Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 29. september 2014

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 41. Obiski

Naslednji dan je Kvart nadaljeval s svojo pripovedjo o Pavlu.
»Pavel mi je omenil: ‘Ko sem že bil pri Petru in se z njim pogovarjal petnajst dni, bi rad obiskal še druge apostole.’
Rekel sem mu: ‘Zdaj se mudi v Jeruzalemu le Jakob. Tega si pa že srečal tisti večer, ko si prišel.’
Pavel se je spomnil, kakšen vtis je nanj napravil Jakob tistikrat, ko ga je prvič zagledal ob mesečini. Ves srečen je vzkliknil: ‘Prav rad bi ga spet videl!’
Ampak to ni bilo tako lahko. Jakob, ki ga je Peter imenoval za jeruzalemskega škofa, je zdaj imel tisoč drugih skrbi in bi le težko dobil toliko časa, da bi mogel, kakor Peter, cele ure govoriti z nekdanjim Kristusovim preganjalcem, kateremu še zmeraj ni povsem zaupal. Sicer pa se je okoli Jakoba vsak dan nabiralo polno farizejev, ki jih je Jakob goreče želel pridobiti za Kristusa, ter je zato z njimi porabil dosti časa.     
Vendar je Samuel dosegel, da sta se Jakob in Pavel nekega jutra vendarle sešla v Veronikini hiši.«
»Si bil tudi ti zraven?« sem vprašal Kvarta.
»Kaj pa misliš, domine! Da bi strogi Jakob trpel zraven sebe mene, ki nisem obrezan, čeprav me je krstil sam Peter? Ostal sem v hiši na nasprotni strani in čakal. Presenetilo pa me je, da je Jakob s Samuelom odšel iz Veronikine hiše prej kot v tri četrt ure. Jakoba nisem videl že nekaj let, razen tisto noč, ko sem prišel s Pavlom. Pa še takrat sem ga gledal le ob mesečini, ko je kleče molil. Zdaj pri dnevni svetlobi sem opazil, da se je zelo spremenil. Hodil je tako dostojanstveno, da bi ga prav gotovo imel za farizeja, če ne bi vedel, kdo je. Jakobova zunanjost je tako asketsko suhoparna, da kljub postavi pri dnevni svetlobi ni bil prav nič več podoben Učeniku.
Nato sem si šele upal v Veronikino hišo, kjer se je Pavel pogovarjal z njo, ki jo je bil učenik ozdravil. Apostol je pozorno poslušal, ko mu je Veronika opisovala svoje ozdravljenje in kako ljubeznivo jo je Učenik imenoval hčerko. Pripovedovala mu je tudi, kako je Mirjam stala na balkonu njene hiše in bila priča, ko je Pilat sodil in obsodil Gospoda. Pavel ni zamudil nobene priložnosti, da je mogel slišati, kaj so mu očividci povedali o Jezusovem življenju, trpljenju in smrti.
Potem pa je Pavel vprašal žensko: ‘Pa si ga videla tudi po vstajenju?'
‘Videla!’ je vsa srečna odgovorila. ‘Bila sem med tistimi petstoterimi, ki so ga gledali in slišali govoriti.’
Potem sta se pogovarjala o Učeniku. Veronika mu je povedala, da si je dala napraviti Jezusov kip v hvaležen in trajen spomin na svoje ozdravljenje.
Pavel se ji je zasmejal: ‘Vidim, da si dolgo časa preživela med pogani, ker bi Judežu kaj takšnega nikoli ne prišlo na misel.’
‘Prav imaš,’ mu je odvrnila. ‘Skoraj vse življenje sem prebila v Cezareji Filipovi, kjer mi je prav neki pogan dal pobudo glede te zamisli.’
Ker pa nobena ženska ne zna molčati,« je Kvart v smehu nadaljeval svojo pripoved, »je tudi Veronika prav zaupno povedala svojim prijateljicam, da bo prišel drugi dan v njeno hišo nekdanji preganjalec Kristusovih vernikov Pavel, ki se mu je bil Gospod prikazal na poti v Damask. Seveda ni manjkalo nobene izmed žensk, ki so imele rade Učenika in hodile za njim. Tako se je zgodilo, da je Pavel, ki se podnevi ni smel pokazati na jeruzalemskih ulicah, lahko ostal v Veroniki hiši in poslušal priče, ki so Gospoda poznale in ga videle tudi po vstajenju.
Prva je govorila s Pavlom Samarijanka Dina s svojo duhovito jezičnostjo in mu vsa navdušena pripovedovala, kako se je ob Jakobovem vodnjaku srečala z Učenikom.
‘Si ga mar videla tudi po vstajenju?’ jo je spraševal Pavel.
‘Seveda sem ga videla in tudi slišala, ko je naročal apostolom, naj oznanjajo njegov nauk po Samariji.’
Kajpak ni manjkalo treh Marij,« je nadaljeval Kvart, »ki so Učeniku stregle za časa življenja. Povedale so Pavlu, kako so vse objokane šle tisto jutro k Njegovemu grobu, da bi mazilile truplo. Govorile pa so vse tri hkrati in hitele pripovedovati, kako se jim je bil prikazal in jim naročil, naj apostolom, zlasti pa Petru, sporočijo, da je vstal.
‘Ali bom smela noter, čeprav sem poganka?’ se je od zunaj zaslišal glas.
Pavel je vstal in ukazal vstopiti njej, ki je tako vprašala. Bila je Kananejka, Sirofeničanka Justa. Njeno sporočilo je bilo kratko. Povedala je, kako je odgovorila Učeniku: ‘Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.’ Kakor odmev Učenikovih besed je Pavel pretresen zaklical: ‘O, žena, kako velika je tvoja vera!’ Nato pa je sam s seboj govoril in glasno rekel: ‘In ta ženska je poganka!’
Abigaila pa se je branila stopiti pred Pavla. Ko je Veronika spoznala, da si sirota ne upa ziniti niti besede, ji je prigovarjala: ‘Učenik ti je odpustil in nisi več grešila, le povej mu svojo zgodbo ...’ Smeje se je pogledala Pavla in nadaljevala: ‘Nič se ga ne boj, saj je tudi njemu bilo odpuščeno, čeprav je preganjal Kristusovo Cerkev. Pavel, veš, tale Abigaila je tista prešuštnica, ki jo je bil Gospod rešil njenih tožnikov ...’ Šele nato je Abigaila pokleknila pred nekdanjega Kristusovega preganjalca in mu s solznimi očmi razodela svojo zgodbo.
Ko jo je Pavel poslušal, so se mu orosile oči. Potem pa jo je apostol vprašal: ‘Si ga videla po vstajenju?’ Dahnila je: ‘Videla! A od sramu sem se skrila med tiste petstotere, ki smo bili tako srečni, da smo ga videli. On pa me je pogledal, kakor je znal samo On. Med vso množico se je ozrl name. Bil je Tisti, ki mi je nekdaj odpustil.’«
»Ali ti je Pavel kaj povedal o svojem sestanku z Jakobom?« sem prekinil Kvartovo pripoved.
»Seveda mi je povedal, domine! Ko sva se ponoči vračala v Betanijo, mi je vse razodel. Čeprav ga v temi nisem mogel dobro videti v obraz, sem opazil, da se je Pavlu tresel glas, ko mi je takole govoril: 'Ko sem prišel k Jakobu, sem bil razočaran. Mislil sem, da gledam Učenikovo podobo. Je pa nekaj čisto drugega, mesečina ali pa sončna svetloba. Čeprav je nekaj Jakobovih potez bilo res podobnih, se je njegov obraz vendarle neizmerno razlikoval od Učenikovega, zlasti pa oči! Tistih Gospodovih oči, ki so zrle vame neskončno ljubeče, bi za nič na svetu ne mogel primerjati z Jakobovimi, tem manj, ker se mi je zdelo, da me gleda nezaupljivo. Vendar mu ne maram delati krivice in trditi, da je bil jezen name.    
Ker sem se hotel izogniti vsakršnemu prerekanju z njim, sem mu povedal, da sem ga obiskal le zato, da bi mi razodel, kako se mu je Gospod prikazal. Vidno se mu je razjasnilo asketsko obličje in omilil strogi pogled, ko mi je začel pripovedovati: Res je, v svoji neizmerni ljubezni se mi je prikazal Učenik, ko sem ga kot mrtvega neutolažljivo objokoval. Ogovoril me je s svojim nepozabnim glasom, mi podal svoji roki ter mi dovolil, da sem poljubil njegove rane ...’
 Ob tem spominu je Jakobov glas zvenel čisto drugače: ‘A nisem videl Učenika le takrat. Tistih štirideset dni po svojem vstajenju se nam je večkrat prikazal in nam govoril o nebeškem kraljestvu. Zadnjikrat so ga moje oči videle, ko je odšel v nebesa in nas prej še blagoslovil ...’
S tem bi bil moj obisk pri Jakobu končan, če bi mi ta apostol, ki je nekaj časa molčal, ne bil še dodal: ‘Med drugim nam je Gospod priporočil in naročil tudi tole: Moje priče boste v Jeruzalemu. Zato smo ostali tukaj, preden bomo šli pričevat o Njem med Hebrejce, razpršene po vsem svetu. A jaz sem pripravljen umreti tukaj v Jeruzalemu in pričati zanj s svojo krvjo.’
Brž sem razumel, da so njegove besede, glede pričevanja o Učeniku med razpršenimi Hebrejci, veljale prav meni v opomin, naj ne razširjam evangelija med neobrezanimi. Jakob je do vas Jud s kostmi in kožo. Iz gole ljubezni do svojega naroda bi rad čim dlje zavlekel oznanjenje evangelija neobrezancem. Prvi mu je Izrael.
Ko sem zaslišal tiste njegove besede, se mi je stisnilo srce, saj so bile le odmev mojih čustev izza časa, preden me je Gospod izbral za svojega oznanjevalca poganom. Zato sem razumel, kako je Jakobu pri srcu. Vendar si nisem mogel kaj, da mu ne bi bil rekel: ‘Tudi jaz sem tako mislil kakor ti. Zdaj pa zanesljivo vem, da Gospod hoče, naj se tudi poganom, neobrezancem, oznanja evangelij.’
‘V Božjem imenu jim ga oznanjaj,’ mi je odvrnil Jakob. ‘Samo, da se bodo držali naše postave. Zavedaj se, da nas je Učenik učil: Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo. Ne odpravit, temveč dopolnit sem jo prišel.’
‘Prav imaš,’ sem mu odgovoril. ‘Le da je Gospod v resnici rekel: Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel! Resnično vam povem: Dokler ne bosta prešla nebo in zemlja, ne bo zbrisana niti ena črka … postave, preden se vse ne zgodi. Prerokovano pa je, da bo Božje kraljestvo prešlo na pogane, kakor je zatrdil sam Gospod. Zato vam pravim: vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove. Jakob, spomni se, kaj Izaija prerokuje o vinogradu, ki ni rodil in bo zapuščen (Iz 5, 4–6). Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu in mu nisem storil? Zakaj sem upal, da obrodi grozdje, pa je rodil viničje? Zdaj vam naznanim, kaj bom naredil z vinogradom: Odtrgal mu bom ograjo, da bo pašnik! Podrl mu bom obzidje, da bo poteptan! Napravil ga bom za pustinjo, ne bo obrezan, ne okopan, osat in trnje naj v njem poganja in oblakom neba bom prepovedal, da bi deževali nad njim.’
Jakob me je zdaj tako čudno pogledal, zato sem mislil, da mu jeza sije iz oči. Pa ni bila jeza, marveč groza in velika žalost. Kako naj prenese, da bo naš narod zavržen, ne da bi storil vse, kar je mogoče, da bi to ljudstvo spoznalo svojo zmoto?
Tresoč se in ves potrt, je Jakob zaključil ta pomenek s pretresljivimi besedam preroka Izaija (64,8): ‘Ne srdi se preveč, Gospod, ne spominjaj se vekomaj krivde, glej, ozri se vendar, vsi smo tvoje ljudstvo ...’
Tudi Pavel, ko mi je to rekel,« – je dejal Kvart, – »je zastokal kot nekoč Mojzes (4 Mz 14,19): ‘Gospod, odpusti, prosim krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju ...’
Potem sva dolgo molčala. Malo pred Betanijo pa se je Pavel kakor prebudil iz svojih žalostnih misli in zaklical z odločnim glasom: ‘Če oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, ker mi je naložena dolžnost. Zakaj gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!’
 Brž ko sva prišla v Betanijo, naju je sprejela Marta, z njo pa neka deklica, ki je Pavla že nestrpno pričakovala, da bi ga videla in nekaj vprašala.
‘Ta deklica bi te rada videla,’ je Marta rekla Pavlu. ‘Njeni starši so Hebrejci iz diaspore, ki prebivajo v Tiatiri in trgujejo s škrlatom. Kot pobožni Izraelci prihajajo v Jeruzalem molit in pa tudi prodajat svoje blago. Ko je ta deklica bila še čisto majhna, jo je njena mati pripeljala pred Učenika, da bi jo blagoslovil. Gospod jo je imel zelo rad.’
‘Prav zares!’ se je oglasilo dekletce. ‘Jezus Nazarečan me je imel zelo rad, a tudi jaz sem ga imela rada. Hudo sem jokala, ko je umrl na križu.'
‘Ali nisi vedela, da je vstal?’ jo je vprašal Pavel.
‘Kaj ne bi vedela!’ se je smehljaje odrezalo dekletce. ‘Ko se je prikazal mnogim, sem bila s svojo mamo tudi jaz zraven. Ker pa sem bila še majčkena, me je mama dvignila. Jezus pa me je pogledal in me spoznal ter me od daleč blagoslovil.’
Pavlu je bilo dekletce zelo všeč. ‘Lepo je to,’ ji je rekel. ‘Zakaj bi me pa rada videla?’
‘Ko je Jezus odšel v nebesa, so bile njegove roke ranjene. Ker so mi pa povedali, da si ga ti pred kratkim videl, bi te rada vprašala, če ga rane ne bolijo več.’
Te otrokove nedolžne besede so nas vse presunile, zlasti pa Pavla. Položil je roko otroku na glavo in smehljaje se rekel: ‘Njegove rane ga več ne bolijo, jih pa še ima v dokaz, kar je za nas pretrpel.’
‘Oh, kako sem vesela, da ga več ne bolijo!’
‘Kako ti je pa ime?’
‘Lidija mi pravijo. Moji starši trgujejo s škrlatom, tudi jaz se učim barvati blago s škrlatom.’
Ko je Pavel slišal ime Lidije in pa s čim se ukvarjajo njegovi starši, se je zamislil. Kakor bi videl v prihodnost, je ponavljal: ‘Lidija, Lidija, trgovka s škrlatom ...’ In spet je otroku položil roko na glavo in ga prisrčno blagoslovil.«
Kvart si je nekoliko oddahnil in nato nadaljeval s svojo pripovedjo. »Prav presenetilo me je, ko me je naslednji dan vprašala Magdalena: ‘Kvart, ali si bil navzoč, ko sta se srečala Jakob in Pavel?’
‘Kaj misliš, da bi si kaj takega predrznil jaz, neobrezanec?’
Magdalena se je trpko nasmehnila in pristavila: ‘Jakob je vse preveč Jud, ki doslej še ni povsem doumel, kako veliko poslanstvo mu je naložil Gospod. Pač pa to dobro razume Peter, ki ga je zelo prevzelo Pavlovo ravnanje. Ponižni Peter rad priznava, da ga Pavel razumsko prekaša. Tisto je sicer res, a glava je vendarle samo in edinole on, Peter!'«
»Prav tako je!« sem zdaj prekinil Kvartovo pripoved. »Takole mi je rekel rajni ded: ‘Avgust ni bil boljši pesnik kot Vergil, niti boljši govornik kot Ciceron, vendar pa je bil glavni vsem edinole cesar Avgust. Tako je pri Petru! Njega je Učenik izbral za temeljno skalo svoji Cerkvi. In Učenik je vedel, kaj hoče ...’«

p. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar