V letošnjem letu bomo imeli priložnost, da tudi v glasilu »V Materini šoli« razmišljamo, kako se živi v Jožefovi šoli. Papež Frančišek nas je pred letošnjimi božičnimi prazniki, na dan Marijinega brezmadežnega spočetja, 8. decembra 2020, presenetil z apostolskim pismom »Patris corde«, gotovo tudi zaradi častitljive 150-letnice razglasitve sv. Jožefa za zavetnika Katoliške cerkve. V teh izrednih razmerah svetovne pandemije, ko si mnogi prizadevajo, da bi rešili človeška življenja, je sveti oče začutil, da si sv. Jožef, kot mogočni zavetnik, zasluži še večji pomen v Cerkvi. Predvsem moramo izkoristiti milostne trenutke našega časa, da sprejmemo Božjo pomoč, ki se nam, ljudstvu v stiski, daruje po sv. Jožefu. Zato je v Katoliški cerkvi razglasil: »Leto sv. Jožefa«. Papež Frančišek odgovarja na mnoge pozive iz pastorale o vlogi Jezusovega Rednika. Sv. Jožef nas tako vabi v svojo šolo k spoznavanju njegovih kreposti. Želi, da bi tudi mi po JMS odkrili veličino njegovega ponižnega služenja sveti Družini. Cerkev (papež Pij IX.,1870) je sv. Jožefa postavila za svojega zavetnika, ker je v njem prepoznala najvišjo stopnjo potrebnih kreposti in modrosti. Pot svetosti za sv. Jožefa se je začela, ko se je razumno in svobodno odločil za Boga. Njegovo življenjsko poslanstvo je od tistega trenutka ob Jezusu in Mariji postavljeno v službo celotnemu odrešenjskemu načrtu za človeštvo. Ko sem v katehetsko pastoralni šoli pred leti pisal zaključno nalogo z naslovom: *Češčenje svetega Jožefa v Cerkvi*, sem si z nalogo zastavil cilj in željo, kako čim bolje osvetliti vlogo sv. Jožefa, Jezusovega krušnega očeta, v katerem je Jezus odkril človeško očetovstvo. Vlogo očetovstva je sv. Jožef sprejel z globoko vero. To poslanstvo starševstva je sv. Jožef v polnosti spoznaval vse življenje, najbolj pa takrat, ko je Jezus pri dvanajstih letih v templju njemu in njegovi materi Mariji dejal: » Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta« (Lk 2,49). Sv. Jožef si ob tem prikliče iz spomina angelove besede: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). Sv. Jožef je vse življenje živel v popolni edinosti z Jezusom in Marijo.
To razmišljanje »v Jožefovi šoli«naj bo ena sama zahvala njemu, zvestemu in pravičnemu možu (Mt 1,19). Predvsem želim izkoristiti ta milostni čas, ki nam ga je določil sveti oče, da bi sv. Jožef bil bolj ljubljen in češčen. Pa tudi, da si ga vzamemo na svoj dom, z njim trpimo, delajmo, živimo in se mu izročamo. Tako kot mnogi rodovi pred nami! »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, to storite!« (1 Mz 41,55). Te besede egiptovskega kralja pa niso veljale samo Egipčanom v stari zavezi, temveč poziv k sv. Jožefu velja še danes. Pojdite in zaupajte sv. Jožefu svoje stiske.
Papeži, predvsem zadnjih stoletij, so veliko govorili o sv. Jožefu kot vzoru delavcev, ki je vse svoje življenje in delo posvetil in podaril Bogu. Med mnogimi svetniki, ki so še posebej častili sv. Jožefa, bi izpostavil redovno cerkveno učiteljico sv. Terezijo Veliko. Svojo življenjsko izkušnjo je povzela v stavku, da se še nikoli ni zatekla k sv. Jožefu v najrazličnejših potrebah in ne bi bila uslišana. Marija pa je redovnici sama razodela, kako ji je ljubo češčenje sv. Jožefa. Znano je tudi, da je papež sv. Janez XXIII. zaupal 2. vatikanski cerkveni zbor (1962 – 1965) v varstvo sv. Jožefa. Cerkev je na njegovo pobudo vključila sv. Jožefa v I. evharistično molitev. Sedanji papež Frančišek pa je izdal odlok o omembi njegovega imena tudi v II., III. in IV. evharistični molitvi. Kar pomeni, da se ga omenja pri vsaki sveti maši. Velik častilec sv. Jožefa je bil tudi papež sv. Janez Pavel II. Svoj pogled na Jezusovega krušnega očeta je podal v apostolski spodbudi: »Odrešenikov varuh« leta1989. Papež Frančišek je na praznik sv. Jožefa, marca 2013, v svoji prvi homiliji izpostavil pomembno vlogo tega svetnika, ki naj nam bo vzgled, kako odgovoriti na Božji klic.
Iskreno želim, da bi se poživitev Jožefove osebnosti v nas in med nami, posebej v letošnjem letu, obnovila s poudarki na molitvah, vse v večjo čast Bogu, Mariji in njemu. Naj bo v tem letu za vse nas navdih, da bodo naši koraki vedno bliže Jezusu, Mariji in tudi sv. Jožefu. Po ljudskem izročilu je iz mnogih zapisov razvidno, kako pogosto so se naši predniki zatekali k njemu po pomoč. Slovenci se mu še danes radi priporočamo v hudih stiskah in brezupnem položaju. Posebej se mu priporočajo tesarji, mizarji in obrtniki, možje, zakonski pari in starši. Zlasti pa so ga ljudje prosili za srečno zadnjo uro. Kot zavetniku umirajočih je ohranjenih več molitev. V zbirki: »Pobožnosti v čast sv. Jožefu« iz leta 1923 je omenjena s poudarkom molitev ob sredah, ki je že od nekdaj posvečena sv. Jožefu.
»O častiti svetnik, ti si vreden, da te pred vsemi božjimi svetniki spoštujemo, ljubimo in na pomoč kličemo zavoljo tvojega visokega zasluženja in zavoljo tvoje mogočne priprošnje. Zato te izvolim danes vpričo Jezusa Kristusa, ki te je za očeta izvolil, in vpričo Marije, ki te je za ženina sprejela, kot priprošnjika pri obeh; bodi moj zaščitnik, bodi moj oče! Trdno sklenem, da te nočem nikdar pozabiti in da te hočem vse žive dni častiti. Zato me sprejmi milostno v svoje posebno varstvo in v število svojih najzvestejših služabnikov. Pomagaj mi pri vseh mojih opravilih. Prosi zame Jezusa in Marijo! Posebno pa me ne zapusti ob smrtni uri. Usmili se nas in ubogih umirajočih. Amen«.
V naslednjih razmišljanjih bo več poudarka o osebnih izkušnjah v povezavi z mogočnim zavetnikom in zvestim priprošnjikom v našem vsakdanjem življenju.
