Včasih je bil priimek Nanger v naših vaseh dokaj pogost, do danes se je ohranil predvsem kot hišno ime. Je pa tudi eden najstarejših zapisanih priimkov, saj se je tako pisal samostanski birič, ki je živel na Škrjančem in nadzoroval teren proti Muljavi. To pa je bil tudi priimek verjetno prvega šolanega zdravnika – Stičana. Dr. Anton Nanger Sitticensis se je rodil 11. januarja 1760 v Stični št. 22, današnje Štorovje. Njegova starša Janez in Konstanca sta bila najemnika samostanske hube. To pomeni, da je bila družina dobro situirana. Zakaj so se odločili, da bodo dali sina v šole, lahko le ugibamo. Morda je kaj pripomogel k temu Antonov boter »šolmašter« Janez Luzenberger iz Gabrja. Najbrž je fant dobil prvi poduk v samostanu, leta 1778 pa ga najdemo v klasični gimnaziji v Ljubljani. Prav gotovo je bil izvrsten učenec saj je dobil Knafljevo štipendijo, ki mu je omogočila študij medicine na Dunaju. Luka Knafelj (1621–1671) je bil župnik slovenskega rodu na Dunaju. (Kot dijak je bil štipendist stiškega samostana, ni pa ugotovljeno, če je v Stični tudi bival.) Skoraj vse svoje premoženje je zapustil v korist dijakov s kranjske dežele. Tako se je v naslednjih 250 letih na Dunaju šolalo s pomočjo tako imenovane Knafljeve štipendije okrog 1300 pretežno revnih kranjskih dijakov; med njimi torej tudi Anton Nanger. Promoviral je 22. februarja 1787 pri dr. Jožefu Barthu , znanem zdravniku tistega časa. Prvo službo je dobil v splošni bolnišnici na Dunaju. Zakaj se je po osmih letih odločil, da se vrne v domovino? Baje je na Dunaju precej bolehal, a tudi kraj, kamor se je preselil, mu ni prinesel zdravja.
Potegoval se je namreč za izpraznjeno mesto rudniškega fizika (tako so takrat imenovali zdravnike) v Idriji. V tistem času je bila Idrija za Ljubljano najmočnejše mesto na Kranjskem z največjim rudniškim obratom v deželi. Bila je pomembno gospodarsko, kulturno in znanstveno središče. V rudniku je bilo zaposlenih veliko delavcev iz raznih krajev monarhije. Zaradi strupenega delovanja živosrebrnih hlapov je bilo njihovo delo zelo nevarno. Pogosto je prihajalo do nesreč, obstajale so tudi tipične bolezni povezane z živim srebrom. Pa tudi alkoholizem, podhranjenost in razne epidemije so dale zdravnikom zelo veliko posla. Javilo se je devet kandidatov. Dvorna komora je v novembru 1795 izbrala dr. Antona Nangerja, ki je imel med kandidati najdaljši zdravniški staž in je bil po rodu s Kranjske. Vendar novi zdravnik v Idriji – morda tudi zaradi bolezni – ni bil posebno aktiven.
V začetku leta 1797 mu je rudniška direkcija izrekla opomin, ker kljub prošnji ni obiskal na domu nekega dalj časa bolnega rudarja iz Spodnje Kanomlje. Je pa res, da so bili rudarji zelo zahtevni, nepotrpežljivi in predrzni. Zdravnik je prosil rudarsko upravo, naj se rudarjem naroči, da bodo bolj disciplinirani in bolj spoštljivi do njega. Skoraj celo leto 1801 je bolehal, tako da sta druga dva zdravnika komaj zmagovala še njegovo delo.
1809 je Idrija skupaj s Kranjsko pripadla Franciji oziroma Ilirskim provincam. Organizacije zdravstva v Idriji Francozi niso prenarejali, pač pa je bilo precej kadrovskih sprememb. V Idriji je začel delovati francoski zdravnik. Prejšnji vodilni zdravnik dr. Hafner je mesto zapustil avgusta 1810, dr. Nanger je bil upokojen, kmalu je odšel tudi kirurg. 1. oktobra 1813 so v mesto spet prišle avstrijske čete. Nastopilo je hudo pomanjkanje, saj so Francozi dodobra izčrpali deželo. »Ljudem je primanjkovalo hrane in jim niti zdravila niso mogla pomagati,« je ugotavljal takratni župnik baron Ludvik Ravbar, sicer rojen na gradu Kravjek v krški fari. V začetku leta 1814 je bil pod Francozi upokojeni dr. Nanger reaktiviran, vendar le kot začasni uslužbenec; konec leta je bil spet upokojen. Rudniško ravnateljstvo je v predlogu za upokojitev zelo pohvalno opisalo njegovo 19 letno dejavnost v Idriji in predlagalo polno pokojnino. V poročilu se navaja, da se je pri delu v Idriji telesno okvaril, da je bil med prvo francosko zasedbo leta 1797 nekaj časa edini zdravnik, da je sodeloval pri uvedbi cepljenja proti kozam, da so bili bolniki z jim vedno zadovoljni in ni bilo čezenj nobenih pritožb. V predlogu poudarjajo, da zdravniki zaradi dolgega študija redko končajo šolanje pred 30 letom starosti in zato težko dosežejo polno pokojninsko dobo. Avgusta 1815 je bila Nangerju »po posebni milosti« priznana pokojnina v znesku 648 goldinarjev letno pod pogojem, da tudi v bodoče po svojih močeh pomaga pri zdravljenju bolnikov. Šele 1819 so mu dovolili, da se je lahko odselil v Ljubljano.
Oktobra naslednje leto se je dalj časa mudil na Raki, kjer je zdravil župnika Jožefa Schubla, ki je bolehal za sušico. Schubel je bil svoj čas kaplan v Idriji in je šlo torej za staro prijateljstvo.
Zadnji zapis o dr. Nangerju najdemo v časopisu Laibacher Zeitung, kjer je 1. januarja 1831 v seznamu darovalcev za ljubljansko ubožnico. Ob imenu večine darovalcev je omenjena žena ali družina. Pri dr. Nangerju rodbine ne omenjajo, čeprav se je v Idriji leta 1798 poročil z Ano Sontinger.
Valerija Ravbar
Viri: Matične knjige župnij Stična in Idrija
Peter Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove, Ljubljana 1971
Jože Pfeifer, Zgodovina idrijskega zdravstva, Mestni muzej Idrija 1989
Ni komentarjev:
Objavite komentar