrti se je duh združil s telesom. Tedaj je rekla, kot če bi se zbudila iz globokega spanja, svoji jokajoči hčeri: “Ne boj se, hči, ne jokaj več, jaz sem s pomočjo usmiljenega Boga zopet oživela. Odstrani povoje, ki me ovirajo, da bom lahko vstala!" Hitro so odvili vezi in žena je sedla. Potem so na njeno prošnjo poklicali duhovnika, se oddaljili in takoj se je spovedala starega greha.

Ko je potem množica pritekla skupaj, da bi videla čudež, je žena sama povedala, kako je bila osvobojena po posredovanju predobre Božje Matere Marije: “Jaz, uboga grešnica, sem se zdela, ko sem se mudila še v tem življenju, ljudem všeč zaradi dobrih del, ki sem jih opravljala in zaradi pobožnega vedenja, katerega sem izkazovala, toda pred očmi vsemogočnega Boga, čigar zapovedi sem predrzno prestopala, sem ležala v breznu smrti. Jaz, revica, se nisem upala zaradi prevelikega sramu spovedati se človeku nekatere smrtne grehe, ki sem jih naredila v mladosti. Čeprav sem se drugih grehov pogosto spovedala in delala vsa dobra dela, so bila zame brez koristi. Vendar pa sem imela navado te svoje grehe skoraj vsak dan priznavati preblaženi Božji Materi Mariji pred njenim oltarjem ali podobo.

Ko sem umrla, so me takoj obdali hudi duhovi od vseh strani, me grozno vlačili, suvali, trgali in s trpkim očitkom mojega greha vlekli v pekel. Ah, tedaj, čeprav prepozno, sem spoznala, da je to plačilo za moje otrdelo srce. Sedaj sem bila prisiljena, ne samo vedeti, ampak tudi izkusiti, kako nevarno je za bedne ljudi ne slediti ukazom njihovega Gospoda in Stvarnika. Prosila sem pravo Mater usmiljenja in edino upanje ubogih bolj z željami in vzdihi kot z besedami, naj me ne zapusti v trenutku največje stiske. In ni trajalo dolgo časa, da je prišla Tolažnica in varuhinja vseh, ki se k njej zatekajo, kot jutranja zarja in sijaj poldneva ter izgnala zlodeje, ki so me zasramovali.«

Ko so jo zli duhovi takoj ubogali, je šla Mati usmiljenja k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ga prosila ter rekla: “Jaz rotim tvojo dobroto, Gospod, moj Sin, ne zapusti te duše zverem, ker je njen napačni korak tolikokrat objokovala pred mojo podobo."

Gospod ji je odgovoril: "Ti veš, ljuba Mati, da brez priznanja ne more biti rešitve?"

Ona pa: "Gospod, tebi je vse mogoče; ne pusti, prosim te, obraza te reve v sramoti, kajti ona zaupa vame in se je trudila z mnogimi dobrimi in pravičnimi deli spraviti se s teboj, čeprav ne natančno po pravilu."

Gospod je odgovoril: "Ker ni prav, da ti prošnjo zavrnem in ker izven telesa ni kraja za spoved in pokoro, sem odločil, naj se ta duša združi z lastnim telesom, in zlo, ki ga je naredila, v ponižni pokori prizna. Potem naj pride takoj nazaj, da doseže po pravilu tudi usmiljenje." 

Po Gospodovem naročilu in s skrbno pomočjo naše dobrotljive Matere je prišel k meni angel, ki me je odtrgal od zlih duhov, ki so bili v svojem pričakovanju popolnoma prevarani. Sedaj pa, ko sem se spovedala, je čas, da odidem in da se nikdar več ne vrnem, ampak opevam v večnosti Gospodovo slavo, ki me je, čeprav nevredno, v svojem bogatem usmiljenju rešila strašne obsodbe.”

Po teh besedah je naslonila glavo na mrtvaški oder, se oborožila z znamenjem svetega križa in izdihnila dušo.

Mali rožni venec Jezusa Kristusa v Najsvetejšem zakramentu

Na Poljskem sestre usmiljenke molijo naslednji, od Cerkve odobreni, rožni venec, ki so ga za naše glasilo poslale naše sestre usmiljenke. Morda ga bo tudi kdo od bralcev našega glasila rad molil.

V začetku: Oče naš…, Zdrava Marija…, Verujem…

Na velikih jagodah: Bodi hvaljen, Najsvetejši zakrament, resnično Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Na malih jagodah: O Jezus, navzoč v Najsvetejšem zakramentu, bodi za nas in ves svet vir milosti večnega življenja (10 x).

Na koncu: Hvaljen in češčen naj vedno bo Najsvetejši zakrament, resnično Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa (3 x).