FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (13) Prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917

Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija

Mati Božja se je prikazovala Luciji, Frančišku in Jacinti v kraju Cova da Iria (izg. Kova da Iría; Irijska globel, Irijska kotlina, Dolina Iria), ki je bila last Lucijinih staršev. Irijska globel je od Aljustrela, rojstnega kraja pastirčkov, oddaljena dva kilometra in je nekoliko nižja od okolice. Fatimska Gospa se je vedno pojavila nad istim pritlikavim, trajno zelenim sredozemskim hrastičem, imenovanim črnika. Prikazala se je šestkrat, od maja do oktobra 1917, vsakokrat na 13. dan v mesecu, med dvanajsto in trinajsto uro, le avgusta je bila glede kraja, datuma in ure prikazanja izjema, ker je 13. avgusta otroke ugrabil in zaprl občinski upravitelj in so bili do 15. avgusta v zaporu. Tega meseca jih je nebeška Gospa obiskala 19. avgusta popoldne v kraju Valinhos.

Prikazala se je v trenutku, ne da bi pastirčki videli, kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Ko so sveto Devico videli, je že bila nad črniko, na oblačku, ki se je rahlo dotikal krošnje. Vedno so jo videli vsi trije pastirčki. Lucija in Jacinta sta jo tudi slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Jacinta ni imela poguma, da bi spregovorila. Frančišek je slišal le Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina sporočila sta mu deklici posredovali pozneje.

Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki se je kakor kadilo dvigal nad množico, ali kako drugo znamenje. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven način. Lucija je med videnjem večkrat povesila oči, ker jo je preveč slepilo.

Marija je imela glavo pokrito z naglavnim ogrinjalom, obdajal jo je zelo bleščeč sijaj, lepši od sončne svetlobe. Imela je rožni venec bele barve z belim križcem. Nikoli ni pozdravila Lucije z glavo ali z rokami in se ji tudi ni nikoli nasmehnila. Tudi po ljudeh se ni nikoli ozirala.

Lucija je večkrat naročila ljudem, naj pokleknejo in molijo. To ji ni naročila Marija, ampak je to storila sama od sebe, kar kaže na izreden pogum in samozavest dobrih deset let stare deklice. Vidci so med prikazanjem včasih stali, drugič pa so klečali. Imeli so sklenjene roke. Ko se je Lucija pogovarjala z Marijo, ni slišala pogovore, hrup in krike ljudi.

Ob prikazni prijazne nebeške Gospe so bili otroci silno presenečeni. Nič se je niso bali, kar dokazuje Lucijin sproščen pogovor z njo. Pozneje so spoznali, da 'bliski', ki so spremljali Marijin prihod, niso bili nič drugega kakor odsev luči, ki se je bližala. V tej luči je prihajala nebeška Gospa, a videli so jo šele, ko je že bila nad črniko.

Angelsko češčenje

Lep izraz vere božjega ljudstva je molitev angelskega češčenja, ki se v Braziliji imenuje Marijina ura. To je preprosta molitev, ki jo molimo v treh značilnih trenutkih dneva, in dajejo ritem našim dnevnim opravilom: zjutraj, opoldne in zvečer.

To je pomembna molitev. Vsi smo povabljeni, da jo molimo, saj nas spominja na trenutek svetlobe, ki je spremenil zgodovino, na utelešenje, ko je Božji Sin postal človek v Jezusu iz Nazareta.

papež Frančišek

Evharistični značaj ikone Hodigitria

Ikone upodabljajo zemeljsko Cerkev, liturgični zbor, ki se povezuje z nebeško Cerkvijo; slednji je tudi zbor, ki neprenehoma moli in slavi Boga. V obeh zborih, v nebeškem in zemeljskem, je Devica Marija prva, Kraljica svetnikov, Mati Gospodova, Mati svetnikov.

Krščanska umetnost jo je po pravici imenovala »Sodelavka liturgije« (Pij XII.). V njej je videla in poudarila teološko vez, ki obstaja med evharistijo in Marijo.

Ikona Hodigitria je vzhodnjaškega izvora. Hodigitria pomeni »tista, ki vodi«. Marija je tista, ki kaže pot: Jezusa Kristusa. »Drži Otroka, ki blagoslavlja, ga kaže nam opazovalcem in se zdi, da nam hoče reči: On je življenje.«

p. Sergio Gaspari

Kraljica rožnega venca v Manduju na Šrilanki

Zgodba naše Gospe iz Manduja je zelo pretresljiva. Na začetku holandskega preganjanja so v mali vasici Mentai častili Marijo kot Kraljico rožnega venca. Holandskim hordam je bilo ukazano, da zatrejo to papeško praznoverje. Ko je bila cerkev že obkoljena, se je našlo nekaj pogumnih kristjanov, ki so prebili črto in rešili Marijin kip. Le kam naj bi ga skrili, če ne v središče neprehodne džungle? Tam so jo na koncu preganjanj našli v borni kapelici. Začela so se romanja v to čudovito oazo sredi džungle, oddaljeno približno 60 km. Marijini oblati so zgradili Kraljici rožnega venca enega največjih spomenikov na Vzhodu. Svetišče s svojimi stranskimi ladjami meri 75 metrov po dolžini in 22 m po širini.

Kraljica svetišča ni ostala ravnodušna spričo tolikšne gorečnosti. V svetišču namreč Marija neprenehoma obnavlja čudež posebne zaščite nad množicami romarjev. Tako kot okužbe najtežjih bolnikov, ki se v Lurdu potapljajo v bazene, ne okužijo nikogar, tako romarji na Cejlonu lahko brezskrbno hodijo po džungli, ne da bi se morali bati kačjega pika, medvedovih šap ali slona.

Brezmadežna je v Lurdu v Franciji odprla izvir sveže vode za telesna ozdravljenja ljudi, da bi jih mogla potopiti v nevidne bazene milosti. V Manduju, to je cejlonski Lurd, pa je Kraljica rožnega venca zaupala prahu na poti, ki vodi v svetišče, moč da ljudi ozdravi od kačjega pika.

Toda največje delo Gospe iz Manduja je reševanje grešnikov. Tam dnevno spoveduje trideset do štirideset spovednikov. Skupine katehumenov slavijo Boga in oblikujejo procesije, skratka goreče marijansko življenje prekipeva v svetišču.

Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji

»Oh, Devica iz Marne!«

Dne 3. januarja 1915 je ranjeni nemški duhovnik, ki je bil po bitki na Marni zaprt, umrl v francoski ambulanti, ki so jo oskrbovale redovnice. Pred smrtjo jim je dejal: »Kot vojak bi moral čuvati skrivnost, kot duhovnik pa mislim, da moram povedati, kar sem videl. Med bitko na Marni smo bili presenečeni, da smo bili premagani, saj smo bili številčno močnejši od Francozov in smo računali, da bomo kmalu prodrli do Pariza. Videli smo Marijo, ki je bila vsa oblečena v belo, opasana z modrim pasom in nagnjena proti Parizu … videli smo jo v hrbet in zdelo se je, da nas z desno roko odriva nazaj … To, kar sem videl jaz, so videli še mnogi drugi.« V tistih dneh, ko je ta nemški duhovnik to povedal, sta dva nemška oficirja vstopila v neko francosko ambulanto Rdečega križa. Spremljala ju je medicinska sestra, ki je znala nemško. Ko sta vstopila v nek prostor, kjer je bil kip lurške Marije, sta se spogledala in rekla: »Oh, Devica iz Marne!«

Un minuto con Maria

Pogovori z Jezusom

Ljubi te vsa Sveta Trojica

Predragi Božji otrok, ne ljubim te samo jaz. Ljubi te tudi moj Oče, ljubi te Sveti Duh, ki je vez ljubezni med Očetom in menoj.

Oče se je na nek način iz ljubezni do tebe in tvojega odrešenja odpovedal meni, ki sem njegov ljubljeni Sin. Dopustil je, da so me sovražniki zgrabili, me obsodili in pribili na križ. Na križu sem zato občutil zapuščenost, ne le od ljudi, ampak tudi od Očeta. Od tod moje boleče vprašanje in moj krik: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

Učlovečenje in smrt na križu sta najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje Očetove ljubezni do tebe in do vseh ljudi vseh časov. Ko me je nebeški Oče daroval in je po meni poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost, dobrota in ljubezen.

Apostol Janez, ki mi je bil v času mojega zemeljskega življenja posebej pri srcu, je napisal najlepše besede o Božji ljubezni:

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

Moj Oče prav danes daje mene tebi, ker te ljubi. Daje me še posebej v evharistični daritvi in v svetem obhajilu, da bi se ti ne pogubil, ampak bi imel večno življenje, to je delež pri tistem življenju, ki je v Sveti Trojici. Mar ni to nekaj čudovitega?!

Pomisli na besede istega apostola: Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.

Apostol Janez, ki je bil tri leta v moji šoli, ni spoznal samo moje ljubezni, ampak tudi ljubezen mojega Očeta in Svetega Duha. Izkustvo Božje ljubezni ga je nagnilo k ljubezni do Boga in do ljudi.

Moj Gospod, nikoli nisem pomislil, da je bilo tvoje učlovečenje in rojstvo v revnih jaslih ter grozna smrt na križu tudi Očetova žrtev iz ljubezni do mene in vsega človeštva. Naj me resnica o tej neizmerni Božji ljubezni, ljubezni vse Svete Trojice, popolnoma prevzame in naj postane najpomembnejše spoznanje v mojem življenju. Kako resnično je, da je Bog ljubezen! Samo on je ljubezen, mi pa smo glede ljubezni tako zelo slabotni! Stalno nas ogroža sebičnost. Sveta Trojica, hvala ti za vso ljubezen in potrpljenje ter usmiljenost z nami. Hvala ti za mašno daritev, v kateri se nam najbolj približaš in se nam podarjaš ter nas učiš, kakšna je resnična nesebična ljubezen. 

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (10)

Škof Rožman kot mož molitve

Jakob Kolarič je zapisal:

»Škof Rožman je rad poudarjal, da ni dovolj za narod delati, za narod je treba tudi moliti. Morda ni noben Slovenec v času njegovega škofovanja toliko molil za naše ljudstvo kakor on. Kakor se je očak Jakob celo noč bojeval z Bogom in ga nazadnje premagal z molitvijo, tako se je škof Rožman na kolenih s sklenjenimi rokami bojeval za slovenski narod od tistega dne dalje, ko je prejel škofovsko posvečenje, posebno še v letih vojne in revolucije, ki so za narod bila bolj črna kakor najtemnejša noč« (Rožman III, 121).

Rožmanov osebni stražnik Franc Gaber je ob četrti obletnici škofove smrti zapisal: »Ko bi človek mogel zbrati vse ure, ki jih je pokojni škof preklečal pred Najsvetejšim, bi gotovo šle v leta; koliko rožnih vencev je šlo preko njegovih ustnic; koliko križevih potov je premišljeval, ve le Bog.«

Neki osebi je škof rekel: »Meni je blagor našega naroda, predvsem njegov večni blagor, prva in glavna skrb …« Nekoč mi je zaupal, da gre zvečer, po končanem delu, in tega je imel vedno silno veliko, v kapelo, kjer vztraja v molitvi, dokler ga zaspanost ne prisili k počitku, in to pozno v noč«(Rožman III, 121–122).

Dr. Francu Bajlecu je dejal: »Slovenci se pri delu za svoj narod vse premalo spomnimo na Boga. Sploh za narod vse premalo molimo. Jaz vam povem, da tako rekoč noč in dan molim za ves naš narod in ga stalno blagoslavljam. Neprenehoma prosim tudi našo Kraljico, naj naš narod ne bi bil med tistimi, ki naj bi po fatimski napovedi bil zapisan uničenju in bi kot narod preminil« (Rožman III, 122).

24. oktobra 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom zapisal: »Gospod je svoji Cerkvi obljubil nepremagljivost, toda mi 'stražniki Siona' ne smemo brezdelni čakati na končno zmago, marveč moramo z molitvijo in žrtvijo vse svoje osebnosti sodelovati, da med našim narodom Cerkev zmaga.«

Jakob Kolarič z nekaterimi drugimi škofa Rožmana imenuje »naš veliki slovenski Mojzes«. Pravi, da »se je dobro zavedal, da njegove roke v molitvi za hudo preizkušani narod ne smejo omahniti in da ga v molitvi morajo podpirati vsi verniki, kakor sta nekdaj Aron in Hur podpirala roke Mojzesu, vodniku izraelskega ljudstva, da se niso utrudile, ko jih je od jutra do sončnega zahoda držal kvišku v prošnji, da bi Izrael zmagal Amalečane« (Rožman III,142).