Jožef Benkovič (5. 2. 1869 – 5. 11. 1901)

Da je bil stiški samostan leta 1784 razpuščen, je »zasluga« cesarja Jožefa II. Da je bil leta 1898 obnovljen, ima zasluge nek drug Jožef – duhovnik Jožef Benkovič. Rodil se je v Kamniku, kjer je obiskoval frančiškanske šole. Že takrat ga je vleklo v samostan, a je postal svetni duhovnik. Življenja pot ga je pripeljala v Novo mesto, kjer je postal kapiteljski vikar. Tedaj je bil že priznan zgodovinar in pisatelj. Postal je tudi urednik Dolenjskih novic, ukvarjal se je celo s politiko. Bil je izjemno delaven, čeprav je bil že od otroštva bolehen in slaboten.

V Novem mestu se je srečal z opatom in priorjem iz cistercijanskega samostana Mehrerau ob Bodenskem jezeru. Na Kranjsko sta prišla iskat samostan, ki bi ga obnovili v čast 800 letnice obstoja cistercijanskega reda. Benkovič jima je zelo navdušeno opisal pomen in vlogo Stične v preteklosti. Tako je pripomogel, da je bil obnovljen stiški samostan in življenje v njem, ne pa Kostanjevica.

Slovesna otvoritev je bila 4. oktobra 1898, na god cesarja Franca Jožefa. Slovesnost se je začela že zjutraj, ko je mehrerauski opat Avguštin podelil redovno obleko dvema dijakoma -kandidatoma, ki sta stopila tu v noviciat. Prvi je dobil redovno ime Vincencij po prvem stiškem opatu, ki ga je leta 1136 sam sv. Bernard poslal v Stično iz francoskega samostana Morimond. Drugi novinec je prejel ime Jožef, po sv. Jožefu, ki je zavetnik kranjske dežele.

Tri leta pozneje je stopil v stiški samostan tudi Jožef Benkovič. Dobil je redovno ime Bernard. Bil je srečen v beli redovni obleki, a njegovo šibko zdravje ni zdržalo naporov cistercijanskega reda in je moral samostan zapustiti. Že tri mesece pozneje je umrl. Povejmo še, da je za obnovljeno samostansko knjižnico prispeval okoli 3.000 svojih knjig in zanjo zagotovil dvojnike novomeške kapiteljske knjižnice.

Valerija Ravbar