Klečal je in se tresel od groze

Nekoč sta se na paši Lucija in Jacinta igrali. Skakali sta od skale do skale in glasno vpili ter prisluškovali odmevu iz tamkajšnjih globokih prepadov. Frančišek se je kot po navadi umaknil v votlino pod neko skalo. Čez nekaj časa je zakričal ter klical na pomoč obe deklici in Božjo Mater. V strahu, da se mu je kaj zgodilo, sta ga deklici iskali in klicali. Končno sta ga našli. Klečal je in se tresel od groze ter ni mogel niti vstati. Lucija ga je vprašala:

»Kaj je narobe, kaj se je zgodilo s tabo?«

'Ena tistih velikih zveri, ki smo jih videli v peklu, je bila tukaj in bruhala ogenj vame.'

Ker Lucija in Jacinta nista ničesar videli, sta se smejali, Lucija pa je rekla:

»Nikdar nisi hotel misliti na pekel, da te ne bi bilo strah, zdaj pa si ga prvi občutil.«

Kadar je Jacinta v strahu govorila o peklu, ji je navadno prigovarjal:

'Ne misli toliko na pekel, misli raje na našega Gospoda in našo Gospo! Jaz ne mislim nanj, da me ne bi bilo strah.'

Ob tem dogodku Lucija takole opisuje Frančiška:

»Frančišek nikakor ni bil boječ. Ponoči je sam šel na katerikoli temen kraj, ne da bi omahoval. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih je navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine itd.«

Misli sv. Bernarda (16) Jezusova in naša ljubezen

Kar poslušaj njega samega, ko pravi: » Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi sam stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28). Od drugih ni nihče storil kaj takega; vse, ki so kdaj pred njim opravljali službo, je prekosil s svojo predano in zvesto pokorščino. Res odličen služabnik, ki je daroval svoje meso v jed, svojo kri v pijačo, svoje življenje v odkupnino. Zares dober, ki veselega srca z gorečo ljubeznijo in popolno predanostjo… z veselim služenjem prekaša in premaga vse.

Predvsem te ljubim, dobri Jezus, zaradi keliha, ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso našo ljubezen. To – pravim – prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil.

Ko je rekel, je nastalo, ko je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! …

Gospod nas je ljubil, ko nas še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli imel nikogar, ki bi ga ljubil.

Odrešenje je res obilno, ker iz petih delov telesa ni iztekla le kaplja, ampak reka krvi. Kaj bi ti moral storiti, pa ni storil ? Vrnil je vid slepemu, osvobodil jetnika, zablodelega pripeljal na pravo pot in odpustil krivemu. Kdo ne bi rad veselo tekel za njim, ki nas rešuje zmote, zakriva naše napake, nam s svojim življenjem deli zasluženje, s svojo smrtjo pa pridobiva plačilo? …

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE , Življenje in pomen sv. Bernarda (8), Bernardovi videnji

Leta 1115 je bil ustanovljen cistercijanski samostan Clairvaux. V njem je bil prvi opat sv. Bernard. V knjigi Exordium magnum, ki je bila napisana okrog leta 1200, neki zbiratelj piše:

»Zgodilo se je nekoč med konventno mašo, katere se je udeležil tudi ta častiti oče. Po branju evangelija je iz zanikrnosti zmanjkala voda za umivanje duhovnikovih rok. Ko so malo dalj časa čakali nanjo, je skupnost bila z obrazi, obrnjenimi na vzhod. 

