Z drugo dobo Wojtyłovega odnosa do Marije, ko je bil v duhovni šoli sv. Ludvika Grigniona Montfortskega, je povezano njegovo geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), ki si ga je privzel ob škofovskem posvečenju in ga je ohranil tudi ob izvolitvi za papeža. V pogovoru s Frossardom v knjigi Ne bojte se je povedal, od kod je sprejel to geslo, ki ga je pogosto ponavljal v svojih besedilih:
»Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: ‚Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in mea omnia. Praebe mihi cor Tuum, Maria. (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam Te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje Srce.)« (str. 38–39).
O geslu Totus tuus je papež dal bolj podrobna pojasnila v razgovoru z Vittoriem Messoriem v knjigi Prestopiti prag upanja: »Ta obrazec nima samo pietističnega značaja, ni samo preprost izraz pobožnosti, temveč je nekaj več. Usmeritev v takšno pobožnost se je v meni utrdila v času, ko sem med drugo svetovno vojno delal kot tovarniški delavec. Sprva se mi je zdelo, da se moram v prid kristocentrizma nekoliko oddaljiti od marijanske pobožnosti iz otroštva. S pomočjo svetega Ludvika Grigniona Montfortskega pa sem doumel, da je ravno resnična predanost Božji Materi kristocentrična, še več, da je najgloblje zakoreninjena v skrivnosti Božje Trojice in skrivnosti učlovečenja in odrešenja. Tako sem z novim spoznanjem znova odkril marijansko pobožnost in ta zrela oblika predanosti Božji Materi me je spremljala skozi leta: sad tega sta okrožnici Redemptoris Mater in Mulieris dignitatem. Kar zadeva marijansko pobožnost, mora biti vsakomur med nami jasno, da ne gre samo za srčno potrebo, čustveno nagnjenje, marveč da to ustreza objektivni resnici o Božji Materi. Marija je nova Eva, ki jo Bog postavlja nasproti novega Adama Kristusa, od oznanjenja in prek rojstva v Betlehemu, svatbe v Kani Galilejski, križa na Golgoti do binkoštne dvorane: Mati Kristusa Odrešenika je Mati Cerkve« (str. 219–220). Papež nato pove, da je njegov odnos do Božje Matere popolnoma skladen z osmim poglavjem dogmatične konstitucije o Cerkvi, ki govori o Mariji. Dobesedno pravi: »Ko sem sodeloval na koncilu, sem se polno prepoznal v tem poglavju, v njem sem našel vsa svoja prejšnja izkustva tja do mladostnih let in tudi tisto posebno povezanost, ki me v vedno novih oblikah združuje z Božjo Materjo« (str. 220).
V papeževem geslu gre za obojestransko popolno osebno izročitev, ki ni le nekakšna pobožnost, ampak je posebno poglobljen način življenja. Gre za življenjsko povezanost med papežem in Devico Marijo, za uresničitev zaveze na Kalvariji pod Gospodovim križem. Tam je umirajoči Jezus izročil Marijo Janezu in Janeza Mariji. Kakor Janez Evangelist tako je tudi Janez Pavel II. vzel Marijo k sebi na svoj dom (prim. Jn 19,26–27). Papež kot poglavar vse Cerkve je poleg tega stalno izročal Materi Cerkve in posrednici vseh milosti vso Cerkev, ona pa jo je usmerjala h Kristusu. Ko je papež Benedikt XVI. Janeza Pavla II. razglasil za blaženega, je v nagovoru poudaril povezanost njegove duhovnosti z osmim poglavjem dogmatične konstitucije o Cerkvi II. vatikanskega koncila, ki govori o Materi Mariji.
Marija v okrožnici O Odrešenikovi Materi
V okrožnici O Odrešenikovi Materi (Redemptoris Mater), ki jo je papež Janez Pavel II. izdal 25. marca 1987, najprej govori o Mariji kot vzornici Cerkve. Nato naglasi, da »Marija ni samo vzornica in podoba, ampak mnogo več. Marija namreč ‚z materinsko ljubeznijo sodeluje pri rojstvu in vzgoji sinov in hčera matere Cerkve.‘« Papež nato razmišlja o pomenu Jezusovih besed na križu Mariji in Janezu: »Te besede določajo Marijino mesto v življenju Kristusovih učencev in izražajo njeno novo materinstvo, porojeno iz globine velikonočne skrivnosti Odrešenika sveta (…) Bistveno dejstvo materinstva je v tem, da se nanaša na osebo. Materinstvo vedno določa edinstveni in neponovljivi odnos med dvema osebama: odnos matere s sinom in sina z materjo (…) Reči smemo tudi, da je v teh besedah v popolnosti naznačena zamisel marijanske razsežnosti življenja Kristusovih učencev: ne le Janeza, ki je tisto uro stal pod križem skupaj z Materjo svojega Učitelja, ampak vsakega Kristusovega učenca, vsakega kristjana. Zveličar izroči svojo Mater učencu in mu jo hkrati dá za mater. Marijino materinstvo, ki postane človekova dediščina, je dar, ki ga Kristus sam osebno podarja slehernemu človeku. Odrešenik izroča Marijo Janezu in Janeza Mariji. Ob vznožju križa se začenja tista posebna podaritev človeka Kristusovi Materi, ki se je nato v Cerkvi na različne načine uresničevala in izražala (…) Marijanska razsežnost v življenju Kristusovega učenca se izraža na poseben način prav s takšno otroško izročitvijo Božji Materi, kakor se je začela z Odrešenikovo oporoko na Golgoti. S sinovsko predanostjo Mariji sprejme kristjan, podobno kakor apostol Janez, v ‚svojo lastnino‘ Kristusovo Mater in jo povede v celotni prostor svojega notranjega življenja, se pravi, svojega človeškega in krščanskega ‚jaza‘: ‚Vzel jo je k sebi‘ (…) Ta sinovski, otroški odnos, odnos, v katerem sin, otrok, zaupa samega sebe Materi, ne le da ima svoj začetek v Kristusu, marveč je mogoče reči, da je v poslednjem nanj naravnan. Reči smemo, da Marija še naprej nam vsem ponavlja prav iste besede, ki jih je izrekla v Kani Galilejski: ‚Karkoli vam reče, storite‘ (…) Marija je navzoča v Cerkvi kot Kristusova Mati in hkrati kot tista Mati, ki jo je Kristus v skrivnosti odrešenja dal človeku v osebi apostola Janeza. Zato Marija s svojim novim materinstvom v Duhu objema vse in vsakogar v Cerkvi, objema tudi vse in vsakogar po Cerkvi. V tem smislu je Marija, Mati Cerkve, tudi vzornica Cerkve.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar