SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 37. Svatba

»V Izraelu traja svatba navadno sedem dni,« mi je razlagal Jonadab. »Mi pa jo obhajamo samo tri dni, a ne s pijančevanjem. Moški prirejamo pod milim nebom razne igre in tekmovanja, med tem pa naše dobre žene pripravljajo vsak dan pojedino. Prehudo bi bilo zanje, ko bi to trajalo več kot tri dni.«

»Rad ti verjamem,« sem se zasmejal. »Pijanec bi rad pil in pil, atlet pa jedel in jedel. Sicer pa, ali Pavel ve, da bodo tekmovanja na prostem?«

»Smo mu povedali in je prav zadovoljen. Pravi, da mu je to izredno všeč, ker take vaje ohranjajo zdravo telo in zdrav duh.«

»Me veseli, da poznam Pavlovo mnenje o tem.«

»Če se prav spominjam, si nekaj naših iger že videl, in sicer za praznik Purim. A zdaj bodo še lepše.«

Kakor se v tem času na Sinaju rado dogaja, je prišlo ponoči spet do velikega naliva. S Svete gore so nenadoma prihrumeli hudourniki, katerih vodo so Rehabovci skrbno napeljali v velike nabiralnike. Narasla je tudi čista studenčnica, ki izvira izpod hribov, kjer Rehabovci dobivajo pitno vodo, drugo pa izpeljejo v jarke po poljani. V njih napajajo živino, ženske pa perejo perilo. Po pitno vodo hodijo dekleta po prastari in že pesniško opevani navadi ter jo nosijo v šotore v velikih vrčih, katere znajo prav ljubko nositi na rami, med tem ko veselo prepevajo domače pesmi. K studencu, ki izvira na podnožju Svete gore, hodijo po dvakrat na dan, ob sončnem vzhodu in zahodu. Zvečer jih tam čakajo mladeniči, da jih spremljajo do doma in jim dvorijo.

Jutranja zarja je komaj pordečila obzorje, ko je že prišel v šotor pome Jonadab, da me popelje na častno tribuno, če jo smem tako imenovati. V ta namen so priredili gorski obronek. V živo skalo so v podobi amfiteatra vsekali več vrst sedežev. Očak mi je pojasnil: »Konjske dirke prirejamo, ali ob sončnem vzhodu ali zahodu, da naših prekrasnih živali vročina preveč ne bi izmučila.«

Novoporočenci so seveda zasedli prva mesta. Mlade žene so sedele na nalašč zanje pripravljenih slamnatih blazinah, medtem ko bi se noben moški, najmanj pa mladenič, ne usedel drugam, kot na golo skalo. Za zmagovalca je skupina deklet pletla vence iz rož, ki so jih otroci natrgali na sveži poljani okoli tabora.

Pri teh dirkah so tekmovali mladeniči, ki so jezdili na neosedlanih konjih. Merilec časa je imel ob sebi dva mladeniča. Na eni strani mu je stal mladec z rogom, na drugi pa mladec z velikanskim bobnom, narejenim iz votlega drevesa, katerega odprtina je bila prevlečena s kožo. Vodja, ki je vodil tekmo, je dvignil zastavico in trobentač je zatrobil v rog. Merilec časa je medtem opazoval na »klepsidri« (vodni uri), kako voda kaplja iz posodice v posodico. Na znamenje z rogom so se tekmovalci pognali v dir. Ko je v »klepsidri« vsa voda iz gornje posodice odtekla v spodnjo, je vodja spet dvignil zastavico, nakar je bobnar z vso silo zabobnal: Dirkači so na mah zasukali svoje iskre konje in si v divjem diru prizadevali doseči nagrado. Vsi smo stoje pričakovali povratka teh »centavrov,« katerim so bili mladi jezdeci zares podobni, saj so jezdili kakor bi bili prirastli na konje.

Tekem je bilo šest in prav toliko zmagovalcev, ki so svoje tovariše prehiteli le za pol konjske glave: tako enaki so si bili vsi.

»Kje pa je Pavel?« sem vprašal Kvarta.

»Poglej ga na oni skali sedi, od koder mnogo bolje vidi na dirkališče kot mi. Gledal sem ga in z veseljem opazil, kako navdušeno ploska zmagovalcem, ko jih ovenčajo s cvetličnim vencem.«

Sonce je že vzšlo, ko je bilo tekmovanj konec. Odšli smo k zajtrku. Ob glavni poti se je paslo polno krav, ki so jih molzle deklice. Odrasla dekleta pa so nam za zajtrk postregla s penečim se mlekom. Ene so nam podajale rožene čaše, ki so jih druge polnile, druge pa so nam delile z medom namazanega kruha, fige, dateljne in narezanega sira. Medtem me je Kvart opozoril:

»Poglej Pavla na oni skali!« Pogledam in opazim štiri otročiče, ki so mu prinesli zajtrk.

Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Pastirski psi so začeli divje lajati. Ženske, ki so doma pripravljale obed, so vse hkrati planile ven in močno vpile. Jonadab se je ozrl kvišku, si vesel pogladil dolgo brado in mi rekel:

»Gospod nas blagoslavlja! Vekomaj bodi hvaljena Njegova previdnost!«

Očak ni še dobro izgovoril, že je vse v taboru švigalo na vse strani: moški, ženske, otroci, tudi ženini. Kakor bi jih bil kdo začaral, so se naenkrat vsi oborožili s pračami, loki in puščicami. Nekateri so hiteli na hrib, drugi pa so se postavili na druga pripravna mesta. Mladenič je na vso moč hitro Jonadabu prinesel velik lok in mnogo puščic. Očak je za svoja leta nenavadno spretno položil puščico na lok in gledal kvišku. Tudi jaz sem se ozrl in opazil na nebu ptičji trikot, ki se je bližal taboru ali pravzaprav velikim vodnim zbiralnikom in mlakam, ki so nastale po plohi. Ves rod je bil pripravljen, a nihče si ni upal sprožiti, dokler Jonadab ni na čuden način kriknil in svoje puščice tako natančno sprožil, da je prebodla prepelico (to so namreč bile te ptice), ki je letela na čelu. Takoj nato se je nebo kar stemnilo, toliko je bilo prepelic, ki so se začele počasi spuščati, ko je bil padel njihov vodja. Puščice iz lokov in kamni iz prač so zdaj kar švigali in strašno morili te ptice, ki so od letenja utrujene in po nenadnem napadu preplašene kar v stotinah cepale na tla.

Ne da bi nehal streljati, mi je rekel Jonadab: »Mi živeža nismo bili tako potrebni, kakor so ga bili potrebni naši očetje v južni puščavi. A Gospod nam je gotovo poslal te prepelice, da bi se mu zahvalili. S tem darom je očitno hotel blagosloviti naš rod.«

»Poglej no, domine, kaj delajo psi!« me je opozoril Kvart. In zares! Psi, ki so prihajajoče ptiče nagonsko začutili in nanje opozorili ljudi, so po poljani pobirali prepelice, ki so zadete ali onemogle padale na tla, ne da bi katero požrli.

»Ti ubogi, a okusni ptiči ob selitvi letijo le ponoči, da jih sonce ne žge. Spuščajo se na tla, kjer je voda ali živež zanje, kot tukaj, da ležejo jajca in da se napijejo, najedo in odpočijejo. Letijo z vetrom: prav gotovo so isti oblaki, ki so nam pripeljali dež, pripeljali tudi prepelice k nam. Hvala Božji previdnosti!« je rekel Jonadab.

»Ali se je tako zgodilo tudi Izraelcem?« ga je vprašal Kvart.

»Nekaj podobnega pač, ampak s to veliko razliko, da takrat ni bil čas za selitev prepelic in da tja, kjer so tistikrat prebivali naši očetje, namreč v sredino tega polotoka, ne pride ne veter ne ti ptiči. V tem je bil čudež, in pa še v tem, da se je zgodil prav v času lakote.«

Vse dopoldne so pobirali prepelice, ki so po mnenju naših kuharic bile prav rejene, kar smo kasneje tudi mi lahko sami ugotovili.

Opoldne so nam za obed postregli s kruhom in seveda s solato iz raznih zelišč, ki smo jo jedli s sočnimi morskimi riboni iz Aleksandrije.

Za večerjo smo imeli pečene prepelice v nekakšni omaki, kjer je bilo dosti gorčice, ki nam je dober tek še povečala.

Sledile so nočne tekme. Kolikor sem sam videl ob mesečini, so ti ljudje imeli izvrstne oči. Po dirkališču so razpostavili velike ovire, katere je bilo treba preskočiti, potem pa še vse polno majhnih kamnov, jam in kotanj z vodo, katere je jezdec moral preskočiti, ne da bi zadel obnje.

Očak mi je dejal: »Velikih ovir ni težko premagati, pač pa majhne jame, kamne in druge prepreke. Če se konj obnje spotakne, si lahko izvine nogo in izgubljena sta konj in jezdec.«

»Prav imaš,« sem mu pritrdil. »To so prave vojaške vaje. Že marsikakšnega Rimljana sem videl v cirkusu, da je izgubil dirko, ker so se njegovi konji spotaknili ob majhno oviro.«

Po končanih dirkah smo vsi odšli v cerkev zahvalit se Bogu, kar pa sem opisal že drugje, ko sem opisoval praznik Purim.

p. M. de Heredia

Srečanja Bernardove družine v letu 2014

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. januarja, 9. februarja, 9. marca, 13. aprila, 11. maja, 8. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra. 

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (1)

Želel sem, da bi razumel vsako besedo. Aramejske besede očenaša so me popeljale daleč nazaj v Jezusov čas. Kakor da bi bil z apostoli, ko jih je Jezus naučil moliti to čudovito molitev. Jezus je molil na nekem kraju. Ob njem so bili njegovi učenci. Opazovali so ga. Jezusova molitev jih je tako privlačila, da ga je eden od učencev prosil:

»Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.«

»Vi torej molíte takóle:

Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime,

pridi tvoje kraljestvo,

zgôdi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh

in odpústi nam naše dolge,

kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;

in ne vpelji nas v preizkušnjo,

temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov.«

V duhu sem gledal Jezusov obraz, ko je izrekel te besede. Razjasnil se mu je, ko je izrekel besedo »Oče«. Kakor bi Očeta v resnici gledal. Milina na obrazu je pokazala, da je z Očetom tesno povezan. Oče mu je blizu. Spoštuje ga, rad ga ima. Postal sem pozoren, kako je imenoval Očeta. Ni rekel »oče« tako kot rečemo mi svojim očetom. Rekel je »Aba«. Beseda je polna topline in izraža sinovsko ljubezen. Oči so mu zažarele s posebnim ognjem ljubezni, občudovanja in vdanosti. Beseda »aba« nam razodeva Jezusovo ljubezen do Očeta. Lahko bi rekli »očka«. Toda to je premalo, beseda pove več. V tej mali besedici je skrito neizmerno veliko ljubezni. Jezus Očeta ljubi kot samega sebe. V to besedo je položil vse spoštovanje Očeta. Zaveda se, da je on Oče, ki vse vodi in je Gospod vsega. A to ni odnos strahu. Med njima je popolna domačnost in popolna ljubezen. Sta si tako blizu, da Oče prebiva v Sinu. Da celo Sinove besede izražajo Očetovo voljo. Oba sta tako eno, da celo slišiš Očeta, ko poslušaš Sina.

Beseda »očka«, »atek« izraža Sinovo občudovanje Očeta. Sin se vedno veseli čudovitih Očetovih načrtov. Z njimi hoče sodelovati v celoti. Pomaga mu jih izpolniti iz čiste ljubezni do njega in ljudi. Ker Oče tako ljubi človeški rod, ga Sin ljubi prav tako. Sin vidi v človeku Očetovo podobo, ki ga neizmerno nagovarja. Oče vidi v Sinu popolno vdanost in pripravljenost, da se daruje za človeka do zadnje kaplje krvi.

Sin se veseli Očetove stvariteljske modrosti, ki je ustvarila svet in človeka. Vez ljubezni med njima je tako trdna in sveta, da je ne more nič omadeževati. V popolnem soglasju sta. Obema je skupna ljubezen do človeka. Sin je skušal na ljudi prenesti svojo ljubezen do Očeta. Zato nam je izročil to čudovito besedo. Tudi mi lahko z vso ljubeznijo rečemo Bogu »Očka«. Ni te svoje ljubezni ljubosumno čuval. Celo hotel nam jo je izročiti. Želel je, da bi nam ta čudovita beseda priklicala v spomin, kako zelo ljubi Očeta. Rad bi, da bi mi enako čutili do Boga Očeta kot ga čuti on. V tej besedi nam je hotel razodeti, kako zelo nas Oče ljubi. Ima nas za svoje ljubljene otroke. S svojo očetovsko roko nam daje varno zavetje pred vsem hudim. »Oče,« ga lahko pokličemo v vseh svojih težavah. Nikoli ne bo preslišal našega klica.

Jezus je želel z besedo »aba« razodeti nam, Božjim otrokom, ljubeče Očetovo obličje. Obličje, ki bi ga morali nositi zapisanega v globini srca. Zapisani smo v globini Očetovega srca. Ni nas ustvaril in pustil v solzni dolini. Briga se za nas. Njegovo srce v ljubezni do nas utripa. Njegovi smo. Pravi, da nas je zapisal v srce in na obe dlani. Oče prihaja k nam v naši revščini in nam po Sinu izkazuje svojo neizmerno ljubezen. Očetovo ime naj bi nam vedno povedalo, da se ga ne smemo bati, saj se na nas ne jezi in ne srdi. Tudi, ko gremo svoja pota, nas ne zavrže. Še bolj se trudi, da nam izkaže ljubezen. Odpušča nam, nas razume in izkazuje usmiljenje.

Ime Oče nam razodeva, da smo na vekomaj njegovi. Nikoli ne bomo nehali biti njegovi sinovi, hčere. Oče ostane oče, pa čeprav bi ga zatajili in zavrgli. Očetovo obličje je ljubeče in čuti s človekom. Je pa tudi sveto. Razodeva nam, da moramo ljubiti resnico. Ob njegovem svetem imenu se dogaja razločevanje duhov. Nič, kar ni resnično in sveto, ne more obstati pred njim. S svobodo se sicer lahko odločamo za karkoli v življenju. Toda on želi, da bi se odločali za resnico, dobroto in ljubezen. Zaveda se, koliko bolečine si nakopljemo sami, če se odločamo za laž, neresnico in sebično uživanje. Rad bi nam položil v srce, da nas osrečuje samo resnica.

Očetu ni vseeno, kaj počnemo. Z vso ljubeznijo nam je podaril zapovedi, da bi laže živeli in bi ne prišli v nepotrebno trpljenje in stisko. Zapovedi niso izraz njegovega gospostva, marveč razodetje njegove neizmerne ljubezni.

Očetovo srce gori v ljubezni do nas. Ni mu potrebno imeti nas, da bi bil popoln. On je popoln sam v sebi. S Sinom in Svetim Duhom živi življenje najvišje ljubezni. Toda to srečo bi rad delil z nami, da bi mi postali deležni popolne sreče. Priteguje nas v življenje ljubezni in darovanja. Vso nebeško blaženost hoče deliti z nami. Naklanja nam jo, a je ne vsiljuje. Rad bi, da se svobodno odločimo zanj.

Ker nam je podaril popolnoma svobodno voljo, jo v celoti tudi spoštuje. Ni nam onemogočil delati slabo. Smemo se odločati popolnoma po svoje, pa četudi bi mu s tem pokazali hrbet in ga zatajili. V takih primerih nas išče na naših stranpoteh in čaka kot izgubljene sinove. Veselí se iz vsega srca, če se kdo vrne v njegov objem.

Sin nam je postal v vsem enak, razen v grehu. Izročil nam je Očeta. Ni ga obdržal zase. Tako kot on, Edinorojeni, mu smemo tudi mi reči Oče. S seboj nas je na nek način izenačil. Hotel je, da imamo istega, dobrega, svetega in ljubečega Očeta. Postal nam je brat, da bi mi lahko doživeli vso Očetovo ljubezen in se veselili posinovljenja. Vodi nas k Očetu. Njegova največja sreča je, da bi bili mi srečni v Očetovo bližini.

p. Branko Petauer

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 JANUAR 2014

11. – 12. Skupnost Emanuel

12.  ob 14.30 Bernardova družina

17. – 19. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

19.  ob 14.30 molitev za duše v vicah

23. – 26. P. Vital Vider, zakonci z otroki

31.  ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Kot eksorcist se vsaj vsak teden srečam s kakšno ženo, ki je naredila splav

To so težke travme za te žene in njihove družine. Okoli 80% teh žena zboli za lažjo ali težjo obliko depresije, psihoze … Psihoterapija in psihiatrična zdravljenja so po navadi neuspešna, ker je vzrok bolezni na duhovnem področju in ne na psihičnem. Zato je to zdravljenje bolj simptomatsko in ne odstranjuje vzroka bolezni. Potrebno je odstraniti vzrok, če želimo, da bo ta žena ozdravela. 

Zato je potrebna temeljita spoved z odvezo in odvezo cenzure. Potem sledi duhovno spremljanje, ki je po mojih izkušnjah nujno povezano s kakšno sv. mašo za tega abortiranega otroka. Pri tej sv. maši se tega otroka izroči Jezusu in ko ga mati poimenuje, ga s tem sprejme in tako postane lahko njej sopotnik in priprošnjik pri Bogu. Takšna evharistija je čudovito zdravilo za to družino. Z evharistijo odpremo vrata božji milosti, da lahko deluje v tej družini. Vem samo to, da ta družina zelo potrebuje to sv. mašo, ker je tudi zakrament ozdravljanja. 

Zato imam veliko sv. maš za abortirane otroke in njihove družine. Velik problem teh žena je, da si ne morejo odpustiti tega greha, in evharistija je lahko to zdravilo. 

Zelo pomembno se mi zdi, da je potrebno v ta proces vključiti tudi očeta tega otroka, ker je on ravno tako odgovoren in včasih še bolj kot mati, ker velikokrat očetje zahtevajo splav. Pomembna je tudi molitev za osvoboditev in za notranje ozdravljenje. 

Po vsem tem duhovnem zdravljenju vidim tudi mesto psihoterapije.

Največji problem je pri ženah, ki uporabljajo abortivno kontracepcijo in se sploh ne zavedajo teh splavov, vendar ti abortirani otroci kljub temu negativno delujejo na to mater, očeta in potomce. 

Povem jim, da se ti otroci dejansko »obesijo« na to družino in hočejo to zadevo razrešiti. Ta uporaba je danes množična. Žene to uporabljajo kot nekaj normalnega in vsakdanjega. Ko jim razložim, kako ta stvar deluje, se zgrozijo in tudi same povedo: »Veste, šele sedaj razumem, da neki xy problem, ki ga imamo v družini, izhaja ravno iz uporabe abortivnih sredstev.« Velikokrat se zgodi, da prihaja tudi do okultnih vplivov in manifestacij zla na bližnjih sorodnikih. Splav je namreč lahko tudi vstopno mesto za delovanje hudega duha ... Takrat se pa stvar še bolj zakomplicira ...
duhovnik eksorcist

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 36. Poroka

Danes je bilo poglavitno središče tabora na vzvišenem prostoru, kjer je stala drug ob drugem sedem šotorov bodočih zakoncev, šotor mojega zeta pa v sredini. Ob vhodu je vihral Jonadabov prapor, najspoštljivejši znak tega rodu. V šotorih so ženske urejale še zadnje podrobnosti.

Ker naj bi se obred obhajal pod milim nebom, so za ženine in neveste ter za njihove poročne priče napravili velik oder, ki je bil tako postavljen, da je novoporočence lahko videl vsakdo od koderkoli v taborišču.

Komaj se je na obzorju prikazala večernica, že so v taborišču zadoneli rogovi. Mene so lepo poučili, kako naj se obnašam. Oblekel sem torej najlepšo tuniko ter odšel v šotor, kjer me je pričakovala moja hčerka Rahela, oblečena kot rehabovska nevesta. Pri njej so bile očakova žena, ženinova mati in Marta. V tej obleki je bila lepa in očarljiva kot kraljica. Pri sinu Rafaelu pa me je kot očeta zastopal Kvart, oblečen kot rehabovski starešina, kar se mu je izredno podalo. V mojem imenu je moral prositi za mojo bodočo snaho, ki ji je bilo ime Estera.

Ko sem stopil k svoji hčerki, je pred šotorom častitljivi Jonadab trikrat udaril ob ščit, ki je visel ob vhodu. Zavese, ki so zastirale vhod v šotor, so se razmaknile in v spremstvu starešin je vstopil Jonadab, se mi globoko priklonil ter v svojem jeziku po stari navadi spregovoril tele besede: »Slavni Ben Hered iz Benjaminovega rodu, očak Rehabovcev Jonadab ti je na voljo in pričakuje tvojo hčer, katero si dobrotljivo dal v zakon mojemu vnuku Jonadabu III. Ali je deklica pripravljena?«

»Tukaj jo imaš, očak Rehabovcev, Jonadab! Pripravljena je v poročni obleki tvojih prednikov. Kje pa so deklice, ki naj jo spremljajo?«

Tedaj sta vstopili dve skupini mladenk s prižganimi svetilkami.

»Tukaj so!« mi je odgovoril Jonadab. »Prišle so, ker bi ji rade svetile po poti, da se z nogami kam ne zadene.«

Premagal sem ganjenost, podal hčerki roko in jo odpeljal ven med dvema vrstama mladenk, ki so nama svetile. Stopili smo navzdol na majhen trg, kjer so nas čakali pripravljeni konji. Deklice so obesile svetilke na za to pripravljene drogove ter spretno poskakale vsaka na svojo belo kobilo. Jaz sem Raheli hotel držati streme, pa se mi je zasmejala in zajezdila kot druge. Zajahal sem krasnega konja, ki ga je deček držal za uzdo. Krenili smo proti nekakšnemu vrtu, ki je bil obdan z visokimi palmami. Tukaj se je začenjala več kot pet kilometrov dolga jezdna cesta.

Tedaj sem opazil, da nam prihaja naproti morje lučk. Ženini s spremstvom so odhajali po neveste. Prijezdili so v divjem diru. Nato smo se ob srebrni mesečini in ob svitu neštetih bakel razvrstili v svatbeni sprevod okoli tabora ter nazadnje prijezdili do obširne ploščadi, na kateri naj bi se opravil poročni obred. Ženini in neveste z očeti in družicami so stopili na ploščad, drugi pa so stali spodaj. Na ploščadi so nas že pričakovali Jonadab s starešinami, pa Sila in Pavel.

Očetje smo svoje hčere slovesno izročili ženinom, potem smo se pa umaknili v ozadje. Jonadab je z globokim glasom prebral Petrovo pismo; vsi so ga spoštljivo poslušali.

Zdaj je spregovoril Sila: »Preljubi moji sinovi v Jezusu Kristusu! Vaš rod bo zdaj prvikrat nadvse slovesno obhajal poroko sedmero dvojic po Kristusovem nauku. Zakonska pogodba med možem in ženo, ki je doslej bila le družinska in civilna zadeva, bo poslej med Kristusovimi verniki, ne samo dobila prvotno čistost, marveč je tudi povzdignjena v svetost zakramenta ter tako deležna nadnaravne moči in do smrti neločljiva; hkrati pa deli zakoncem posebno milost, da morejo prenašati zakonske težave, ki izvirajo iz naše, po grehu oslabljene narave. Ta veliki zakrament podeljuje staršem tudi posebno milost pri vzgoji otrok. Slišali ste že prelepe nasvete, ki vam jih daje Peter, Kristusov namestnik na zemlji. Ker pa nam je nebo naklonilo, da zdaj biva med nami Pavel, izvoljena Božja posoda, sem ga prosil, naj vam on spregovori, preden nadaljujemo s to zakramentalno pogodbo, pri kateri pa smo mi zgolj priče pred Bogom in Cerkvijo.«

Nato je vstal Pavel. Ker je precej kratkoviden, so bile njegove oči vse rdeče, a so se mu živo bleščale. Čeprav je malce jecljal, so bile njegove besede nenavadno jasne in so mu prihajale iz ust tako žareče, kakor žari železo na kovaškem ognju. Takole je začel:

»Milost vam in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa!

Hvaljen Bog, kateri nam je dal Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe, da bi nas rešil iz sedanjega hudobnega veka po volji Boga in Očeta našega, ki mu bodi slava na vekov veke!

Posnemajte Boga kot ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor tudi Kristus ljubi nas. Skrbno torej glejte, kako bi hodili, ne kakor brez modrosti, ampak kakor modri.

Boga hvalim, da se vi ne upijanjate z vinom, v čemer je razbrzdanost, marveč se krepčate z Duhom. Med seboj govorite s psalmi in slavospevi, pojete Gospodu in ga slavite v svojih srcih.

Zdaj pa, ko obhajate poroke, bi vam rad razložil, kako velik je ta zakrament, ki ga je Kristus postavil.

V tem zakramentu je velika skrivnost, ker pomeni zvezo Kristusa z Njegovo Cerkvijo. Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo samega sebe, da bi jo posvetil, potem ko jo je očistil s kopeljo vode in besede. Hotel je imeti to Cerkev pred sabo v vsem sijaju, brez madeža, gube ali česa podobnega, namreč sveto in brezmadežno. Tako ste tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev; smo namreč udje njegovega telesa. Zatorej naj vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.

Žene, bodite podrejene svojim možem, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi, ki je njegovo telo.

Pomnite, kar je pisano: Zato bo mož zapustil očeta in mater in se navezal na svojo ženo in bosta v dveh eno telo. Ne pozabite, da je zakonska zveza skrivnost, ki upodablja razmerje Kristusa do Cerkve.

Vsak naj torej ljubi svojo ženo, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev, žena pa naj ljubi in spoštuje svojega moža, kakor Cerkev ljubi Kristusa.

Božja milost z vami! Gospoda Jezusa Kristusa neminljivo ljubite! Amen.«

Ta Pavlova razlaga, kaj pomeni zakrament svetega zakona, je na vse navzoče napravila globok in trajen vtis.

Zdaj je Sila pristopil k moji hčeri in njenemu ženinu, vprašal njo, ali hoče postati ženinova žena, njega pa, ali hoče njo za ženo. Tako je po vrsti vprašal tudi vse druge. Vsi so mu odgovorili, da hočejo, nakar je Sila slovesno izjavil: »Pred Bogom in njegovo Cerkvijo izjavljam, da ste združeni v zakonu. V imenu Boga in njegove Cerkve vas blagoslavljam. Dajte si poljub miru!«

Stari očak je prvi poljubil svojo novo hčer, ko je še prej izročil svojemu vnuku prstan. Ta je prstan nataknil na prstanec svoji ženi in jo poljubil. Prav tako so storile tudi druge dvojice.

Sedem pisarjev je v sedmerih listinah, ki so jih potem shranili v arhiv, zapisalo pričevanje, da so zakoni bili pravilno sklenjeni vpričo Boga, Cerkve in starešin.

Veličasten zbor je zapel 127. psalm: »Blagor vsem, ki se boje Gospoda, in hodijo po njegovih potih!« S hriba so drugi pevci ponavljali besedilo kot odmev.

Potem smo vsi navzoči novoporočence pospremili do njihovih šotorov, pri čemer so jim moški svetili z baklami, družice pa s svetilkami. Pred vsakim šotorom so mlada zakonca pričakovale obe materi in babici. Ženinova mati je snahi najprej dala poljub miru, nato pa nagovorila sina in ga pozivala k zakonski zvestobi. Mlademu je na prst nataknila prstan in ga opomnila, kaj zahtevajo starodavne šege tega rodu, naj z nevesto tri noči prečujeta v molitvi. Nato so ženske odšle in pustile zastor pri glavnem vhodu v šotor odprt.

Med grobno tišino, ki je zdaj zavladala, mi je rekel Jonadab: »Zastori pri vsakem šotoru bodo odgrnjeni tri noči, šele četrto noč jih bodo spustili.«

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O pobožnem bratu Lovrencu v Clairvauxu

V Clairvauxu (Klervóju) je živel bogaboječ redovni brat z imenom Lovrenc. Bil je tako zelo pobožen in spokoren mož, da je zelo veliko let stalno molil v zakristiji, ko je varoval trupla blaženega spoznavalca Bernarda in Malahija. Redko so ga našli, da ne bi molil in pretakal solze. To stopnjo čistosti in vdanosti pa ni dosegal brez Božje milosti in velikega truda, kajti v začetku samostanskega življenja so ga mučile mnoge skušnjave in moral se je vsak dan vaditi v boju proti strupenim nagovarjanjem hudobnih duhov. Neko noč, ko se je po nočni molitvi v sobi znašel sam, glej, se je nečisti duh premikal okoli njega z rjovenjem in tožbami. Brat je naredil znamenje križa na čelu in ga vprašal, kdo je. Zviti malopridnež pa je hotel neizkušeno in nežno srce prestrašiti in mu je odgovoril: “Jaz sem tisti, ki je skušal Joba in ga tepel.” Pri teh besedah se je brat, ki je bil novinec v redovniškem stanu, zelo prestrašil, zbežal od obličja hudobnega duha in ga pozneje ni več videl.

Po smrti blaženega Bernarda pa se je zgodilo, da je Filip, prior (opatov namestnik) v Clairvauxu, poslal prav tega brata zaradi neke samostanske zadeve k Rogerju, siciljskemu kralju. Ko je prišel v Rim in zvedel, da je ta kralj prav pred kratkim umrl, je osupnil in ni vedel, kaj naj naredi. Tedaj se je spomnil na svojega svetniškega očeta Bernarda, kateri ga je pogosto pošiljal ob različnih prilikah in bil vedno uspešen. Zato je začel moliti: “Moj oče, moj oče! Zakaj si nas zapustil? Gorje mi, sveti oče, kaj naj rečem ali kaj naj, ubogi revež, storim, ko nimam nasveta in pomoči? Ko si še živel in mi dajal naloge, sem pogosto potoval k različnim ljudstvom brez skrbi, bil zaradi tebe v mnogih deželah in povsod prijazno sprejet, ker sem prinašal tvoja pisma in tvoje pozdrave, ki so jih kralji in prelati sprejemali kot nebeški blagoslov. Vsi odličniki so se veselili tvoje pohvale. Sedaj pa, ko si mrtev, je obenem s teboj umrla naklonjenost do mene in ne bo nikogar več, ki bi podal roko tujemu in pomoči potrebnemu. Glej, kralj, ki te je s čisto vdanostjo ljubil, je umrl. Na njegovem mestu je njegov sin, še mladenič, ki te morda niti ne pozna. Če jaz sedaj pridem k njemu, ki je tako daleč in bi me zavrnil, bom občutil neutolažljivo bolečino, če se bom moral vrniti po tako utrudljivem potovanju, ne da bi kaj opravil. Če pa se jaz takoj vrnem, ne da bi poskusil izvršiti nalogo, se bojim, da me bodo obdolžili lenobe in nespameti. Podeli, prosim, pomoč, daj nasvet ubogemu, in ne presliši vzdihovanja obžalovanja vrednega ubogega služabnika.” Ta blaženi oče se mu je še isto noč prikazal in ga potolažil na čudovit način z naslednjimi besedami: “Kaj je vzrok, brat, da tako dvomiš nad Božjim usmiljenjem in mojo pomočjo? Kdaj ali kje si čutil, da ti je manjkala moja podpora v tvojih potrebah? Ali misliš morda, da sem sedaj, ko sem prišel pod Gospodovo oblast, šibkejši kot nekoč, ko sem še živel? Pojdi torej, v prepričanju, da bo šlo vse dobro. Pri tem bodi prepričan, da sem te jaz poslal.” Ko je svetnik povedal to in še več drugega, se je brat popolnoma omehčal v svojem srcu, in ko je njegovo srce občutilo preveliko veselje, je zajokal od vdanosti. Zbudil se je z mokrimi očmi in lici ter spoznal, da je bil tudi vzglavnik ves premočen od solz. Zgodaj zjutraj je nadaljeval pot. Ko je zapustil mesto, je srečal množico trgovcev, ki so šli na Sicilijo trgovat. Ti so spoznali, da je iz Clairvauxa in so ga radi sprejeli v svojo sredo. Ponudili so mu tudi oskrbo in bili na razpolago, kar je bilo potrebno za vsak dan. Ko so mu omogočili pristop k siciljskemu kralju, je naletel na veliko milost v njegovih očeh. Uspel je, ne samo v zadevi, zaradi katere so ga poslali k njegovemu očetu, ampak je kralj odprl tudi svoje zaklade in poslal po tem bratu precej zlata za gradnjo nove cerkve v Clairvauxu, iz spoštovanja do svojega pokojnega očeta. Omenjeni brat se je tako vrnil v Rim, naletel tam ponovno na tako dobrohotnost, da je po zaslugi darov kardinalov in drugih Rimljanov ter njihove radodarnosti mogel odpeljati iz mesta 10 bivolov, katere je ob velikem začudenju vseh, pripeljal do Clairvauxa z Božjo pomočjo in pod Božjim varstvom ter po zasluženju njegovega svetega očeta. Kajti, kdo se more zadosti čuditi temu, da je mogel slaboten in star mož z dvema mladima fantoma po tako dolgi poti dobro ohranjene, nepoškodovane tako velike in divje živali, dvakrat večje od volov, prignati skozi nevarne pokrajine, mimo razbojnikov in rokovnjačev, posebno še, ker takih živali na tej strani Alp do tedaj še niso poznali? Nekega dne se je mogel izogniti zlobnežem le s težavo. Vendar je prestal vse te nevšečnosti brez škode, ker je Bog varoval svojega zvestega služabnika zaradi molitev sv. Bernarda. Nekoč se je zgodilo, da je moral iti skozi mesto pod oblastjo vodje roparjev, katerih nasilnosti ni mogel nobeden ubežati, če jih ni presegal po moči. Ko je zgodaj zjutraj svetila že zarja in je zapustil travnik, kjer je z živalmi prenočil, je na vso moč prosil Boga in sv. Bernarda, naj ga rešita te grozeče nevarnosti. In glej, zdelo se mu je, da prihajata od daleč naproti dva moža, ki sta nosila v svojih rokah prižgano svečo. Polagoma sta prišla skoraj do njega, nato sta nenadoma izginila izpred njihovih oči in dala božjemu služabniku upanje, da bo ušel. Ko je stopil v hudičevo gnezdo, so ga zadržali in naskočili od vseh strani, da ga oplenijo. Po Božji previdnosti pa so ob isti uri prišli častitljivi možje. Ko so spoznali, da je iz Clairvauxa, so ga osvobodili iz rok napadalcev in dosegli, da je mogel oditi z vsem, kar je imel. Končno je prišel v Clairvaux. Vpeljal je po velikem začudenju vse živali nove vrste, katerih število se je vsak dan bolj množilo, tako da so se razširile od tega kraja po mnogih provincah. Brat pa se je znova posvetil duhovnemu študiju in prevzel svete dolžnosti, ki mu jih je izročil sv. Bernard, na svoje stare rame z vso navdušenostjo. Upal je s ponižno gotovostjo, da bo po zasluženju in molitvah njega rešen večne kazni in užival večne dobrine, ker ga je usmiljeno rešil iz tolikih nevarnosti na potovanju in v svoji milosti privedel nepoškodovanega v svoj Clairvaux.