Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 23. november 2014

VEČ IN BOLJE MOLITI (9) Molitev je hčerka ljubezni


Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.
Materi ni težko z ljubeznijo misliti na svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli so pri njem. Z ljubeznijo je z njim povezana. Na podoben način sta med seboj z ljubeznijo povezana fant in dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z besedami. Kjer je ljubezen, tam je tudi pogovor, tam tudi težke stvari postanejo lahke.
Prav ima Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom: "Ljubezen, to je velika reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in spodbuja na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo zadrževala kaka pozemeljska stvar ...
Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; kajti iz Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi se more spočíti."
Podobno velja za molitev, če jo spočne, nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava ljubezen, ki je daleč od sebičnosti! Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!
Povezanost dveh ljudi nikoli ni vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za svoje prijatelje, za svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za svojo ženo. Nasprotno nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče svojega življenja. Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z Očetom, ne čuti več potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega človeka. Da se popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve, je prej treba vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim učencem.
V Hoji za Kristusom Gospod govori učencu: "Zapusti sebe, izroči se mi, in užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš! Svoboden boš v srcu in ne bo te pokrivala tema."
Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom in po njem s sveto Trojico. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom svetuje: "Ljubi vse zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!"
Treba je gledati z očmi vere. Molitev je naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen do mene. Pomagaj mi v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni postaja tudi naša molitev boljša.
Teolog Karl Rahner v knjigi »Molitev, naša težava in naš blagoslov« lepo pove, da je ljubezen sama najpopolnejša molitev:
"Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša molitev. V njej se človek ne omejuje na prošnjo ali na kesanje ali na hvalnico. Sebe izraža, ko se Bogu predaja, tako popolnoma predaja, kakor se sme človek predati le Bogu. Več mu pa tudi ne more povedati od tega, da ima le Boga za vrednega svoje neomejene, brezpogojne, večne ljubezni. Če hočemo torej govoriti o popolni molitvi, moramo govoriti o ljubezni do Boga."
Če imamo Boga res radi, se bomo z njim v molitvi radi pogovarjali. Ako smo Boga sprejeli za svoje središče, bodo naše misli pogosto pri njem. To je že molitev. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah. Vse to je molitev.
Hoja za Kristusom govori o Bogu kot našem prvem in zadnjem namenu: "Sin, če želiš, da bi bil res srečen, moram biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. Ta namen bo očistil tvoje hotenje, ki se mnogokrat grešno usmerja k sebi in stvarem."
Kakor je molitev hčerka vere, tako je tudi hčerka ljubezni. Naša molitev je toliko vredna, kolikor je vredna naša ljubezen. Molitev je v bistvu dejanje ljubezni. Molitev raste iz ljubezni do Boga in obratno vpliva na rast te ljubezni. Molitev je vzgib srca in misli, ljubezni in čustev, ki dosežejo ljubljeno osebo – Boga.
Najprej gre za spoznanje, da nas Bog ljubi. On nas vedno ljubi prvi, vedno neskončno bolj, kakor mu moremo mi ljubezen vračati, vedno popolnoma nesebično. Molitev je odgovor naše skromne ljubezni na prejšnjo Božjo ljubezen. Molitev je odziv na notranje vabilo Svetega Duha, ki je Ljubezen. Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom. On nas vodi v povezanost z Očetom in Sinom.
Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi:
"Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!
Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat."
Neka redovna sestra je zapisala: "Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča."
V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih, je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi. Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja in celotnega krščanskega življenja.
Sv. Janez Krizostom pomenljivo pravi: "Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi."
Sv. Janez od Križa pa ugotavlja: "Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom prav tako kakor Boga samega."
Nemški filozof in dominikanski teolog Mojster Eckhart je zapisal: "Štiri stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi: odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno zveličanje."
Med puščavskimi menihi iz prvih stoletij krščanstva je očak Lot prišel k svojemu učitelju očaku Jožefu in rekel: "Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije, kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli. Kaj naj torej še storim?"
Duhovni učitelj se je dvignil, da bi odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kakor deset ognjenih svetilk. Rekel je: "To: popolnoma se spremeni v ogenj."

p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar