Kar je bil za
blaženega Antona Martina Slomška Jakob Prašnikar (1784 – 1841), to je bil za
Božjega služabnika Antona Strleta Janez Pucelj (1890 – 1964). Kot župnik v
rojstni župniji Sv. Vida je prepoznal duhovni poklic v mladem »Špelinovem
Tončku«, mu predlagal šolanje v škofovih zavodih in mu ob nepredvidljivih
ovirah pomagal, da je mogel začeti šolanje v škofijski klasični gimnaziji.
Ko so se v
župniji Ljubljana Ježica, kjer je Janez Pucelj nazadnje deloval in tudi umrl,
leta 2003 spominjali pokojnega župnika ob 70 obletnici njegovega prihoda v
župnijo Ljubljana Ježica (1933), so povabili tudi prof. Antona Strleta, da bi
kaj povedal o njem. A zaradi izčrpanosti in starosti se je opravičil. Napisal
pa je zelo lepo pričevanje o svojem dobrotniku, in sicer v treh delih. V prvem
opiše Janeza Puclja kot novomašnega pridigarja, v drugem kot vidovskega župnika
in v tretjem kot njegovega dobrotnika.
Ob upoštevanju
vrstnega reda naj najprej navedem Strletov opis Janeza Puclja kot vidovskega
župnika v letih 1924 do 1933. Ko je Pucelj prišel k Sv. Vidu, je imel Strle
devet let. Takole približno pol leta pred smrtjo opisuje svojega velikega
dobrotnika:
»Župnik Janez
Pucelj je v našo župnijo (Sv. Vid nad Cerknico) prišel za župnika z Blok (Fara
pri Blokah), kjer je bil kaplan. Prejšnji župnik Pavlin je bil že star (menda
je tedaj odšel v pokoj) in so se ga ljudje tako rekoč naveličali, saj je bil
tudi res bolj 'pust', nekoliko oster do ljudi; dogajalo se je, da je v
spovednici koga (tudi mlajšega) okregal, tako da se je to slišalo delno iz
spovednice v 'ladjo'. Župnijsko cerkev in še kaj je pustil bolj 'pri miru',
tako da se je poznalo, kako dobro bi bilo, da bi prišel 'mlajši gospodar'. Mene
je župnik Pavlin še kar dosti prijazno 'spustil' k birmi (tedaj je birmoval še
škof Jeglič), čeprav še nisem hodil v šolo (k birmi je tedaj šel 4 leta starejši
moj brat in je mama, ki je pred dvema mesecema izgubila moža, prosila, da bi
tudi mene že zaradi zmanjšanja stroškov župnik spustil k birmi: izprašal me je
tako, da sem mu moral povedati 'na izust' apostolsko vero in še katero molitev
– sicer pa je zaupal mami in že rajnemu očetu, ki sta bila oba verna). Tako
nisem imel do njega odpora. Vendar se dobro spominjam, kako sem bil vesel
skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju
novi, sveži, očitno zelo solidno pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno
vsebino, prežeto s toplim, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško
pobarvano in včasih tudi šegavo govorico.
Niti se ne
spominjam, ali sem sploh že hodil v šolo in k verouku pri prejšnjem župniku.
Pač pa se še zdaj živo spomnim, kako smo bili otroci veseli, ko smo bili
deležni tako živahnega in vedrega, a versko in nravno solidno resnega pouka. –
Naj sedanji bralec ne misli, da je delovalo na nas (na mene) kot ne vem kakšen
strah, ko je že pri prvih urah zazvenel župnikov izrek: 'Bog vse vidi, Bog vse
ve – greh se delati ne sme!' Pozneje sem si od verouka npr. zapomnil način,
kako se je mogoče z relativno lahkoto varovati greha kletvine: 'Ko zavračate
krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: Tavžent mačkov!,
pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« To sem vsaj jaz vzel
stoodstotno zares in nisem nikdar preklinjal.
