Krščanski narodi
prejemajo vsak dan po molitvi rožnega venca velikanske koristi (Urban VI., +
1264).
Z rožnim vencem
je sveti Dominik pomiril Božjo jezo nad Francijo (Pavel II., + 1471).
Rožni venec nam
je bil podarjen predvsem kot zaščita in varstvo v hudih nevarnostih, ki grozijo
svetu (Leon X., +1521).
Z molitvijo
rožnega venca odženemo hudiča (Hadrijan VI., +1523).
Če nas molitev po
svoji naravi in moči Kristusovih obljub privede v bližino Boga, da bi ga
prosili pomoči, vemo, da pod dvema pogojema postane zelo učinkovita: da je vztrajna
in stalna ter da se več oseb združi v skupni molitvi. Ti dve priporočili v
popolni obliki najdemo pri molitvi rožnega venca (Leon XIII.).
Dajte mi armado,
ki moli rožni venec, in premagal bom svet. Ta molitev je med vsemi najlepša,
najbogatejša z milostmi in najbolj ugaja presveti Devici (sv. Pij X.).
Dovolj pogosto se
dogaja, da sprejemam v avdienco novoporočence in jim namenim očetovsko besedo.
Ob tej priložnosti jim podarjam rožni venec in jim ga zelo priporočam v molitev
ter jih ob navajanju lastnega zgleda spodbujam, da ne bi glede tega izpustili
niti enega dneva, čeprav imajo mnogo dolžnosti in obveznosti (Pij XI.).
Rožni venec pred
Najsvetejšim
Kadar molimo
rožni venec v prisotnosti Najsvetejšega zakramenta, takrat ljubimo Jezusa z
Marijinim Srcem. Kadar molimo rožni venec pred Najsvetejšim, takrat darujemo
Jezusu popolno češčenje Matere Božje.
Jezus sprejme
našo uro češčenja, kot če bi jo molila Marija sama. Nista pomembni slabotnost
naše vere in uboštvo naše ljubezni, Marija nas sprejme v svoje Srce in Jezus
sprejme našo molitev kot molitev, ki prihaja z Srca njegove Matere. Marijino
Brezmadežno Srce nadomesti pomanjkljivosti naše ljubezni.
sv. mati Terezija
iz Kalkute
Rožni venec je bil pod pepelom.
Isabel Lara je bila zelo navezana na
rožni venec, ki je bil last njene pokojne babice. Ko je zaradi študija na
univerzi v New Yorku (ZDA) zapustila Venezuelo, ga je vzela s seboj. Naselila
se je v univerzitetnem naselju nedaleč od Svetovnega trgovskega centra (World
Trade Center). Nekaj dni po njenem prihodu je prišlo do terorističnih napadov,
ki sta v samem središču New Yorka spremenila v prah stolpa-dvojčka omenjenega
centra.
Reševalci so nujno potrebovali
darovalce krvi, zato je Isabel Lara vzela svoj telefon, polnilec baterije in se
odpravila v medicinski center, da bi pomagala žrtvam. Zaradi splošnega kaosa se
ni mogla vrniti v svoje stanovanje. V tem času je neprestano mislila na rožni
venec svoje babice, ki ga je pustila v svojem bivališču. Tako zelo se ga je
bala izgubiti, da je v tisti hiši ni zanimalo nič drugega.
Ko se je lahko vrnila domov, je bilo
stanovanje prekrito s pepelom. Takoj je šla preverit, če je bil rožni venec na
svojem mestu. Hvala Bogu, še je bil tam!
Isabelo Lara ta rožni venec spominja
na njeno babico in v nekem smislu na njeno otroštvo in domovino, ki jo je
zapustila. Priznava, da ga ne moli veliko, kadar pa ga, rožni venec trdno
stiska v roki.
Noel King
»Vedno mislim na
nebesa.«
Carlo Acutis
(1991–2006), gojenec jezuitskega kolegija v Milanu, je umrl zaradi levkemije in
je daroval svoje trpljenje »za Cerkev in papeža Benedikta XVI.«
Od prvega svetega
obhajila pri sedmih letih nikoli ni manjkal pri delavniški maši in je nekaj
časa po njej bil pred tabernakljem, da bi častil živega Jezusa v evharistiji.
Pri enajstih letih je pisal: »Čim bolj prejemamo evharistijo, tem bolj
postajamo podobni Jezusu in že na zemlji bomo vnaprej okušali raj.«
Njegova najbolj
zaupanja vredna oseba je bila Devica Marija in zaradi nje je molil rožni venec
vsak dan. Rekel je: »Naš cilj je, da smo neomejeni, ne pa omejeni. Večnost je
naša domovina. Vedno mislim na nebesa.« In še: »Vsi smo bili rojeni kot izvirni
posamezniki, mnogi pa umirajo kot fotokopije.« Da ne bi »umrl kot fotokopija«,
je Carlo za kompas izbral Božjo besedo. Posebej se je posvetil ubogim. Postopek
za blaženega je 15. februarja 2013 potrdila milanska škofija.
Pretresljive
besede škofa Rožmana
»Zaradi tega vas,
predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za
lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih
molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki
nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in
zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in
ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa
pridružimo še pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali
Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo
iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako
premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno
in vdano za pokoro, pa jih bomo vsak dan polagali Jezusu na oltar.
Molitev svetega
rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po
Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da
uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca.
Ne morem si
misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko
presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki
moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta
dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Ljubezen do
molitve je poroštvo zveličanja. Vsakdanja molitev svetega rožnega venca bo naše
krščansko delo za resnično osvoboditev iz vezi greha v svobodo Božjih otrok po
Mariji, ki bo s svojo deviško nogo strla vse pogubne naklepe peklenske kače.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar