Mala Marija romarica v mariborski dekaniji

V mariborski dekaniji roma fatimska kapelica zadnja 4 leta v veliko veselje mnogih družin in posameznikov. Priložen ji je tudi spominski zvezek, knjiga, kamor lahko vsakdo zapiše svoje vtise, misli, molitve, zahvale …, ki se porodijo ob takem milostnem obisku. Mnogi se ob njej slikajo in lepe trenutke podelijo preko Facebooka ali MMS. Ljudje so zelo veseli, »da se ji ne mudi«, da je lahko tokrat tudi po cel teden na enem naslovu. »Da se lahko pri njej »nacartamo«, mi je z navdušenjem in hvaležnostjo povedala mama več otrok. Mnogi bi jo radi povabili še k sorodnikom in prijateljem iz drugih dekanij, kjer njihova kapelica žal »ne roma« po dekaniji. Molimo, da bi se v vsaki dekaniji našel kdo, ki bi se za to zavzel. Saj je Njena želja, da jo sprejme in se ji posveti vsako srce.

Molivka iz Mariborske škofije

 

Arški župnik ves Marijin

Ko je bil Janez Marija Vianney star štiri leta, je dobil v dar lep rožni venec. Njegova mlajša sestrica Marjeta ga je tudi hotela imeti. Otroka sta se zanj sprla in stepla. Mati je razsodila, naj ima rožni venec Marjeta. Janezu je rekla: »Daj ji ga, iz ljubezni do Boga.« Janezu pa je dala lesen kipec Matere Božje, ki je bil na zidku pri peči. Silno se ga je razveselil. Ko je bil star enaindvajset let, je o tem kipcu rekel: »O, kako sem imel rad ta kip. Nisem se mogel ločiti od njega ne podnevi ne ponoči. Nisem mogel mirno spati, če ga nisem imel s seboj v postelji. Ljubezen do preblažene Device je bila moja prva ljubezen. Ljubil sem jo, preden sem jo poznal.«

Ko je zazvonilo Angel Gospodov, je pokleknil in molil. Večkrat je postavil kipec na stol, pokleknil in molil. Jemal ga je s seboj na pašo živine. Tam je v vdolbino neke trhle vrbe večkrat postavil kipec Matere Božje in molil rožni venec. Vrba mu je bila za oltar, grmovje pa za zidove cerkve.

S sestro Marjeto, ki je bila z njim na paši, sta večkrat iz ilovice gradila cerkev in izdelovala kipe. V domači hiši so dolgo časa hranili kip Brezmadežne, ki ga je izdelal Janez Marija, oče Matej pa ga je dal žgati.

Janez in Marjeta sta bila na paši večinoma sama. Zgodilo pa se je, da so tu pa tam prišli na Vianneyev travnik tudi drugi pastirji. Tedaj so uprizorili procesijo. Zvrstili so se v vrste s križem na čelu in molili ter prepevali svete pesmi. Janez je pozneje povedal: »Za župnika pri teh otroških procesijah sem bil skoraj vedno jaz.«

Janez je že zelo zgodaj začel delati na polju skupaj s starejšim bratom Francem in hlapcem. Treba je bilo orati, okopavati vinograd, kositi in žeti ter opravljati živino v hlevu. Ko je bil star trinajst let, je nekoč skupaj s petnajstletnim Francem okopaval vinograd. Francu, ki je bil dve leti starejši in tudi sicer močnejši, je šlo delo hitreje od rok in je naredil veliko več kakor Janez. Janez, ki je tekmoval s starejšim bratom, je bil zvečer zelo utrujen. Svoji materi je priznal: »Zelo sem utrujen, ker sem tekmoval s Francem.«

Naslednje jutro je prišla k Vianneyevim neka redovnica in je dala Janezu Mariji kipec Matere Božje. S tem kipcem je šel naslednji dan z bratom Francem v vinograd. Ko sta prišla tja, je Janez kipec poljubil in ga nesel precej daleč naprej. Kakor hitro je prikopal do kipca, ga je poljubil in spet nesel naprej. Tako je delal do večera. Ko sta prišla z bratom domov, je dejal materi: »Mati, imejte vedno zaupanje v preblaženo Devico. Danes sem pri delu dohajal svojega brata in nisem prav nič utrujen.«

Janez Vianney je rad govoril o Devici Mariji in je bil vse življenje z njo tesno povezan. Ko je pozneje študiral modroslovje kot pripravo na bogoslovje, se je po navodilih sv. Ludvika Grigniona Montfortskega posvetil Bogu po Mariji. Postal je popoln Marijin služabnik.

