POPOLNA PODARITEV (4) Marija je zemeljski raj

Bog nam v svoji ljubezni podarja prav sam sebe – ne le nekaj ustvarjenega. Saj bi ustvarjene dobrine same nikdar ne mogle izpolniti neskončnega brezna našega srca, ustvarjenega za brezmejno in večno srečo v notranjem občestvu z Bogom (prim. CS 21,3). Križ, obsijan z zarjo vstajenjskega jutra, nam še posebej glasno govori: ˝Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, marveč imel večno življenje.˝ ˝Sin Božji me je vzljubil in zame dal sam sebe!˝

Ne samo ljudi v splošnem, marveč tudi prav mene – vsakogar – osebno je v Kristusu Bog vzljubil in neprenehoma ljubi tudi s človeškim srcem, prevzetim iz device Marije. Ta čudovita resnica naj bi nas do dna presunila in prepojila – kakor da bi jo prvikrat odkrili. In naš odgovor naj bo resnično poglobljena in velikodušnejša ljubezen do Boga (in neločljivo do bližjega zaradi Boga) v vsakdanjosti našega krščanskega življenja.

Ko spričo svoje slabotnosti in nestanovitnosti vprašujemo, kje naj dobimo moči za to, nam Jezus sam s križa kaže na novo Evo pod križem in kliče: ˝Glej, tvoja mati!˝

Sv. Ludvik Montfortski pravi: ˝Bog je samo Mariji dal ključe do vinskega hrama Božje ljubezni in ji podelil moč stopati po najvzvišenejših in najskritejših poteh popolnosti in voditi po njih tudi druge. Samo Marija pomaga vstopiti ubogim otrokom nezveste Eve v zemeljski raj, da se tam veselo sprehajajo z Bogom in dobe varno zavetje pred svojimi sovražniki. Tam uživajo brez strahu pred smrtjo sad drevesa življenja in spoznanja dobrega in hudega ter pijejo v globokih požirkih nebeško vodo iz bistrega studenca, ki teče v izobilju. Ali lepše: Marija sama je ta zemeljski raj ali deviška in blagoslovljena zemlja, s katere sta bila pregnana zaradi svojih grehov Adam in Eva. Marija odpira dostop k sebi tistim, ki jih želi napraviti svete.˝

Kdor se popolnoma izroči Mariji in po njej Kristusu ter se resno trudi, da bi to uresničeval v svojem vsakdanjem življenju, je že s tem samim stopil na pot Božje ljubezni. To se jasno vidi na primer pri rajnem primasu Cerkve na Poljskem, kardinalu Št. Wyszýnskem. V Franciji so izdali knjigo njegovih lastnih Zapiskov iz zapora. Pobožnost do Marije mu je že v mladosti pomagala, da je ostal neomajno zvest Bogu. Ko pa je že kot kardinal za nekaj več kakor tri leta prišel v zapore (1953-1956), je takoj prve tedne, tako hude, da bi marsikoga duhovno in telesno strle, uporabil za kar najskrbnejšo pripravo na grignionsko podaritev samega sebe Mariji. To je bistveno prispevalo, da je v najtrših preizkušnjah globoko dozorel za spolnitev vélike naloge, ki ga je čakala. Kardinala Wyszynskega označujejo kot ˝moža, ki ne pozna strahu˝, razen tistega strahu božjega, ki človeku pomaga, da se z največjo tenkočutnostjo izogiblje vsemu, kar bi utegnilo žaliti Boga, ki je Ljubezen sama. Tega odločnega moža je pri njegovem delovanju vodil duh iskrene evangeljske ljubezni tudi v razmerju do najhujših sovražnikov vere in Cerkve. Večkrat je dejal: ˝Tisto, česar svet, ki je v stanju brezupnosti, najbolj potrebuje, je: razodetje ljubečega, usmiljenega Boga, kakršno najlepše sije v Marijinem in Jezusovem srcu.˝

Anton Strle

Posvetitev je služenje

Posvetitev pomeni služenje, predanost, požrtvovalnost. Na verskem področju uporabljamo to besedo za predmete, ki so izločeni iz vsakdanje uporabe in so z maziljenjem s sveto krizmo posvečeni Bogu (cerkve, oltarji, kelihi, zvonovi in podobno). Prav tako so posvečene Bogu osebe, ki naredijo redovne zaobljube.

Končni cilj vsake posvetitve je Bog, ker je le on vreden, da mu izročimo vse svoje bitje, vse, kar smo in kar imamo.

Vsaka posvetitev oseb Bogu vključuje dvoje: najprej odpoved vsemu, notranjo osvoboditev od vsega posvetnega, nato popolno darovanje Bogu.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (36) Ovira za vero je grešno življenje

Po puščavi se je pomikala karavana. Sonce je neznosno pripekalo, vode je zmanjkovalo, ljudje so postajali vedno bolj nestrpni. Tedaj zagledajo pred seboj čudovito zelenico z bujnimi palmami. Čimprej hočejo priti tja, a vodič jih svari: "Ostanite tukaj! Vse skupaj je le privid, fata morgana." Gredo naprej in zopet zagledajo čisto blizu novo zelenico. Zdi se jim, da slišijo celo žuborenje vode. Vendar jih vodič zopet roti, da je vse skupaj le privid, in jih noče peljati v tisto smer. Neki popotnik, ki mu je nepotrpežljivost prikipela do vrha, je potegnil samokres in vodiča ustrelil. Ko se je smrtno zadeti vodič zgrudil, je z zadnjimi močmi pokazal na pravo smer in jih rotil: "Tja pojdite, ker drugače ste izgubljeni!"

Boga ni mogoče iskati tam, kamor nas vodijo slepe strasti, kamor nas vabijo mamljivi užitki. Ni pravi tisti bog, ki si ga človek ustvari po svojih željah. Veliko je danes takšnih lažnih bogov – prividov.

Poslušati je treba tistega, ki nam res kaže pravo pot, ne svoje zaslepljene narave. "Pretrgaj vezi s strastjo in jutri boš veren," pravi znameniti mislec Pascal.

"V grešnih strasteh živeti, to je v teminah živeti, to pomeni biti daleč od tvojega obličja," je zapisal sv. Avguštin.

Na Kitajskem je veliko nekristjanov sprejelo katoliško vero. Tudi cesarju je bil Kristusov evangelij všeč. Misijonarje je vprašal, če mora tudi cesar spolnjevati Božje zapovedi. Ti so mu pojasnili, da pri Bogu ni nobene izjeme. Z odgovorom cesar ni bil zadovoljen, zato se ni dal krstiti.

Grešno življenje je velika ovira za vero. Če bi ljudje, ki so zakopani v grehe, sprejeli vero v Boga, bi morali spremeniti svoje življenje.

Če človek s svojim življenjem nasprotuje Bogu, gre proč od Resnice. Resnica je večkrat tudi neprijetna, ker je zahtevna.

Félicité Lamnennais (+ 1854) je rekel: "Bog je ustvaril neločljivi sestri: resnico in neprijetnost. Ne verjamem, da bi bilo dobro zaradi druge sestre zadaviti prvo."

Kardinal Newman pravi: "Človek, ki ljubi greh, seveda ne želi, da bi bil evangelij resničen; zaradi tega ne more biti pošten sodnik. Posvetnež, sebičnež, pijanec ali oderuh so že iz svojih nagibov zoper Sveto pismo, ki jih obsoja. Kot poslanca miru bi sprejeli tistega, ki bi jim dokazal, da Kristusov nauk ni od Boga."

Grešno življenje je ovira za sprejem Boga, dokler se človek oklepa greha. Ko pa se ga hoče rešiti, lahko prav težnja po rešitvi od greha postane izhodišče za iskanje Odrešenika.

Thomas Merton, katerega nekatere duhovne knjige so prevedene tudi v slovenščino, je zahrepenel po Bogu, ko je občutil težo sužnosti grehu. Kot otrok ni bil deležen prave verske vzgoje. Predajal se je grešnemu življenju. Ko je potoval v Rim, je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa. Začel je razmišljati o njem. Bral je Novo zavezo.

Neko noč je ob prižgani luči ob sebi zagledal očeta, ki je umrl pred enim letom. Očetovo navzočnost je občutil tako živo, kakor da bi se ga oče res dotaknil ali z njim govoril. Sam piše, da se je zavedal, da to ni le privid ne domišljija ne živci. V tistem trenutku se mu je ob notranji luči razodela vsa grdobija njegovih grehov. Močno je zahrepenel po zglednem življenju. V molitvi je prosil Boga, naj ga reši sužnosti grehu.

Potrebnih je bilo še več Božjih posegov, da se je Thomas končno s celim srcem odločil za Boga in je popolnoma pustil grešno življenje. Zapisal je, da so bili lastni grehi zanj pekel, v katerem je gorel in trpel. Leta 1934 je odšel v Ameriko, v Evropi pa je že dišalo po 2. svetovni vojni. "Ali sem se tedaj zavedal, da bi samo moji grehi zadostovali, da bi zrušili vso Anglijo in vso Nemčijo? Niso še iznašli tako strašne bombe, ki bi napravila le polovico toliko škode, kakor jo napravi en sam smrtni greh!"

Leta 1938, ko mu je bilo 25 let, je bil sprejet v katoliško Cerkev. Končno je stopil v strogi trapistovski samostan Getsemani v Kentuckyju in 1949 postal duhovnik. Po vsem svetu je zaslovel po svojih temeljitih duhovnih knjigah.

Pisatelj Ksaver Meško (+ 1964) v delu Iz mojega dnevnika popisuje, kako so mu v šesti gimnaziji vzeli vero v Boga. Ni pa odnehal Boga iskati, ker se je brez njega počutil kakor mrtev. Šele ko se je rešil grehov, je našel Boga:

"A jaz sem hrepenel po Tebi, hrepenel kakor popotnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po brsteči oazi ... Čim bolj sem se oddaljeval od Tebe, tem bolj sem hrepenel po Tebi, ker je bilo moje srce tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...

Moj Bog, Ti veš, kolikokrat sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš moji duši. Nemara Te najdem v mirnem snu vsemira – sem mislil – nemara zasledim v prirodni tišini Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v viharnih nočeh ter prisluškoval, ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvojega večnega veličastva.

Ah, vedel sem, da moraš nekje biti – a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj ...

Nekoč pa mi je govoril neki skrivnostni notranji glas: Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne sežgeš v uničujočem plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta ...

In tedaj sem šel – in z močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubezen do sveta in do samega sebe. In v svojem srcu sem sežgal vso ljuljko in svojo dušo sem umil s pekočimi solzami očiščujočega kesa – le visokogoreči plamen ljubezni in hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej. In potem sem stopil pred Tvoj oltar – in iz očiščene moje duše se je dvignila pred Tvoj prestol najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:

Resurrexi ...

Da, jaz sem bil mrtev in spet sem oživel."

zbral p. Anton

Pojave je videlo na tisoče ljudi

Nekateri so 13. septembra opazili razne pojave: Iz sonca je izšel križ in se počasi pomikal proti vzhodu. Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle, ampak so prej izginile. Zdelo se je, kakor da je sonce izgubilo svojo moč; nekateri so videli zvezde. Nebo je bilo jasno. V zraku je bila rumena barva. Pojavila se je svetleča krogla in je počasi od vzhoda šla nad glavami ljudi, nato je izginila v soncu. Črniko in pastirčke je obdal bel oblak. Vidci teh pojavov niso opazili. Bili so zatopljeni v videnje.

Formigon je zaslišal več prič. Tu je navedenih le nekaj izjav:

»13. septembra sem videl velik križ, ki je prišel iz sonca in se počasi premikal proti vzhodu. Zdaj se je prikazal, zdaj je izginil, dokler ga nisem zgubil izpred oči. Videl sem še druge stvari, ki jih nisem zmožen razložiti. Ob isti uri so ljudje videli križ v župniji Lages« (Joahim Tuna).

»Nekaj nadvse resnih oseb je videlo neke vrste rože, ki so prihajale od zgoraj, tal pa se niso dotaknile. Ozračje je dobilo rumenkasto barvo, morda zaradi otemnenja sonca. Kar se je zgodilo v tej nagli četrt ure, se nikoli ne pozabi, je pa tudi težko opisati.

Jaz sem bil ta dan na kraju prikazovanj in sem si zapisal globoke vtise, ki sem jih dobil in mi je o njih poročalo na tisoče navzočih ljudi, ki so videli pojave« (bogoslovec Joel de Deus v pismu kanoniku Feliksu, rektorju semenišča v Santarému).

Poznejši generalni vikar leirijske škofije, ki je bil 13. septembra v Irijski globeli, je poročal o videnju svetle krogle:

»Na moje veliko začudenje sem jasno in razločno videl svetlo kroglo, ki se je veličastno in počasi premikala od vzhoda proti zahodu. Tudi moj prijatelj je pogledal in na veliko veselje videl isto nepričakovano in očarljivo prikazen (…) Nenadoma je krogla s svojo izredno lučjo izginila izpred naših oči (…)

Mnogo ljudi je videlo isto, spet drugi pa niso videli ničesar.

Čutili smo se zares srečne. S kakšnim navdušenjem je šel moj tovariš od gruče do gruče in spraševal, kaj so videli. Zaslišane osebe so bile iz vseh slojev. Vsi so soglasno potrjevali resničnost pojavov, ki smo jih tudi mi videli (…)

Bili so še drugi pojavi, ki jih ni bilo dano videti vsem: Ozračje se je nenadoma ohladilo, sonce je tako obledelo, da so se videle zvezde, šel je nekakšen dež cvetnih listov mavričnih barv, ki so izginjali, preden so prišli do zemlje. Te pojave je videlo in izpričalo na tisoče ljudi.«

p. Anton

VEČ IN BOLJE MOLITI (9) Molitev je hčerka ljubezni

Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.

Materi ni težko z ljubeznijo misliti na svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli so pri njem. Z ljubeznijo je z njim povezana. Na podoben način sta med seboj z ljubeznijo povezana fant in dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z besedami. Kjer je ljubezen, tam je tudi pogovor, tam tudi težke stvari postanejo lahke.

Prav ima Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom: "Ljubezen, to je velika reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in spodbuja na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo zadrževala kaka pozemeljska stvar ...

Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; kajti iz Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi se more spočíti."

Podobno velja za molitev, če jo spočne, nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava ljubezen, ki je daleč od sebičnosti! Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!

Povezanost dveh ljudi nikoli ni vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za svoje prijatelje, za svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za svojo ženo. Nasprotno nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče svojega življenja. Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z Očetom, ne čuti več potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega človeka. Da se popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve, je prej treba vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim učencem.

V Hoji za Kristusom Gospod govori učencu: "Zapusti sebe, izroči se mi, in užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš! Svoboden boš v srcu in ne bo te pokrivala tema."

Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom in po njem s sveto Trojico. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom svetuje: "Ljubi vse zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!"

Treba je gledati z očmi vere. Molitev je naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen do mene. Pomagaj mi v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni postaja tudi naša molitev boljša.

Teolog Karl Rahner v knjigi »Molitev, naša težava in naš blagoslov« lepo pove, da je ljubezen sama najpopolnejša molitev:

"Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša molitev. V njej se človek ne omejuje na prošnjo ali na kesanje ali na hvalnico. Sebe izraža, ko se Bogu predaja, tako popolnoma predaja, kakor se sme človek predati le Bogu. Več mu pa tudi ne more povedati od tega, da ima le Boga za vrednega svoje neomejene, brezpogojne, večne ljubezni. Če hočemo torej govoriti o popolni molitvi, moramo govoriti o ljubezni do Boga."

Če imamo Boga res radi, se bomo z njim v molitvi radi pogovarjali. Ako smo Boga sprejeli za svoje središče, bodo naše misli pogosto pri njem. To je že molitev. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah. Vse to je molitev.

Hoja za Kristusom govori o Bogu kot našem prvem in zadnjem namenu: "Sin, če želiš, da bi bil res srečen, moram biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. Ta namen bo očistil tvoje hotenje, ki se mnogokrat grešno usmerja k sebi in stvarem."

Kakor je molitev hčerka vere, tako je tudi hčerka ljubezni. Naša molitev je toliko vredna, kolikor je vredna naša ljubezen. Molitev je v bistvu dejanje ljubezni. Molitev raste iz ljubezni do Boga in obratno vpliva na rast te ljubezni. Molitev je vzgib srca in misli, ljubezni in čustev, ki dosežejo ljubljeno osebo – Boga.

Najprej gre za spoznanje, da nas Bog ljubi. On nas vedno ljubi prvi, vedno neskončno bolj, kakor mu moremo mi ljubezen vračati, vedno popolnoma nesebično. Molitev je odgovor naše skromne ljubezni na prejšnjo Božjo ljubezen. Molitev je odziv na notranje vabilo Svetega Duha, ki je Ljubezen. Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom. On nas vodi v povezanost z Očetom in Sinom.

Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi:

"Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!

Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat."

Neka redovna sestra je zapisala: "Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča."

V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih, je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi. Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja in celotnega krščanskega življenja.

Sv. Janez Krizostom pomenljivo pravi: "Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi."

Sv. Janez od Križa pa ugotavlja: "Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom prav tako kakor Boga samega."

Nemški filozof in dominikanski teolog Mojster Eckhart je zapisal: "Štiri stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi: odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno zveličanje."

Med puščavskimi menihi iz prvih stoletij krščanstva je očak Lot prišel k svojemu učitelju očaku Jožefu in rekel: "Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije, kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli. Kaj naj torej še storim?"

Duhovni učitelj se je dvignil, da bi odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kakor deset ognjenih svetilk. Rekel je: "To: popolnoma se spremeni v ogenj."

p. Anton

Za fantazijo otrok je to preveč

José do Vale, urednik časopisa O Mundo, je 18. in 19. avgusta v dolgih člankih hotel vse skupaj osmešiti in se je zaganjal proti »sovražnikom domovine in republike«. Pisal je o predrznih zapeljivcih in zvodnikih, ki urijo otroke, kako naj »vidijo« svetnico. Po njegovem gre za predrzno izkoriščanje naivnosti toliko ljudi in nedolžnih otrok. Ti predrzni zapeljivci brez kazni počenjajo vse te neumnosti. Naj ljudstvo odpre oči in z bičem nažene te mazače, ki trgujejo z njegovo vero.

Avtor se sprašuje, ali gre za primer prividov (halucinacije) ubogih otrok ali za premišljeno početje klerikalcev. Zadeva ima pečat klerikalnega izkoriščanja. Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Otroci so bili poprej izurjeni, da so igrali to vlogo.

Katoličan Costa Brochado je med drugim odgovoril: »V članku Joséja do Vale pa je pametno in odločilno mesto, ki se glasi: 'Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Neizobražen otrok sam od sebe ne bi imel in ne bi z lahkoto iznašel teh idej.'

Kdo ne vidi v tej vrsti člankov, ki so bili napisani en teden po zasliševanjih otrok v Ourému, glas samih zasliševalcev, ki so s tem objavili svoje sklepe? In če je tako, zakaj še do danes niso predložili najmanjšega znamenja goljufije?«

p. Anton

Upravitelj je vrnil fatimske pastirčke

Otroci so se vrnili domov 15. avgusta 1917, na praznik Marijinega vnebovzetja. Pripeljal jih je upravitelj in jih pustil na verandi v župnišču. Starši in drugi ljudje so se srečali z njimi, ko so šli od maše. Upravitelj je trdil, da so otroci in drugi ljudje videli izredne stvari, ker imajo neko bolezen. Manuel Marto je pripomnil: »Potem je pa veliko ljudi bolnih.«

Ko so 15. avgusta ljudje šli od maše in so zvedeli, da je upravitelj vrnil otroke, so zoper njega in celo zoper župnika hudo kričali, a upravitelj je hitro izginil. Manuel Marto pa je ljudi miril, da tega ni zakrivil ne gospod župnik ne gospod upravitelj, ampak je bila pri vsem tem Božja roka.

Zadeva z ugrabitvijo otrok je legla upravitelju na dušo in je pozneje izjavil, da se ne bi več vtaknil v podobno zadevo. Neki ženski je poleti 1920 celo ustno dovolil, da je smela postaviti Marijin kip v kapelo, ki so jo postavili v Irijski globeli.

Glasilo Voz de Fatima (Glas Fatime) je 13. septembra 1955 poročal:

»V Lizboni je 27. 6. 1955, star 71 let, umrl g. Artur de Oliveira Santos, ki je bil v času prikazovanj upravitelj V. N. de Ourém in je – po človeško govorjeno – igral zelo pomembno vlogo v razvoju dogodkov.

Nepristranska zgodovina bo sodila njegovo ravnanje. Sam je vselej odklonil, da bi se branil, in molčečnost, katere se je do zadnjega držal, ni bila ena njegovih najmanj čudnih dejanj.

Ni znano, da bi se bil očitno spravil z Bogom in od njega po duhovnikovih rokah prejel odpuščanje. Vseeno priporočamo njegovo dušo Očetu usmiljenja v želji, da v drugem življenju najde mir, ki ga v tem življenju večinoma ni užival.«