Seveda je pri
katehetu J. Puclju bilo polno še drugega, neprimerno pomembnejšega. Npr.:
Čeprav je bila šola na nekoliko odročnem kraju z ozirom na glavna cerkvena
vrata (okoli cerkve je bilo tudi pokopališče z zidovjem, nas je katehet spet in
spet osebno vodil v cerkev pred Najsvetejše in se pri tem tako vedel – in nas
navajal na takšno vedenje in notranje razpoloženje – da se mi je tako rekoč za
vselej vtisnila 'zahteva' po zelo poudarjenem spoštovanju do Gospoda v
Najsvetejšem zakramentu; in smo otroci pač kar v splošnem razumeli, kako lepo
in zveličavno je 'obiskovati' Najsvetejše in ga častiti zaradi njegove dobrote
(pa tudi prejemati oziroma obujati 'duhovno' obhajilo). Naučil nas je tudi od
daleč pozdravljati Najsvetejše v tabernakljih in se že od tam odkriti v
počastitev. In kako slovesne in lepe so se nam zdele izpostavitve sv. Rešnjega
telesa v monštranci, najbolj pa seveda kar najslovesnejše procesije za praznik
sv. Rešnjega telesa (in pri vstajenjski procesiji na veliko noč)! Vsi smo radi
poslušali nedeljske in druge župnikove pridige in tudi nedeljski popoldanski
govori se nam niso zdeli predolgi. Tudi postne pridige je imel kar dolge,
pretresljivo npr. na veliki petek; pa za dan celodnevnega češčenja (čeprav so
bili tedaj povabljeni tudi sosednji dušni pastirji). V postu je bil vsako
nedeljo popoldne tudi daljši križev pot, navadno sv. Leonarda Portomavriškega.
Posebej se spominjam, kako je župnik na prižnici tako 'molil naprej' ta križev
pot, da se mu je od ganjenja kar za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar
pretresljivo jokal (nekaj podobnega je bilo včasih tudi pri molitvah na
pokopališču popoldne na vse svete, ko je prepeval 'libero'). Še moram omeniti,
kakšna globoka doživetja je pripravil J. Pucelj npr. za veliki teden ... Veliki
četrtek! Na veliki petek vsa okna zakrita in tako rekoč vsa fara navzoča ob
tako velikem dogajanju, ki je segalo v srca, neredkim res prav do dna.
Danes si kar
skoraj ne znajo predstavljati ne duhovniki ne drugi ljudje, kako živo in kako
polno je bilo tisti čas versko življenje v župniji, v naši in drugih.
Vidovci
(praktično vsa župnija) so kmalu kar v splošnem vedeli, da je J. Pucelj tudi
pesnik in pisatelj. To je bilo čutiti vedno tudi v pridigah, ki jih je – za
vsako nedeljo – tudi napisal. In smo vedeli, da tudi veliko bere (ne le
leposlovje, marveč, ali še bolj, tudi versko-bogoslovno literaturo) in prevaja.
Menda je sam bil
avtor igre o egiptovskem Jožefu. Igrali so jo v Bavdkovem skednju blizu
župnijske cerkve dijaki in študentje (tudi dva ali trije bogoslovci) v
počitnicah nekega poletja. Velika udeležba! Vsa fara je o tem govorila. –
Sproščenost pri vsem delovanju je pač pri njem podpiralo tudi dejstvo, da sta
skupaj z njim v župnišču stanovala njegov oče in njegova mati (zelo pobožna, a
modra, in sta skrbela za obdelovanje nekaterih njiv, za hlev, kjer so imeli
kako kravo za mleko, in vsaj enega konja, na katerem je župnik večkrat jezdil,
ko je hodil na podružnice maševat, ali pa se – včasih – peljal s 'kočijo').
Posebej je
omembe vredno tudi dejstvo, da se je novi župnik že kar skoraj takoj začel
zanimati za povečanje lepote cerkve in bogoslužja. Ljudje so mu tudi radi
dajali, kadarkoli je prosil za darove. Tako mu je polagoma prišlo na misel, da
bi dal na golih stenah župnijske cerkve upodobiti 'kmečka nebesa' (župnik
Arški, Izidor-kmet, dekla Notburga, lurška Bernardka; zavetniki vseh podružnic
v župniji; sv. Vid v glavnem oltarju – nad prezbiterijem pa zares lepa slika
presv. Jezusovega Srca, ki pa je pod Pucljevimi nasledniki še posebno doživela
razdejanje: zaradi nezavarovane, nepopravljene strehe je vlaga popačila to
celotno sliko in še sliko sv. Vida ter okoliško steno. Nato je kot naslednik
prišel še župnijski upravitelj dr. Rant, ki je bil tako samozavesten, da si je
drznil kar brez vseh vpraševanj na škofiji naslikati nekakšne cvetne lonce in
podobno (nekoč je bil 20 let sodnik ter je nato postal »svečenik«, kakor je sam
zapisal na novomašne podobice). Kakšna škoda za župnijsko cerkev pri Sv. Vidu,
da je v tistih letih zmede v zvezi z 2. svetovno vojno in spremljajočimi
dogajanji še po njej prišlo do razdejanja teh 'kmečkih nebes'! Seveda ni bil
tega kriv župnik J. Pucelj: Ko je imel novomašno pridigo, ta nebesa še niso
bila popačena. Tudi z njimi je Janez P. 'pričeval o luči' – Naj mu sveti večna
luč nebeškega veselja in veličastva!«
p. Andrej Pirš FSO
