Romanje in duhovne vaje v Srbiji

Lepo povabljeni, da se nam pridružite na romanju in duhovnih vajah v Srbiji od 5. do 9. avgusta 2013. Zakaj gremo letos prav v Srbijo? Ker praznujemo 1700-to obletnico Milanskega edikta in bomo zato obiskali tudi NIŠ, rojstno mesto Konstantina Velikega, ki je leta 313 z Milanskim ediktom po vsem rimskem cesarstvu razglasil versko svobodo.
Beograjski nadškof metropolit msgr. Stanislav Hočevar bo vodil duhovne vaje za duhovnike in laike z naslovom: »Zaklad modrosti in vednosti.« Poudaril bo tudi pomen češčenja Jezusovega in Marijinega Srca za našo vernost in novo evangelizacijo.
Na poti v Srbijo bomo v mogočni katedrali v ĐAKOVU obiskali grob škofa Josipa Juraja Strossmayerja, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti hrvaške zgodovine, v naslednjih dneh pa spoznali glavne znamenitosti BEOGRADA, na hribu OPLENAC obiskali mavzolej dinastije Karadjordjević in cerkev, posvečeno sv. Juriju, katere notranjost je okrašena z lepimi mozaiki, ki so kopije fresk iz mnogih srbskih samostanov in cerkva.
Za konec bo še srečanje s predstavniki srbske pravoslavne cerkve in predvideno je, da nas sprejme srbski patriarh vladika Irinej.
Odhod avtobusa izpred cerkve na Rakovniku v ponedeljek, 5. avgusta, ob 6h. Cena: 379 EUR.
Za informacije in čimprejšnje prijave pokličite agencijo Aritours na tel. št. 02/252 16 19 ali pošljite elektronsko sporočilo na info@aritours.si.

Lep pozdrav!

p. Anton Nadrah
predsednik Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Stična, 15. 6. 2013

Ni smel prejeti svetega obhajila

Kot smo videli, se v šoli ni dobro učil. Njegove misli so bile drugje, še zlasti, ko mu je Marija razodela, da bo kmalu umrl. Tudi pri spraševanju verouka se je zmedel, zato je šel k prvemu zakramentalnemu obhajilu, ki je bilo hkrati tudi zadnje, šele tik pred smrtjo. Ni bil občutljiv in zamerljiv kakor njegova mlajša sestrica Jacinta.
Njegov oče je povedal:
»V tistem času – biti je moralo po drugem prikazanju – sem peljal oba, Frančiška in Jacinto, v cerkev, da bi se spovedala. Šel sem z njima v zakristijo in sem rekel gospodu priorju:
'Gospod prior, tu sta moja otroka. Hočeta se spovedati. Lahko ju vprašate, kar hočete.'
Otroka sta se spovedala. Glede obhajila pa je gospod prior menil, da bi bilo dobro počakati še eno leto.
Naslednje leto v maju (1918) sta šla spet tja, da sta bila izprašana iz katekizma. Jacinta je odgovarjala zadovoljivo, Frančišek pa je nekaj zmešal v apostolski veri, tako da je Jacinta lahko prejela obhajilo, Frančišek pa ne. Ko se je vrnil domov, je jokal, a je bilo že prepozno.«

Ne pojmo več tega!

Neko nedeljo popoldne je naše pastirčke botra Terezija zvabila, da so se ustavili v njeni hiši. Postregla jim je s svojimi poslasticami. Ko se je nabralo več otrok, je hotela, da plešejo in pojejo. Zapeli so daljšo posvetno pesem v dveh zborih, deklice na eni strani, dečki na drugi. Ko so sosede slišale živahno ljudsko petje, so prihitele v botrino hišo. Prosile so, naj otroci pesem še enkrat ponovijo. Tedaj se je Frančišek približal Luciji in rekel:
»Ne pojmo več tega! Našemu Gospodu zanesljivo ni všeč, da to pojemo.«
Vsi trije so se izmuznili med drugimi otroki in odhiteli k vodnjaku Lucijinih staršev.

Pridite, pridite jest!

Frančišek je imel zelo rad ptice in ni pustil, da bi jim kdo praznil gnezda. Ptiče je hranil tako, da jim je na vrhu skal zdrobil nekaj kruha, ki ga je imel za malico. Potem se je umaknil in jih vabil, naj pridejo jest. Ni dovolil, da bi se kdo približal in jih splašil.
Govoril jim je:
»Revčki, zelo ste lačni. Pridite, pridite jest!«
Res so ptiči prileteli v velikih jatah, Frančišek pa jih je ves vesel gledal, kako so s polnimi golšami odleteli nazaj na drevesa in tam veselo žvrgoleli. Spretno jih je posnemal in se vključil v njihov zbor.
Ko so naši pastirčki nekega dne srečali dečka, ki je nosil ujetega ptiča, mu je Frančišek, poln sočutja, obljubil 2 vintena, če ptiča izpusti. Deček je hotel najprej denar, zato je Frančišek stekel domov po denar. Ko je ptič zletel, je Frančišek od veselja ploskal z rokami in mu klical:
»Pazi nase! Ne pusti se več ujeti!«

Lepota svetilke našega Gospoda

V četrtem Spominu Lucija poroča, kako se je Frančišek z obema deklicama šel igrat na dvorišče, medtem ko so »čakali, da naša Gospa in angeli prižgejo svoje luči. Tudi on jih je navdušeno štel, nič pa ga ni tako očaralo kot lep sončni vzhod ali zahod. Dokler je mogel videti še edini sončni žarek, ni pogledoval za svetilkami, če že gorijo.
'Nobena svetilka ni tako lepa kot svetilka našega Gospoda,' je po navadi govoril Jacinti, ki je imela raje svetilko naše Gospe, ker ne slepi v oči, kot je večkrat rekla.
Navdušen je motril žarke, ki so odsevali v oknih bližnjih krajev ali v vodnih kapljicah na drevesih ali grmih na hribu, in jih osvetljevali kakor zvezde, v njegovih očeh neskončno lepše od luči angelov.«
Frančišek je bil glasbeno nadarjen. V naravi se je zelo rad usedel na visoko skalo, igral na pastirsko piščal in pel. Včasih sta ob njem peli in plesali Lucija in Jacinta. Ni pa bil posebej navdušen za razne igre, čeprav se jih je udeležil, kadar sta ga Lucija in Jacinta povabili. Že vnaprej je bil prepričan, da bo zgubil.
Igre, s katerimi so se kratkočasili, so bile: s kamenčki, z dobitki, oddaja prstana, gumbi, zapičena palica, mreža, karte (odkriti moraš kralje, graščake, dame). Ene karte je imela Lucija, druge pa Frančišek in Jacinta. Sploh se je Frančišek najraje igral s kartami.

Njegova dobrota in ponižnost

V šolskem letu 1916/17 je Frančišek gotovo že hodil v Fatimi v šolo. Njegov sošolec, poznejši spiritual v semenišču v Leirii, se ga takole spominja:
»Frančišek se je že tedaj razlikoval od drugih po svoji dobroti in ponižnosti. Zaradi teh kreposti je v šoli trpel. Učitelj je bil brez krščanske vzgoje. Ne vem, koliko poprej je Frančišek vstopil v šolo. Ker je bil v znanju zelo zaostal, je bil še v prvem razredu. Učitelj in tudi sošolci so se iz njega norčevali, ker mu je bila umska izobrazba, ki jo je v tisti šoli prejemal, malo mar. Bil je pač prevzet od misli, ki so se mu porajale v duši zaradi angelovih prikazovanj. Zmeraj ponižni Frančišek je sklonil glavico in, gotovo v duši združen z Bogom, molče poslušal grajo učitelja in sošolcev (…)
Ko se je v drugi polovici maja po župniji raznesla vest o prvem prikazanju naše Gospe v Irijski globeli, so se v šoli razmere zanj nekoliko spremenile.
Učitelj, ki je bil dober za pouk, a slab vzgojitelj in ni veroval ne spoštoval krščanskih resnic in verskih stvarnosti, je Frančiškovo šibko zanimanje za učenje izkoriščal, da ga je zmerjal kot lažnega vidca. Pogosto je poudarjal njegove napake in nepozornosti (…)
Otroci smo se včasih pridružili učitelju ter ponižnega in ubogega Frančiška poniževali. Najhujše je to, da ga nismo poniževali vselej samo z besedami. Včasih je moral nedolžni Frančišek med oddihom biti naslonjen na steno, da se je rešil slabega ravnanja, ki ga je prejemal od nekaterih močnejših in predrznejših sošolcev. Ubožec! Bog daj, da bi v nebesih prosil za svojega učitelja in za vse tovariše!«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (6)

Frančišek Marto

Bil je pameten fantič

Frančišek (Francisco) Marto je bil Lucijin bratranec. Mati Olimpija je bila dvakrat poročena. Po smrti prvega moža, s katerim je imela dva otroka, se je poročila z Manuelom Petrom (Pedrom) Martom, s katerim sta imela sedem otrok. Frančišek se je rodil 11. junija 1908 kot osmi Olimpijin otrok ter šesti otrok očeta Manuela Marta. Frančiškova mlajša sestrica Jacinta je bila v družini najmlajša.
Po Lucijinem pripovedovanju je bil Frančišek mirne narave, popustljiv, spravljiv, molčeč in zamišljen ter se ni razburjal. Ni bil tako podjeten in živahen kakor Jacinta. Svoji sestrici je bil podoben le po obraznih potezah in po krepostnem življenju. V sporu s kom je brez odpora popustil: »Pa naj bo! Zame to ni pomembno.« Tudi Luciji »je njegova mirnost šla na živce«. Rad je imel naravo in najbolj ga je očaral »lep sončni vzhod ali zahod«.
Zdravnik dr. Karel (Carlos) Mendes je 8. septembra 1917 v najstarejšem zgodovinskem opisu, ki ga sploh poznamo, Frančiška svoji bodoči ženi Prazeres označil precej drugače kakor Lucija. Najprej je opisal Jacinto, nato je nadaljeval:
»Prišel je Frančišek. Na glavi je imel čepico, na sebi suknjič, pod katerim se je videla srajca, in ozke hlače, skratka mož v pomanjšani obliki. Izredno lep obraz, živ pogled in na videz navihanec. Brez zadrege odgovarja na moja vprašanja.«
Dvajset dni pozneje je lizbonski kanonik dr. Formigon ob zaslišanju Frančiška zapisal: »Devetletni deček, ki vstopi brez zadrege v sobo, kjer smo bili, s čepico na glavi, gotovo zato, ker se ni spomnil, da jo mora sneti. Povabil sem ga, naj sede na stol poleg mene; takoj je ubogal, ne da bi se upiral.«
Dr. Alonso v Uvodu v Lucijine Spomine takole označi Frančiška: »Ta dva izvlečka iz pristnih in izvirnih dokumentov dokazujeta, da je bil Frančišek pred prikazovanji in med njimi že vesel, živahen pastirček, ki ni poznal zadrege, pravi 'hribovec', brez kakršnih koli predsodkov, napak ali kompleksov.«
Tudi Frančiškov oče Marto je bil drugačnega mnenja o Frančišku kakor Lucija. Dejal je, da je bil živahen in pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikakor ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo oče. Svojim bratom je rad kakšno zagodel.
Zakaj razlika med Lucijinim in očetovim dojemanjem ter dojemanjem drugih prič glede Frančiškovega značaja? Frančišek je Luciji priznaval vodstveno vlogo, ki jo je dejansko imela pri angelovih in Marijinih prikazovanjih. Sam je angela in Marijo le videl, ničesar pa ni slišal, medtem ko se je Lucija z angelom in nebeško Gospo tudi pogovarjala. Zato je večkrat stopil v ozadje. Vendar je včasih, ko se mu je zdelo potrebno, tudi odločno nastopil proti Luciji ali jo usmerjal na pravo pot.
Med največjimi Frančiškovimi prekrški, ki se jih oče spominja, sta bila dva, in sicer še pred prikazovanji: nekoč se je skril, ker ni hotel sodelovati pri družinski molitvi; drugič pa je hotel svojemu bratu Janezu poriniti kos lesa v usta, a je to oče preprečil. Večinoma je rad ubogal svoje starše. Mati Olimpija ga je pohvalila: »Bil je pameten fantič in vedno me je presenetil, kako dobro je izvrševal mala opravila, ki sem mu jih naložila.«