Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 2. november 2022

V bunkerju »Ljubljana« (10)

Že leta 1925 je stiški samostan poslal pomoč poljskemu cistercijanskemu samostanu Mogiła. Prva skupina je obsegala 12 oseb. Vsi še niso bili menihi. Med njimi so bili tudi dijaki in kandidati za brate. Dijaki so se seveda v kratkem času morali naučiti še poljskega jezika, da so lahko nadaljevali šolanje na poljski gimnaziji. Opat Avguštin je na Poljsko poslal samo najbolj nadarjene, da pri učenju niso imeli večjih težav. Zgodilo se je, da je iz vsakega letnika stiške samostanske gimnazije odšel za nekaj let na Poljsko vsaj eden izmed najbolj nadarjenih dijakov. Ti so se v novem okolju hitro znašli. Že med poletnimi počitnicami so se dobro naučili tujega jezika in brez težav nadaljevali šolanje v poljskem jeziku.

Samostan Mogiła je bil starodaven samostan iz trinajstega stoletja. Bil je pomembna opatija v poljski zgodovini. Toda tudi zanj je nastopilo sedem suhih let. Po prvi svetovni vojni je bil popolnoma obubožan. Število menihov se je tako zmanjšalo, da je grozilo, da ga bo treba zapreti. Na generalnem kapitlju v Rimu so se o tem že pogovarjali. Opat Avguštin pa je sprejel ponudbo, da bi pomagal samostan ohraniti in obnoviti. Redovna skupnost v Stični je sicer še vedno potrebovala novih moči, a opat je mislil, da Božja pomoč ne bo izostala, če nesebično pomagajo rešiti poljski samostan. Skupaj so se odločili, da bodo pač malo bolj poprijeli za delo in zmogli obdržati pri življenju še slavni poljski samostan. Bog je to modro odločitev vidno blagoslavljal, saj je v stiški samostan prihajalo precej fantičev, ki jih je zanimalo redovno življenje v samostanu. Samostanski prostori so postajali premajhni, toliko fantov se je priglasilo za šolanje in življenje v samostanu. Opat Avguštin je začel razmišljati o novih možnostih za izobraževanje mladih talentov.

Tudi v Mogiłi je stiška redovna skupnost začela privlačiti domače mladeniče. Po nekaj letih delovanja stiških menihov so začeli prihajati poljski fantje, ki so želeli postati novinci v na novo razcvetelem samostanu. Tudi tam so ustanovili interno gimnazijo kot v Stični. Opat je uvedel celo izmenjavo dijakov in študentov. Tako so nekateri poljski kandidati in novinci prišli v stiški samostan in tu nadaljevali šolanje. Seveda je bila velika ovira jezik. A s pridnostjo se da marsikatero težavo uspešno prebroditi.

V Stični je samostanska gimnazija že pokala po šivih. Gojencev je bilo nekaj let toliko, da so že živeli v precejšnji prostorski stiski. Tudi patri so težko zmogli poučevati nadobudno mladež. Opat Avguštin je začel razmišljati, kako bi težavo rešil.

Samostanska gimnazija je bila tudi velik vir za nove redovne poklice v stiškem samostanu. Po maturi so tisti, ki so se odločili za redovniško življenje, začeli enoletni noviciat. To je uvajanje v redovno življenje in začetek sobivanja s samostansko skupnostjo. Dobili so nova imena in oblekli bele redovne obleke, ki se jim reče habit. Po končanem noviciatu so tisti, ki so želeli postati duhovniki, morali začeti teološki študij. To je bilo težko opravljati kar doma. Opat je skrbno iskal možnost, da bi za študente priskrbel dom, kjer bi imeli blizu predavanja, a tudi možnost, da bi živeli pravo samostansko življenje.

Našel je samotno hišo na Rožniku na robu Ljubljane, ki je bila last Ljudske posojilnice. V hiši je bila gostilna, v kateri se je pogosto ustavil tudi pisatelj Ivan Cankar. Pravijo, da je tam tudi kaj napisal. Blizu je bila cerkev, ki bi jo lahko s pridom uporabljali. V hiši bi si uredili stanovanja in učilnice. Če bi bilo premalo prostora, bi lahko še kaj dozidali in tako naredili pravo podružnico stiškega samostana. V cerkvi bi lahko napravili korne klopi in tako nemoteno opravljali vse molitve kot njihovi sobratje v stiškem samostanu. Kraj je samoten, na jasi sredi gozda. Dovolj je odmaknjen od mesta, saj je tja zašel le tu in tam kak sprehajalec. V mesto bi na predavanja lahko hodili peš ali s kolesom. Opatov prijatelj arhitekt Jože Plečnik je že naredil vse potrebne načrte za prenovo stavbe. Opatu Avguštinu je bil ta kraj zelo pri srcu. Ko so ob vseh nameravanih prenovah potegnili črto, je bila končna vsota previsoka. Toliko stiški samostan ni zmogel vložiti v prenovo hiše na Rožniku. Zato se opatova namera zaradi finančnih razlogov ni uresničila.

