Čudežno rešen pred neizbežno smrtjo

Nekega večera leta 1856 se je opat Riou, duhovnik škofije Puy-en-Valey (Francija), na konju vračal s potovanja v svoj samostan in ob tem molil rožni venec. Razbesnelo se je močno neurje in noč je postala tako temna, da je duhovnik izgubil nadzor nad svojim konjem. Ko je prispel do ovinka, pod katerim je bil zelo globok prepad, je nenadoma začutil, da je začel padati v brezno. Kotalil in prekopicaval se je več kot petindvajset metrov v globino! Njegov plašč, klobuk, kuta in vsa oblačila so se pri tem raztrgala. Njegov konj je poginil, ker je z glavo udaril ob skalo. Opat Riou se je dvignil na noge nepoškodovan! Redovnik je po pravici pripisal zasluge za čudežno rešitev pred neizbežno smrtjo presveti Devici Mariji.

Msgr. Millot, Pojdimo k Jezusu

 

Bog je potrpežljivo vstopil na svet po Mariji.

Papež Frančišek je 17. decembra 2018 v radijski oddaji govoril z zaporniškim kaplanom v Padovi Markom Pozza o molitvi zdravamarije in o magnificatu.

Papež je pojasnil: »Ko je Bog vstopil na svet po Mariji, je to storil v potrpežljivosti. Kadar opazim potrpežljivo krščansko ljudstvo (bolniki, ki sprejemajo svojo bolezen, družinske matere, starejše osebe, ki prenašajo osamljenost, zaporniki in mnogi, ki v potrpežljivosti prenašajo bridkosti), takrat mi pride na misel, da kdor potrpežljivo prenaša trpljenje, se pridružuje Božjemu trpljenju v Kristusu.«

»Vstopiti v potrpežljivost,« nadaljuje pogovor papež, »je sposobnost, na ramah prenašati življenjske preizkušnje v upanju in s pogledom uprtim naprej. Samo trpeči človek je sposoben sprejeti potrpežljivost. Kdor nima izkušnje krščanskega trpljenja, kvečjemu lahko doseže strpnost.«

Papež Frančišek je poudaril, da je beseda »Cerkev« ženskega spola in ne moškega. »Kleriki smo moški, vendar [sami zase] nismo Cerkev. Cerkev je žena, ker je nevesta.«

Razgovor je zaključil z besedami: »Govorimo o 'materinstvu' Cerkve, ki izhaja iz Marijinega 'materinstva', o nežnosti Cerkve, ki ima izvor v Marijini blagosti.«

Zenit

 

PO MARIJI K JEZUSU Marijini besedi »tukaj sem« sta ključnega pomena za življenje.

Na začetku človek reče Bogu »ne«, v evangeliju pa Marija ob nadangelovem oznanjenju izreče Bogu »da«. V obeh pripovedih Bog išče človeka. V prvem primeru gre po grehu k Adamu in ga vpraša: »Kje si?« (1 Mz 3,9). Ta mu odgovori: »Skril sem se« (1 Mz 1,10). V drugem pa gre k Mariji, ki je brez greha, in ta odgovori: »Glej, dekla sem Gospodova« (Lk 1,38). »Glej, tukaj sem« je nasprotna trditev od odgovora »skril sem se«.

Besedi »tukaj sem« sta ključnega pomena za življenje. Izražata prehod od horizontalnega življenja, ki je osredotočeno na sebe in svoje lastne potrebe, k vertikalnemu življenju, usmerjenemu k Bogu. Besedi »tukaj sem« izražata razpoložljivost za Gospoda in zdravilo za egoizem, sta protistrup nezadovoljnemu življenju, ki vedno nekaj potrebuje. Odgovor »tukaj sem« je zdravilo proti staranju zaradi greha in je terapija, da znotraj ostajamo mladi. Marijini besedi izražata prepričanje, da je Bog več vreden od mojega ega. Zato izrečeni besedi »tukaj sem« pomenita največjo hvalnico, ki mu jo moremo zapeti. Zakaj ne bi naših dni pričeli z besedami: »Tukaj sem, Gospod!?«

Marija dodaja: »Zgodi se mi po tvoji besedi!« Ne pravi: »Naj se zgodi po moji volji«, ampak »po Tvoji!« Bogu ne postavlja meja. Ne razmišlja: »Nekoliko se mu bom posvetila, se podvizala in potem bom storila, kar bom hotela.« Ne, Marija ne ljubi Gospoda, kadar se ji zahoče. Živi v popolnem zaupanju v Boga. V tem je skrivnost življenja.

papež Frančišek, 8. december 2018

Vir: Vatican.va

 

SKRIVNOST KRIŽA (4) Križ ponižanja (2)

Poglejmo še, kako je bilo s ponižanjem pri Jezusu. Iz vsega odrešenjskega dogajanja vemo, da je Jezus na vsakem koraku doživljal ponižanja. Neke vrste ponižanje je bilo zanj že to, da se je učlovečil. On je Bog in živi v Božji slavi, v občestvu Svete Trojice. Bog ni potreboval učlovečenja, ker mu ni ničesar dodalo k njegovi popolnosti. Ponižal se je zaradi našega odrešenja in zaradi naše bede. Ljubezen do grešnih in ubogih ljudi ga je vodila tako daleč, da se je ponižal. To je bilo prvo ponižanje, ki je bilo sad njegove ljubezni. Sam se je odločil zanj in ga zavestno sprejel po sklepu vse Svete Trojice. Če ima ponižanje nek smisel in nek cilj, ga je lažje sprejeti. Toda vse le ni bilo tako lepo, saj je prvemu ponižanju sledilo še več drugih. Ljudje ga niso sprejeli kot odrešenika, sumničili so ga, ker je govoril resnico. Iz zavisti so ga izdali v smrt in umorili. Ponižali so ga tako zelo, da je bil prištet med hudodelce. Toda Jezus je vsa ta ponižanja znal združiti s tistim prvim ponižanjem, za katerega se je svobodno odločil. Vsako ponižanje je sprejel v ljubezni do človeka. Vedel je, da samo če sprejme ponižanje, lahko človeku pokaže, kako zelo ga ima rad. Prav ponižanja so mu odpirala pot v globine človekove narave, ki je ranjena od izvirnega greha. Če je hotel človeka spoznati in doživeti v vsej človeški bedi, je moral sprejeti vsa ponižanja, ker je človek sam padel zelo nizko. Padlega pa lahko dvigneš samo, če se k njemu skloniš in ga pobereš. Ker je pred očmi vedno imel cilj, da bi človeku spet vrnil prvotno dostojanstvo pred grehom, mu ni bilo težko sprejeti ponižanja, ki so ga vodila k cilju.

S tem svojim zadržanjem je tudi nam pokazal pot, kako naj ravnamo. Njegov zgled nam govori, da moramo tudi mi sprejeti ponižanja z ljubeznijo, ker nas lahko povedejo bliže k Bogu, ki se sklanja k nam. Seveda so ponižanja, ki jih doživimo, različna. Veliko si jih pripravimo sami, ker ne preudarimo dobro, kako ravnati. Taka ponižanja je lažje sprejeti, ker so posledica naše lastne nerodnosti in nepazljivosti. Tudi greh je ponižanje, saj vsak greh človeka poniža in razdere prijateljstvo z Bogom. Zato je pošteno, da vsak izmed nas potrpežljivo trpi posledice svojih grehov. Tudi pokora za osebne grehe je popolnoma normalna stvar. Ker smo ravnali napak, je potrebno popraviti, kar je greh razdejal. Sprejeti trpljenje zaradi svojih grehov je pravično in pošteno. Ne smemo se izmikati temu, kar smo si sami pripravili, in tudi krivice smo dolžni popraviti. Nobeno mučeništvo ni, če človek po pravici trpi za svoje prestopke.

So pa tudi ponižanja, ki nam jih pripravijo ljudje in so krivična ter jih je težje sprejeti. A tudi tukaj nam je Jezus zgled, govori nam: »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.« Sam je sprejel ponižanja, ki so bila krivična, in je z njimi zagotovil naše odrešenje. Tudi mi lahko ravnamo podobno. Če sprejmemo ponižanje, ki nas je zadelo po krivici, prekinemo krog sovraštva, ki se je začel. Ne smemo seči po maščevanju, ker nas ne bo vodilo k miru. Jezus nam celo pravi, da moramo ljubiti tiste, ki nas ponižujejo in sovražijo. »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih.« Ko se odpovemo maščevanju in sprejmemo ponižanje, se še bolj nagnemo k Bogu. Bogu se približamo, ker smo mu podobni in odpuščamo ter ljubimo, tudi če nismo ljubljeni. Takšno ravnanje nas dela bogatejše in še boljše sinove nebeškega Očeta. Tako vidimo, da nas krivično ponižanje vodi bližje k Bogu in nam je v duhovno korist, če ga znamo z ljubeznijo sprejeti. Tako dejanje v nas poveča Božjo milost. Odpira nas za sprejem milosti in tako uresniči našo podobnost Bogu. Ponižanje, ki ga sprejmemo, pa ima učinek tudi na tistega, ki je ponižanje povzročil. Razorožili smo ga, ker se nismo maščevali. Tako smo mu dali možnost, da gre vase in premisli svoje ravnanje. Ko vidi, da je delal narobe, ima možnost kesanja in opravičenja. Če bi se mu maščevali, ga ne bi privedli h kesanju. Samo odpuščanje odpira vrata h kesanju in priznanju krivde. Ponižanje, ki smo ga sprejeli, je postalo vir blagoslova tudi za bližnjega, ki nas je ponižal. Še več, to ni bilo samo naše ravnanje; Bogu smo dali prostor, da je lahko deloval v nas in po nas. Postali smo njegovo orodje.

