V samostanski cerkvi v Clairvauxu je bil velik črn križ, ki se je dvigal nad glavnim oltarjem. Pred njim je Bernard pogosto klečal. Trpel je zaradi svojega načina življenja. Križ ga je gnal iz samostana v svet in iz sveta spet v samostan. Tako je globoko prodrl v skrivnost trpljenja in je postal mistik križa.
Bernard je bil samozavesten, ne pa ošaben; bil je poslušen, ne pa slepo hlapčevski. Bil je neustrašen, kadar se je boril za pravičnost stvari: »Ljubše mi je, da me imajo ljudje za neskromnega, kot pa da bi bil zavržen od Boga, ker zamolčim resnico in zatemnjujem pravico.« Ni mu bilo do časti in ugleda. Kadar so ga ljudje kot čudodelnika povzdigovali v nebo, mu je bilo neprijetno; tega ni bil vesel, ampak ga je bilo sram.
Da je bil Bernard velik duh, pričajo tudi njegova dela. Njegovi spisi, ki obsegajo razprave, govore, pisma in pesnitve, so bili dolga stoletja vzgojno in izobraževalno branje. Nobenih del cerkvenih očetov niso toliko prepisovali in tiskali kakor Bernardovih. Njegova dela dokazujejo njegovo globoko zatopljenost v Boga, izredno znanje Svetega pisma in veliko razumevanje za potrebe časa. Kljub na zunaj tako nemirnemu življenju je ohranil v sebi čudovito zbranost. Sam je izjavil, da so ga živeti naučili apostoli. Bil je predvsem učitelj duhovnega življenja. Hvalili in spoštovali so ga največji duhovi tedanjega časa. Nekdo je zapisal: »Ne le sebe, tudi druge usmerjaš k zveličanju. Orel si, ki gleda v sonce.« Celo protestanti (Luter, Kalvin) so ga imeli za »pobožnega in svetega pisatelja, ki je po njegovih ustih govorila sama Božja modrost.«
Umrl je 20. avgusta 1153 v Clairvauxu. Za svetnika je bil razglašen leta 1174. Papež Pij VIII. ga je leta 1830 povzdigil med cerkvene učitelje. Sv. Bernarda upodabljajo s križem v roki ali klečečega pred Križanim, ki se sklanja k njemu. Bil je velik Marijin častilec, zato ga upodabljajo tudi z Marijo in Jezuščkom.
