Misli sv. Bernarda Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bil ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti (20,7).

Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni.

Jezus poskrbi

Jezus nam govori: »Zakaj se po nepotrebnem vznemirjate? Prepustite meni skrb za vse stvari in vse bo dobro, vse se bo umirilo. Resnično vam povem, da vsako dejanje popolne izročitve meni reši najbolj zapletena stanja. Izročiti meni kakšno zadevo, pomeni, da se ne jezite, mučite ali obupujete ter se ne obračate k meni z vznemirjeno molitvijo. Saj vas jaz spremljam in spreminjam vznemirjenost v molitev.«

napisal Božji služabnik don Dolindo Ruotolo

TAKOLE MOLIM 2 Ponižna, srčna in močna molitev dela čudeže

Tako je med pridigo pri jutranji maši v kapeli Doma sv. Marte zatrdil papež Frančišek. Bogoslužja se je udeležila skupina zaposlenih na Radiu Vatikan, skupaj z direktorjem p. Federicom Lombardijem. Papež Frančišek se je pri tem spomnil dogodka iz Argentine. Ko je neka sedemletna deklica zbolela, so ji zdravniki napovedali le še nekaj ur življenja. Njen oče, ki je bil »človek vere«, je po papeževi pripovedi postal »kot nor«. V tej norosti pa je sedel na avtobus in se odpeljal v Marijino svetišče Lujan, ki je bilo oddaljeno 70 kilometrov. Tja je prispel po deveti uri zvečer, ko je bilo že vse zaprto: »Z rokami na železnih vratih je začel moliti k Mariji. Molil je in molil, jokal in molil … Tako je ostal tam vso noč. Toda ta mož se je bojeval: bojeval se je z Bogom, da bi ta ozdravil njegovo hčerko.« Zjutraj naslednjega dne, po šesti uri, se je z avtobusom odpravil nazaj in se vrnil v bolnišnico okoli devetih. Žena mu je v solzah pojasnila, da si je deklica opomogla, ne da bi zdravniki mogli pojasniti, kaj se je zgodilo. Papež Frančišek je pripoved sklenil z besedami: »To se še vedno dogaja. Čudeži so!« Toda zanje je potrebno moliti s srcem, je papež dodal takoj zatem: »Srčna molitev, ki se bojuje, da bi dosegla čudež; in ne vljudnostne molitve!« Ne zadostuje reči, da boš za nekoga zmolil očenaš ali zdravamarijo, in nato na to pozabiti. Potrebna je »srčna molitev«. Molitev dela čudeže, toda v to moramo verjeti, je poudaril papež Frančišek. Kadar smo torej naprošeni, naj molimo za številne osebe, ki trpijo zaradi vojn, ali za begunce, molímo h Gospodu s srcem. Ob tem pa mu recimo: »Verujem, Gospod. Pomagaj moji neveri. 

RV. 20. maj 2013

TAKOLE MOLIM

Poznala sem duhovnika, o katerem so govorili, da rad pogleda v kozarec. Bila sem pri sveti maši, ki jo je daroval ta duhovnik. Spoznala sem, da je pod vplivom alkohola. Zato nisem sprejela obhajila. Moj spovednik mi je povedal, da nisem prav storila. Ko sem bila spet v Medžugorju, sem goreče molila za tega duhovnika. Na hribu prikazovanj sem ga izročala sveti Mariji. Na videnjih sem ga ponovno izročala. Bilo mi ga je žal, kako more Jezusa zastopati … Smatrala sem in še danes vem, da je biti duhovnik najlepši poklic na svetu, a najodgovornejši. Ko sem drugič prišla v to župnijo, sem videla, da ima ta duhovnik cevko iz grla. Povedali so mi, da ima raka. V srcu sem rekla: Hvala Bogu, on uslišuje mojo prošnjo – rešuje mu dušo. Z boleznijo v grlu ga je ozdravil alkohola, ker ni smel piti. Pozneje mu je ozdravil tudi grlo. Danes je goreč duhovnik in spovednik. Hvala Bogu.

Anica

JEZUS NAS UČI MOLITI (17) Marijina priprošnja v nebesih

Drugi vatikanski cerkveni zbor, katerega 60-letnico začetka praznujemo (1962–1965), uči o naši duhovni Materi: Marija »nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino. Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice in srednice. Vendar je to mišljeno tako, da dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega srednika, nič ne odvzame in nič ne doda« (C 62).

Marija tudi danes z mnogotero priprošnjo, kakor pravi koncil, posreduje v nebesih za nas. Ona je srednica pri Sredniku, priprošnjica pri Kristusu, svojem Sinu. Vodi nas k njemu. Kakor je bila v svojem zemeljskem življenju vsa usmerjena na Jezusa, tako hoče tudi danes oblikovati Jezusa v dušah ljudi. Krščansko ljudstvo se z velikim zaupanjem zateka k njej.

Neki anglikanec je razlagal kardinalu Dechampsu, kako mu pri katoličanih ne ugaja češčenje Božje Matere:

»Jaz se raje obrnem naravnost na Gospoda Jezusa, kadar kaj prosim.«

»Jaz tudi, samo jaz ne pridem sam, ampak najraje v spremstvu Božje Matere. Kaj menite, kdo od naju bo bolje sprejet pri Jezusu? Kdo bo prej in bolj gotovo uslišan, vi ali jaz?«

Sv. Bernard nas takole spodbuja: »Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če se dvignejo viharji skušnjav: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če si v težavah in bridkostih: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če jeza, nečistost in druga slaba nagnjenja hočejo potopiti čolnič tvoje duše, o tedaj: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če te vznemirjajo tvoji grehi, te teži vest, plaši strašna in pravična sodba, če je tvoje življenje na robu prepada: Glej na zvezdo in kliči Marijo!«

Kadar je bil sv. Janez Bosko v kaki zadregi, je stopil pred Marijo in rekel: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh.

Mala Terezija je povedala: »Marija me je milostno sprejela za svojega otroka. Prepričana sem, da mi je bilo seme visokega (karmeličanskega) poklica dano že tistega srečnega dne, ko sem se vsa posvetila Mariji pred njenim oltarjem. Takrat sem jo izbrala za svojo Mater.«

 

Leta 1926 so na Božjo pot v Lurd pripeljali mladega moža, ki je skoraj umiral. Ko je šla mimo njega procesija s sv. Rešnjim telesom in je kardinal bolnika z Najsvetejšim blagoslovil, je ta goreče prosil: »O Jezus, sin Marijin, ozdravi me.«

Ni bil ozdravljen. Tedaj je žalosten rekel: »O Jezus, sin Marijin, nisi me ozdravil ... Povedal bom tvoji Materi!«

Kardinal, ki je nosil Najsvetejše in z njim blagoslavljal bolnike, se je še enkrat obrnil do bolnika in ga blagoslovil. Bolnik je popolnoma ozdravel in navdušeno vzklikal: »O Jezus, sin Marijin, ozdravil si me. Bom že povedal Mariji, da se ti bo z menoj zahvaljevala.«

Neki redovnik je za zlati redovni jubilej pripovedoval, kako je dovršil noviciat, naredil redovne zaobljube in se poslovil od brata Matevža, kateri je zanj skrbel. Brat Matevž mu je dal na pot tale nasvet: »Oklenite se plašča svete Device! Pa krepko držite! in ne izpustite ga, pa četudi bo vse pokalo.« Jubilant je povedal, da je bil to najlepši govor, ki ga je kdaj slišal o Mariji. Čeprav je v življenju večkrat pokalo in hreščalo, se je vedno držal Marijinega plašča in tako v redovniškem življenju vztrajal do konca.

V operi Richarda Wagnerja glavni junak Tannhäuser zaide v grešno življenje in je ves nesrečen zaradi ujetosti v strasti, ki se jih ne more rešiti. Spomni se na Marijo in vzklikne: »Moja rešitev je le v Mariji!«

Cerkveni oče sv. Hieronim nas spodbuja: »Vi, ki ljubite in častite Marijo, dobro premislite, da jo resnično ljubite le, če se trudite, da bi jo posnemali. Največja čast, ki ji jo morete izkazati, je posnemanje njenih kreposti.«

Veliki francoski govornik Bossuet ima podobno spodbudo: »Božji otroci, ki želite, da bi vas za svoje sprejela Odrešenikova mati, zvesto jo posnemajte, če hočete biti njeni pravi častilci.«

Po Mariji je prišel Kristus na svet. Marija ga je po delovanju Svetega Duha spočela in rodila. Po njej, ob delovanju Svetega Duha, prihaja tudi danes na svet!

Sv. German je vzklikal: »Nihče ni rešen gorja, razen po tebi, Marija. Vse dobrote in milosti prejemamo le po tebi in tudi svojo zmago moremo izbojevati le po tebi, o Marija.«

Sv. Bernard pravi, da je Marija kot nebeški vodovod – vodovod milosti.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za eno zrno. Bog povrni vsem sodelujočim. V nagovoru, z rožnim vencem v roki, je pred petimi leti varaždinski škof Mrzljak v Stični pokazal na fatimsko Marijo romarico in izrekel pomenljive besede: »Najmočnejše orožje za dosego miru med narodi je molitev, molitev rožnega venca!« To podobno velja tudi za pomnožitev duhovnih poklicev in za gorečnost že poklicanih: »Najmočnejše sredstvo za pomnožitev in svetost poklicanih je molitev, molitev rožnega venca.« Rožni venec mora postati molitev krščanskih družin.

Bistven je Materin objem

Papež Frančišek je v homiliji pri sv. maši na praznik Marije, svete Božje Matere (1. januar 2019), takole priklical v spomin vlogo Marije, naše Matere:

»V današnjem razdrobljenem življenju, v katerem lahko izgubimo temeljno usmeritev, je bistven Materin objem. Veliko je razpršenosti in osamljenosti: ves svet je sicer povezan, zdi pa se, da je vedno bolj needin. Zato je nujno, da se izročimo v Materino varstvo. V Svetem pismu vidimo, kako Jezusova mati objema številne konkretne situacije in je navzoča tam, kjer je potrebno: odpravi se k sestrični Elizabeti, priskoči na pomoč novoporočencema v Kani, opogumlja učence v binkoštni dvorani.«

Tako Marija postane »zdravilo za osamljenost in razkroj. Je Mati tolažbe, je tista, ki bodri. Glagol consolare v latinščini pomeni stati ob tistem, ki je sam.«

»Dopustimo, da nas Mati prime za roko […]. Danes je veliko otrok, ki se sklicujejo na lastno odgovornost, izgubijo pravo smer, se počutijo močne in se izgubijo. Mislijo, da so svobodni, vendar postanejo sužnji. Mnogo je takšnih, ki jim ni mar za Materino ljubezen. Živijo zaprti v svojo jezo in so ravnodušni do vsega! Mnogi, žal, na vse reagirajo s strupom in hudobijo, vendar se sam Bog ni odrekel Materi!«

Vir: Vatican News