FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (10) Moj Bog, verujem vate, molim te

Bilo je spomladi leta 1916, v času, ko so Lucija ter bratranec Frančišek in sestrična Jacinta vedno skupaj pasli. Lucija se na paši ni več družila s prejšnjimi tremi tovarišicami. Da bi bili sami, so se domenili, da bodo pasli le na ozemlju svojih staršev. Frančišek in Jacinta sta bila za naprej z Lucijo navzoča pri vseh prikazovanjih angela 1916 in Device Marije 1917.

Angela so fatimski pastirčki videli trikrat, in sicer spomladi, poleti in jeseni leta 1916. To je bil “angel miru”, v drugem prikazanju pa se je predstavil kot “angel Portugalske”. O teh videnjih Lucija pripoveduje v drugem in četrtem Spominu.

Prvič se je angel prikazal, kot se Lucija spominja, spomladi 1916 v kraju Loca do Cabeso (izg. Loka du Kabesu). Pastirčki so pojedli malico in odmolili rožni venec ter se začeli igrati s kamenčki. Ob upoštevanju drugega in četrtega Spomina Lucija poroča:

»Po nekaj trenutkih igranja je zavel močan veter, zamajal je drevesa in pogledali smo, kaj se godi, kajti dan je bil jasen. Nad drevesi smo opazili neko svetlobo, bolj belo kot sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let, bolj bel kot sneg, v soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo, zelo je bil lep. Bolj ko se je bližal, tem jasneje smo mogli prepoznati poteze njegovega obraza. Bili smo presenečeni in napol zamaknjeni. Molčali smo. Ko je prišel do nas, je rekel:

‘Ne bojte se, sem angel miru, molite z menoj!’

Pokleknil je na zemljo, se s čelom sklonil do tal in nas povabil, da smo trikrat ponovili naslednje besede, ki jih je izgovarjal:

‘Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.’

Potem ko smo to trikrat ponovili, je vstal in rekel:

‘Tako molíte! Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.’

Nato je izginil.

Njegove besede so se tako globoko vtisnile v naš spomin, da jih nikdar nismo pozabili. Od tedaj smo jih dolgo molili sklonjeni do tal, včasih tako dolgo, da smo od utrujenosti celo popadali po tleh. Prijateljema sem takoj priporočila, da moramo skrivnost ohraniti zase; in tokrat sta me, hvala Bogu, uslišala.

Nadnaravno razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil, in ponavljali vedno isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še vedno zatopljeni v to duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.

Nihče od nas ni mislil na to, da bi govoril o prikazanju ali priporočal, naj ga hranimo zase. Slednje je bilo samo po sebi razumljivo. Bilo je tako notranje, da ni bilo lahko reči o tem tudi le ene same besede. Morda nas je zato tako prevzelo, ker je bilo prvo.«

Lucija poroča, da so se ob prikazanju angela vsi trije pastirčki vrgli na tla, ker jih je k temu »prisilila neka nadnaravna sila«. Frančišek angela ni slišal, ampak ga je samo videl. Molitve se je naučil šele, ko je slišal Lucijo in Jacinto. Ni mogel tako dolgo klečati sklonjen do tal kakor dekleti. Nadaljeval je na kolenih ali sede in se potem opravičil:

»Jaz ne morem biti tako dolgo sklonjen kakor vidve. Hrbet me tako boli, da ne morem nič več.«

O pomenu prvega angelovega prikazanja je sestra Lucija proti koncu svojega življenja zapisala:

»To je sporočilo vere: 'Moj Bog, verujem vate.' Verujem, da si edini pravi Bog, Stvarnik vsega, kar je, edini Gospod neba in zemlje, edini vreden, da ti služimo, te molimo in ljubimo. Ker verujem, te molim in upam vate, kajti od tebe prihajajo vse dobrine, se izročam v tvoje očetovsko naročje in zaupam v tvojo ljubezen, saj si moj Odrešenik.

Ljubim te, ker si edini vreden moje ljubezni. Želim ti poplačati z enako ljubeznijo, s kakršno me ti ljubiš« (LP 20).

Angelova molitev je hkrati jedrnata izpoved treh Božjih kreposti, vere, upanja in ljubezni, ki smo jih prejeli že pri svetem krstu kot temelj, ki ga je s pomočjo Božje milosti treba vse življenje razvijati. So kakor rože, ki jih moramo stalno zalivati in s pomočjo Svetega Duha iz njih živeti. Skupaj z molitvijo so osnova in abeceda vsakega krščanskega življenja.

Z navedeno angelovo molitvijo pa ne obujamo samo vere, upanja in ljubezni, ampak tudi prosimo odpuščanja za tiste, ki živijo brez vere, upanja in ljubezni. Tako se pridružujemo Jezusu na križu, ki svojih nasprotnikov ni obsojal ali celo preklinjal, ampak je zanje prosil Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Fatima je v tej luči klic k poglobljeni veri, upanju in ljubezni. Pastirčke je angel takoj od začetka povabil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.