In ko je sveti oče stal na svojem prostoru v koru pred stopnico prezbiterija, se mu je razločno prikazal menih, ki je bil umrl pred nekaj dnevi. Tam je stal in majal z glavo proti njemu, kot da bi nekaj karal. Božji služabnik ga je spoznal in vprašal, zakaj maje z glavo proti njemu. Oni mu je odgovoril: 'O, če bi vi vedeli, kako mnoge in kakšne tovariše imate v nebesih, bi gotovo popazili pred vsako zanikrnostjo.' Svetnik je poslušal z veseljem te besede in odgovoril: 'Res verjameš, da se bodo rešili vsi bratje, ki so v tem samostanu?' 'Vsekakor,' je odvrnil. 'Rešili se bodo. Pa ne samo ti, ampak tudi vsi, ki živijo v našem redu. Ubogljivo in ponižno bodo rešeni.' Naš pobožni oče pa je mislil na določenega brata, ki so ga večkrat opominjali zaradi nemarnosti in trdosrčnosti, ter je k temu dodal: 'Ali veš kaj natančnejšega glede rešitve tistega brata?' In odgovoril je: 'Tudi njemu ni bilo odtegnjeno Božje usmiljenje.' Božji mož se je zelo razveselil povedanega. Toliko bolj se je zaradi njegovih besed držal s svojimi brati trdih Gospodovih poti, kolikor bolj trdno je bilo v njegovem srcu upanje na večno plačilo.«

»Nekoč se je sveti oče [sv. Bernard] udeležil nočne molitve s tako čistostjo in pobožnostjo, kot je bil navajen in za katero sta vedela samo on in Bog. In ko je počasni ritem petja psalmov podaljševal nočno molitev, je Gospod odprl njegove oči. Glej, videl je pri vsakem menihu stati angela, ki je to, kar je ta vsakokrat pel, zapisal na papir, kot to dela sodni zapisnikar. Nekateri med njimi so pisali z zlatom, drugi s srebrom, precej jih je pisalo s črnilom, nekateri tudi z vodo, nekateri pa sploh niso pisali. Duh pa, ki je to razodel, je navdihnil opatovemu srcu tudi pomen različnih načinov pisanja. Za tiste, ki so bili napisani z zlatom, je to pomenilo najgorečnejšo vnemo pri Božji službi in popolno pozornost srca na to, kar so prepevali. Tisti, s srebrom napisani, pomenijo sicer manjšo vnemo, vendar pa čisto pobožnost molivca. Tisti pa, s črnilom napisani, označujejo stalno prisotnost dobre volje nekaterih pri petju psalmov, čeprav ne prav veliko pobožnost. Napisani z vodo so označevali tiste, ki so odsotni zaradi neumnih misli in prevzeti zaradi spanja ali lenobe. Zdi se, da nekaj pojejo, njihovo srce pa je popolnoma odsotno in sploh ni uglašeno. In, o čudovita Božja dobrota! 

Kot namreč nobeno zlo ne ostane nekaznovano, tako tudi nobeno dobro ne ostane nepoplačano, pa naj bo majhno, kot tudi površno. V ostalem pa so odkrili tiste, ki niso nič napisali, kar kaže na obžalovanja vredno zakrknjenost nekaterih. Ti pozabljajo na svojo zaobljubo in ne mislijo na strah pred Bogom. In tako se potapljajo v smrtnem spanju v navzdol potegujoče poželenje, ali so v resnici budni pri zaprtih ustih. V njih so neumne in škodljive misli, ne zato ker so slabotni, ampak ker se prostovoljno vdajajo. Tudi se ne bojijo, da bi se proti predpisu zakona pojavili prazni pred Gospodovim obličjem. Ko je sveti opat to videl, se je spomnil stavka, da so vsi služeči duhovi poslani v službo tistih, ki naj podedujejo zveličanje. Čestital je vnemi tistih, ki napredujejo, v očetovski ljubezni pa je tudi obtožil lenobo zanikrnežev.«

POPOLNA PODARITEV (5) Popolna podaritev in svoboda ob zasužnjenosti grehu

Odrešenje, ki naj bi v svetem letu bolj zares prepojilo našo zavest in življenje, je – kakor pravi papeževa listina - ˝največje povišanje človeka˝. Saj vsakomur, ki ga sprejme, prinaša ˝osvoboditev od zasužnjenosti grehu in hkrati deležnost pri življenju Boga samega.˝ Torej dvoje: osvoboditev od greha in obdaritev z neskončnim bogastvom Božjega življenja! Oboje je med seboj neločljivo. Za zdaj se ustavimo ob prvem: osvoboditev od suženjstva, v kakršno človeka spravlja greh.

Popolna podaritev Kristusu po Mariji je – pravi sv. Ludvik Montfortski – najbolj zanesljivo sredstvo za ohranitev tiste svobode Božjega otroka, ki jo – hkrati z bogastvom posvečujoče milosti – prejmemo pri krstu. ˝Skoraj vsi kristjani se izneverijo zvestobi, ki so jo obljubili Jezusu Kristusu pri krstu,˝ ugotavlja sv. Ludvik z globoko žalostjo (Pp 127). ˝Greh našega prvega očeta nas je skoraj v vsem skazil in popačil … Osebni grehi, ki smo jih storili mi sami, naj bodo to smrtni ali mali, četudi so nam bili odpuščeni, so še povečali našo poželjivost, našo slabost, nestanovitnost in pokvarjenost ter pustili zle posledice naši duši˝ (79).

Notranji človekovi slabosti se pridružujejo še močni vplivi od zunaj, iz sveta, ki se predaja grehu in celo razglaša odtujenost Bogu za osvoboditev. Tako se tudi ˝duše vernih ljudi zaradi tega omadežujejo, če ne z blatom, pa vsaj z prahom. Pravi čudež je, če kdo ostane trden in ga ne odnese siloviti hudournik sredi viharnega morja, ne da bi utonil ali da ga ne bi ugrabili morski roparji, sredi okuženega zraka, ne da bi mu škodovalo.˝

˝Samo Devica, edina verna, ki ji peklenska kača nikoli ni mogla škodovati, doseže ta čudež stanovitnosti za one, ki ji vdano služijo˝ (89). Ona je namreč tista ˝zvesta Devica, ki je s svojo zvestobo Bogu popravila, kar je nezvesta Eva s svojo nezvestobo zapravila. S svojo zvestobo doseže tudi zvestobo do Boga in stanovitnost tistim, ki se ji izroče.

Marija je trdno sidro, ki drži duše in jih varuje, da ne doživijo brodoloma v razburkanem morju sveta, kjer propade toliko oseb, ker se niso privezale na trdno sidro … Najmočneje so se je oklepali svetniki, ki so se rešili, in so nanjo priklepali še druge, da bi jih obdržali v kreposti. Srečni so zato in tisočkrat presrečni kristjani, ki se zdaj zvesto in z vso dušo oklepajo Marije kakor trdnega sidra. Zagoni viharjev tega sveta jih ne bodo potopili niti jim iztrgali njihovih nebeških zakladov.

Blagor jim, ki vstopijo v Marijo kakor v Noetovo ladjo. Vodovje vesoljnega potopa greha, ki pogoltne toliko ljudi, jim ne bo škodovalo, kajti tisti, ki v MENI DELAJO za svoje zveličanje, NE GREŠE, govori Marija z Modrostjo. Blagor nezvestim otrokom nesrečne Eve, ki se oklenejo Matere in vedno zveste Device … Marija s preobiljem svojih milosti varuje svoje otroke, da ne bi nazadovali v krepostnem življenju ali padli na svoji življenjski poti ter zapravili milosti, ki jim jo je zaslužil Božji Sin˝ (175).

˝Ubogi Marijini otroci, vaša slabost je skrajna, vaša nestanovitnost je velika in vaše duhovno dno je prizadeto. Priznam, da izhajate iz iste pokvarjene gmote kot vsi Adamovi in Evini otroci. Vendar zaradi tega ne izgubite poguma, marveč potolažite se in se razveselite!

Zaupal vam bom skrivnost, ki je nepoznana skoraj vsem kristjanom, celo najbolj pobožnim: Ne puščajte svojega zlata in srebra v svojih skrinjah, v katere je hudobni duh že vdrl in vas okradel. Tudi sicer so premajhne, preslabotne in prestare za tako velik in tako dragocen zaklad. Ne vlivajte čiste studenčnice v svoje posode, ki so od greha pokvarjene in zastrupljene. Ne dajajte svojega izbranega vina v stare sode, ki so bili prej napolnjeni s sprijenim vinom, saj bi se od tega pokvarilo ali pa bi bilo v nevarnosti, da izteče.

Ne zaupajte zaklada svoje ljubezni, srebra svoje čistosti, vode svojih nebeških milosti, vina svojih zasluženj in kreposti raztrgani vreči, stari in razbiti skrinji, umazani in pokvarjeni posodi, kakršni ste. Okradli bi vas tatovi, to je hudobni duhovi, ki noč in dan preže na ugoden trenutek. Tudi bi sicer s skvarjenim duhom svojega samoljubja, z zaupanjem vase in s svojo samovoljo spridili vse, kar vam je Bog dal najbolj čistega.

Stresite, izlijte v Marijino naročje in v Marijino Srce vse svoje zaklade, vse svoje milosti in kreposti … O kako srečen je človek, ki je vse dal Mariji, ki se ves zaupa Mariji ter se v vsem in za vse izgubi v njej! Ves je Marijin in Marija je vsa njegova. Pogumno lahko vzklikne z Jezusom: Vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje ˝ (176 ss).

Ta misel sv. Ludvika je navdihovala poljske škofe, ko so leta 1977 pod vodstvom kardinala Wyszynskega sklenili, da se bo celotna Cerkev na poljskem šest let pripravljala na obhajanje 600-letnice milostne podobe Matere Božje v Čenstohovi (to je bilo leta 1983). ˝Sklenili smo Poljsko povsem posvetiti Mariji, Božji Materi, da bi ona skrbela za našo svobodo in bi nas nihče ne mogel ločiti od Boga in Odrešenikove Matere! Položili smo Poljsko v Marijine roke v zaupanju, da nas bo Božja Mati varovala pred sužnostjo greha, sovraštva in nezvestobe do krščanske nravne postave, pa tudi nevarnosti, da bi izgubili našo svetno svobodo!˝ Tako so napisali v pastirskem pismu, ki je nosilo naslov: ˝Poljska v Marijinih rokah˝. – Kako pomembno je, da se tudi vsakdo izmed nas vsak dan znova povsem daruje Mariji, da ga bo varovala pred sužnostjo greha!

Anton Strle

2. Preizkušnje in notranji boji

Velik udarec za Strleta je bila gotovo materina smrt 8. januarja 1932, ko je bil v četrtem razredu gimnazije. Mati je okoli leta 1920 prebolela koze in od tedaj naprej je bila ves čas slabega zdravja. Glede na to, da je Strle očeta izgubil že pri šestih letih, je bila smrt matere toliko bolj boleča. Hkrati je to ogrozilo tudi njegovo nadaljnje šolanje. Dobra dva meseca pred materino smrtjo je v pesmi Jesen zapisal: »Mladost mi je odšla cvetoča, skrbi se zgrinjajo zdaj nad menoj.« In malo naprej: »Stemnilo se je meni lice, na srce se zgrnilo tisoč muk. …. Postaralo se srce moje – in mora bojevati težke boje.«

Dober mesec po materini smrti pa je v pesmi Noč se meni je prikradla zapisal: »Zdaj pokriva starše zemlja, moja je bodočnost temna. Kje sedaj je cvet mladosti, kje sedaj so vse radosti? … Ah, nikjer je ni mladosti. Vse minule so radosti, kajti vsa ljubeča srca v črnem grobu zdaj trohne mi.«

V teh težkih trenutkih je iskal oporo v veri. V pesmi Pri Jezuščku je v zadnjih dveh kiticah zapisal:

            Četudi prijatelje svoje zgubim,

            pri Tebi še vedno utehe dobim.

            In trnje četudi me zbada na poti,

            saj prideš naproti Ti bedni siroti!

            V veliki sem sili, o Jezušček moj,

            – nesreča se zgrinja sedaj nad menoj.

            Oh, mati preljuba umrla mi je –

            kje zame na svetu ljubezen je še??

O Jezus, le Tebe zdaj hočem ljubiti,

            na veke jaz hočem le Tebi služiti.

p. Andrej Pirš