Osemnajst let sem molila zanjo

Nekega dne so me poklicali k ženi, ki so ji odkrili tumor v možganih. Skoraj ves čas je bila v nezavesti. Ko pa sem prišel k njej, je prišla k zavesti. Vprašal sem jo, če želi spoved. Najprej je odklonila, ko pa sem že odhajal, me je poklicala in opravila sv. spoved ter želela tudi bolniško maziljenje. Kmalu za tem je padla v komo in zatem tudi umrla. "Nekdo je moral zanjo veliko moliti," sem takoj pomislil. Nenavadno, da je prišla k zavesti ravno takrat, ko sem prišel k njej. Nisem si mogel drugače razlagati tega dogodka. Petnajst dni kasneje je prišla iz Budimpešte njena mati, da bi izvedela, kako je bilo. Bila je izredno vesela, ko je spoznala, da je njena hčerka pred smrtjo prejela vse zakramente: spoved, sv. obhajilo in bolniško maziljenje. »Kako velika tolažba za moje srce, potem ko sem molila zanjo 18 let. Po vojni je pobegnila z Madžarske z nemškimi vojaki, hkrati pa se je oddaljila od Boga.«

Albert Pfleger

Ko prebiram moj rožni venec, ne da bi ga molila zares

Nekega večera, medtem ko sem bila utrujena, sem prebirala moj rožni venec, ne da bi molila. Potem stopi pred mene neka gospa in mi pravi: »Gospodična, ko sem vas videla moliti rožni venec, sem začutila močan vonj po vrtnicah. Verjamem, da je bila takrat prisotna Marija.« Ko sem to slišala, sem začutila močno veselje, da je bila prisotna, tudi ko nisem zares molila. Hvala, Marija, da si bila prisotna v vsaki moji molitvi, četudi ponižni, nepopolni. Hvala, da si naša tolažnica.

Sophie