Že prvo prikazanje angela miru spomladi 1916 je razodelo glavni problem moderne družbe, pred sto leti in danes: izginjanje vere in z njo molitve, upanja in ljubezni. Mnogi so izgnali Boga iz svojih src, vanj ne verujejo, ne upajo in ga ne ljubijo. Boga so izrinili tudi iz javnega življenja. Bog, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), hoče zaustaviti duhovno propadanje človeštva. Še več, hoče ga na mnoge načine privesti do spreobrnjenja. Eden od njih so tudi fatimski dogodki.

Pastirčki so stopili v Božjo šolo, ki jih je naučila svetega življenja. Značilno je, da Bog ne začne s kritiko grešnega človeštva, ampak z vzgojo treh pastirčkov, ki so kakor jedro novih skupnosti lepega krščanskega življenja, ki je življenje v veri in molitvi, upanju in ljubezni.

Angel poučuje s svojim zgledom. Kar uči pastirčke, najprej sam izvršuje. Pastirčki ga le posnemajo, ko se, kakor angel, vržejo na kolena in se s čelom dotaknejo zemlje ter molijo.

Lahko rečemo, da so bila vsa tri angelova in vseh šest Marijinih prikazovanj več ali manj povezana s tremi Božjimi krepostmi in z molitvijo. Pastirčki so angela in Marijo sprejemali kot Božja odposlanca.

Nima srca, da bi te zapustila

Mati ljubi svojega otroka tudi, kadar je grd, umazan in bolan. Naj bodo tvoje napake, tvoja mlačnost in tvoje nezvestobe še tako velike, vrzi se v naročje svoje Matere: »Glej, tvoja mati!« To so Jezusove besede na križu.

Ona nima srca, da bi te zapustila. Po vsakem svojem padcu, pojdi ponižno pred svojo Mater in objokuj smrt njenega Sina po tvoji krivdi. Sprejela te bo. Sprejela je Janeza za svojega sina, sprejela je desnega razbojnika in Marijo Magdaleno…

Un minuto con Maria

Da bi živeli v Duhu, živimo v Mariji!

Da bi živeli v Duhu, živimo v Mariji! Načelo je morda presenetljivo, vendar ni novo. Veliki pričevalci Duha, kot so: Marta Rubin, Maksimilijan Kolbe, p. Maria Eugenio in nedvomno Ludvik Grignion Montfortski, so prispevali k osvetlitvi vloge, ki jo ima Devica Marija pri odrešenju ljudi. Marijina skrivnost je v tem, da je ona sama Božja skrivnost. Bog je zaupal Mariji nalogo, da je Besedo rodila v sebi in da jo rojeva v nas, da bi živeli v Duhu.

Bogu je ugajalo »izročiti« svojega Sina Devici Mariji v roke, tako da je postala njegova Mati. Zatorej, če želim postati sin v Sinu, sem povabljen od samega Kristusa, da se izročim Mariji »Materi« (Jn 19,26). Bolj kot se v molitvi obračam na Marijo, jo častim in ljubim, toliko bolj častim Boga, čeprav je v tem času moje srce popolnoma okupirano z Marijo.

Zdrava Marija, ta vzvišena marijanska molitev je obenem kristološka molitev: »Blagoslovljen je Sad…« Kako bi mogli ločiti Mater od njenega Sina? Bolj ko se izročam Mariji, bolj se izročam Bogu. Bolj kot se posvečam Mariji, bolj omogočam Duhu, da me vsega prevzame. Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji Mati Božja iz Lavasine

V 16. stoletju je bilo v kraju Lavasina na Korziki majhno ribiško pristanišče ob izlivu istoimenskega potoka. Tu je živela ribiška družina Danese, ki je trgovala z Rimom. Zgodilo se je, da so imeli v Rimu dolžnike, ki so bili nelikvidni in niso mogli poravnati dolga. Dolžniki iz Rima so predlagali družini Danese, da jim v zameno za dolg pošljejo Marijino podobo. Družina Danese, ki je živela na Korziki, kjer zelo častijo Devico Marijo, je ponudbo sprejela.

Podobo na platnu, delo pomembnega avtorja, so poslali iz Rima skrbno zapakirano in zavarovano, da se na poti ne bi poškodovala. Na veliko presenečenje družine Danese je ob odprtju zavitka izpadel iz njega znesek denarja v višini dolga.

Ob tem dogodku in po poizvedbi v Rimu je družina Danese ugotovila, da gre za »čudežni znesek«. Odločili so se, da bodo znesek namenili postavitvi malega svetišča in v njem izpostavili v češčenje Marijino podobo. Mala kapelica je sprejela do 20 ljudi.

Leta 1675 je živela v kraju Bonifacio frančiškanska tretjerednica sestra Marija. Zbolela je za zelo hudo boleznijo, ki ji je deformirala vse ude in povzročala hude bolečine. Po več letni priklenjenosti na posteljo in hudih bolečinah se je odločila, da gre v Genovo poiskat bolj učinkovito zdravniško pomoč, kot jo je imela v domačem kraju. Nevihta, ki se je razbesnela na poti, je mornarje prisilila, da so pristali v malem pristanišču Lavasina. Tu so bolnico na njeno željo in med molitvijo odnesli v malo svetišče. Bolnica je prosila, naj jo mazilijo z oljem, ki je izgorevalo v svetilki pred Marijino podobo. Njena močna vera je bila nemudoma nagrajena. Njena šest let trajajoča bolezen je v hipu in popolnoma izginila. Temu čudežu so bili priča mornarji. V svojem upravičenem ganotju so kmalu razširili novico po vsej Korziki. Vsi prebivalci otoka so bili ganjeni. Začela so se množična romanja v kapelo, ki se do današnjega dne niso ustavila.

Un minuto con Maria

Težave pri obhajanju prvih petkov

Ko so Italijani že kmalu v začetku leta 1942 začeli zapirati slovenske može in fante in jih iz zaporov pošiljati v razna taborišča, tedaj mnogo vernih mož in fantov ni moglo več nadaljevati pobožnosti prvih petkov.

Marsikje so se za spolnjevanje prvih petkov pojavile težave tudi s strani partizanov. V tretji knjigi o škofu Rožmanu beremo: »Spomladi leta 1942 so slovenski komunisti prešli v odkrito revolucijo. V tem času so prvikrat zavladali tudi v dobrepoljski kotlini in ljudi niso več pustili v župno cerkev. Nihče ni smel več iti iz ene vasi v drugo. Tedaj so se ljudje zbirali pri vaških kapelicah in podružnicah in tam ob nedeljah ves dan skupno molili. Prišel je prvi petek v juliju. Ljudje tudi ta dan niso mogli v cerkev. Tedaj so dobrepoljski duhovniki brez dovoljenja rdečih oblastnikov in kljub izrečni prepovedi odšli iz župne cerkve s ciboriji in šli od vasi do vasi in tam vernike spovedovali in obhajali za prvi petek. Ljudje so klečali okrog kapelic in zasilnih oltarčkov, molili in jokali, se spovedovali in pristopali k obhajilu. Ko je sveto obhajilo bilo končano, so s svečami v rokah spremljali sv. Rešnje Telo do konca vasi. Ko jim je duhovnik na meji vasi podelil še blagoslov z Najsvetejšim, so v žalosti klicali: 'O Bog, zakaj odhajaš od nas?'«

p. Anton

Množično obhajanje prvih petkov

Kako so ljudje resno in v velikem številu obhajali pobožnost prvih petkov, poroča v tretji knjigi o škofu Rožmanu dr. Jakob Kolarič:

»Verniki so svojega škofa razumeli. Odziv na njegovo vabilo za opravljanje prvih petkov je bil zelo velik, mnogokrat naravnost ganljiv. Neki slovenski železničar je na prvi petek šele ob pol enih popoldne naravnost iz službe prišel v cerkev Srca Jezusovega v Ljubljani ter prosil za spoved in sveto obhajilo. Peter Selak v svojih spominih Kako je bilo pred 30 leti opisuje veliko vnemo, s katero so dobri verniki začeli opravljati pobožnost prvih petkov: 'December 1941 je bil izredno lep, suh, brez snega in kar pomladansko toplo je bilo. Na podeželju je bil prvi petek izredno obiskan. Isto je bilo v Ljubljani, posebno pri frančiškanih, kjer so še zunaj čakale dolge vrste ljudi, od preprostega delavca pa do univerzitetnega profesorja za spoved. Naša Dolenjska se je posebno odzvala. Pri nas v Št. Petru (pri Novem mestu) so prejšnji večer, v četrtek, mnogi opravili v farni cerkvi sv. spoved, nato pa uro zadostilne spravne molitve Srcu Jezusovemu. Drugo jutro ob petih sta bila oba, župnik Franc Vovko, kateri je bil od leta 1928 popolnoma slep, a goreč delaven mož, in kaplan, dobri France Pahulje, v spovednici in še nista mogla vseh spovedati pred mašo ob šestih zjutraj. Na Trški gori je bila ista slika. Tam je imel sv. mašo kanonik Frančič, Šentjernejčan. Danes vsi ti blagi duhovniki počivajo na strani Srca Jezusovega. Farna statistika v Št. Petru pove, da je prvi petek bilo v farni cerkvi in na Trški gori podeljenih tisoč obhajil, kljub vsem rovarjenjem in grožnjam nasprotnikov. Tudi sosednje fare so se odlično izkazale. Posebno je bil na višku Št. Rupert, delo dveh velikih pastirjev in mučencev, župnika Nahtigala in kaplana Cvara.' Selak omenja tudi Prečno, kjer je pastiroval župnik-mučenec Janko Komljanec. Št. Jernej, kjer sta delovala župnik Franc Cerkovnik in kaplan Vinko Kastelic, in Novo mesto, kjer se je z velikim uspehom uveljavljal profesor Franc Kek, odličen duhovnik, ki je kot veroučitelj na gimnaziji in kot odbornik raznih katoliških organizacij imel izreden vpliv na mladino. 

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (7)

Apostol prvih petkov

V aprilu 1941 so ljubljansko škofijo in vso Slovenijo zasedle tri sovražne države: Nemčija, Italija in Madžarska. Škof Rožman je videl rešitev samo v češčenju Srca Jezusovega in Marijinega. Njegove okrožnice in navodila v času 2. svetovne vojne govorijo predvsem o tem češčenju in velikem zaupanju vanju.

Sploh se je zelo trudil, da bi svojim vernikom in vsemu slovenskemu narodu izprosil Božjo pomoč v takratnih hudih stiskah. Eno od takih sredstev je bilo zadostilna pobožnost devetih prvih petkov

V Ljubljanskem škofijskem listu je 8. novembra 1941 v posebnem pismu vsem vernikom napovedal obhajanje devetih prvih petkov od 5. decembra 1941 do 4. septembra 1942 (prvi petek v aprilu je bil veliki petek) in naročil duhovnikom, naj besedilo vernikom preberejo »s prižnice zadnjo nedeljo po binkoštih (23. novembra).

Škof najprej razloži, da je bistvo pobožnosti k presv. Srcu Jezusovemu v zadoščevanju za grehe. Z večjo, gorečnejšo in zvestejšo ljubeznijo naj bi mu skušali nadomestiti ono ljubezen, katero mu mnogi odrekajo. Škof ugotavlja, da je tudi v ljubljanski škofiji mnogo žalitev in nehvaležnosti. »Molitev za Božje varstvo in za lastno ohranitev in za večno zveličanje vsega ljudstva moramo podpreti z dejanji zadoščevanja. In to hočemo storiti s tem, da devet prvih petkov dobro pripravljeni prejmemo zadostilno sveto obhajilo.« S to pobožnostjo naj bi dali presv. Srcu odkritosrčno zadoščenje za grehe ljudstva, hkrati pa naj bi privedla do temeljitega spreobrnjenja k Bogu in zvestejšega izpolnjevanja njegovih zapovedi. Za dosego obeh namenov je škof hotel, »da se čim večje število vernikov te pobožnosti udeležuje, tako da bo to res vseljudska pobožnost«.

Škof nato prosi dušne pastirje in katehete, naj na nedelje pred začetkom pobožnosti »v pridigi vernikom pobožnost razlože in priporoče«. Pred začetkom pobožnosti, ki naj bi bila tudi na oddaljenih podružnicah, naj opravijo devetdnevnico, pred vsakim nadaljnjim prvim petkom pa tridnevnico. Duhovniki naj vernike spovedujejo že med devetdnevnico in tridnevnico ter naj preskrbijo dovolj spovednikov.

Škof pravi, da so nekateri to pobožnost že opravili, morda celo večkrat. »Da vas vabim še enkrat, da istočasno skupaj obhajamo to pobožnost, so vzrok strašne stiske sedanjosti, ko ne trpimo samo mi, ampak vsi narodi Evrope. Ponižno moramo priznati, da je Evropa veliko grešila in bila v mnogočem laži-krščanska. Sto in stoletja je zametavala velikanske Kristusove milosti in je tako sama spletla bič, ki jo sedaj tepe. Božje usmiljenje in s tem konec hudih preizkušenj upamo doseči, če od svoje strani skušamo Bogu nuditi zadoščenje za vse grehe in žalitve sveta, in sicer tako, kakor to želi presv. Srce Jezusovo.«

Na koncu je škof Rožman določil pri obhajanju prvih petkov poseben namen: »K osebnemu namenu, ki ga bo vsak zase napravil, imejmo vsi skupno ta namen: 'Tebi, presveto Srce Jezusovo, darujemo to pobožnost prvih petkov v zadoščenje za tiste grehe, zaradi katerih nas je zadela težka preizkušnja, in te prosimo, skrajšaj dneve preizkušnje, reši nas vsega hudega, daj nam kmalu svoj mir in pritegni nas za stalno k sebi.«