Treba je bilo iskati naprej. V mestu so našli hišo, ki je bila naprodaj. Bila je na Poljanski ulici 6, skoraj v centru Ljubljane. Hiša je bila velika, dvonadstropna, z velikim zemljiščem vse do Streliške ulice. Cena je bila ugodna in opat Avguštin se je odločil za nakup. Hitro so začeli prenovo in prezidavo hiše. Naredili so velike učilnice in spalnice. Del hiše so preuredili za stiške bogoslovce, ki bi prebivali v hiši. Zadaj za hišo so uredili veliko igrišče za gojence. Vse, kar je še ostalo zemlje, pa so spremenili v vrt. Zasadili so ga s sadjem in zelenjavo, da je bilo nekaj za hišno kuhinjo.

V nekaj mesecih je na Poljanski ulici nastal nov dom za stiške gimnazijce, ki jih je bilo vedno več. Tudi bogoslovci so se preselili iz Marijanišča, kjer so tri leta uživali gostoljubje. Nov dom je bil zelo blizu Teološke fakultete, saj je bilo do nje le nekaj korakov. Za gimnazijce pa se je način šolanja spremenil. Niso jih več učili domači patri kot do sedaj. Bili so vpisani na razne ljubljanske gimnazije. V novem domu so imeli stanovanje in vse možnosti za dobro učenje. Tudi stiški menihi so bili delno razbremenjeni. Ni jim bilo več treba poučevati. Bili so samo še študijski prefekti za razne razrede dijakov. Seveda so še naprej radi pomagali mladim radovednežem, kadar snovi pri rednem pouku niso dojeli. Poleg domačih bogoslovcev je v domu lahko bivalo in se učilo do šestdeset dijakov. Opat Avguštin je novi dom poimenoval po svetniškem škofu Antonu Martinu Slomšku. Kratko so mu rekli Slomškov zavod.

Razumljivo je, da so stiški menihi še naprej skrbeli za duhovno rast mladih, ki so se šolali pri njih. V zavodu so zgradili veliko in lepo kapelo. Oltarno sliko pa so naročili pri slikarju Juretu Pengovu. Ta je na sliki upodobil Devico Marijo, ki sedi v sredi na prestolu. Za njo je velik zlat krog, ki predstavlja izlitje Svetega Duha na binkoštni praznik. Nad Marijino glavo pa lebdi Sveti Duh v podobi belega goloba, ob Mariji pa sedita redovna očaka. Na njeni desni je upodobljen oče zahodnega meništva sveti Benedikt. Na Marijini levi strani pa sedi sveti Bernard s križem in knjigo v roki. Ozira se na Marijo, ki je korenito oblikovala njegovo življenje, saj jo je ljubil tako prisrčno, da so zanj rekli: Še iz nobenih ust ni donela hvalnica Mariji tako čudovito domače kot iz Bernardovih.

V zavodski kapeli so mladi gimnazijci in bogoslovci duhovno rasli. V molitvi so se utrjevali v ljubezni do Boga in Marije. Vedno bolj so si postajali domači. Menih ne more uspevati v svojem poklicu, če ni z vsem srcem zagledan v Boga. Zavedati se mora, da živi iz njega, ki mu daje moč. Vse menihovo ustvarjanje in delovanje pa naj bi bila čudovita hvalnica Bogu.

V novem domu se je hitro razvilo pravo domače ozračje. Patri, ki so bili v hiši študijski prefekti, so znali mlade navduševati za red in delo. Bili so tudi v stiku s profesorji na gimnazijah, kjer so se stiški gojenci šolali. Pri disciplini niso bili popustljivi. Jasno so jim dali čutiti, da so v hiši zato, da se čim več naučijo in pripravijo na življenje. Kadar pa so imeli prosti čas, so jih spodbujali, naj se pošteno razvedrijo, da ne bodo pogrešali gibanja.

p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar