LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (3)

»Skrbni branitelj Kristusov« (Christi defensor sedule) je Jožef postal že tedaj, ko je po angelovem naročilu sprejel Marijo za svojo ženo. Le tako je mogel Jezus stopiti v človeški rod kot zakonski sin, le tako ga je Jožef zaščitil pred nasprotniki in njihovimi očitki. Svojo skrbnost do Sina je pokazal že pred njegovim rojstvom, ko je »s svojo zaročeno ženo Marijo, ki je bila noseča od Svetega Duha« odšel v Betlehem, v mesto svojega pradeda, kralja Davida. Nato je moral sredi noči z novorojenim otrokom in Marijo oditi v povsem tujo deželo, v Egipt, saj je kralj Herod stregel Jezusu po življenju. To je storil nemudoma in brez vprašanj, samo da bi rešil Božjega Sina in Devico Marijo pred Herodovo okrutnostjo. Ves čas bivanja v Egiptu in po vrnitvi v domači Nazaret je Jezusa Kristusa skrbno varoval in branil. Vestno je izpolnjeval svoje dolžnosti kot rednik in se povsem izkazal za Jezusovega skrbnega branitelja. Jožef se je dobro zavedal svoje odgovornosti, ki jo je bil prevzel kot njegov branitelj. Zavest odgovornosti ga je krepila, da se ni izognil nobenemu delu, se ni zbal nobene ovire ali nevarnosti. Tudi danes potrebujemo očete, ki se dejavno zavzemajo za obrambo nerojenih in rojenih otrok ter jih varujejo pred telesnimi in duhovnimi nevarnostmi. Sveti Jožef je velik zgled in mogočen priprošnjik staršem, da rešijo svoje otroke pred Herodovim mečem! 

»Glavar svete Družine« (Almae Familiae praeses).

Ko je Herod hotel umoriti Jezusa, je Bog poslal svojega angela k svetemu Jožefu, glavarju svete nazareške Družine, in ne k Mariji. Za poglavarja družine sta ga priznavala tudi Jezus in Marija, ki sta bila pokorna njegovim odločitvam. Jasno je, da je bila sv. Jožefu tuja vsaka gospodovalnost, samovoljnost. Bil je nadvse kreposten: najpokornejši do Boga in zato najmilejši do bližnjega. In če sta mu bila pokorna Jezus in Marija ter bila pripravljena izpolniti vsak njegov ukaz, potem si Jožef res zasluži naše iskreno češčenje in neomajno zaupanje v njegovo poglavarstvo. Zato molimo: »K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvoje presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva«.

Sveta nazareška Družina je zgled vsem krščanskim družinam. Mati Marija s svojim življenjem z Jožefom pokaže, kaj je smisel krščanskega družinskega življenja sploh: pokaže, da družina nima svojega namena sama v sebi, temveč ostaja podrejena božjim načrtom in namenom. Tudi moževa stalna pripravljenost za Boga in za njegovo voljo nevidno živi od milosti Marijine pripravljenosti, tudi tam, kjer mora moško samostojno ukazovati in razpolagati. Mož je od Boga prejel odgovornost za družino, za ženino predanost in spočenjanje otrok, a vsega tega ne absolutno, ampak kakor v nekakšnem razmerju posojila, za katero mora dajati obračun.

Jezus je odraščal in napredoval »v modrosti, starosti in milosti« (Lk 2,52) v krogu Svete Družine in pred očmi Jožefa, ki je imel vzvišeno nalogo, da »vzreja« Jezusa, se pravi, ga prehranjuje, oblači ter poučuje v postavi in rokodelstvu, kakor ustreza dolžnostim, ki so naložene očetu. V evharistični daritvi Cerkev slavi spomin »najprej preslavne vedno Device Marije, … a tudi svetega Jožefa«, ker »je hranil tistega, ki naj ga verniki uživajo kot kruh večnega življenja«. Jezus pa »jima je bil pokoren« (Lk 2,51), ko je spoštljivo vračal pozorno skrb svojih »staršev«. S tem je hotel posvetiti dolžnosti družine in dela, ki ga je opravljal ob Jožefu, glavarju svete Družine.

Cerkev nam v prvih sedmih litanijskih prošnjah kaže svetega Jožefa v njegovi veliki časti, v njegovem visokem dostojanstvu. To nam more vzbuditi najgloblje spoštovanje do njega in nas spodbuditi k prisrčnemu češčenju in zaupnemu zatekanju pod njegovo varstvo.

»Jožef najpravičnejši« (Ioseph iustissime).

Cerkev zdaj v litanijah navaja šest vzklikov, ki označujejo Jožefove kreposti. Vzdevki so v presežniku (superlativu). S tem je izraženo, da se Jožef v vseh krepostih kar najbolj odlikuje, jih neprekosljivo uresničuje. Je popolnoma pravičen. Evangelij pravi: »Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi« (Mt 1, 19–20).

Joseph Ratzinger lepo utemelji to evangeljsko oznako: Matej v Jožefovi odločitvi, da »ne bi osramotil« Marije, vidi znamenje, da je bil »pravičen«. Označitev Jožefa kot pravičnega (caddik) daleč presega odločitev tega trenutka. Daje celotno podobo sv. Jožefa in ga hkrati uvršča med velike osebnosti Stare zaveze – vse od pravičnega Abrahama. Če moremo reči, da je v Novi zavezi navzoča oblika pobožnosti povzeta v besedi »verujoči«, potem je celotno življenje v skladu s Svetim pismom v Stari zavezi povzeto v pojmu »pravični«. Že Psalm 1 opisuje klasično podobo »pravičnega«. Smemo ga imeti že kar za portret duhovnega lika sv. Jožefa. Pravičen je potemtakem človek, ki živi v živem stiku z Božjo besedo, ki »se veseli v Gospodovi postavi« (v. 2). Podoben je drevesu, zasajenem ob potokih voda, ki stalno rojeva svoj sad. S potoki voda, iz katerih se hrani, je seveda mišljena živa Božja beseda, v katero poganja korenine svojega bitja. Božja volja mu ni od zunaj naložena postava, ampak »veselje«. Postava mu sama od sebe postane evangelij, veselo oznanilo, ker jo bere v osebni, živi usmeritvi k Bogu ter jo tako od znotraj razume in živi. – Psalm 1 ima za značilnost pravičnega, »srečnega moža« njegovo prebivanje v postavi (tora), v Božji besedi. Vzporedno besedilo Jer 17,7 označuje kot »blagoslovljenega« tistega, ki »se zanaša na Gospoda in čigar upanje je Gospod«. Tukaj močneje kakor v psalmu stopa v ospredje osebna narava pravičnosti – zanašanje na Boga, ki daje upanje človeku. Obe besedili ne govorita neposredno o pravičnem, ampak o srečnem ali blagoslovljenem možu. Vendarle ju smemo imeti za pristno podobo starozaveznega pravičnega. Iz nje tudi spoznamo, kaj nam hoče povedati Matej, ko Jožefa predstavi kot »pravičnega«. – Ta podoba človeka, ki ima svoje korenine v živih vodah Božje besede, živi v pogovoru z Bogom in zato stalno rojeva sad – ta podoba se uresničuje v opisanem dogodku, pa tudi v vsem, kar je poslej povedano o Jožefu iz Nazareta. V Jožefovi izkušnji gre za to, da postavo pravilno razlagamo in uresničujemo. Jožef to stori v ljubezni. Marije noče javno osramotiti. Hoče ji dobro, tudi v uri velikega razočaranja. Jožef ne uteleša tiste oblike pozunanjene zakonitosti, ki jo Jezus ožigosa v Mt 23 in proti kateri se bojuje Pavel. Jožef živi postavo kot evangelij. Išče pot edinosti prava in ljubezni. In tako je notranje pripravljen na novo, nepričakovano in človeško neverjetno novico, ki mu bo prišla od Boga. (Glej Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta. Jezusovo otroštvo, Družina, Ljubljana 2012, 51–52).

Pravičnost je torej glavna krepost [...] Bog daj, da bi pravičnost oz. poštenost ohranili svojo domovinsko pravico med nami in ostali naše razpoznavno znamenje v mednarodni skupnosti!

Anton Štrukelj

»POJDITE K JOŽEFU« (3) Sv. Terezija Avilska o češčenju sv. Jožefa

Sv. Terezija Avilska v svojem življenjepisu posebej spregovori o češčenju sv. Jožefa. Pravi, da je bila vedno uslišana v vseh zadevah. Zato tudi drugim močno priporoča to češčenje. Takole piše:

»[…] Za svojega posredovalca in gospoda sem si izbrala slavnega svetega Jožefa in se mu prav goreče priporočala. Jasno sem spoznala, da me je prav ta moj oče in gospod rešil ne le iz tedanje stiske, temveč tudi iz drugih še večjih stisk, ki so se tikale časti in dušnega blagra, in da je dosegel celó več, kot sem si ga upala prositi. Ne spominjam se, da bi ga bila doslej prosila za kaj, v čemer mi ne bi bil ustregel. Čudovito je, kolikšne milosti mi je podaril Bog po posredovanju tega blaženega svetnika in kolikerih nevarnosti za dušo in telo me je po njem otel. Kakor kaže, je Bog drugim svetnikom podelil milost, da morejo pomagati le v zadevah določene vrste, v tem slavnem svetniku pa sem spoznala pomočnika za vse zadeve brez razločka. Brez dvoma nam hoče Gospod pokazati, da se v nebesih strinja z vsem, za kar ga prosi, saj mu je bil tudi na zemlji poslušen kot svojemu redniku in skrbniku, ki mu je imel pravico ukazovati. To so izkusile tudi druge osebe, ki sem jim svetovala, da se mu priporoče. Sedaj jih že veliko časti tega svetnika in vse je potrjeno, kar sem rekla.    

Njegov praznik sem praznovala vselej slovesno, kolikor sem mogla. … Vsakemu bi svetovala, naj časti tega svetnika, ker vem iz mnogih izkustev, kolikšne milosti dosega pri Bogu. Ne poznam nikogar, ki bi gojil pravo pobožnost do njega in mu služil s posebnimi vajami, da ne bi v večji meri napredoval tudi v kreposti; kajti svetnik kaj krepko vnema duše, ki se mu priporočajo. Mislim, da ga že nekaj let, vselej na njegov praznik, prosim za posebno milost, in še vselej sem bila uslišana. Če prošnja ni povsem dobra, izbere kaj boljšega zame […].      

Posebno naj bi se v ljubezni zanj vnemali taki, ki so predani notranji molitvi; ne vem namreč, kako bi se mogli spominjati kraljice angelov in se spominjati časa, ko je z detetom Jezusom toliko trpela, ne da bi bili hvaležni tudi svetemu Jožefu, ki jima je tako dobrotno pomagal. Kdor npr. ne najde učitelja za notranjo molitev, naj se odloči za tega slavnega svetnika in ne bo zgrešil. Bog daj, da se ne bi pregrešila s tem, da tako smelo govorim o njem! Čeprav se javno štejem med njegove častilke, sem mu vendar le nemarno služila in ga površno posnemala. Ta svetnik torej je povzročil v svoji znani dobroti, da sem spet mogla vstati s postelje in shoditi ter da nisem bila več hroma. Jaz pa, kakršna sem, sem to dobroto slabo izkoristila.«

Dodajmo še ljubek zapis sv. Terezije Deteta Jezusa o nazareški Družini. »Kako lepo bo spoznati v nebesih vse, kar se je zgodilo v sveti Družini! Ko je mali Jezus začel odraščati, je morda rekel Devici Mariji, ko je videl, da se posti: 'Jaz bi se tudi postil.' In Devica Marija je odgovarjala: 'Ne, moj mali Jezus, ti si še premajhen, ti nimaš moči.' Morda pa mu tega ni upala braniti. – In dobri sv. Jožef! O, kako rada ga imam! On se ni mogel postiti zaradi napornega dela. – Vidim, kako obla, potem si od časa do časa obriše čelo. O, kako se mi smili! Kako se mi zdi, da je bilo njihovo življenje preprosto! – Rojakinje so se prihajale po domače pogovarjat z Marijo. Včasih so jo prosile, naj jim zaupa svojega malega Jezusa, da bi se šel igrat z njihovimi otroki. In mali Jezus je pogledal Marijo, da bi ugotovil, če se sme iti. Včasih so dobre žene šle tudi naravnost k Jezusu in mu preprosto rekle: 'Pridi se igrat z mojim dečkom!' itd. – Ko mislim na sveto Družino, si zelo rada predstavljam čisto navadno življenje. Ne vse tisto, kar nam govorijo, vse tisto, kar domnevajo. Na primer, da je mali Jezus zgnetel iz zemlje ptice, dihnil vanje in jim dal življenje. Ah, kje pa, mali Jezus ni delal takih nepotrebnih čudežev, niti zato, da bi razveselil svojo Mater. Zakaj pa potem niso bili preneseni v Egipt po čudežu, ki bi bil veliko bolj potreben in tako lahek za ljubega Boga. In v hipu bi se znašli tam! Pa ne, vse v njihovem življenju je potekalo tako kakor v našem. – In koliko težav, razočaranj! Kolikokrat so leteli očitki na dobrega sv. Jožefa! Kolikokrat mu niso hoteli plačati njegovega dela! O, kako začudeni bi bili, če bi vedeli vse, kar so pretrpeli! Itd. Itd.«

Anton Štrukelj

Sv. Jožefu gre posebno češčenje.

Iz vsega trojega: 

1. ker je sv. Jožef deviški mož Matere božje in za Marijo obdarjen z najvišjo svetostjo, 

2. Jezusov oče po postavi in 

3. varuh vesoljne Cerkve, sklepajo teologi, da pristoji sv. Jožefu vsaj po stopnji višje češčenje kakor ostalim. svetnikom; samo češčenje, ki gre Mariji, je še višje (samo po sebi je pa razumljivo; da se tudi češčenje, ki ga izkazujemo Mariji in sv. Jožefu po svojem bistvu docela razlikuje od tistega češčenja, ga izkazujemo Bogu). Pri drugih :svetnikih ima češčenje svoj temelj v posvečujoči milosti (ki je udeleženost pri Kristusovem poveličanem življenju) in so te različni svetniki deležni v različni stopnji. Sv. Jožefu (in na še višji način Mariji.) pa gre češčenje zaradi visoke mere posvečujoče milosti in iz te izvirajoče nebeške slave, še večje češčenje pa zaradi njegovega posebno tesnega odnosa do učlovečenega božjega Sina. K češčenju svetnikov spada tudi priporočanje njihovi priprošnji; saj tudi s takšnim zatekanjem za pomoč priznavamo vzvišene nadnaravne odlike svetnikov in poveličujemo Boga, ki se kaže tako čudovitega ravno v veličini svojih prijateljev.

Razumljivo je torej, da se k sv. Jožefu verniki radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih in podobnih stiskah, ki morejo imeti velik vpliv tudi na človekovo duhovno, nadnaravno življenje. Poseben zavetnik je sv. Jožef krščanskim očetom v njihovi skrbi za svoje otroke, ki so zlasti v nadnaravnem oziru v podobnih nevarnostih, kakor je bil Jezus, ko mu je kralj Herod stregel po življenju. Radi se k sv. Jožefu priporočajo mladi ljudje v boju za ohranitev svoje čistosti. Še posebej je sv. Jožef zgled in priprošnjik vseh tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh; zato se od 1. 1955 obhaja na 1. maj poseben nezapovedan praznik sv. Jožefa delavca. Ker je sv. Jožef bil deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (Sv. pismo tega izrečno ne omenja, vendar pa lahko na to sklepamo iz ostalega, kar pove), zato velja sv. Jožef za posebnega pomočnika in priprošnjika za srečno zadnjo uro. In kako bi Kristus mogel odbiti prošnje sv. Jožefa, ko je rečeno, da je bil v življenju »njima pokoren«, Jožefu namreč in Mariji?

K češčenju svetnikov nujno spada tudi prizadevanje za oblikovanje svojega življenja po svetnikovem zgledu, kar je velik pripomoček pri hoji za Kristusom. Mož pravičnega in dobrega srca, mož neomajnega zaupanja v Boga, mož vere in pokorščine, mož deviške spoštljivosti, zvestega dela in skrbnosti za svojo družino – ta Jožef evangelijev v resnici zasluži, da ga častimo tudi s posnemanjem njegovega zglednega življenja.

Na slovenskih tleh je bilo češčenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v l. 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih govorih Janez Ludvik Schönleben; češčenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih že 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat uspešno upodabljali.

dr. Anton Strle

POJDITE K JOŽEFU PRAZNIK SV. JOŽEFA (3) Zavetnik razširjene nazareške družine – Cerkve

 Zakaj gleda Cerkev v sv. Jožefu svojega posebnega zavetnika? Papež Leon XIII. pravi, da ga je za zavetnika vesoljne Cerkve postavil pravzaprav Bog sam, Cerkev pa je to le razglasila. Nazareška družina, kateri je bil po božji volji sv. Jožef glavar, družinski oče ter zakoniti in naravni varuh, je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve, namreč Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in deviško Mater vseh udov skrivnostnega Kristusovega telesa. In kakor se je Marijino telesno materinstvo po njenem Sinu, Odrešeniku človeškega rodu, razširilo v duhovno materinstvo vseh ljudi, ki bodo deležni odrešenja, podobno se je Jožefovo očetovstvo nasproti detetu Jezusu raztegnilo na vse, ki bodo deležni odrešilne milosti. Vse te je namreč odrešenje spet napravilo za božje posinovljence, za Kristusove brate in sestre, ki kot taki sestavljajo Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo. Kot je Jožef Kristusov rednik in zakoniti oče, tako ne more od svoje očetovske ljubezni in skrbi izločiti tistih, 'ki jih je Kristus napravil za svoje brate in sestre in za ude svojega .skrivnostnega telesa' (Okr. Quamquam pluries).

Starodavno prepričanje Cerkve je, da je bil egiptovski Jožef, ki je toliko storil za starozavezno božje ljudstvo v njegovi stiski, predpodoba bodočega varuha sv. družine in njegovih nalog v tej nazareški družini, pa tudi v družini božjih otrok v naročju Cerkve. Posebno praznovanje sv. Jožefa kot varuha vesoljne Cerkve je uvedel papež Pij IX. l. 1847, in sicer na 3. nedeljo po veliki noči.; od 1956 je to praznovanje združeno s praznikom 19. marca, ne sme pa biti pozabljeno.

Spomnimo se

Tednik Katoliški GLAS je v 20. Številki, dne 18. maja 1967, poročal o novi papeški okrožnici o češčenju Matere Božje. Misli so tudi danes aktualne:

»Prav na dan 13. maja 1967, ko je papež sv. Pavel VI. poromal v Fatimo, kjer se je pred 50. leti [danes je že 104 leta] prvič prikazala Devica Marija, je bila objavljena okrožnica »Veliko znamenje« (Signum magnum), ki govori o češčenju in posnemanju kreposti Božje Matere.

V prvem delu je najprej govor o Mariji, ki je duhovna mati Cerkve. Svoje materinstvo vrši sedaj s tem, da neprestano posreduje pri svojem Sinu. S čarom svojih kreposti tudi vzgojno vpliva na sinove Cerkve. Njena svetost je bleščeč vzgled popolne zvestobe milosti: evangelij je poln zgledov njenih čednosti, zlasti njene zveste službe in predanosti Gospodu od Gabrijelovega oznanjenja do njenega častitljivega vnebovzetja. Prav je zato, da proslavljamo Marijo kot Mater Cerkve in smo ji za njeno poslanstvo, ki ga vrši v naše dušno dobro, hvaležni.

V drugem delu okrožnice papež poudarja, da mora prava pobožnost do Matere Božje odsevati njene kreposti, da mora voditi k Jezusu, nas spodbujati k molitvi, pokori in strahu božjem. Sam Kristus nam je Marijo dal kot vzor Cerkve; ona je nova Eva, zarja nove zaveze, ki s svojo spodbudno navzočnostjo v vseh časih razsvetljuje zgodovino Cerkve. Kot Mati te Cerkve je postala bandero edinosti in spodbuda za popolno bratstvo med kristjani. Prav je zato, da se vsakdo izmed nas osebno posveti Marijinemu brezmadežnemu Srcu.«

Preživite več časa z Jezusovo materjo!

V začetku meseca maja leta 2015 je pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra papež Frančišek spodbudil krščence, naj imajo zaupanje v posredovanje Device Marije, Božje Matere. Papež je romarje povabil, naj v mesecu maju, v katerem jo ljudje običajno častijo, obnovijo svojo ljubezen »do Jezusove Matere« in »preživijo več časa z njo«. »V zaupanju ji predložite vse svoje namene,« je spodbujal papež.

Papež gleda v Mariji posebno pomembno oporo za mlade, bolnike in mlade zakonce. Na koncu avdience je dejal:

»Nastopil je Marijin mesec. Dragi mladi, naj bo Božja Mati vaše zavetje v najtežjih trenutkih. Naj vas podpira, dragi bolniki, da se boste pogumno spoprijeli s svojim vsakdanjim križem. Naj bo vaša oporna točka, dragi novoporočenci, da bo vaša družina domače ognjišče molitve in medsebojnega razumevanja.«

Papež Frančišek

Vatikan, 6. maj 2015, ZENIT.org

PO MARIJI K JEZUSU Direktor fatimskega muzeja Marco Daniel Duarte sporoča:

Slika blaženega Alojzija Grozdeta z vgrajeno relikvijo (*) je bila vključena v začasno razstavo "Fatimski liki: podobe duhovne krajine", ravno zato, ker štejemo pričevanje Alojzija Grozdeta za pričevanje izrednega pomena za širjenje fatimskega sporočila. Njegov lik je bil vključen v skupino izrednih osebnosti, ki so na različne načine širile fatimsko sporočilo. Naslov skupine je: "Liki neke zgodovine in nekega sporočila: glasniki in pričevalci".

Ob predstavitvi razstave, katere kustos sem, vedno z veseljem govorimo o zgledu blaženega Alojzija Grozdeta in njegovem močnem vplivu na življenje krščanske skupnosti.

Otvoritev razstave je bila 29. novembra 2020 in bo ostala odprta za javnost do 13. oktobra 2022.

(*) Slika blaženega Grozdeta je dar slovenskih vernikov fatimskemu svetišču ob sklepu milostnega romanja podobe fatimske Marije po naši domovini leta 2016. Avtor slike je akademski slikar Tomaž Perko.