Vse življenje je gojil prisrčno pobožnost do Matere Božje; to pobožnost je prinesel iz domače hiše. Ohranil je navado, da je »blagoslavljal uro«. Ko je ura bíla, je zmolil zdravamarijo v vseh okoliščinah, celo med pridigo. Takoj po prihodu v Ars je zelo pospeševal češčenje preblažene Device. V cerkvi je povečal in polepšal Marijino kapelo in tja postavil lesen pozlačen Marijin kip, ki je po lepoti presegal vse ostale v cerkvi.

Dne 1. maja 1836 je svojo župnijo posvetil Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti. Dal je napraviti iz srebra pozlačeno srce, ki še danes visi okrog vratu »Čudodelne Device«. V srcu so na belem traku napisana imena vseh tedanjih arških župljanov. Župnik je na prižnici prebral imena vpisanih in jih položil v Marijino srce.

Marijine praznike je arški župnik obhajal zelo slovesno. Izredno veliko ljudi je bilo pri svetem obhajilu. Na večer pred Marijinimi prazniki je imel pridigo v čast Devici Mariji, ki so jo ljudje zelo radi in v velikem številu poslušali. Župnik je govoril z veliko gorečnostjo o Marijini svetosti, mogočnosti in ljubezni.

Na vseh pročeljih arških hiš so bili Marijini kipi. V vseh hišah so visele barvne slike Matere Božje, ki jih je daroval župnik in se nanje tudi podpisal.

Izredno slovesno je bilo v Arsu praznovanje Brezmadežne leta 1854. Tega leta je papež razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. Vianney je z veliko zavzetostjo pripravljal svojo župnijo in romarje na ta praznik. Imel je več govorov. Vse vernike je pretreslo, ko je na koncu pridige vzkliknil: »Če bi se mogel prodati, da bi še kaj storil za presveto Devico, bi se prodal.«

Dne 8. decembra zvečer je pri svojem govoru vzkliknil: »Kolikšna sreča! Kolikšna sreča! Vedno sem mislil, da v vencu svetih katoliških resnic manjka še ta žarek. To je bila vrzel, ki v sveti veri ni mogla ostati še naprej.«

Posebno slovesna je bila na praznik Brezmadežne razsvetljava in zvonjenje. Katarina Lassagne pripoveduje: »Preden je šel svetnik gledat razsvetljavo, je sam zamajal zvonove. In zvonili so dolgo, dolgo, da so prihiteli ljudje iz sosednjih župnij gledat. Mislili so, da je požar. Medtem pa se je župnik ves vesel sprehajal v siju bakel med navzočimi duhovniki in brati.«

Življenjepisec Jakob Kolarič je zapisal: »Ta praznik je bil eden najlepših v njegovem življenju. Bil je že 60 let star, a ta dan je bil videti vsaj 20 let mlajši. Še nikoli ni bil noben otrok bolj srečen ob veselju svoje matere, kakor Vianney ta dan, ko je videl zmagoslavje svoje nebeške Matere.«

O Marijinem brezmadežnem Srcu je svetnik učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«

Po zgledu Janeza Marije Vianneya imejmo tudi mi veliko zaupanje v svojo duhovno Mater, vzornico in priprošnjico pri dobrem Bogu, ter se ji popolnoma izročimo. Ona nas bo vodila k Jezusu, ki se nam v sveti Evharistiji najbolj približa.

p. Anton

Marijanske hvalnice

V Magnifikatu, veliki Marijini hvalnici, najdemo presenetljive besede. Marija reče: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«. Gospodova mati preroško napove marijanske hvalnice za vso prihodnost, marijansko pobožnost Božjega ljudstva do konca časov. Ko Cerkev hvali Marijo, si ne »izmišljuje« nečesa »poleg« Svetega pisma: to je odgovor na preroško napoved, ki jo je Marija izrekla v tistem milostnem trenutku.

Homilija, 15. avgust 2006.

Marijina ponižnost

Zakaj je Bog izmed vseh žena izbral prav Marijo iz Nazareta? Odgovor je skrit v nedoumljivi skrivnosti Božje volje. Vendar pa obstaja nek razlog, ki ga pokaže evangelij: njena ponižnost. Devica Marija pravi v svoji hvalnici Magnifikat: »Moja duša poveličuje Gospoda, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,46.48). Da, Boga je pritegnila Marijina ponižnost, ki je v njegovih očeh našla milost (prim. Lk 1,30). Tako je postala Božja Mati, podoba in vzor Cerkve, izbrana izmed ljudstev, da bi prejela Božji blagoslov in ga razširila na vso človeško družino.

Opoldanski nagovor, 8. december 2006

Moja duša poveličuje Gospoda (2)

V evangeliju smo slišali Magnifikat, to veliko poezijo, ki je po navdihu Svetega Duha prišla z Marijinih ustnic oziroma iz njenega srca. Iz te čudovite pesmi odseva vsa Marijina duša, vsa njena osebnost. Lahko rečemo, da je njen portret, prava Marijina ikona, v kateri jo lahko vidimo prav takšno, kakršna je. Začne se z besedo »magnificat«: moja duša »poveličuje« Gospoda, se pravi oznanja njegovo veličino. Marija želi, da bi bil Bog »konkurent« v našem življenju, da bi nam s svojo veličino lahko vzel kaj od naše svobode, našega življenjskega prostora. Ve, da, če je Bog velik, smo tudi sami veliki. Naše življenje ni zatrto, pač pa dvignjeno in razširjeno: prav v Božjem sijaju postane veliko. Samo, če je Bog velik, je velik tudi človek. Z Marijo moramo začenjati razumeti, da je tako.

Homilija, 15. avgusta 2005

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Magnifikat Moja duša poveličuje Gospoda (1)

Najodličnejša med svetniki je Marija, Gospodova mati in ogledalo vse svetosti. V Lukovem evangeliju jo vidimo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (Lk 1,56), da bi ji ostala ob strani v zadnjem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda«, pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izraža celotni program svojega življenja: ne postavljati sebe v središče, marveč ustvarjati prostor za Boga. Njega srečuje tako v molitvi kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker noče poveličevati sebe, marveč poveličuje Boga. Ponižna je: noče biti nič drugega kakor Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveličanju sveta prispeva samo s tem, da noče izpolnjevati svojega načrta, marveč se povsem daje na voljo Božjemu delovanju.

Bog je ljubezen, 41

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (18) Križ starosti (1)

Prvi trenutek po rojstvu se začnemo starati. To se dogaja vsem in nihče izmed nas ni izjema v tem procesu. Lahko bi rekel, da nam mladost uhaja iz rok in prihaja starost. Nekateri ljudje proces staranja doživljajo kot veliko bolečino. Skušajo narediti vse, kar se da, da bi ta proces zaustavili, toda vsa ta prizadevanja so zaman. Dnevi minevajo, pa naj človek počne, karkoli hoče. Od dneva, ki je minil, nam ostane samo spomin. V dnevu, ki ga živimo, imamo možnost, da ga napolnimo z ljubeznijo. Dan, ki bo prišel, pa še ni v naši oblasti. Ne vemo, ali nam ga bo dano preživeti ali ne. Zato je treba danes misliti na Gospoda, ki je gospodar naših dni. K temu nas spodbuja tudi Knjiga modrosti: Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.«

Mnogi ljudje doživljajo proces staranja kot veliko nesrečo in bolečino. Narediti hočejo vse, kar morejo, da bi ostali mladi ali vsaj dajali videz, da so mladi. Sami sebe se bojijo, ker ne želijo biti stari. Ličijo se in si barvajo lase, da bi živeli v iluzijah in spominih na mladost. Toda tudi taka prizadevanja ne obrodijo nobenih sadov. Ljudje, ki to počno, imajo večkratno izgubo. Ne živijo procesa staranja, ki je lasten vsakemu človeku. Bolje rečeno, ne sprejemajo staranja in zato ne zorijo za starost, pa tudi mladi ne ostajajo. Zato ti ljudje hitreje postajajo ostareli, ker se jim naenkrat, kljub vsemu ličenju in barvanju, pokaže v vsej svoji krutosti. Ker so ves čas porabili napačno, ostanejo na starost prazni in nepripravljeni. Namesto da bi se rešili iz bolečine staranja, se jim ta bolečina pojavi še izraziteje. Nazadnje ugotovijo, da so opeharjeni in da so svoje življenje vodili v napačno smer.

Potrebno je sprejeti, da se staramo, in ne bežati pred tem, ker je nemogoče. Vsak, ki zna staranje sprejeti, odkrije, kako ima vsaka doba človeškega življenja svojo lepoto. Bog skrbi za nas in nam vedno daje svoje veselje. Tudi zrela leta in starost prinašajo s seboj lepoto, ki je v mladosti ni mogoče doživeti. Vsak, ki želi ostati mlad, pravzaprav ne ve, kaj bi rad, hkrati pa pozablja na vso lepoto in srečo, ki bi jo lahko doživel v starosti. Živeti s spomini na mladost je za človeka premalo. Človek mora živeti današnji dan in se veseliti jutrišnjega. Ne more se ustaviti, ampak mora stopati naprej, novim izzivom naproti.

