Tako je med pridigo pri jutranji maši v kapeli Doma sv. Marte zatrdil papež Frančišek. Bogoslužja se je udeležila skupina zaposlenih na Radiu Vatikan, skupaj z direktorjem p. Federicom Lombardijem. Papež Frančišek se je pri tem spomnil dogodka iz Argentine. Ko je neka sedemletna deklica zbolela, so ji zdravniki napovedali le še nekaj ur življenja. Njen oče, ki je bil »človek vere«, je po papeževi pripovedi postal »kot nor«. V tej norosti pa je sedel na avtobus in se odpeljal v Marijino svetišče Lujan, ki je bilo oddaljeno 70 kilometrov. Tja je prispel po deveti uri zvečer, ko je bilo že vse zaprto: »Z rokami na železnih vratih je začel moliti k Mariji. Molil je in molil, jokal in molil … Tako je ostal tam vso noč. Toda ta mož se je bojeval: bojeval se je z Bogom, da bi ta ozdravil njegovo hčerko.« Zjutraj naslednjega dne, po šesti uri, se je z avtobusom odpravil nazaj in se vrnil v bolnišnico okoli devetih. Žena mu je v solzah pojasnila, da si je deklica opomogla, ne da bi zdravniki mogli pojasniti, kaj se je zgodilo. Papež Frančišek je pripoved sklenil z besedami: »To se še vedno dogaja. Čudeži so!« Toda zanje je potrebno moliti s srcem, je papež dodal takoj zatem: »Srčna molitev, ki se bojuje, da bi dosegla čudež; in ne vljudnostne molitve!« Ne zadostuje reči, da boš za nekoga zmolil očenaš ali zdravamarijo, in nato na to pozabiti. Potrebna je »srčna molitev«. Molitev dela čudeže, toda v to moramo verjeti, je poudaril papež Frančišek. Kadar smo torej naprošeni, naj molimo za številne osebe, ki trpijo zaradi vojn, ali za begunce, molímo h Gospodu s srcem. Ob tem pa mu recimo: »Verujem, Gospod. Pomagaj moji neveri.
RV. 20. maj 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar