Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse prenese

Prava ljubezen se pokaže v trpljenju in zapuščenosti: prenesemo svoje trpljenje, če ga spreminjamo v zlato ljubezni; prenesemo krivice, ki jih doživljamo od bližnjega. A žal je res, kar pravi Hoja za Kristusom: "Jezus ima mnogo prijateljev pri lomljenju kruha, a malo v trpljenju."

p. Anton

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse upa

Upa, da bo bližnji postal boljši, kakor je danes. Dušni pastir upa, da bodo njegovi verniki vedno boljši, upa, da bo tudi sam postal boljši.

Starček je sadil jablano. Ljudje, ki so ga opazovali, so se mu posmehovali:

„Zakaj sadiš jablano? Mar ne veš, da bo minilo veliko let, preden bo prvič rodila? Ti gotovo ne boš tega dočakal.“

'Vem, da ne bom obiral sadov tega drevesa. Toda, ko bodo drugi jedli s te jablane, mi bodo hvaležni, da sem jo posadil.‘

takšno upanje moramo imeti tudi v svojem življenju: Eden seje, drugi žanje; končna žetev bo ob dovršitvi sveta.

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse veruje

Gre za vero, ki prestavlja gore, za vero, ki presaja smokvo, za vero, ki omogoča hojo po vodi.

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen vse opraviči

To je zato, ker gleda človeka z dobre strani. Ker skuša človeka globlje razumeti, ga tudi opraviči. Kot je bilo že rečeno, je treba razlikovati človeka od dejanja samega. Če je dejanje slabo, ga ne moremo imeti za dobro. Edino greh smemo in moramo sovražiti, grešnika pa moramo ljubiti!

Ko je bil papež Janez XXIII. še beneški patriarh, se je s svojim tajnikom odpravil na obisk duhovnika alkoholika. Ni ga bilo v župnišču, ampak je bil v gostilni. Tajnik je šel v gostilno, da bi pripeljal duhovnika k patriarhu v župnišče, vendar se je vrnil brez njega in rekel patriarhu:

„Njegov klobuk je v gostilni, njega pa ni nikjer.“

‚Če je klobuk tam, je tudi možakar blizu.‘

Tajnik je šel ponovno v gostilno in se kmalu vrnil z duhovnikom. V župnišču je patriarh ponudil duhovniku stol in mu rekel:

‚Brat, sedi! Rad bi pri tebi opravil spoved.‘

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen se veseli resnice

Resnica človeka osvobaja. Resnica in ljubezen sta v Bogu eno: Bog je resnica in ljubezen. Jezus je resnica. V človeku, ki je povezan z Bogom, resnica in ljubezen vedno bolj postajata eno.

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen se ne veseli krivice

Ljubezen je ravno usmerjena v boj proti vsem krivicam do ljudi. Je solidarna z majhnimi, preganjanimi, zapostavljenimi. Krivice nas bolijo, napravljajo žalostne, ker je žaljen dobri Bog, ker je žaljen in prizadet človek – Božji otrok.

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10)Ljubezen ne misli hudega

Začetek vsega dobrega in hudega je v naših mislih, v našem srcu. O vsakem moramo dobro misliti. Seveda zla dejanja odklanjamo, storilca pa ljubimo. Nismo sodniki naših bližnjih. Kako težko je o bližnjem samo dobro misliti, kako hitro vidimo v njem polno napak, zato so naši medsebojni odnosi tako oteženi. Farizeji so o Jezusu mislili samo hudo, zato so vsa njegova čudežna dejanja razlagali s hudobnim duhom, zato Gospodovega nauka niso sprejemali, zato so ga končno spravili na križ.

Jezus je pozoren na dobro v človeku, celo na zrnce dobrega: Spomnimo se njegovega ravnanja z Nikodemom, javno grešnico, Samarijanko, desnim razbojnikom.

V basni je orel slišal veliko lepega o slavčkovem petju. Hotel se je prepričati, ali je temu res tako. Poslal je pava in škrjančka, ki naj bi si ogledala slavčkovo perje in ocenila njegovo petje. Po povratku je pav povedal: pogled na slavčkovo revno perje me je tako razočaral, da njegovega petja niti slišal nisem. Škrjanček pa je dejal: »Slavčkovo petje me je tako prevzelo, da sem pozabil opazovati njegovo perje.«

Ko bi tudi mi večkrat pozabili opazovati napake bližnjega in se dali prevzeti od njegovih lepih lastnosti!