Voda iz Odrešenikovih studencev

Okrožnica Pija XII. se začne z značilnimi preroškimi besedami preroka Izaija: »Z veseljem boste zajemali vodo iz Odrešenikovih studencev« (Iz 12,3). Te besede je Jezus na šotorskem prazniku obrnil nase: »Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: 'Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor vame veruje. Tekle bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja reke žive vode.' To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki vanj verujejo' (Jn 7,37–39)« (št. 2). Kakor je besedilo v okrožnici zapisano, z ločili, kakor so postavljena, dokazuje, da bodo tekle reke žive vode, to je Sveti Duh, iz Jezusovega srca.

Papež Benedikt XVI. je v svoji prvi okrožnici Bog je ljubezen zapisal, da mora človek »vedno znova piti iz prvega, prvotnega izvira, ki je Jezus Kristus, iz čigar prebodenega srca priteka Božja ljubezen sama (prim. Jn 19,34)« (CD 112, 7).

Sv. Peter Kanizij (+ 1597) je leta 1549, nekaj ur pred svojimi slovesnimi zaobljubami, imel posebno duhovno videnje Srca Jezusovega. V svoj Duhovni dnevnik je zapisal: »Moja duša je na nek način ležala na tleh, povsem lenobna, nečista, popačena od grehov in strasti. O Zveličar, tedaj si mi odprl tako rekoč svoje Presveto Srce. Naročil si mi, naj pijem iz tega vira. Vodo zveličanja naj bi zajemal iz tvojega vira. Tedaj sem začutil vročo željo, da bi se name razlili iz tega vira potoki vere, upanja in ljubezni. Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini. Drznil sem se približati tvojemu Presvetemu Srcu in potešiti svojo žejo. Nato si mi obljubil oblačilo, ki naj bi pokrilo mojo golo dušo. Oblačilo je bilo sestavljeno iz treh kosov: miru, ljubezni in stanovitnosti.«

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (10) Utemeljenost češčenja Srca Jezusovega v Svetem pismu

Okrožnica Pija XII. o češčenju Srca Jezusovega hoče v prvi vrsti pokazati, kako je češčenje Presvetega Srca Jezusovega utemeljeno v Božjem razodetju in v nauku ter izročilu Cerkve. Zato podaja »načela, na katerih, kakor na trdnih temeljih, sloni češčenje Presvetega Srca Jezusovega« (št. 10). »To češčenje izhaja iz samih načel krščanskih resnic« (št. 53).

V Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje je zapisano, da so rimski papeži »pogosto učili, da ima pobožnost v čast Srcu Jezusovemu trdne temelje v Svetem pismu« (št. 167).

V virih razodetja sta dve veliki misli, na katerih je utemeljeno češčenje Srca Jezusovega: misel o vodi iz Odrešenikovih studencev in misel o Božji ljubezni.

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2021

Srečanja posvečenih JMS po zoomu ob prvih ponedeljkih v mesecu ob 20.00 bodo: 6. decembra.

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 28. novembra in 26. decembra.

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

Urednikova zahvala

Pred koncem leta in ob zahvalni nedelji bi se rad zahvalil tistim, ki ste s svojimi članki ali prevodi revijo obogatili, nekateri celo v vsaki številki. Bog povrni vsem, ki ste molili za duhovne poklice, da je naš klas lahko zorel, molitve pa so trkale na Božje Srce in na srca poklicanih. Hvala vsem reševalcem kviza, ki hoče s svojimi gesli pri pravilnih rešitvah spodbujati duhovno življenje. Bog povrni vsem, ki ste dali svoj prispevek, da glasilo lahko izhaja še naprej.

p. Anton

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Poklicani smo k svetosti

Narava nas v novembru in decembru spominja na minljivost, vera nas usmerja v neminljivost, onstran grobov. Čas je, da več razmišljamo. Tudi o posvetitvi Najsvetejšima Srcema. Kdor se izroči in posveti Marijinemu in po njem Jezusovemu Srcu, se odloči, da bo krenil na pot svetosti in bo sledil Svetemu Duhu. Ta odločitev pa pomeni prekinitev z duhom tega sveta. Pot svetosti je čudovita pot in na njej moramo biti drug drugemu v spodbudo ter oporo. Še posebej na sinodalni poti, po kateri smo začeli hoditi.

Kaj narediti, da na nas ne bo vplival duh tega sveta, posvetni duh, ampak se bomo dali voditi Svetemu Duhu, ki je Jezusov Duh? Najprej je treba imeti pravo spoznanje, kaj je od posvetnega duha in je nekaj slabega, in kaj je od Svetega Duha in je zato nekaj dobrega. Treba je iti vase, pogledati v svoje srce, kakšne so naše misli, kje se vrtimo v svojem razmišljanju, v svojih fantazijah in koliko se pustimo vplivati od slabega. Za pravo spoznanje se bomo priporočali Svetemu Duhu.

Če smo odkriti, bomo ugotovili, da marsikaj slabega vpliva na nas. To je najprej zlo, ki ga imamo okrog sebe in nas vedno bolj ogroža. Niti ne opazimo, kako to vztrajno zastruplja naše misli, besede in dejanja. Če hočemo iti po poti svetosti, se moramo temu okolju upreti, moramo plavati proti toku.

Ker je svet delo Boga Stvarnika, seveda sam po sebi ni slab. Slab postane, kolikor ga okuži zlo, ki prihaja od človeka ali od hudobnega duha. Sv. Janez govori o trojnem poželenju, ki kvari svet, da ni tako lep, kakor bi po Božji zamisli moral biti (prim. 1 Jn 2,16). Kristjan, ki stopi na pot svetosti, se mora resno upreti temu trojnemu poželenju: poželenju mesa (teženju po grešnih užitkih), poželenju oči (usmerjenosti samo na materialne dobrine), napuhu življenja (ki je prvi med glavnimi grešnimi nagnjenji).

Zlo je tudi v nas samih, v našem starem človeku, ki je ranjen po izvirnem grehu in teži k zlu. Sveti Pavel govori o tem nasprotju v nas, o dveh ljudeh. V nas je človek, ki teži k dobremu, a tudi drugi, ki teži k slabemu. Stari človek mora umreti in dati prostor novemu človeku, ki bo upodobljen po Jezusu Kristusu in Materi Mariji. Treba je, da se naše srce upodobi po Jezusovem in Marijinem Srcu. Ko smo se izročili in posvetili obema Srcema, sta onadva začela oblikovati naše srce po svojem Srcu. Seveda pri tem računata z našim vztrajnim sodelovanjem. Gre za proces, ki bo trajal do konca življenja. Gre za pot svetosti, ki je ozka in strma, a je zato toliko bolj mikavna in je edina, ki vodi do popolnega združenja z Bogom.

Tretji vpliv, s katerim moramo računati, je zalezovanje hudobnega duha. Kadar gre za nenadne in hude skušnjave, ki so brez zunanjega povoda, lahko sklepamo, da so od hudobnega duha. Kot duhovi se ne ustavijo na telesu, ampak prodrejo v človekovo domišljijo, v spomin, v čutno teženje in razplamtijo človekove strasti. Hudobni duh se pogosto spreminja v angela luči, kar pomeni, da prihaja pod videzom dobrega.

Dostikrat težko ugotovimo, od kod vplivi zla. Pomembno je, da spoznamo, kaj je dobro, in se tega oklenemo. Zlo pa moramo zavračati. Razločevanje duhov, razločevanje dobrega od zla, je potrebno za dober začetek duhovnega boja. Brez tega boja ni mogoče iti po poti svetosti. Tu je začel sveti Ignacij, ko se je spreobrnil.

Kaj je dobro in kaj zlo, spoznamo iz Jezusovega nauka in nauka Cerkve. V pomoč pa so nam pri tem tudi sadovi. Kar prinaša v nas dolgotrajen mir, je znamenje dobrega. Kar nas ne umirja, kar prinaša slabe sadove, kar nas končno vodi v greh, gotovo ni dobro. Zlo se dostikrat ne spozna takoj, ampak na daljšo dobo. Zato je potrebno, da o sebi razmišljamo in gojimo redno izpraševanje vesti.

Potrebno je očiščevanje srca. Jezus pravi: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). Če hočemo Boga globlje gledati, je najprej potreben proces očiščevanja našega srca. Tega ne moremo doseči z eno spovedjo ali z enim trdnim sklepom. Gre za organsko rast. Tako kot ne more hrast zrasti v enem letu, tako tudi človek ne more kar naenkrat vsega doseči. Važno je, da napredujemo. "Kdor ne napreduje, nazaduje!" je rekel že sv. Bernard. Ne smemo se ustaviti, iti moramo z Božjo pomočjo naprej.

Prerok Ezekiel v Stari zavezi govori o novem srcu, o čutečem srcu, o usmiljenem srcu (prim Ezk 36,26). Táko srce moremo doseči samo z Božjo pomočjo. Osvoboditi se moramo nepravilnih navezanosti, pospraviti v sebi vso navlako, napraviti prostor za Boga. Če bo srce v redu, bodo v redu besede, bo v redu ravnanje. Vse prihaja iz našega srca, zato je tako zelo pomembno, kakšno je naše srce.

Jezus je zahteven, daje pa nam svojo pomoč: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj" (Mt 16,24). Štiri stvari tu Jezus naglaša. Treba je hoteti iti za Jezusom. Če ni volje ne bo uspeha. Treba se je odpovedati sebi, tistemu, kar je slabo v nas. Vzeti križ. Križ je nekaj, kar ni lahko, kar se človeku upira. Čim bolj se ga otepamo, težji je, čim bolj ga objamemo, lažji postane. Tako razumemo svetnike, ki so celo vzljubili križ. Treba je najti ali dati križu smisel. Hočemo hoditi za Jezusom. Tudi tu je potrebna volja, trud. Včasih je prijetno, drugič pa je težko. Zmeraj, ne glede na naše razpoloženje, je treba hoditi za Jezusom.

p. Anton