Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 23. marec 2021

5. postna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Kristus je kot eden izmed nas postal klas, umrl in rodil obilo sadu:

- Kristus je prvi sad te pšenice. Sam se je izognil prekletstvu ravno takrat, ko je za nas postal prekletstvo.

- Premagal je moč trohljivosti, ko je sam od sebe začel bivati, on, »svoboden med mrtvimi«. Uničil je smrt in vstal.

- Jezus Kristus je eden, vendar ga lahko imamo za snop, kar v resnici tudi je, ker v sebi združuje vernike, ki jih povezuje z duhovnim zedinjenjem.

zbral p. Avguštin Novak

 

ponedeljek, 22. marec 2021

4. postna nedelja: sv. Janez Zlatousti: Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse:

- Ko svojega skupnega Gospodarja slavimo za vse drugo, kako da ga posebej ne slavimo, poveličujemo in se mu čudimo zaradi križa in tistega strašnega trpljenja, ki ga je prestal?

- In tudi to, da je umrl za takšne ljudi, kakršni smo mi.

- Kaj se čudiš, da se Pavel tako veseli, vzklika in hvali, ko prav tisti, ki je pretrpel smrt, imenuje to svojo slavo? Rekel je: Oče, prišla je ura: Poveličaj svojega Sina!

- Poberi se od mene, satan! V spotiko si mi! S to ostro in trdo izjavo je pokazal, s kakšno vnemo je pričakoval križ.

- Kaj se torej čudiš, da je v tem življenju križ tako slaven, če ga je Kristus imenoval svojo slavo, Pavel pa se je z njim hvalil?

 

nedelja, 21. marec 2021

3. postna nedelja: sv. Avguštin: Mi smo živi kamni, s katerimi se zida Božje svetišče:

- Verovati v Kristusa pomeni ljubiti Kristusa. Ne kakor sta hudobna duhova verovala, pa ga nista ljubila. Zato, četudi sta verovala, sta govorila: Kaj hočeš ti od naju, Božji Sin?

- Vsi, ki tako verujejo, so živi kamni, s katerimi se zida Božji tempelj, ali kakor les, ki ne trohni, iz njega pa je bila narejena ladja, ki je potop ni mogel preplaviti.

- V Božjem templju moli tisti, ki živi v miru s Cerkvijo, v edinosti Kristusovega telesa.

- Jeruzalemski tempelj je bil podoba, ki je kazala tisto, kar bo prišlo. Zato je bil tisti tempelj tudi porušen.

- V tej Božji hiši, ki je Kristusovo telo, pa ima občestvo samo en glas in poje psalme kakor en človek. Če hočemo, je to naš glas.

 

sobota, 20. marec 2021

2. postna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Govorili so o slavi, ki naj bi jo Jezus dosegel v Jeruzalemu:

- Ob strani sta mu stala Mojzes in Elija in se z njim pogovarjala o njegovem odhodu, ki se mora uresničiti v Jeruzalemu, to je v skrivnostnem Božjem načrtu, ki se bo izvršil s posredovanjem njegovega telesa, po zveličavnem trpljenju na križu.

- Ko sta se prikazala, nista molčala, marveč sta govorila o slavi, ki jo bo Kristus dosegel v Jeruzalemu, to se pravi trpljenje in križ, po katerem sta onadva slutila tudi vstajenje.

- Bodoči svetniki ne morejo v sedanjem času uživati onih dobrin, ki so jim šele obljubljene in katere pričakujejo.

 

petek, 19. marec 2021

SVETNIKI O BOŽJI BESEDI 1. postna nedelja: Izak iz Stelle, opat: Duh in puščava:

-Moj Gospod Jezus ni delal nič sam od sebe. Vse je delal po naročilu. Poslan je prišel na svet, odveden v puščavo, poklican vstal od mrtvih, kot je zapisano: Prebudi se, moja duša, prebudita se harfa in citre!(Ps 56,9).

- Vendar k svojemu trpljenju hiti tudi po svoji volji in prostovoljno, kakor je bil napovedal prerok: Žrtvoval se je, ker je sam hotel (Iz 53,7).

- Naš učitelj in vzor poslušnosti je edina pot, ki vodi v resnično življenje.

- Kdor se torej želi dvigniti, naj pride dol k Jordanu, naj se spusti navzdol, naj se poniža.

- Tukaj bo našel Svetega Duha, ki prihaja na ponižne in krotke.

- Naj iščejo puščavo in samotne kraje, kjer se bodo oklenili Boga in ga klicali kakor lastovka, ter o njem razmišljali kakor golob.

 

četrtek, 18. marec 2021

CERKVENO LETO Postni čas

Smisel in namen postnega časa je priprava na obhajanje velikonočne skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja. Ima dvojni značaj, ki ga močno izražajo svetopisemska in liturgična besedila: spomin na krst in dejavna pokora. Celoten postni čas in njegova liturgija sta vse do danes močno zaznamovana s prvotno krščansko spokornostjo in krstno prakso in zato se brez tega zgodovinskega in teološkega ozadja ne da popolnoma razumeti svetopisemskih beril in liturgičnih spevov postnega časa. Vedno gre za dva motiva: krst in pokoro.

V prvih krščanskih stoletjih je bil namreč postni čas čas neposredne priprave na obhajanje svetega krsta (to se pravi treh zakramentov uvajanja v krščanstvo: krsta-birme-evharistije) na veliko noč. Bil pa je tudi čas spokornikov: javni grešniki so bili na začetku štiridesetdnevnega postnega časa z obredom polaganja pepela sprejeti v stan spokornikov in jih je nato, po tednih dejavne pokore, škof na veliki četrtek spravil s Cerkvijo in jih na veliko noč ponovno sprejel v njeno polno občestvo.

Število štirideset ima pri tem oporo v različnih svetopisemskih dogodkih, pri čemer so za liturgijo in duhovnost dva posebej pomembna: štirideset let potovanja Božjega ljudstva Izraela po puščavi in Jezusov zgled, ko ga je Duh vodil v puščavo, kjer se je štirideset dni in štirideset noči postil, preden ga je hudič skušal. Postni čas traja od pepelnične srede vse do začetka maše zadnje večerje na veliki četrtek v velikem tednu.

Postni čas kot čas priprave na veliko noč

Pomemben cilj postnega časa, ki ga radi primerjajo s „potjo“ ali „vzpenjanjem“, je torej velika noč: obhajanje velikonočne skrivnosti. Zaradi tega imajo vse nedelje postnega časa prednost pred slovesnimi prazniki. Z drugimi besedami: postni čas kot čas priprave na veliko noč ima v vsem prednost!

Postni čas kot čas pokore

Štirideset dni pred veliko nočjo je tako imenovani čas pokore. Pokora, spreobrnjenje, prenova: to so velike teme postnega časa.

Po prastarem krščanskem izročilu se postni čas odlikuje predvsem s tremi vajami ali tremi temeljnimi držami, namreč: 1) miloščina 2) molitev 3) post. Jezus govori o njih – v tem vrstnem redu! – v evangeliju, ki ga Cerkev bere vedno na pepelnično sredo. Drugi vatikanski koncil je v liturgični konstituciji zahteval, da „ naj pokora štiridesetdnevnega postnega časa ne bi bila zgolj notranja in individualna vaja, temveč tudi zunanja in socialna“. Po prvotni krščanski praksi velja, da se s postom privarčevani denar daruje revežem.

br. Matevž Pucelj