Sedaj pa smo spet pod križem in vidimo Jezusa, ki je nanj pribit. On nas potrebuje za svoje orodje, saj so njegove roke pribite in jih ne more več uporabljati. Zato nas prosi, naj mu posodimo svoje, da bodo delile blagoslov in odvezovale krivde. Njegove noge so pribite na križ in negibne. Potrebuje naše noge, da bo lahko nastopil pot sprave in miru. Naše noge ga bodo ponesle do tistih, ki so nas ponižali, da jim porečemo: Odpuščam ti, brat! Posoditi mu moramo naše noge, da bomo šli k tistim, ki smo jih ponižali, in prosili: Odpusti, brat! Jezus potrebuje naša usta, saj so njegova na križu utihnila. Po naših ustih hoče oznanjati besede veselja, kako zelo nas Bog ljubi in nam odpušča vse, s čimer smo ga žalili in poniževali. Uči nas, naj tudi mi z ljubeznijo sprejmemo križ ponižanja, ki nam bo odpiral pot k Bogu. Prostovoljno sprejeta ponižanja nas bodo naredila ponižne in odprte Bogu. Odprla nam bodo vrata, po katerih bo Bog še lažje vstopal v naše življenje. Samo ponižni ljudje lahko doživijo Božjo bližino in sprejmejo od njega vse, kar bi nam rad podaril. Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. Približajte se Bogu in se vam bo približal.

Ko postajamo ponižni, se nam Bog približuje in nas vedno bolj osvaja. Postajamo močni in odporni proti napadom hudobnega duha. Kadar sprejmemo ponižanje, se upremo hudiču, ki nas takrat nagovarja k maščevanju. Hudič tem bolj izgublja moč nad nami, čim bolj postajamo ponižni. Odprle se nam bodo oči in spoznali bomo, da nas nobeno ponižanje ne more zares ponižati. Nasprotno, še bolj nas približa Bogu, ki je bil tudi ponižan. Jezusu je bilo ponižanje na križu povišanje, saj sam pravi: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče.« Sramotno ponižanje ob smrti na križu se mu je spremenilo v povišanje, ker je lahko v ljubezni objel vse tiste, ki so ga ponižali. Tudi nas vsako ponižanje, ki ga sprejmemo z ljubeznijo, dviga nad tistega, ki nas ponižuje, a ne zato, da bi ga imeli za slabšega od sebe, ampak zato, da bi ga ljubili kakor Bog. Čeprav smo bili v človeških očeh ponižani, smo bili pred Bogom povišani. Samo ljubezen je tista, ki je spremenila predznak. Iz ponižanja je naredila povišanje, ker ni iskala svoje pravice, marveč je bližnjemu odpuščala.

Ne bojmo se ponižanja, ki ga je Gospod izkusil že pred nami. Z ljubeznijo ga je spremenil iz ponižanja v duhovni dobiček. Ponižanja nas vodijo v stanje, ki se mu reče ponižnost, to pa je stanje odprtosti Bogu in bližnjemu. Ponižni človek je odprt za vse ljudi, pa naj bodo še tako drugačni in nemogoči. Ponižnost je bogastvo, ki nam ga Jezus ponuja s križa in nas navdušuje, da bi hodili njegovo pot, to je pot ljubezni in zvestobe. Ponižnost ni proti človeški naravi in ne preprečuje uresničenja človeka, marveč ravno nasprotno. Ponižnost daje človeku pravo vrednost in možnost, da pravilno raste ter napreduje pri Bogu in pri ljudeh. Biti ponižen pomeni imeti pravo modrost.

p. Branko Petauer

 

1. Defetizem

To dejansko pomeni »svobodno smrt«, kar so prej imenovali »samomor«. Človek kapitulira spričo nesprejemljive premoči trpljenja. V domnevi, da se ga s tem znebi. Kaj pa, če se to ne bi zgodilo? Če bi obstajalo ponovno rojstvo (kot kazen za to)? Če bi v hrepeneče spanje »prišle povsem nezaželene sanje« »v neodkriti deželi; iz njenega okrožja se ne vrne noben popotnik«, kakor tuhta Hamlet. Večina samomorilcev ne misli tako daleč. Vidijo le sedanji trenutek, vidijo tudi le sami sebe – in prepuščajo drugim, da še naprej trpijo. Rešitev je egoistična.

Hans Urs von Balthasar, švicarski duhovnik, teolog in kardinal