Molitev za družine Prošnja za blagoslov, varstvo in ozdravljenje

Jezus Kristus, v rano tvojega presvetega Srca polagam sebe in vse svoje sorodnike, tudi nerojene otroke in njihove starše. Ponižno te prosim, odpusti nam naše grehe in upodobi naša srca po svojem krotkem in ponižnem Srcu.

Prosim te, da nas in naše družine pokriješ, očistiš in zavaruješ s svojo presveto Krvjo. Naj tvoja predragocena Kri povsem ozdravi vse naše rane. Jezus Kristus, ti si edini Gospod in naš vladar. Edino ti imaš popolno oblast nad nami in vsem, kar počnemo.

Gospod Jezus Kristus, zapečati s svojo predragoceno Krvjo mene, moje domače, moje sosede, prostore, v katerih živimo in delamo, vse ljudi, ki jih srečujemo ali z njimi delamo, vsa vozila, ki jih uporabljamo, vse vire prihodkov in stvarne dobrine, ki so nam namenjene, in vse, ki jih že posedujemo.

Usmiljeni Jezus, blagoslovi po svoji Krvi hrano, ki jo uživamo, vodo, ki jo pijemo, zrak, ki ga dihamo, in zdravila, ki jih jemljemo. Brani nas pred vsemi pastmi hudobnega duha.

Očisti in odreši po svoji Krvi vse ljudi, ki smo jim kakorkoli škodovali ali jih prizadeli, in vse, ki so prizadeli nas in nam storili krivico.

Jezus, vžgi v nas ogenj svoje ljubezni do bližnjega in do vseh ljudi, posebno do tistih, ki jih nočemo trpeti, misleč, da jih ne moremo prenašati; do vseh, s katerimi težko shajamo. Prosimo Te, naj vsi izkusijo tvojo ljubezen, odpuščanje in ozdravljenje na telesu in duši.

Naj tvoja sveta Kri, o Jezus, izniči v nas vse slabe navade, grdo govorjenje in mišljenje, slabe želje in občutja ter vse pregrehe. Naj iz nas odstrani vse posledice slabega iz preteklosti.

Preblažena Devica Marija, v ljubezen tvojega brezmadežnega Srca polagam sebe in svojo družino. Sprejmi nas vse v svoje naročje in nas pokrij s svojim plaščem. S svojo priprošnjo nas obvaruj pred vsem hudim na duhu, duši in telesu.

Sveti Jožef in vsi Božji svetniki, vsi Božji angeli, sveti nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael, naši angeli varuhi, varujte nas pred vsemi vidnimi in nevidnimi sovražniki. Varujte nas in nas vodite skozi življenje.

Vir: splet, prevod iz nemščine

 

Slovesni praznik vseh svetih v Rimskem koledarju

Naš br. Matevž Pucelj bo odslej vsak mesec pripravil za našo revijo sestavek o praznikih, godovih in obdobjih cerkvenega leta. Pri tem mu bo v pomoč knjiga: Adolf Adam, Das Kirchenjahr mitfeiern, Freiburg im Breslau, 1979.

Začetke praznika vseh svetih najdemo na Vzhodu, kjer so ga že v četrtem stoletju obhajali kot spomin na vse mučence. Praznični dan sam je bil v posameznih delnih Cerkvah različen. Po pričevanju sirskega diakona Efrema so ga obhajali trinajstega maja. Janez Zlatousti omenja, da so v antiohijski Cerkvi ta praznik slavili na nedeljo po binkoštih, na katero ga še danes grško-pravoslavna Cerkev obhaja z imenom »nedelja vseh svetnikov«. Vzhodnosirska liturgija ga praznuje v petek po veliki noči.

V Rimu najdemo sledi za vse tri datume, kar je razumljivo, če pomislimo na tesno povezanost z Vzhodom v petem in šestem stoletju. V času papeževanja Bonifacija IV. (608–615) se je trinajsti maj uveljavil tako, da je cesar Fokas papežu podaril tempelj Panteon, v katerem se ni že več kakor sto let opravljalo poganska bogoslužja. Papež ga je trinajstega maja leta 609 (610?) posvetil kot krščansko cerkev v čast Devici Mariji in vsem mučencem. Na ta dan posvetitve cerkve je dal papež pripeljati na osemindvajsetih vozovih kosti mučencev iz katakomb v cerkev. Na ta slovesno obhajani prenos kosti mučencev so se smeli spomniti odpevov starodavne maše ob posvetitvi cerkve, kjer je rečeno: »Vzdignite se, vi Božji svetniki, iz svojih prebivališč, posvetite kraje, blagoslovite ljudstvo.«

Nadaljnji korak k današnjemu slovesnemu prazniku vseh svetih je opravil Gregor III. (731–741), ko je v cerkvi Svetega Petra dal zgraditi kapelo v čast vsem svetnikom, tudi ne-mučencem. Verjetno je to spodbudilo, da se danes obhaja slovesni praznik vseh svetnikov prvega novembra, ki je najprej izpričan sredi osmega stoletja v Angliji in na Irskem. Na prošnjo papeža Gregorja IV. (828–844), s soglasjem škofov, ga je Ludvik Pobožni predpisal za celotno svoje kraljestvo. Od začetka so ga začeli praznovati z vigilijo, konec petnajstega stoletja pa tudi z osmino. Vse to so odpravili z reformo iz leta 1955.

Praznična maša je prevzela v bistvenem stara besedila, bila pa je obogatena z drugim berilom in z lastnim hvalospevom. Pri njej se je skrivnost praznika opevalo v obliki pesmi: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem; ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te na vse veke skupno slavijo. Veselimo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.« Tu postane jasno, da praznik ne vključuje samo razglašene svetnike, temveč tudi vse pokojne, ki so že dospeli do popolnosti, torej gotovo tudi pokojne svojce in prijatelje. Prvo berilo (Raz 7,2–4.9–14) jih opisuje kot »sto štiriinštirideset tisoč iz vseh rodov Izraelovih sinov« ter kot »veliko množico iz vseh narodov in rodov, ljudstev in jezikov,« ki v belih oblačilih in s palmovimi vejami v rokah stojijo pred prestolom in pred Jagnjetom. Ko je na koncu tega berila rečeno, da so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi, predstavlja to simbolično formuliranje resnice, da so vsi svetniki sad velikonočne skrivnosti. Drugo berilo (1 Jn 3,1–3) vidi v Božjem otroštvu, ki nam je bilo podarjeno, temelj naše slave ob koncu sveta. Pot k svetosti in popolnosti je označena z osmimi blagri govora na gori, o katerem govori praznični evangelij (Mt 5,1–12a). Pri molitvah zaupa proseča Cerkev priprošnji tako velikega števila svetnikov (glavna mašna prošnja in prošnja nad darovi) in nas pusti prositi: »naj nas vedno bolj posvečuje na poti v večno domovino« (sklepna molitev).

br. Matevž

 

Kratka razlaga:

            Premalo je, če v Svetem pismu iščemo le tolažbe, čeprav je res, da nas prav Božja govorica najbolj potolaži. Kdor bi to sveto knjigo le študiral, brez duha molitve, bi ne mogel odkriti njene globlje vsebine. Sveto pismo je knjiga Božjega odrešenjskega delovanja, ki nas kliče k sodelovanju. Na Božji nagovor pravilno odgovarjamo z molitvijo in z vsem svojim življenjem. S pomočjo Svetega pisma vse naše življenje postaja šola molitve in molitev.

            V Svetem pismu je polno molitev. Če hočemo Sveto pismo brati ali poslušati s kar največjo duhovno koristjo, se bomo pred branjem ali poslušanjem spomnili, da smo pred živim Bogom, ki nam govori in pričakuje našega odgovora. Mnogi se v molitvi povežejo s Svetim Duhom, ki je glavni pisatelj svetopisemskih knjig. On nam pomaga, da Sveto pismo za nas ne ostane mrtva črka, temveč postane živa beseda, ki nas vedno znova zadene v srce.

            Da bo branje in poslušanje Svetega pisma hranilo našo dušo, je treba v tej zakladnici duha in srca iskati predvsem duhovni pomen. Nujno je, da se Božji besedi bližamo z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. Laže bomo razumeli Staro zavezo, če bomo upoštevali, da je središče celotnega Svetega pisma Kristus. Vsa zgodovina sveta in človeštva je usmerjena nanj kot na svoj končni cilj. V poveličanem Kristusu bo vse dobilo svojo poslednjo dovršitev. Stara zaveza, ki je vzgojiteljica za Kristusa, je senca v primeri z lučjo evangelija; toda tudi evangelij je še vedno senca v primeri z lučjo večnega življenja.

            Brati je treba počasi in se ustavljati tam, kjer nas Božja beseda nagovori. Poudarek ni na tem, da bi veliko prebrali, temveč da bi prišli v zvezo z živim Bogom.

p. Anton

 

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (14) V Svetem pismu imamo duhovno hrano

Drugi vatikanski koncil uči: »Vse v Kristusa verujoče, zlasti še redovnike, cerkveni zbor močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo 'vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa' (Flp 3,8). 'Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa' (sv. Hieronim) ... Branje Svetega pisma mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom; kajti Boga, 'njega nagovarjamo, kadar molimo; njega poslušamo, kadar beremo Božje izreke' (sv. Ambrož)« (BR 25).

 

            Sv. Anton Marija Claret: »Kar me je najbolj ganilo in spodbudilo, je bilo branje Svetega pisma, ki sem ga zmeraj ljubil. Nekatera mesta so napravila name tako močan vtis, da se mi je zdelo, kakor da mi je neznani glas hkrati govoril na uho vse tisto, kar sem ravno bral.«

 

            Franc Ks. Meško, Iveri: »Marsikdo, ki stoji dandanes v življenju kakor majav trst, bi stal kakor nepremičen stolp, kakor trden svetilnik na varnem otoku sredi morja, če bi se oprl že v mladih dneh na Sveto pismo. Marsikdo, ki hodi skozi življenje z oblatenim, omadeževanim srcem, bi stopal svojo pot s sončnočisto dušo, če bi v mladosti dihnil vanjo očiščujoči, posvečujoči dih tega Božjega dela. Mnogi, ki so blodili malone do smrti, bi stopali varno in bi nikoli ne bili zašli, ko bi jim poprej pokazala pot ta knjiga Božje modrosti.«

 

Naj spregovorijo še nekateri, katerim je Sveto pismo veliko pomenilo. Pisatelj Ivan Pregelj je v Mislih zapisal: »Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem Sveto pismo.«

            V Henriku, gobavem vitezu pa je pisatelj Franc Ks. Meško dejal: »V vsem, kar je Božjega, je tolažba in sladka radost. Nikjer pa ne toliko, kakor na listih Svetega pisma.«

            Ruski pisatelj Merežkovski je zapisal: »Sleherni dan sem bral Novo zavezo in jo bom bral, dokler mi bodo dopuščale oči – v sreči in nesreči. Vselej se mi zdi, da berem nekaj čisto novega, doslej neznanega, nekaj, česar v vsej globini nikdar ne bom mogel doumeti. – Kaj sem storil na zemlji imenitnega? – Bral sem Sveto pismo!«

 

Podobnost s fatimskimi pastirčki

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov, Lucije, Frančiška in Jacinte, po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čim več ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred Najsvetejšim.