VALERIJINE VRSTICE Mama iz nebes

Prelep poletni dan malo pred Kresom. Pokošena je bila vsa dolina. Po njej je počasi brnel traktor in obračal redi. Toda ni bilo videti, da bi kdo sedel za volanom. Saj ni bilo mogoče, kajti fantek, ki ga je upravljal , je imel komaj deset let. Če je hotel doseči sklopko, se je moral dvigniti s sedeža in pritisniti nanjo z vso silo. To je trajalo več ur. Ravno, ko je obračal zadnjo red, se je izza griča prikazal avtomobil. Mož, ki je stopil iz avta, se je napotil k dečku, kije ustavila traktor in se zapodil v njegov objem. Pa sta zmogla še enkrat! Sama. Ja, bila sta sama na veliki kmetiji. Fantkova mama je zbolela kmalu po njegovem rojstvu. Potem so sledilaleta, ki jih je preživela po bolnišnica in nazadnje smrt. Doma je bila sicer babica, a za fantka je skrbel predvsem oče. Jemal ga je s sabo na polje. Sedel je pri njem na traktorju ali pa potrpežljivo čakal v senci kje ob robu gozda, da je oče končal z delom. Kmalu je fantek sam začel voziti traktor, a pod očetovim nadzorstvom. Potem je zbolela še babica. Ležala je bolnišnici in sin je moral k njej na obisk, čeprav je cela dolina ležala pokošena. Tako je fantek sam obrnil travnik. Kako si je oče oddahnil, ko je videl, da je bilo doma vse v redu! Ljudem, ki so šli mimo in zmajevali z glavami, je rekel:« Saj je vse prav. Sv. Janez Krstnik je naredil lepo vreme, na fantka pa je pazila mama iz nebes.«

Potem je umrla še babica. Ko sta stala ob grobu, so se očetu orosile oči, čeprav se je trudil, da bi fantek ne opazil njegove bolečine. Pa ga je ta pocukal za rokav in zašepetal: «Nič ne skrbi, atek. Zdaj boš tudi ti imel mamo v nebesih, da bo pazila nate.« In res sta obe mami potem skrbeli, da je oče zmogel svoje dolžnosti in da je sinek zrasel v velikega zdravega in delavnega fanta.

V bunkerju »Ljubljana« (7)

Že drugi teden dela je šel h koncu. Stiskalnica je dobila svojo podobo. Vsi, ki so si jo prišli ogledovat, so se čudili, češ da kaj takega še niso videli. Spraševali so Franca, kje je dobil zamisel za tako veliko stiskalnico. Povedal je, da so bratje delali stiskalnice že za različno velike vinske kleti na Štajerskem. Tam je bilo treba postaviti vselej veliko stiskalnico, s katero je bilo mogoče na hitro stisniti velike količine grozdja. Tako stiskalnico sta si zamislila tudi za stiški samostan. Sedaj je stiskalnica že narejena, treba je dokončati samo še zadnje podrobnosti.

Kamen so uspešno dvignili in utrdili na vijak. Poleg droga pod kamnom je bilo treba luknjo na trdo zamašiti z drobnimi skodlami, ki so jih nabili v luknjo ob vijak. Kamen je moral biti pritrjen in se ni smel vrteti in ne majati na vijaku. Nad kamnom so zvrtali še eno luknjo, v katero so vtaknili drog, s katerim se je vrtelo kamen. Ko je bil kamen na trdnem mestu, so ga ometali še z močnim cementnim obrizgom. Brat Celestin je takoj dobil zamisel, da bi v svež omet napisal, kdo je stiskalnico naredil. Vzel je železno ost in napisal na kamen, da so jo naredili bratje Irgolič iz Gornje Radgone. Ves napis je lepo zgladil, da je bilo videti zares popolno. To bo trajen spomin na brate, ki so novo stiskalnico naredili.

Na dnu je Franc v vijak že prej zvrtal luknjo. V to luknjo so sedaj namestili še železno palico, ki bo olajšala vrtenje, ko bo vijak že dvignjen od tal. Takrat se kaj hitro lahko zgodi, da kamen začne opletati sem ter tja. To je nevarno za navoje pri lesenem vijaku. S palico, vgrajeno v spodnji del vijaka, pa se ravno to prepreči. Zaradi železne palice je mogoče kamen vrteti udobno, saj ne more opletati ne na levo ne na desno. Železna palica pa je stala na težki kovinski podlagi, ki je ni bilo mogoče med vrtenjem premakniti.

Zadnje opravilo, ki ga je bilo treba dokončati, je bil koš za stiskalnico. Franc je načrtoval okroglega in širokega okoli 120 centimetrov. Tako bi bilo v njem prostora za več kot kubični meter zmletega sadja in bi z enim samim stiskanjem iztisnili več kot 800 litrov mošta.

Spet je bila potrebna pomoč brata Nivarda. On je bil naprošen, da naredi težke železne obroče, na katere bodo pritrjene lesene stranice. Franc mu je narisal skico in brat Nivard se je lotil dela. Naredil je štiri ukrivljene železne loke. Skupaj s Francem sta domislila, kako bi se loki najbolj priročno sklenili in zaprli v krog.

Franc in Jožef sta naredila lične in ozke stranice za koš. Razmaknila sta jih za dober milimeter in jih enakomerno privila na železne obroče, ki jih je izdelal brat Nivard. Skupaj so naredili še velik pokrov, s katerim je bilo treba pokriti sadno kašo med stiskanjem. Ta je bil zelo težak, da sta ga morala dvigniti vedno dva krepka možaka.

Franc in Jožef sta začela iskati še nekaj smrekovih tramov. Ni jih še bilo na Polževem vrtu. Toda pri žagi jih je bilo mogoče najti. Šli so pogledat na žago in našli dovolj smrekovih tramov. Toda Franc je bil varčen. Ni hotel vzeti dolgih lepih tramov, izbral je take kose, ki niso bili več za tesarsko rabo. Samo dva metra dolge je potreboval. Naložili so jih na voz in odpeljali na Polžev vrt. Tam je vsakega razžagal na dva dela. Te tramove je potreboval za na pokrov. Bolj ko se stiskalnica stisne, več tramov je bilo treba naložiti na pokrov, da se je lahko še bolj stisnilo. Od strani, kjer so bili prežagani, je vsakemu paru izvrtal luknje. Vsak par je imel več lukenj. Tako je tisti, ki je delal pri stiskalnici, hitro vedel, katera dva trama sta par. Oba sta bila enako visoka, zato sta morala biti položena vedno skupaj. To je bilo pomembno, saj je na ta način pokrov enakomerno stiskal zmleto sadje. Če bi bili tramovi različno debeli, bi bil pokrov na eni strani nižje kot na drugi. To pa je nevarno, da se nagne in spodleti.

V tretjem tednu je bila stiskalnica končana. Vse je bilo narejeno do potankosti. Tudi robove težkih hrastovih tramov so obdelali z okrasnimi rezi. Na sleme pa so pribili deščico, na katero so spretno izrezljali letnico: Anno Domini 1928.

Brat Celestin je bil neizmerno vesel te nove pridobitve. Ko je opat Avguštin prišel pogledat novo stiskalnico, ga je hitro ogovoril.

»Kútjete fékete!, to se bo prešalo! Že sedaj se veselim jeseni, ko bomo to stiskalnico prvič uporabili. Toda z blagoslovom stiskalnice ne bi bilo treba čakati do jeseni. Ali bi jo lahko blagoslovili že sedaj, ko so mojstri še pri hiši?«

»Seveda bi lahko. Kdaj pa boste končali? Zadnji dan dela, ko bo vse nared, bi jo lahko blagoslovili,« je dejal opat Avguštin.

»V glavnem je vse končano, le nekaj malenkosti, nekaj okraskov bomo še danes naredili, potem pa vam jo lahko izročimo,« je odvrnil mojster Franc.

»Torej bi lahko bil blagoslov že jutri po kosilu,« je rekel opat Avguštin.

»Zaradi nas lahko. Vse bo pripravljeno,« se je oglasi še Jožef.

»Dobro. Dobimo se jutri ob dveh. Jaz bom o tem obvestil še samostansko družino, da bo čim več menihov navzočih,« je pogumno dodal opat Avguštin.

 

Zadnji dan dela je bilo ozračje še posebno veselo. Franc je že začel pospravljati svoje orodje in na koncu dal še zadnja navodila:

»Stiskalnica je do konca dodelana. Vse, kar je bilo treba narediti, smo naredili. Nekaj malega pa bo ostalo še vam samostanskim. Ker je les še svež, ga je treba zapariti. V prostor, kjer bo stal koš, je treba naliti kropa. Vse luknje zamašite in nalijte veliko kropa na prostor, kjer boste pozneje nasuli zmletega sadja. Plohi so hrastovi, zato vsebujejo veliko tanina. S kropom boste nekaj tega tanina dobili ven iz lesa. Nekaj ga bo seveda še ostalo. Toda tisti ostanek ne bo delal škode. Zaradi tanina bi lahko bil prvi mošt, ki ga boste stisnili, malo grenak. V sodu pa bi potemnel. To boste s kropom lepo preprečili. Jeseni, preden boste začeli prešati, pa vsako leto nalijte toliko mrzle vode na stiskalnico, da se bodo napeli vsi plohi, ki bodo prišli v stik z moštom. Bolje je, da se les napije vode, kot pa mošta. Ko boste končali stiskanje pa stiskalnico vedno skrbno operite. Če boste tako ravnali, vam bo služila dolga desetletja.«

Brat Celestin je vesel obljubil, da bodo stiskalnico skrbno zakuhali s kropom in jo pripravili za stiskanje.

Naslednji dan se je zbrala vsa samostanska družina na Polževem vrtu. Opat Avguštin je prišel slovesno oblečen v liturgična oblačila. Eden izmed bogoslovcev je nosil posodo z blagoslovljeno vodo. V sveti zbranosti so začeli obred blagoslova nove stiskalnice. Vse molitve so bile v latinskem jeziku. Kratek nagovor pa je bil v domačem jeziku. Opat Avguštin se je mojstrom in njihovim pomočnikom zahvalil za vse delo in trud pri izdelavi nove stiskalnice. Želel jim je Božjega blagoslova še pri njihovem nadaljnjem delu. Čisto ob koncu pa je povabil mojstra Franca, naj gre s patrom ekonomom, da napravita račun.

Brat Vital je prinesel še najboljšega vina, da so veselo nazdravili. Franc in pater ekonom pa sta odšla v njegovo pisarno. Tam sta uredila vse, kar je bilo stroškov dela za mojstre in pomočnike. Franc je tudi ekonomu zagotovil, da je prepričan, da bo stiskalnica dobro služila menihom pri stiskanju sadja.

Bil je že konec tretjega tedna, ko so se mojstri in njihovi pomočniki poslovili od stiškega samostana. Brat Hijacint jih je s kočijo zvozil na železniško postajo. Tudi vse njihovo orodje in drugo prtljago so jim zapeljali do vlaka. Možje so veselo dočakali vlak za Ljubljano. Ko je vlak prisopihal, so ročno znosili vso prtljago na vlak. Precej orodja so imeli s seboj. Vedeli so, da imajo v samostanu marsikaj od orodja, toda najlažje je delati z orodjem, ki si ga vajen in ga imaš vsak dan v roki.

Stiški bratje so postavili kotel kar na Polžev vrt. Nanesli so drv in zakurili. Ko je voda zavrela, so jo previdno zajemali v vedra in nosili na stiskalnico. Tu in tam je malo kapljajo iz nje. Toda to ni nič hudega. Les se napije vode in napne, zato pozneje ne pušča več. Da bi bil les čim bolje zakuhan, so kotel ponovno nalili in zakurili. Na koncu je bilo na stiskalnici veliko vode. S kropom so polili tudi stranice koša, potem pa so jih položili v vročo vodo. Celih ni bilo mogoče potopiti, zato jih je brat Celestin od časa do časa obračal. Vročo vodo so pustili na stiskalnici nekaj dni. Ko so jo spustili ven, je bila skoraj črna.

Brat Celestin je bil vesel tega dosežka in je pogumno pribil:

»Kútjete fékete, poglejte, kako je črna. Dobro smo naredili. To bi lahko šlo vse v mošt, če stiskalnice ne bi zaparili.«

p. Branko Petauer

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (6) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti (št. 20,7).

Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni.

TAKOLE MOLIM (2) Rožni venec, naš spremljevalec

V prelepem mesecu maju smo na poseben način povezani z Marijo, ki nas "izgubljene" vodi k Sinu, da bi preko molitve iskali in našli pravo pot. Danes sem se sklanjala k umirajočemu (60let) ter prosila Svetega Duha za prave besede, da bi sprejel duhovnika: »Tako malo časa imate, Jezus je poln usmiljenja, prosite v srcu za milost, kajti Bog nam daje svobodno voljo.« Tako zelo mi je stiskal roko, imel je solzne oči. Ker ni mogel govoriti, je samo prikimal. Poklicala sem duhovnika. Med vožnjo domov sem namenila žalostni del rožnega venca zanj. Gospod je usmiljen.

Glede pričevanja o molitvi rožnega venca in sadovih molitve – vse je Božje delo in težko opišem toliko milosti ...

Že to je milost, da lahko vsak dan v službo in nazaj zmolim vse štiri rožne vence. Postal je del mene, kajti 40 let je že minilo, da nisem bila niti en dan brez vsaj desetke rožnega venca in ob njem premišljevanja Evangelija.

Na tam svetu je trpljenje, včasih večje, drugič manjše, vendar Bog poskrbi, da ne izgubimo zaupanja v Njegovo neizmerno ljubezen, ki bo v polnosti zaživela za nas v nebesih.

Marija Tekavec

TAKOLE MOLIM (2) Čas čistega veselja

V prejšnji številki smo začeli objavljati sestavke na temo »Takole molim«. Starejši sestavki naj vas spodbudijo, da napišete svoja sedanja izkustva o molitvi in jih posredujete na naslov: anton.nadrah@rkc.si . Objavljena bodo v našem glasilu ter bodo koristila vsem bralcem. Zelo pomembno je, da v molitvi napredujemo. Kakršna je naša molitev, takšno bo naše življenje, takšna tudi naša večnost.

Čas čistega veselja

Zame je molitev vsaka misel, beseda ali dejanje, ki je podarjeno Gospodu. To niso le hvalospevi, so tudi žalostinke, so tudi padci, so tudi dvomi in stiske ... To so trenutki, ko se misel greje v Gospodovi bližini; so tudi trenutki, ko misel trka in trka v osamljeni noči.

Moj vsakdan je običajno obdarjen z različnimi srečanji z Gospodom. Ljuba mi je samota in tišina na stezici srca sredi gozda na bližnjem gričku, po kateri me Gospod uči počivati v Božjem Srcu in v stezico srca spreminjati tudi sledove vsakdanjega dela. Ljuba mi je sveta maša, kjer je vedno bogato pogrnjena miza Božje Besede in svete Evharistije, ljuba mi je pesem, s katero smem sooblikovati bogoslužje, ljuba mi je molitev rožnega venca v molitveni skupini pred sv. mašo, ljuba mi je molitev v molitveni skupini v domu starejših. Ljuba mi je zlasti večerna molitev, ki jo moliva skupaj s sinom. Ljubo mi je premišljevanje vsakdanje Božje Besede preko celega dne, ljuba so mi znamenja, po katerih se Božja obljuba izpolnjuje tudi meni. Ljubo mi je vsakdanje delo neprestano podarjati Gospodu, ljubo mi je trpljenje, s katerim Gospod kleše moj napuh, ljubo mi je trpljenje, s katerim se smem združevati s Križano Ljubeznijo. Ljuba mi je Marijina šola njenega popolnega zaupanja v Božjo previdnost. Ljubo mi je zreti v Marijo, premišljevati o tej najponižnejši Gospodovi dekli. Po njej se razodeva vsa lepota človeške duše. Po njej se vračam v Očetov objem.

Ljubi so mi milostljivi trenutki pred Najsvetejšim. To so slovesni trenutki Božjega obiska. Trenutki, ko me Skrivnost spravi na kolena in Oče po Sinu v Svetem Duhu prevzema v dar mojo svobodo – prevzema nad menoj vso oblast.

Molitev ... to ni le blaženi trenutek po svetem obhajilu, ko se vsa združim z ljubljenim Gospodom, to je tudi čas poln bolečin, ko padem zaradi lastnega greha ... a tudi trenutek neizmerne hvaležnosti, ko me Božje Usmiljenje očiščuje v kopeli svete Evharistije in v kopeli svete spovedi. Je tudi čas križevega pota, ko pride preganjanje in krivice. A predvsem je zame molitev čas čistega veselja – neizmernega veselja, ker me je Gospod ustvaril zase in mu smem izrekati svoj zgodi se. Ustvaril me je zase, zato se zame trudi, me išče, me vzgaja, me preoblikuje, me tolaži, me vodi, me nosi, me objema in varuje. Vse stori zame in mi postaja Vse v vsem. Hvala, Oče!

Mojca Kastelic

JEZUS NAS UČI MOLITI (13) Naša povezanost z Bogom po Jezusu človeku

Znani nemški teolog Karl Rahner v knjigi Molitev piše: »Če deluje v nas Božji Duh zlasti ob važnem opravilu, potem deluje v nas še prav posebno v molitvi, tem našem najvažnejšem opravilu. Naša molitev je mnogo več kot drobna misel naših izsušenih možganov, več kot ubogo čustvo otrdelega srca. Naše besede vzletavajo s krili Svetega Duha v neizmerno Božjo deželo – če molimo.

Človek, spoznaj vendar veličino svoje molitve! Če priznavaš, da si postal deležen Božje narave, priznavaš vendar tudi, da tvoja molitev ni le človeško opravilo, temveč delo Svetega Duha v tebi.

In tako je naša molitev mnogo več od tega, kar mi v molitvi doživljamo. Nekaj zvokov melodije je, ki odmeva v nebesih, vonj kadila je, ki se sladko dviga pred obličjem Svete Trojice ... Ne slišimo ga. Toda v veri vemo, da moli v nas, z nami in za nas in da odmeva njegova beseda v našem in Očetovem srcu.«

Ameriški popevkar in filmski igralec Cliff Richard je pred leti izjavil, da pred vsakim nastopom moli: »Ne zato, da bi bila predstava odlična, ampak zato, da bi bil Bog v njej ... Moram priznati, da sem bil vedno pretresen, ko je Bog odgovoril na moje molitve.«

Z nebeškim Očetom smo povezani, ker smo njegove stvari. Stalno nas ohranja, vzdržuje v bivanju. Še bolj smo z njim povezani po sv. krstu, pri katerem smo postali njegovi otroci, njegovi posinovljenci.

Božji Sin se je prav zato učlovečil, da bi nas privedel v osebnostno povezanost z Očetom. Približal se je ljudem, da bi ljudi približal Očetu. Cerkveni očetje so si upali zapisati drzno misel: Božji Sin je postal človek, da bi človek postal Bog.

Božji Sin je bil pred učlovečenjem usmerjen le na Očeta. Po učlovečenju se je usmeril tudi na ljudi. Sin se zdaj ne vrača k Očetu sam. V osebnostni odnos do Očeta hoče pritegniti tudi ljudi.

Kristus nam je »zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah« (1 Pt 2,21), ne le v trpljenju, temveč tudi v molitvi. Če hočemo postati dobri molivci, ne moremo iti mimo njega. V njegovi šoli naj bi se najprej navzeli njegovega sinovskega odnosa do Očeta, kolikor je nam slabotnim ljudem mogoče. Ko bomo prežeti z Jezusovim sinovskim odnosom do Očeta, bomo njegovo molitev laže razumeli. Tako bomo tudi sami postali boljši molivci.

V tem sinovskem razpoloženju se bomo z Jezusovimi besedami očenaša lažje pogosteje in bolj zbrano obračali na nebeškega Očeta. Po Jezusovem zgledu bomo tudi mi iz srca ponavljali najkrajšo molitev: Oče, moj Oče.

Ko je bil sv. Filip Benicij na smrtni postelji, je uprl oči v podobo Križanega na steni in šepetaje prosil: »Dajte mi mojo knjigo!« Dali so mu neko knjigo, toda bolnik je še naprej prosil: »Mojo knjigo!« Po njegovem pogledu so razumeli, da hoče razpelo, in so mu ga dali. Bolnik je Kristusa na križu večkrat pobožno poljubil, nato je rekel: »V to knjigo sem pogosto pogledal ter iz nje zajemal razsvetljenje in tolažbo. Z njo hočem narediti tudi svojo oporoko, z njo hočem skleniti svoje življenje. Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo. Ti si me odrešil, Bog resnice!«

K Bogu Očetu gremo po Kristusu. On je po svoji človeški naravi srednik med Bogom in nami. Po sv. krstu smo postali njegovi udje. Preoblikovani smo v Kristusa in po njem imamo »dostop k Očetu v enem Duhu« (Ef 2,18). V nas je Božje življenje, življenje Svete Trojice, saj smo celo njeno svetišče. Povezanost s Sveto Trojico, ki se je začela pri sv. krstu, se po krščanskem življenju, še posebej po molitvenem življenju, stalno poglablja.

V nas pravzaprav moli Sveti Duh: »Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'« (Gal 4,6).

Sveti Duh moli v nas še posebej pri slavilni molitvi. On slavi Očeta. Evangelist Luka je zapisal o Jezusu: »Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Lk 10,21).

Kardinal Tomáš Špidlik imenuje kristjanovo molitev kar dihanje Svetega Duha: »Kristjan je sestavljen iz treh prvin, piše ruski pisatelj Teofan Kaznjenec (u. 1894): iz telesa, duše in iz Svetega Duha. Telo se giblje, hrani, diha; duša misli, odloča, čuti; Sveti Duh pa moli. Molitev se torej lahko imenuje tudi: 'dihanje Svetega Duha'        

V molitvi se lahko pogovarjamo s posameznimi Božjimi osebami. Celo prav je tako. Pri tem se prilagodimo cerkvenemu letu. Večinoma nam bo najlažji dostop do Kristusa: ko leži v jaslicah, ko javno oznanja evangelij in ozdravlja bolnike, ko visi ves razmesarjen in zapuščen na križu, ko po vstajenju zaživi poveličano življenje. Ker je zmeraj srednik, bomo po njem vedno prišli k Očetu.

Večkrat se bomo pri molitvi obrnili na Očeta: ko se bomo v jasni noči ozirali na zvezdnato nebo in Očeta občudovali kot Stvarnika, ko bomo doživljali, da smo po krstu njegovi otroci, ko bomo gledali nanj kot na končni cilj človeštva in vsega vesoljstva. V liturgičnih molitvah, posebej v mašnem in molitvenem bogoslužju, se običajno obračamo na Očeta, in sicer po Kristusu v Svetem Duhu. To izražajo tudi sklepne besede posameznih prošenj.

Včasih nam bo pri molitvi še posebej blizu Sveti Duh: na binkoštni praznik, ob sv. birmi in obnavljanju birmanskih milosti, v poglobljeni molitvi, ob duhovnih vajah, v času, ko bomo pred kakšno posebno važno odločitvijo in se mu bomo priporočali, ko se bomo bolj trudili za svojo svetost in svetost naših bližnjih.

Kadar smo povezani z eno Božjo osebo, smo povezani z vso Sveto Trojico, saj je v vsaki Božji osebi ista Božja narava. Lahko pa se v molitvi obračamo na Sveto Trojico, na troedinega Boga, ne da bi pri tem mislili na posamezne Božje osebe.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V mesecu juniju škofje posvečujejo diakone v mašnike. Zadnja leta se dogaja, da nekatere škofije več let nimajo nobenega novomašnika. Nič ne koristi, če tožimo nad tem dejstvom. Lahko iščemo vzroke, ki jih bomo našli v splošnem upadanju vernosti, v premajhni svetosti vernih, v škandalih cerkvenih ljudi, v medijih, ki veri niso naklonjeni. Zelo bo koristno, če molimo za nove duhovne poklice in njihovo stanovitnost, če zanje naročimo kakšno mašno daritev. Molitev, ki je povezana z žrtvijo, Bog zelo upošteva. Zlasti je pomembno, da živimo po Božji volji. Mesec junij je mesec presvetega Srca Jezusovega. Vsi poklicani so globoko zapisani v Jezusovem Srcu, v njegovi neizmerni ljubezni. Če bodo to ljubezen doživeli, se jim ne bo pretežko odločiti za duhovni poklic in v njem vztrajati. – Napredovali smo kar za štiri zrna. Hvala Bogu in vsem, ki sodelujete.