ODMEVI

Molimo za pokojno članico BD

Zaman Marija, Žužemberk

DOMAČA ZDRAVILA Navadna borovnica (Vaccinium myrtillus L.)

Za zdravilne namene uporabna dela rastline sta plod navadne borovnice (Vaccinii myrtilli fructus) in list navadne borovnice (Vaccinii myrtilli folium).

Slovenci smo navadno borovnico poimenovali z različnimi ljudskimi imeni, kot so črnice, črne jagode, risnica, barovje, barovnica.

Sveta Hildegarda, nemška opatinja iz 12. stoletja, je prva zapisala o uporabi borovnice v zdravilne namene. Pater Simon Ašič (1906–1992) je tudi rad svetoval borovničeve liste, npr. v kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami za pripravo čaja pri sladkorni bolezni ali pa samostojno.

Navadna borovnica je nizek grmiček, ki izhaja iz severne in osrednje Evrope. Sodi v družino vresovk (Ericaceae). Pri nas raste najraje v zakisanih gozdovih. Spomladi cveti z drobnimi zelenkastimi cvetovi. Še preden cveti, nabiramo majhne liste, pozneje nabrani listi namreč nimajo ustreznega zdravilnega učinka. Liste sušimo v tankih plasteh v senci ali pri pečici pri 40°C. Modro vijolični plodovi dozorijo julija in avgusta. Le-te sušimo pri 45°C, če jih nameravamo imeti za pripravo čaja, ali pa jih uživamo surove. Iz 8 do 9 kg svežih borovnic dobimo 1 kg suhih.

Borovnica raste na družno po borovih, smrekovih in hrastovo-kostanjevih gozdovih. Med resjem in rušjem, najraje tam, kjer ni apnenca oziroma je veliko kisle prsti.

Plodovi vsebujejo do 10% čreslovin, antocianine, flavonoide, pektin, vitamin C, β-karoten in organske kisline. Listi pa vsebujejo do 11% čreslovin, arbutin, flavonske glikozide, organske kisline ter prosti hidrokinon (1%). Posušeni plodovi se učinkovito uporabljajo za zaustavljanje driske, saj borovnica vsebuje znaten delež čreslovin.

Če pa dodajamo v zelo majhnih količinah plodove borovnic v čajne mešanice (npr. 15% plod borovnice v čajni mešanici patra Simona Ašiča Za osvežitev), pa le-ti nimajo tega učinka, ampak skupaj s cvetovi hibiskusa, plodovi šipka in listi robide in poprove mete dajejo čaju prijeten osvežujoč okus in vonj po sadju. Plodovi borovnic zavirajo rast škodljivih bakterij v črevesju.

Modra barvila antociani se vežejo na celične stene bakterij in tako zavirajo njihovo razmnoževanje. Sveže borovnice so zaradi svojih vitaminov, sadnih kislin in pektina odlično krepčilo za bolnike in starostnike.

V ljudski medicini uporabljamo poparek iz listov borovnic pri vnetjih sečil, saj listi vsebujejo učinkovit arbutin in hidrokinon.

Pri vnetju ledvičnih čašic pater Simon Ašič svetuje pitje čaja, pripravljenega kot poparek, iz enakih delov borovničevih listov, kopriv, lapuha, regrata, rastlin šentjanževke in korenin pirnice.

Na živalih so dokazali zniževanje glukoze v krvi po pitju čaja iz listov borovnice, vendar je uporaba omejena na krajši čas zaradi vsebnosti hidrokinona v listih. Pater Ašič pri diabetesu svetuje pitje čaja iz borovničevih listov. Čaj si pripravimo tako, da poparimo 4 žlice listkov z 1 litrom vode. Pustimo stati 10 minut. Pijemo po požirkih 3 krat na dan po 1 skodelico čaja, ki ga ne sladkamo.

Druga možnost zdravljenja diabetesa pa je priprava čaja iz več zdravilnih rastlin. Pater Ašič svetuje. Pripravimo si čajno mešanico iz enakih delov korenin baldrijana, cvetov črnega bezga, brinovih jagod, rastlin divje mačehe, fižolovih luščin, listov breze, velike koprive, regrata in žajblja. 6 žlic čajne mešanice prelijemo z 1 litrom vrele vode, pustimo stati 10 minut. Precedimo in pijemo 3 skodelice na dan.

Barbara Kozan, mag. farm.

Svečnica

Čebele so naši predniki zelo cenili, ne le zaradi medu, ampak tudi zaradi voska. Iz njega so izdelovali sveče – brez sveč pa se ni darovala nobena sveta maša. Vosek je simboliziral Sv. Rešnje telo in goreče sveče so med bogoslužjem pomenile Božjo prisotnost.

Po trdnem prepričanju našega ljudstva morajo biti sveče, ki so blagoslovljene na svečnico, vedno pri roki za primer nevarnosti, hude ure, bolezni, najbolj pa ob smrtni uri. Ko grozi toča, je treba prižgati »tri žegne«: blagoslovljeno oljko, svečo in tiste rože, ki so jih natrgali za Sv. Rešnje telo.

Ko se danes bliža huda ura, hitimo izklapljati računalnike, blagoslovljenih predmetov pa tako ni pri hiši – kvečjemu morda ostanki cvetnonedeljske butare.

Valerija Ravbar

Pogreb opata Avguština Kostelca (5. 8. 1879 – 22. 2. 1963)

Pred šestdesetimi leti je umrl 54. stiški opat Avguštin Kostelec. Za časa njegovega opatovanja je samostan doživel velik razvoj tako v duhovnem kot gospodarskem pogledu. Doživel je pa tudi velikansko trpljenje v času 2. svetovne vojne in v težkih letih po njej.

Tedaj sem hodila v 1. letnik gimnazije. Bil je zelo mrzel februarski ponedeljek; občasno je rahlo snežilo. Pogrebni sprevod se je iz samostana počasi pomikal čez dvorišče. Udeležili so se ga trije škofi, trije opati, duhovnikov in redovnikov je bilo več kot osemdeset in seveda množica ljudi iz bližnje in daljne okolice.

Imeli smo ravno odmor, pa smo planili na hodnik in opazovali dogajanje skozi okna. Brž so prihiteli profesorji in nas začeli poditi v razrede. Toda ni kaj dosti pomagalo, saj je sprevod med tem zapustil samostan in se pomikal po cesti. Tako smo mu sledili z očmi skozi razredna okna. Potem smo bili karani, da se to ne spodobi, a rekli smo: »Saj je vendar umrl naš gospodar in bi morali iti vsi na pogreb.« Razrednik je med tem ugotovil, da manjkata tisti dan pri pouku dva fanta – Janez in Jože sta se namreč udeležila pogreba. Menil je, da zaslužita neopravičeno. Pa ne vem, če je izpolnil grožnjo, saj je bil tudi dr. Kajetan Gantar, naš razrednik in oče akademika dr. Kajetana Gantarja, v duhu na opatovem pogrebu.

Valerija Ravbar

SADOVI POSVETITVE Posvetitev naše družine

Naša družina se je letos, 8. januarja, slovesno posvetila in izročila Srcu Jezusovemu in Marijinemu.

Vedno sva se z možem rada spominjala otroških let, ko smo se s starši zbrali ob hišnem oltarčku pred podobo presvetega Srca Jezusovega, ki se mu je naša družina posvetila. Tam smo vsak večer zmolili večerno molitev in še posebno molitev: O preljubeznivi Jezus, ki nam jo je dal duhovnik pri posvetitvi.

Ob tem spominu se nama je vedno znova zbudila želja, da bi se tudi naša družina posvetila Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Te milosti sva bila deležna letos meseca januarja. Pripravljala sva se z devetdnevnico iz knjižice V šoli najsvetejših Src - št. 1. Z duhovnikom – našim prijateljem – smo po sveti daritvi zmolili pred podobo obeh Src posvetitveno molitev za naju in za družine naših otrok.

Milost te posvetitve živiva po navodilih te knjižice. Vsak dan zmoliva tudi molitev iz otroških dni: O preljubeznivi Jezus in izročava obema Srcema tudi družine naših otrok, moliva rožni venec in se vedno udeležujeva pobožnosti prvih petkov in prvih sobot.

Tončka Perčič

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 6. marca, 3. aprila, 1. maja, 5. junija, 3. julija, 7. avgusta, 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

 

Postna duhovna obnova

 

V soboto, 4. marca od 9. 30 do 12.30, vsi lepo vabljeni na postno duhovno obnovo v baziliko v Stično. Bo tudi možnost za spoved.

Nagovori: p. Anton Nadrah.

Prijave: Srečko Fras, tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra, na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta pa 15. avgusta.

VALERIJINE VRSTICE »Jabelka iz Zgornje vasi poleg Zatičine«

»Milo glasijo se strune,

bridka žalost nas presune,

lica močijo solze.«

Tako se začne pesem z naslovom Na grobu slavnega pesnika, ki je takoj po Prešernovi smrti februarja 1849 izšla na naslovnici Kmetijskih in rokodelskih novic. Napisal jo je pesnikov prijatelj Miha Kastelic (1796–1868) ravnatelj licejske knjižnice v Ljubljani (predhodnica NUK) in urednik Kranjske Čbelice – lista v katerem so poleg Prešerna objavljali mnogi tedanji pesniki. Miha Kastelic je bil naš rojak iz Gorenji vasi; na rojstni hiši  ima tudi spominsko ploščo. Na domu sta gospodarila neporočena Mihova brata Anton in Jožef. Brata doma sta umno kmetovala in čebelarila, bila sta tudi uspešna »sadjerejca«. Na sadjarsko razstavo v Ljubljano leta 1847 so bratje poslali kar 27 vrst (plemen) jabolk in 3 vrste hrušk, ki so jih pridelali v Zgornji vasi poleg Zatičine. Takrat je bilo iskanje slovenskih poimenovanj za vrste sadja šele v povojih. Nekatera so slovenili zelo nerodno. Danes nam od Kastelčevih jabolk – za katera so dobili tudi priznanje, zvenijo znano le kosmači.