ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (7) Srečanje Božje in naše ljubezni

Papež Pij XII. uči, da je češčenje Presvetega Srca Jezusovega »po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega. Ali z drugimi besedami: to češčenje je usmerjeno k ljubezni, ki jo ima Bog do nas, k ljubezni, katero smo dolžni moliti, se ji zahvaljevati in jo v življenju posnemati« (št. 60). 

Papež Benedikt XVI. nas v svoji okrožnici Bog je ljubezen poučuje: »Vera, ki se zaveda Božje ljubezni, ki se je razodela v prebodenem Jezusovem srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč – naposled edina – ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje pogum za življenje in delovanje. Ljubezen je mogoča, in moremo jo udejanjati, ker smo ustvarjeni po Božji podobi. S to okrožnico bi vas rad povabil: živite ljubezen in s tem dovolite, da Božja svetloba pride v svet« (št. 39).

Sv. Marjeti Alakok je Jezus 27. decembra 1673 med molitvijo pred Najsvetejšim razodel: »Moje Božje Srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, posebno še do tebe, da ne more več zadrževati v sebi plamenov svoje goreče ljubezni. Mora se razširiti po tebi ter se razodeti, da ljudi obogati s svojimi dragocenimi zakladi, ki jih razkrivam in ki hranijo v sebi dovolj posvečujočih in zveličavnih milosti, ki so potrebne, da ljudi rešijo pogube. Izbral pa sem si tebe, četudi brezno nevrednosti in nevednosti, za izpolnitev tega velikega načrta, zato da bom vse napravil sam.«

 

Glavna je notranja prvina: ljubezen in zadoščevanje.

Papež Pij XII. poudarja: »Naj bodo vsi trdno prepričani, da pri češčenju vzvišenega Srca Jezusovega niso prva in najvažnejša stvar zunanje pobožne vaje; in tudi ni glavni razlog češčenja to, da bi si izprosili tiste dobrote, ki jih je Kristus Gospod obljubil v posebnih razodetjih, obljubil zato, da bi ljudje z večjo gorečnostjo izvrševali glavni dolžnosti katoliške vernosti, ki sta ljubezen in zadoščevanje, s tem pa največ storili tudi za lastno duhovno korist« (št. 63).

»Češčenje Presvetega Srca namreč od nas zahteva, da povsem in brez pridržka izročimo in posvetimo svojo voljo ljubezni Božjega Odrešenika, katere živi pokazatelj in znamenje je njegovo ranjeno srce« (št. 4).

Sv. Janez Eudes (+ 1680), veliki častilec Srca Jezusovega, je zapisal: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti enakega duha, enako dušo, enako življenje, enaka čustva, enako srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje, vaše vse.«

Treba je upoštevati, da je pri mnogih kristjanih navzoča notranja prvina češčenja Srca Jezusovega, namreč ljubezen. Tako so ti verniki povezani s Srcem Jezusovim, čeprav ga posebej ne častijo pod tem vidikom in se mu niso izrecno posvetili. Ni najvažnejše, da imamo ime 'Srce Jezusovo' pogosto na jeziku. Predvsem je pomembno naše življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega.

p. Anton

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2021

Prvosobotna pobožnost, prenesena na nedeljo, bo v stiški baziliki od 9.00 (po osmi maši) do 11.00: 5. septembra in 3. oktobra, ko bo posvetitev ali obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Srečanja posvečenih JMS po zoomu ob prvih ponedeljkih v mesecu ob 20.00 bodo: 6. septembra, 4. oktobra, 8. novembra in 6. decembra.

Fatimska pobožnost (predvidoma s procesijo s fatimskim kipom, če bodo razmere to dovoljevale) bo ob 18.30 v stiški baziliki: 13. septembra in 13. oktobra.

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 22. avgusta, 26. septembra, 24. oktobra, 28. novembra in 26. decembra.

Letne duhovne vaje za vse bodo v opatovi kapeli od 30. avgusta ob 18.00 do 2. septembra po kosilu. Spremljal jih bo g. nadškof dr. Marjan Turnšek. Prijave: Srečko Fras fras.srecko@gmail.com ; GSM 041/939 394. Potrebno je izpolnjevanje pogoja PCT.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA I. Marija sedem žalosti

Sredi meseca septembra obhajamo praznik Žalostne Matere Božje. Bolj kot žalostna je Marija sočutna ali trpeča. Žalostna je zaradi krivic, ki jih je doživljal in jih še doživlja njen Sin. Žalostna je zaradi naše nezvestobe. Žalost pa je občutila tudi zaradi svojega trpljenja, čeprav je to trpljenje darovala za naše odrešenje. Ob naslonitvi na Sveto pismo govorimo o sedmih Marijinih žalostih ali bolečinah. Število sedem pomeni polnost in obsega tudi vse druge bolečine. V baziliki v Stični je v bližini Marijinega kipa, ki drži mrtvega Sina v naročju, sedem tabel, ki predstavlja sedem bolečin Jezusove in naše Matere.

1. bolečina: Starček Simeon je ob Jezusovem darovanju v templju Mariji napovedal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34–35). Tega dogodka se spominjamo v veselem delu rožnega venca: »Ki si ga, Devica, v templju darovala.« Za njenega ljubega Sina pa je starček napovedal, da je postavljen ne samo v vstajenje, ampak tudi v padec mnogih v Izraelu in da mu bodo nasprotovali. To se je najbolj pokazalo ob Jezusovem trpljenju in smrti. Katero mater ne bi zabolelo, če bi kdo za njenega otroka napovedal kaj takega? Tako je že v templju Marijino Srce zadel prvi meč bolečin. Trpela je ob svojem Sinu in zanj, trpela pa je tudi za nas, za naše odrešenje. Kot junaška Žena je vse to sprejela nase, zate in zame, in darovala.

2. bolečina: Kralj Herod je komaj rojenega Odrešenika hotel umoriti, zato je dal pomoriti vse betlehemske dečke do dveh let starosti. Kako hudo je moralo biti Božji Materi, si lahko mislimo. Njega, ki je Odrešenik vseh ljudi, tudi Odrešenik Heroda, hoče ta krutež umoriti, ker se boji za svoj prestol. Marija mora z Jožefom in Detetom bežati v neznano tujino. Vse to sprejme in daruje za naše odrešenje.

3. bolečina: Dvanajstletni Jezus je ostal v templju, ne da bi to povedal staršem. Tri dni sta ga Marija in Jožef iskala. Marijino bolečino boste starši razumeli, če se boste živo zamislili, da se je vaš dvanajstletni otrok izgubil. Zakaj je Jezus prizadejal to bolečino svoji materi in sv. Jožefu? Marija ga je vprašala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala.« Njegov odgovor je bil za Marijo in Jožefa uganka. Nič se staršema ni opravičil. Vprašal ju je: »Kako, da sta me iskala. Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48–49). Marija svojega sina ni razumela. Premišljevala je in molila ter tako vedno bolj razumela Sinovo poslanstvo odrešenika sveta. Zakaj je nebeški Oče to bolečino dopustil? Mar ne za naše odrešenje, da bi se duhovno izgubljeni otroci vrnili na pravo pot. Tudi mi marsičesa ne razumemo. Če sprejmemo in darujemo, bomo storili najbolj prav.

4. bolečina: Jezus in Marija se srečata na križevem potu. Jezus je obsojen kot največji zločinec, obložen s težkim križem, brez vsake časti, poln krvavečih ran, s trnovo krono na glavi. Kakšna bolečina za Marijo! Kako oster meč bolečin za njeno nežno čuteče materinsko srce! Čemu vse to? Odgovor: za tvoje in moje odrešenje. S tem je zaslužila, da je postala naša duhovna Mati. Pri odrešenju človeštva lahko tudi mi sodelujemo, če svoje trpljenje darujemo.

5. bolečina: Jezus umrje na križu. Katera mati se ne bi zgrudila od bolečin, če bi njenega sina pribili na križ? Marijin Sin, popolnoma nedolžen, visi in umira na križu med dvema razbojnikoma kot največji razbojnik. Vojaki in Jezusovi nasprotniki se norčujejo iz njega. Kako je moralo boleti Jezusovo Mater! Sprejela je to bolečino za naše odrešenje, za svoje duhovne otroke, za vse številne milijarde ljudi vse do konca sveta. Kako sprejemamo smrt naših dragih? Če se zatečemo k materi Mariji, nas bo razumela in potolažila.

6. bolečina: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje. Kakor je Božja Mati imela pred 33 leti Jezusa kot dojenčka v naročju, ga ima zdaj mrtvega. Vse je dopolnjeno. Stiška bazilika je posvečena Žalostni Materi Božji. Kip jo predstavlja z mrtvim Sinom v naročju. Nad kipom Žalostne Matere Božje vidimo Marijino prebodeno Srce. Toda prav na vrhu je krona. Marijina bolečina je obrodila čudovit sad: Jezus jo je po smrti v nebesih poveličal med angeli. Svoje trpljenje je darovala za naše odrešenje. Kako hvaležni ji moramo biti za to! Zdaj iz ljubezni do nas prihaja na zemljo. Pred dobrimi100 leti je prišla v Fatimo.

7. bolečina: Jezusa položijo v grob. Zrno je moralo pasti v zemljo, da je obrodilo stoteren, dá, celo neizmerno velik sad – naše odrešenje. Marija sicer občuti neizmerno bolečino. Katera Mati je ne bi občutila ob grobu svojega sina? Toda ona trdno veruje, da bo njen Sin vstal. To je vera močne žene. V takšni veri bi ji morali biti tudi mi vsaj malo podobni. Za velikim petkom vedno pride velika noč. Spomnimo se na Mater Marijo, ko stojimo ob odprtem grobu naših dragih.

p. Anton

Zahvala in prošnja

Vsem, ki ste za letošnje leto že dali svoj prostovoljni prispevek za tiskanje in razpošiljanje mesečnega glasila V Materini šoli, Bog stoterno povrni! Prispevek je dala približno tretjina naročnikov in s tem pokrila dobro tretjino stroškov. Letni stroški tiskanja in razpošiljanja znesejo več kot 18.000 evrov. Samostan je doslej pokrival vsakoletni primanjkljaj, a za naprej tega ne bo več zmogel. Nujno prosimo za vaš odziv in pomoč, da po svojih zmožnostih čim prej daste prostovoljni prispevek in s tem glasilo ne bo prenehalo izhajati. Morda kdo, ki je že dal svoj prispevek, še kaj doda za tiste, ki ne morejo nič prispevati, a radi berejo glasilo. Zato je tej številki ponovno priložena položnica za prostovoljni prispevek. Hvala za vaše razumevanje. Če kdo glasila ne želi prejemati, naj ga po obratni pošti vrne, da mu ga ne bomo več pošiljali.

Uredništvo

 

ODMEVI

Berem, premišljujem evangelij po Mariji Valtorti. Jezus govori Mariji: »Izročam ti jih v varstvo. Dajem ti dediščino. Ničesar nimam na zemlji, razen Matere, in jo darujem Bogu: Žrtev z žrtvijo in svoje Cerkve, njo pa izročam tebi. Bodi njena rednica. Prejle sem razmišljal: v koliko ljudeh bo v teku stoletij oživel človek iz Keriota z vsemi svojimi hibami in pomislil sem, da bi vsak razen Jezusa zavrgel tega človeka, ki ga je ena sama hiba. A jaz ga ne bom zavrgel. Jaz sem Jezus. Dokler boš na zemlji, boš takoj za Petrom v cerkveni hierarhiji. On bo glava in ti vernica, prva od vseh kot Mati Cerkve, ker si rodila Mene, Glavo tega mističnega Telesa: ne boš zavračala veliko Judov, ampak boš pomagala, svetovala Petru, njegovim bratom, Janezu, Jakobu, Simonu, Filipu, Bartolomeju, Andreju, Tomažu in Mateju, da ne bodo zavračali, ampak pomagali. Brani me v mojih privržencih in brani me pred tistimi, ki bi radi razdrli in razpršili nastopajočo Cerkev. In v stoletjih, o Mati, bodi vedno Tista, ki posreduje in ščiti mojo Cerkev, moje duhovnike, moje vernike pred zlom, pred kaznijo, pred njimi samimi… Koliko Iškarijotov, o Mati, se bo pojavilo v stoletjih in koliko podobno duševno bolnim, ki ne bodo mogli razumeti, koliko podobnih slepcem in gluščem, ki ne bodo znali videti in slišati ali negibnih, ki ne bodo znali priti. Mati, vse vzemi pod svoj plašč. Samo ti lahko preprosiš Vsemogočnega, da ne kaznuje posameznikov in množic. Kajti Trojica ob vedno uslišala svojo Cvetlico«.

Marija: Tako bom storila, Sin. Kar se tiče mene, greš lahko mirno proti svojemu cilju. Tvoja Mati te bo vedno branila v tvoji Cerkvi, vedno.

Pepi

DOMAČA ZDRAVILA Veliki oman je učinkovit pri putiki

V preteklosti je bil na Slovenskem veliki oman (Inula helenium L.) dokaj poznana zdravilna rastlina. - Slovenci smo mu namreč nadeli kar nekaj ljudskih imen: alant, omanov koren, svinjski koren, veliki koren, tolsti koren, veliki oman, alent, voman, telsti koren. Tudi danes ga uporabljamo za pripravo pripravkov v zdravilne namene.

Je do 1,5 metra visoka trajnica iz družine košarnic. Gojimo ga po vrtovih, kjer je tudi lep okras s svojimi 3 do 8 cm širokimi rumenimi koški; cveti od junija do avgusta. Rastlina ima na dolgih steblih velike ovalne liste, njihovi robovi so nazobčani. Prosto v naravi raste po vlažnih jarkih in jasah, najraje ob rečnih bregovih, predvsem na Dolenjskem, v južni Notranjski in južni Primorski. Ima močno in kratko koreniko, iz katere rastejo dolge korenine. Spomladi ali jeseni nabiramo koreniko s koreninami – dobro jih operemo in posušimo, vendar ne na prevročem. Posušene močno diše po vijolicah ter so sladko kislega okusa, če jih prežvečimo v ustih. V zdravilne namene lahko uporabljamo svežo koreniko ali posušeno, zmleto v prah.

Učinkovitost velikega omana.

Veliki oman ima mnogovrstne učinke. V ljudski medicini oman poveča količino izločenega urina, poveča izločanje žolča iz žolčnika, poveča znojenje, olajša produktivni kašelj, sprošča krče, pospešuje presnovo itd. Ugodno deluje na prebavila, ker poveča izločanje žolča iz žolčnika in vsebuje inulin, ki je hrana za dobre bakterije v črevesju. V kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami ga priporočajo tudi pri putiki, kroničnem zaprtju, gastroezofagealnem refluksu, dispepsiji. V ljudski medicini oman pomaga pri sladkorni bolezni, driski, zlatenici in črevesnem vnetju. Zelo priljubljen in učinkovit je pri odpravljanju parazitov v črevesju.

Učinkuje tudi kot antiseptik, zato ga uporabljamo skupaj z drugimi zdravilnimi rastlinami pri večini dihalnih bolezni: astmi, angini, pljučnici, bronhitisu, kašlju. Izkazuje antibiotično aktivnost: izolirani alantolakton iz korenike omana deluje proti Mycobacterium tuberculosis. To potrjuje, zakaj so včasih dajali kravam in konjem čaj iz omana, da bi preprečili okužbo s povzročiteljem tuberkuloze.

Kot samostojno zdravilno rastlino ga ne uporabljamo radi, saj bi ga lahko jemali le kratek čas, zato ga dodajamo v čajne mešanice, kjer ga kombiniramo z drugimi zdravilnimi rastlinami za odpravljanje neke težave.

Novejše raziskave ugotavljajo zaviralni učinek omana na množenje rakavih celic.

V 60. letih prejšnjega stoletja so s kemijskimi raziskavami v koreninah omana izolirali 28 spojin z različnimi biološkimi aktivnostmi. To potrjuje, zakaj oman učinkovito uporabljamo pri številnih zdravstvenih težavah. Največ je grenkih seskviterpenskih laktonov (alantolakton, izoalanktolakton) ter nekaj eteričnega olja in veliko inulina. Glavna sestavina eteričnega olja je helenin, ki deluje protivnetno in protibolečinsko, zato oman danes v ljudski medicini uporabljamo pri težavah pri putiki ali revmi. Helenin najdemo tudi v cvetovih arnike. Oman deluje tudi diuretično – poveča količino izločenega urina. To je tudi ugodno, da iz telesa odplavimo odvečno sečno kislino, katere količina je pri putiki močno povečana v telesu.

 

Čajna mešanica proti putiki PutiSIT patra Simona Ašiča

10% rastlina rmana (Millefolii herba)

10% skorja vrbe (Salicis cortex)

10% rastlina močvirskega oslada (Filipendulae herba)

10% rastlina preslice (Equiseti herba )

10% cvet jegliča (Primulae flos)

10% list breze (Betulae folium)

10% list koprive (Urticae folium)

10% luščina fižola (Phaseoli pericarpium)

10% rastlina divje mačehe (Violae herba)

10% korenina omana (Ononidis radix)

 

Čaj pijemo za lajšanje revmatskih obolenj ter pri vnetjih sklepov. Zmanjšuje bolečino pri putiki ter poveča izločanje sečne kisline iz organizma.

Veliki oman ima mnogovrstne zdravilne učinke na telo. Četudi smo zdravi, si iz njegove korenine lahko občasno pripravimo čaj, ki nam bo koristil.

Barbara Kozan, mag.farm.

Jožef Benkovič (5. 2. 1869 – 5. 11. 1901)

Da je bil stiški samostan leta 1784 razpuščen, je »zasluga« cesarja Jožefa II. Da je bil leta 1898 obnovljen, ima zasluge nek drug Jožef – duhovnik Jožef Benkovič. Rodil se je v Kamniku, kjer je obiskoval frančiškanske šole. Že takrat ga je vleklo v samostan, a je postal svetni duhovnik. Življenja pot ga je pripeljala v Novo mesto, kjer je postal kapiteljski vikar. Tedaj je bil že priznan zgodovinar in pisatelj. Postal je tudi urednik Dolenjskih novic, ukvarjal se je celo s politiko. Bil je izjemno delaven, čeprav je bil že od otroštva bolehen in slaboten.

V Novem mestu se je srečal z opatom in priorjem iz cistercijanskega samostana Mehrerau ob Bodenskem jezeru. Na Kranjsko sta prišla iskat samostan, ki bi ga obnovili v čast 800 letnice obstoja cistercijanskega reda. Benkovič jima je zelo navdušeno opisal pomen in vlogo Stične v preteklosti. Tako je pripomogel, da je bil obnovljen stiški samostan in življenje v njem, ne pa Kostanjevica.

Slovesna otvoritev je bila 4. oktobra 1898, na god cesarja Franca Jožefa. Slovesnost se je začela že zjutraj, ko je mehrerauski opat Avguštin podelil redovno obleko dvema dijakoma -kandidatoma, ki sta stopila tu v noviciat. Prvi je dobil redovno ime Vincencij po prvem stiškem opatu, ki ga je leta 1136 sam sv. Bernard poslal v Stično iz francoskega samostana Morimond. Drugi novinec je prejel ime Jožef, po sv. Jožefu, ki je zavetnik kranjske dežele.

Tri leta pozneje je stopil v stiški samostan tudi Jožef Benkovič. Dobil je redovno ime Bernard. Bil je srečen v beli redovni obleki, a njegovo šibko zdravje ni zdržalo naporov cistercijanskega reda in je moral samostan zapustiti. Že tri mesece pozneje je umrl. Povejmo še, da je za obnovljeno samostansko knjižnico prispeval okoli 3.000 svojih knjig in zanjo zagotovil dvojnike novomeške kapiteljske knjižnice.

Valerija Ravbar