Ker se danes v svetu poudarja samo koristnost, se leta zrelosti in starosti ne spoštujejo več tako, kot bi bilo potrebno. Danes je potrebno samo delati in ustvarjati dobiček, da se množi premoženje. Kdor tega ni več sposoben, je tako rekoč nekoristen za družbo. Tudi starejši sami, ki so vpeti v ta dogajanja, se počutijo prazne in nekoristne, ko se postarajo in ne morejo več iti v korak z mladimi. Mnogi dobijo občutek odvečnosti ali mislijo, da so breme ostalim, ki lahko delajo. Ker so bili vse življenje navajeni samo trdo delati in biti vedno razpeti v dogajanje, se na starost počutijo osamljene. Dejansko jih tudi mladi pozabijo, ker so vsi v skrbeh vsakdanjika in na starejše nimajo časa misliti ali se z njimi ukvarjati. Razpoka na ta način postaja še večja. Živijo vsak svoje življenje, kar je obojim v škodo. Če bi mladi živeli ob starih, bi jih znali spremljati in se tako tudi sami pripravljati na leta, ki pridejo. Starejši pa bi imeli v mladih, ki bi živeli z njimi, pomočnike v svoji onemoglosti. Drug drugega bi bogatili in si delili srečo.

Toda zakaj se staramo? Ali nas je Bog hotel s starostjo kaznovati za prestopke v mladosti? Ali v starosti Bog pozabi na človeka in se briga samo za mlade? Nikakor, Bog skrbi za vsakega človeka, pa naj bo star ali mlad. Bog ne gleda na leta, Bog gleda na srce. Vse življenje je čudovit proces ali bolje rečeno, je življenje in prijateljevanje z Bogom. Bog ima za vsako dobo človeka pripravljene svoje darove. Ti darovi so tako zelo različni, da je nemogoče, da bi jih lahko v mladosti vse použil ali prejel. Rad bi poudaril, da je staranje zorenje. Tako kot vsaka stvar na zemlji zori za svoj višek, tudi človek zori za svojega. Zato starosti ne moremo meriti s številom let. Bog nas v Knjigi modrosti spominja: Častitljiva namreč ni starost, ki traja dolgo, tudi je ne merimo po številu let, zakaj pri ljudeh je razumnost isto kot sivi lasje in brezmadežno življenje kot visoka starost.

Mož in žena, ki dolgo živita skupaj v ljubezni, si postajata podobna. Njuno razmišljanje in čustvovanje postaja podobno. Tudi na zunaj si postaneta podobna. Celo kake poteze na obrazu jima postanejo enake. Ker sta živela v ljubezni in harmoniji, sta vsak dan bolj postajala ena duša in eno telo. Podobno je z vsakim človekom. Vsi smo poklicani, da bi živeli v prijateljstvu z Bogom. Bolj ko iščemo Boga v življenju, bolj se mu bližamo. Njegova volja nam postane smisel življenja, notranje postajamo vedno bolj povezani z Bogom. Lahko bi rekli, da človek v procesu zorenja postaja vedno bolj Božji. Ta proces se ne da meriti s številom let, marveč z doseženo zrelostjo. Kdo postane zrel že v mladih letih, spet drug pa lahko živi veliko let in še vedno ni zrel. Preživel je veliko let, pa vendar še ni postal star. To pa ne pomeni, da je ostal mlad. Ne, ni postal zrel, kar je značilnost starosti, saj ni živel procesa zorenja. Spet poglejmo v Knjigo modrosti: S tem, da v kratkem doseže popolnost, izpolni veliko let. Njegova duša je Gospodu po volji, zato pohiti iz hudobnega okolja. Ljudstva to vidijo, vendar ne dojamejo in niti pomislijo ne, da je v resnici milosten in usmiljen do svojih izvoljencev in da skrbi za svoje svete. Jasno nam tudi pove, da veliko ljudi tega ne razume in ne ve, kaj je starost.

Med ljudmi se pojavi tudi neke vrste lahkomiselno mišljenje. Takrat, ko ne bom več mogel delati ali bom bolehen, ko bom imel veliko časa, takrat se bom ukvarjal z Bogom. Sedaj je treba delati. Kako napačno je tako mišljenje! Kdo pa ve, ali bo še imel čas ukvarjati se z Bogom? Saj si ne bo sam določil dni življenja, Bog je gospodar dni. Mogoče bo tako na hitro poklican, da ne bo časa ne moliti in ne ukvarjati se z Bogom. Umrl bo nedozorel in nepripravljen, četudi bo naštel veliko let svojega življenja. Vse življenje je potrebno živeti z Bogom. Tudi dnevi mladosti so nam dani zato, da bi prijateljevali z Bogom. Božji blagoslov in varstvo sta nam potrebna tudi pri delu in učenju. Bog ni samo Bog starčkov, ampak je Bog vseh ljudi.

p. Branko Petauer