POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (18) Različne težave pri molitvi

Neka žena in mati je zapisala: »Molim rada, a molim težko. Čudna trditev, saj navadno tisto, kar imamo radi, tudi radi opravljamo. Molim rada, ker vsaj delno poznam lepoto in bogastvo molitvenega življenja; molim težko, ker mi molitev predstavlja premagovanje marsikatere težave. Molim rada, ker me molitev umirja, sprošča, nasičuje mojo notranjost. Po njej se mi približuje ter razodeva Bog in jaz njemu. Molim težko, ker mi ni vselej preprosto začeti; težko se zberem, potrebujem nekaj časa, ki ga tolikokrat zmanjkuje, morda si dam preveč opraviti z drugimi, bolj ali manj pomembnimi stvarmi. Molim težko, ker velikokrat ne znam prav moliti, ker ne molim v pravem duhu in resnici ... Kar naprej se borim s svojo lenobo, raztresenostjo in z vsem, kar je v meni preveč Martinega in premalo Marijinega.«

Ne smemo pozabiti, da je Bog skrivnost, za katero je treba biti odprt. Treba je biti lačen in žejen Boga. Upoštevati moramo Boga, kakor se nam javlja po razodetju, in ne "boga", ki je proizvod naše domišljije. Tisto, kar vidimo, slišimo, stehtamo, zmerimo, spravimo v denar, ni vse in predvsem ni najvažnejše.

Sv. Bernard nam svetuje: »Če čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko Pomočnika in prosi.«

Zelo je res, kar je zapisal italijanski duhovni pisatelj Alessandro Pronzato: »Prijatelj, če boš čakal na to, da boš molil, ko se ti bo ljubilo, se boš pošteno opekel. Imeti moraš moč in pogum, da boš molil tudi takrat in še posebno takrat, ko se ti ne ljubi.«

V čemer si moremo sami pomagati, si bomo pomagali sami. Bog ne bo podpiral naše lenobe in brezbrižnosti. Molitev zato ne more biti beg pred našimi dolžnostmi, temveč naj bo povezana z našo dejavnostjo in odgovornostjo.

Današnji človek, ki je nagnjen k neredu, ima težave z redno molitvijo, a prav ta je zelo pomembna. Če se bomo glede molitve držali reda, bo ta red tudi nas ohranjal na duhovni višini. Če je molitev dihanje duše, s tem dihanjem nikoli ne smemo prekiniti. Dokler kristjan duhovno diha, tudi duhovno živi. Molitev zato nujno spada h krščanskemu življenju.

Marsikdo kljub resni volji po redni molitvi pogosto čuti skušnjavo, da ne bi molil, ker se mu zdi, da njegova molitev zaradi različnih vzrokov nič ne velja.

Kogar med molitvijo nadlegujejo skušnjave, bo upošteval nasvet meniha Evagrija Pontskega (u. 399): »Če moliš kot se spodobi, pričakuj, kar se ne spodobi, in pogumno vzdrži.«

Marsikomu je kamen spotike trpljenje, ki ga molitev ne odpravlja. Pogosto gre za napačno pojmovanje vere in primitivno pojmovanje Boga. Vera ni trgovina na drobno, daj-dam.

Največja ovira za vero in s tem za molitev je praktični materializem, to je zakopanost v ta svet, življenje, kakor da Boga ni, skrb samo za boljši kos kruha, težnja, da bi iz življenja iztisnili čim več užitkov. Jezus nas uči, naj ne bomo pretirano zaskrbljeni, kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli. Če bomo iskali najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, nam bo vse drugo navrženo (prim. Mt 6,31.33). Po pravici je Kristus med blagre postavil na prvo mesto: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Takšni si ne nabirajo »zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo,« marveč si nabirajo »zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja, in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo« (Mt 6,19s).

Tudi za globoko vernega človeka molitev večkrat ni lahka, zlasti če se hoče držati v molitvi nekega reda in moli tudi takrat, kadar ni razpoložen za molitev. Molitev postane posebno težka takrat, ko smo notranje popolnoma prazni, ko se nam zdi, da smo v temi in da nas je Bog zapustil.

Važno je, da v času preizkušnje ne prenehamo z molitvijo. V pomoč nam bodo kratki molitveni izreki. S pridom bomo vzeli v roke Sveto pismo. Najbrž se bomo morali na začetku k temu prisiliti, a končno nam bo Bog po Svetem pismu spregovoril in nas potolažil.

Znani duhovni pisatelj in vzgojitelj Romano Guardini v knjigi Uvajanje v molitev svetuje: »Večkrat pomaga, če menjaš molitvene obrazce; kar je novo, še neizrabljeno, daje prožnost. Ali pa spremeni obliko molitve. Nadomesti npr. lastno molitev z duhovnim branjem in poskusi priti po tej poti do Boga. Ali se omeji na določene, prav preproste in krepke molitve.

Kadar pa ti sploh vse odpove, tedaj vsaj poklekni ali stopi pred Boga z besedami: 'Vem, da bi moral moliti, a ne morem.'«

Kako se pri molitvi ne smemo zanašati na omahljiva čustva in kako jih moramo prerasti, nas poučuje Hoja za Kristusom:      »Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, zakaj čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: zdaj vesel, zdaj žalosten; zdaj miren, potem nemiren; danes goreč, jutri mlačen; sedaj skrben, drugič len; zdaj resen, a potem zopet lahkomiseln.

A kdor je moder in v duhovnem življenju poučén, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je duh popolnoma obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«

Treba je upoštevati, kar je zapisal teolog Karl Rahner v knjigi Molitev, naša težava in naš blagoslov: »"Molitev je milost. Molitev pa je tudi umetnost, ki se je moremo privaditi. Lahko se naučimo, kako naj se pred molitvijo umirimo in zberemo, kako naj premislimo, kaj nameravamo, kako se z Bogom pogovorimo brez molitvenih obrazcev o svojih težavah, celo o tem, da se le neradi mudimo ob svetih rečeh, kako se z Bogom pogovorimo o njem samem.«

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Zadnja desetletja še posebej veljajo besede v naslovu. Duhovna žetev je danes zahtevna. Maloštevilni delavci iščejo, kako bi se lotili, da bi čim več poželi. Pri tem vedno bolj ugotavljajo, da so sami nemočni. Vsi kristjani so poklicani k tej žetvi; vsak na svoj način, po svojih sposobnostih. Vsi z molitvijo, marsikdo pa tudi na kakšen drugačen način. Nemoč kliče k molitvi, k Božji moči. Sklicujemo se na Božjo ljubezen do vsakega človeka. Božja volja je, da bi se vsi zveličali, za to pa so potrebni goreči žanjci, ki bodo delali po geslu: Moli in delaj! V zadnjem mesecu ste molivci v žitnem klasu pridelali kar štiri zrna. Bog povrni vsem z novimi, dobrimi in vztrajnimi duhovnimi poklici.

5. postna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Kristus je kot eden izmed nas postal klas, umrl in rodil obilo sadu:

- Kristus je prvi sad te pšenice. Sam se je izognil prekletstvu ravno takrat, ko je za nas postal prekletstvo.

- Premagal je moč trohljivosti, ko je sam od sebe začel bivati, on, »svoboden med mrtvimi«. Uničil je smrt in vstal.

- Jezus Kristus je eden, vendar ga lahko imamo za snop, kar v resnici tudi je, ker v sebi združuje vernike, ki jih povezuje z duhovnim zedinjenjem.

zbral p. Avguštin Novak

 

4. postna nedelja: sv. Janez Zlatousti: Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse:

- Ko svojega skupnega Gospodarja slavimo za vse drugo, kako da ga posebej ne slavimo, poveličujemo in se mu čudimo zaradi križa in tistega strašnega trpljenja, ki ga je prestal?

- In tudi to, da je umrl za takšne ljudi, kakršni smo mi.

- Kaj se čudiš, da se Pavel tako veseli, vzklika in hvali, ko prav tisti, ki je pretrpel smrt, imenuje to svojo slavo? Rekel je: Oče, prišla je ura: Poveličaj svojega Sina!

- Poberi se od mene, satan! V spotiko si mi! S to ostro in trdo izjavo je pokazal, s kakšno vnemo je pričakoval križ.

- Kaj se torej čudiš, da je v tem življenju križ tako slaven, če ga je Kristus imenoval svojo slavo, Pavel pa se je z njim hvalil?

 

3. postna nedelja: sv. Avguštin: Mi smo živi kamni, s katerimi se zida Božje svetišče:

- Verovati v Kristusa pomeni ljubiti Kristusa. Ne kakor sta hudobna duhova verovala, pa ga nista ljubila. Zato, četudi sta verovala, sta govorila: Kaj hočeš ti od naju, Božji Sin?

- Vsi, ki tako verujejo, so živi kamni, s katerimi se zida Božji tempelj, ali kakor les, ki ne trohni, iz njega pa je bila narejena ladja, ki je potop ni mogel preplaviti.

- V Božjem templju moli tisti, ki živi v miru s Cerkvijo, v edinosti Kristusovega telesa.

- Jeruzalemski tempelj je bil podoba, ki je kazala tisto, kar bo prišlo. Zato je bil tisti tempelj tudi porušen.

- V tej Božji hiši, ki je Kristusovo telo, pa ima občestvo samo en glas in poje psalme kakor en človek. Če hočemo, je to naš glas.

 

2. postna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Govorili so o slavi, ki naj bi jo Jezus dosegel v Jeruzalemu:

- Ob strani sta mu stala Mojzes in Elija in se z njim pogovarjala o njegovem odhodu, ki se mora uresničiti v Jeruzalemu, to je v skrivnostnem Božjem načrtu, ki se bo izvršil s posredovanjem njegovega telesa, po zveličavnem trpljenju na križu.

- Ko sta se prikazala, nista molčala, marveč sta govorila o slavi, ki jo bo Kristus dosegel v Jeruzalemu, to se pravi trpljenje in križ, po katerem sta onadva slutila tudi vstajenje.

- Bodoči svetniki ne morejo v sedanjem času uživati onih dobrin, ki so jim šele obljubljene in katere pričakujejo.