MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Na pšeničnem klasu smo napredovali za dve zrni. Bogu in vsem molivcem hvala. Vztrajajmo še naprej in zaupajmo. Jezus sam nas vabi, naj prosimo Gospodarja žetve. Za porast duhovnih poklicev je marsikaj potrebno: najprej poglobljeno krščansko življenje po naših družinah, družine z več otroki, vzgoja za odpoved in izpolnjevanje Božje volje, vzgoja k čistemu življenju v obvladovanju spolnosti. Bog seveda lahko koga vzgoji in pokliče na izreden način in tako usliši naše molitve. Bodimo še naprej velikodušni.

 

Molitev k svetemu Jožefu

Slavni sveti Jožef, varuh svete Cerkve in naših družin, sveta Cerkev in vse človeštvo potrebuje moč tvoje priprošnje pred Božjim prestolom.

Pridobi nam milost spreobrnjenja in ozdravljenja naših src, da bomo osvobojeni vsakega napuha, samovolje, sebičnosti, nasilja, sovraštva in pomanjkanja ljubezni.

Naj v svojem življenju postavimo Boga na prvo mesto in naj njegova božanska volja prevlada in kraljuje nad vsako človeško voljo.

Naj se njegova Božja volja izpolni na zemlji tako kakor v nebesih, naj se vsi ljudje naučijo častiti Boga v duhu in resnici in priznajo Jezusa Kristusa kot edinega Gospoda; Pot, Resnico in Življenje, Tistega, ki je, ki je bil in ki pride. Naj se vrnejo spokorjeni, skesani in ponižni k njegovemu usmiljenemu Srcu, trajnemu izviru resničnega in večnega miru.

Izprosi nam iz Jezusovega Srca velike čudeže ozdravljenj in spreobrnjenj, da bo celotna Cerkev in ves svet prepoznal tvojo veliko moč in slavo pred njegovim Božjim prestolom v nebesih, da bomo po tvoji priprošnji rešeni velikih nesreč in kazni in da pravičnost dá mesto usmiljenju. Amen!

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (9)

Vsaka družinska molitev je bogastvo družine, župnije in celotne Cerkve. Marsikatero težavo, ki jo današnja krščanska družina ima in z njo živi, je možno odpraviti. Z gorečo molitvijo smemo upati na dobro rešitev v raznih stiskah ali družinskih nesporazumih. Bog pričakuje, da vsak naredi svoj delež. Razsvetljenje pa se zgodi, ko se odkrito in v medsebojni ljubezni vsi člani družine pogovorijo. Tam, kjer damo prednost »ljubezni«, tam se povrne tudi mir. »Kjer je Bog, tam ni nadlog!« Tudi Marija in Jožef sta imela veliko preizkušenj, skrbi in težav, vendar sta se znala o njih pogovoriti, vse sta razodela na način, kot je bila Božja volja. Bog nas v času preizkušenj ne pušča samih. Zagotavlja nam svojo prisotnost v naši medsebojni ljubezni in s trdno vero lahko pričakujemo Božjo pomoč. »Preizkušenost naše vere pa ustvarja stanovitnost«(Jak 1,3). Jakob v svojem pismu ta odlomek zaključi s pomenljivimi besedami: »Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše« (Jak 1,21).

Približuje se mesec november, ko so naše misli, besede, spomini, predvsem pa molitve namenjene našim rajnim. Pridigar je zapisal: »Je čas rojevanja in čas smrti«(Prd 3,2). Katoliška cerkev verujočim daje mnogo sredstev in načinov, kako se duhovno povezati z rajnimi: darujemo svete maše, molitve, naklanjamo jim popolni odpustek in druga zadoščevanja. Vabi in uči nas, da smo vedno pripravljeni na zadnjo uro. V litanije sv. Jožefa je postavila vzklik: »Zavetnik umirajočih, prosi za nas«. S tem nam Cerkev želi sv. Jožefa postaviti za zgled zaupanja v Božjo pomoč. Zato ni razlogov za strah pred smrtjo. Mnogo več bomo naredili in se strahú osvobodili, če pogledamo, kako nam pomaga sv. Jožef v času smrti. Zaupal je v Boga. Velja se spomniti, kako je umiral on sam. Samo sv. Jožef je imel to milost, da je umrl na rokah Jezusa in Marije. Zato lahko sv. Jožef takoj za Marijo največ pomaga v zadnjih urah našega življenja. On nam pri Jezusu izprosi, kar ga v veri prosimo, tudi za srečno zadnjo uro. Gotovo Jezus ne bo odrekel prošnje sv. Jožefu; njemu, ki ga je nosil na rokah, ga varoval, vzgajal in zanj skrbel do konca svojega življenja. Smrti pa se ne more izogniti nihče, ne kralj ali berač, ne bogati ali reven, ne moški ali ženska, ne mladi ali stari. »Vsem, ki smo rojeni, je tudi določeno, da enkrat umremo, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Da je sv. Jožef upravičeno »zavetnik umirajočih« in priprošnjik za srečno zadnjo uro, nam potrjujejo izkustva iz življenja. Pomembno je in tako nas Cerkev uči, da že v trenutkih bolezni pokličemo duhovnika in bolniku omogočimo prejem svetih zakramentov.

Iz misijonskega poslanstva nam pripoveduje neki nadškof, ko je obiskoval svoje vernike po zelo razkropljeni misijonski deželi. Večkrat je bil dan kratek in bližala se je noč. Bil je primoran, da je na poti zaprosil za prenočišče. Potrkal je na vrata osamljene hiše. Gospodinja ga je prijazno sprejela in mu gostoljubno ponudila prenočišče, čeprav ga ni poznala. Nadškof je takoj opazil, da je žena zelo zaskrbljena, zato jo vpraša, zakaj je zaskrbljena in kaj jo teži. Ona mu takoj pove, da ima v sosednji sobi očeta, ki leži na smrtni postelji. »Celo življenje je molil k sv. Jožefu za srečno zadnjo uro. Sedaj, ko umira in smo zelo daleč od duhovnika, pa me skrbi, da bo umrl brez zakramentov.« Nato si nadškof odpne svoj plašč in ji pokaže svoj škofovski križ. Nato pa reče: No, potem pa je sv. Jožef naredil še več, poslal ni samo duhovnika, ampak celo nadškofa. Takoj je šel k bolnemu očetu, ki je opravil sveto spoved, mu podelil sveto maziljenje in sveto popotnico. Tudi to je dokaz, kako nas sv. Jožef nikoli ne pusti same, tudi v najtežjih trenutkih ne.

Tudi naslednji zgled je iz misijonske dežele. Spominjam se pripovedovanja salezijanca duhovnika p. Martina Maroša, ki je bil misijonar več kot 40 let na Ognjeni zemlji v Južni Ameriki – v Čilu. Neko noč je prišel po njega neki moški. Prosil ga je, če bi šel k težko bolnemu v bolnico. »Pripravil sem vse potrebno, sv. popotnico, bolniško olje in skupaj s tujcem sva odšla v bolnico. Ves čas med potjo sva molčala. Potem sva prišla do vratarja, ki naju je že čakal. Z vratarjem sva odšla v bolniško sobo k bolniku, ki je bil ves v pričakovanju. Opravila sva zakrament svete spovedi, bolniško maziljenje, podelil sem bolniku sv. obhajilo in prejel je še popolni odpustek. Nato sem bolnika vprašal, kdo je gospod, ki je prišel po mene. Bolnik se je zelo začudil, saj vendar nihče ni vedel za to njegovo željo kot le sv. Jožef.« »Njemu sem se vse življenje priporočal za srečno zadnjo uro.« Misijonar p. Maroša je rekel: »Ta mož, ki je prišel po mene, je bil sv. Jožef! Ko sem se vračal, tega človeka več nikjer ni bilo. Takrat sem začutil, kako velik priprošnjik je v zadnji uri ta veliki in pravični sv. Jožef. Tudi sam sem se mu poslej priporočal.« Misijonar g. Maroša je umrl v Marianumu, salezijanskem domu v Veržeju v 100. letu starosti.

Naj tudi nam ne mine dan, da ne bi molili k sv. Jožefu za srečno zadnjo uro.

Jožef Andrejek

 

POJDITE K JOŽEFU LITANIJE SVETEGA JOŽEFA

»Zgled delavcev« (Exemplar opificum). Evangelij poroča, da je bil Jožef po poklicu tesar, »tékton« (Mt 13,55). Očitno je tudi Jezus pridno pomagal v Jožefovi obrtni delavnici, saj so se rojaki v Nazaretu o Jezusu spraševali: »Ali ni to tesar?« (Mr 6,3). Sveto pismo pravi, da je Bog prvega človeka postavil v raj, da bi ga obdeloval. Dokler ni grešil, mu je bilo delo v veselje. Po grehu pa je postalo delo težko breme: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si bil vzet« (1 Mz 3,19). Sveti Jožef iz vsega tega ni bil izvzet. Tudi sam je moral trdo delati. A vedel je, da je delo častna naloga vsakega človeka, ki ga stori podobnega Bogu. Rad je delal, ker se je zavedal, da človek z delom poveličuje Stvarnika, izpopolnjuje stvarstvo in posvečuje tudi sebe. Apostol Pavel naroča kristjanom: »Karkoli delate, delajte iz srca kakor Gospodu« (Kol 3,23). Papež sv. Pavel VI. je ob svojem obisku v Nazaretu (5. januarja 1964) v nagovoru čudovito opisal zgled nazareške Družine: »Nazaret je šola evangelija. Najprej nauk o molku, nato nauk o družinskem življenju in še nauk o delu: ̍Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina bi radi razumeli in počastili trdi in odrešilni zakon človeškega prizadevanja ... Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, Kristusa, našega Gospoda.« Dodati smemo, da tudi svetega Jožefa, ki je zgled delavcev. Papež Benedikt XVI. v okrožnici »Bog je ljubezen« poudarja: »Čas je, da spričo aktivizma in grozečega sekularizma mnogih v karitativnem delu zaposlenih kristjanov ponovno podkrepimo pomembnost molitve« (37). Sveti Jožef zgledno povezuje molitev in delo: »Ora et labora.«

»Kras domačega življenja« (Domesticae vitae decus). »Zakon je posebna sreča, če se oba potrudita za isto svetost in sta oba enaka v bogoljubnosti,« pravi sveti Peter Krizolog. Takšno srečo, h kateri je pripomogel tudi sveti Jožef, je uživala sveta Družina najpopolneje. K sreči je pripomogel predvsem tako, da je izpolnjeval dolžnosti svojega stanu kot mož preblažene Device in kot Jezusov krušni oče. Obema je posvetil vso ljubezen svojega srca. Takšno velikodušno ljubezen opisuje apostol Pavel: 'Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,4–7).

Kako dobesedno velja starodavni krščanski spev: »Ubi caritas, ibi Deus est« (Kjer je ljubezen, tam je Bog). »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,16). Cerkev na praznik svete Družine prosi: »Dobri Bog, v sveti Družini si nam pokazal čudovite zglede lepega življenja. Daj, da bomo v naših družinah v medsebojni ljubezni krepostno živeli in se v večnosti veseli sešli pri tebi.«

Anton Štrukelj

 

Spreobrnjenje komunističnega voditelja

Alojz Franc Budenz, eden glavnih komunističnih voditeljev v Ameriki, se je rodil v goreči krščanski družini v državi Indiana. Pri dvajsetih letih je odšel zdoma zaradi ljubezni do ločene ženske. Kot zagovornik vseh proletarskih zahtev je bil aretiran in zaprt več kot dvajsetkrat. Od leta 1935 do 1945 je deloval kot novinar in član nacionalnega komiteja komunistične partije ZDA.

Leta 1936 se je v nekem baru v New Yorku nahajal tik ob škofu bl. Fultonu Sheenu, znanem ameriškem pridigarju na televiziji. Nenadoma je škof prekinil njegov dolgovezni govor in rekel: »Sedaj bomo nekoliko govorili o Devici Mariji!«

Ta dolga ura o 'Mariji' ga je privedla k njegovemu globokemu miru prvega svetega obhajila, toda vrnitev vere je trajala devet let, pospeševala pa ga je Devica presvetega rožnega venca.

Kasneje je spreobrnjeni novinar napisal svoj življenjepis, v katerem razlaga veliki dan, ko je ta dogodek pričel petintrideset let dolgo pot, nad katero je svetila blaga Marijina zvezda. Knjiga je posvečena Marijinemu brezmadežnemu spočetju.